Gotska vojna med Bizantinskim cesarstvom v času vladavine cesarja Justinijana I in Ostrogotskim kraljestvom Italije se je odvijala od leta 535 do 554 na Italijanskem polotoku, Dalmaciji, Sardiniji, Siciliji in Korziki. Bila je ena zadnjih od mnogih gotskih vojn proti rimskemu cesarstvu. Vojna ima svoje korenine v ambiciji bizantinskega cesarja Justinijana I, da si povrne province nekdanjega Zahodnega rimskega cesarstva, ki so jih Rimljani izgubili zaradi vpadov barbarov v prejšnjem stoletju, med selitvenim obdobjem.
Vojna je sledila bizantinski ponovni osvojitvi province Afrike od Vandalov. Zgodovinarji običajno delijo vojno na dve fazi. Prva faza traja od leta 535 do padca Ravene, ostrogotske prestolnice leta 540 in ponovne osvojitve Italije s strani Bizantincev. Druga faza od 540/541 do 553 je zaznamovala gotski protinapad pod Totilo, ki je bil zatrt šele po dolgih borbah bizantinskega vojskovodje Narzesa, ki je nato odbil še vpad s strani Frankov in Alemanov leta 554.
Nekatera mesta v severni Italiji so se upirala Bizantincem vse do leta 562. Do konca vojne je bila Italija opustošena in prazna. Vojna se je končala kot pirova zmaga za Bizantince, saj se ti po dolgi in izčrpajoči vojni niso bili zmožni upreti vpadu Lombardov leta 568, kar je privedlo do tega, da je Konstantinopel trajno izgubil nadzor nad velikimi deli italijanskega polotoka.
Ozadje
Italija pod Goti
Leta 476 je Odoaker zrušil cesarja Romula Avgusta in se razglasil za Kralja Italije (), kar je pripeljalo do uničenja Zahodnega rimskega cesarstva v Italiji. Čeprav je Odoaker priznal nominalno suverenost bizantinskega cesarja Zenona, so njegove neodvisne politike in naraščajoča moč predstavljale grožnjo v očeh Konstantinopla. Da bi si zagotovili varstvo, so Ostrogoti pod vodstvom Teodorika Velikega bili naseljeni kot (zavezniki) cesarstva na zahodnem Balkanu, vendar so nemiri še trajali. Zenon je zato poslal Ostrogote v Italijo kot predstavnike cesarstva, da bi odstranili Odoakerja. Teodorik in Goti so premagali Odoakerja in Italija je prišla pod gotsko nadvlado. V dogovoru med Teodorikom in Zenonom ter njegovim naslednikom Anastazijem so bila dežela in njeni ljudje obravnavani kot del cesarstva, pri čemer je bil Teodorik namestnik in poveljnik vojske ().Bury (1923), str. 453–454 Te dogovore je Teodorik skrbno upošteval; prišlo je do nadaljevanja civilne uprave, ki je bila izključno zapolnjena z Romani, zakonodaja pa je ostala v pristojnosti cesarja.Bury (1923), str. 454–455 Vojska pa je bila izključno gotska, pod oblastjo njihovih voditeljev in sodišč.Bury (1923), str. 456–457 Narodi so bili tudi razdeljeni po veri: Romani so bili nikejski kristjani, medtem ko so bili Goti arijanski kristjani. Nasprotno od Vandalov ali zgodnjih Vizigotov so Ostrogoti prakticirali precejšnje versko toleranco.Bury (1923), str. 459 Dvojni sistem je deloval pod sposobnim vodenjem Teodorika, ki je pomiril italijansko aristokracijo, toda sistem je začel propadati med njegovimi zadnjimi leti in se je sesedel pod njegovimi nasledniki.Bury (1923), str. 157–161
Z vzponom cesarja Justina I, koncem Akacijeve shizme med vzhodnimi in zahodnimi cerkvami ter vrnitvijo cerkvene enotnosti na Vzhod, je več članov italijanske senatne aristokracije začelo favorizirati bližje vezi s Bizancom, da bi uravnotežili gotsko moč. Odstavitev in usmrtitev uglednega državnika Boetija in njegovega tasta leta 524 sta bila del počasne odtujitve romanskega prebivalstva italskega polotoka od gotskega režima. Teodorika je avgusta 526 nasledil njegov 10-letni vnuk Atalarik s svojo materjo Amalasunto kot regentko; le-ta je izobrazbo prejela v Rimu in začela približevanje Senatu in cesarstvu. Ta politika in Atalarikova rimska izobrazba nista bila po godu gotskim magnatom, kateri so se temu upirali. Amalasunta je dala ubiti tri vodilne zarotnike in je pisala novemu cesarju Justinijanu I, da bi dobila azil, če bi bila v nevarnosti. Amalasunta je ostala v Italiji.Bury (1923), str. 159–165
Belizar
Leta 533 je Justinijan, ki je uporabil dinastični spor kot pretvezo, poslal svojega najbolj nadarjenega generala Belizarja, da si povrne Severno Afriške province, ki so jih zasedli Vandali. Vandalska vojna je prinesla presenetljivo hitro in odločilno zmago za Bizantinsko cesarstvo in spodbudila Justinijana v njegovi ambiciji, da si povrne preostale izgubljene zahodne province. Kot regentka je Amalasunta dovolila bizantinski floti, da uporablja pristanišča Sicilije, ki so spadala k Ostrogotskemu kraljestvu. Po smrti Atalarika leta 534 je Amalasunta ponudila kraljevsko oblast svojemu bratrancu Teodahadu, ki je sprejel ponudbo in jo nato aretiral; ubili so jo zgodaj leta 535. Justinijan je neuspešno poskušal prek svojih agentov rešiti življenje Amalasunti, njena smrt pa mu je dala povod za vojno z Goti. Prokopij je zapisal, da »ko je izvedel, kaj se je zgodilo z Amalasunto, je bil v devetem letu svojega vladanja in stopil v vojno«.Bury (1923), str. 164; Prokop, De Bello Gothico I.V.1
Belizar je bil imenovan za poveljnika za ekspedicijo proti Italiji s 7500 vojaki. Mundus, , je bil zadolžen, da zasede gotsko provinco Dalmacijo. Sile, ki so bile na voljo Belizariju, so bile majhne, še posebej v primerjavi z veliko večjo vojsko, ki jo je poslal proti Vandalom, nasprotniku, ki je bil veliko šibkejši od Ostrogotov. Priprave na operacijo so potekale v skrivnosti, medtem ko je Justinijan poskušal z darili zlata zagotoviti nevtralnost Frankov.Bury (1923), str. 170–171
Prva bizantinska kampanja, 535–540
Osvajanje Sicilije in Dalmacije
Belizar je pristal na Siciliji, med rimsko Afriko in Italijo, katere prebivalstvo je bilo ugodno razpoloženo do cesarske oblasti. Otok je bil hitro zajet, edini odločni odpor je bil v Palermu, ki je bila premagan do konca decembra. Belizar se je pripravljal na prehod v Italijo, Teodahad pa je poslal poslance k Justinjanu, najprej predlagajoč, da se odpove Siciliji in prizna njegovo nadoblast, nato pa, da se odreče vse Italije.Procopius, De Bello Gothico I.VIBury (1923), str. 172–173
Marca 536 je Mundus napadel Dalmacijo in zajel njeno prestolnico Salono, toda prispela je velika gotska vojska in Mundusov sin Mauricius je umrl v spopadu. Mundus je prizadejal hud poraz Gotom, a je sam v pregonu utrpel smrtno rano. Rimska vojska se je umaknila in razen Salone je bila Dalmacija predana Gotom. Ohrabren je Teodahad zajel bizantinske poslance. Justinian je poslal novega Constantinianusa, da si ponovno pridobi Dalmacijo in naročil Belizarju, naj prečka v Italijo. Constantinianus je hitro opravil svojo nalogo. Gotski general Gripas je zapustil Salono, ki jo je nedavno zasedel, zaradi porušenega stanja njegovih utrdb in pro-rimske drže njegovih državljanov ter se umaknil na sever. Constantinianus je zasedel mesto in obnovil zidove. Sedem dni kasneje je gotska vojska krenila proti Italiji in do konca junija je bila vsa Dalmacija v rimskih rokah.Bury (1923), str. 174Procopius, De Bello Gothico I.VII
Prvo obleganje Rima
Pozno pomladi leta 536 je Belizar prečkal v Italijo, kjer je zajel Rhegium in se usmeril proti severu. Neapelj je bila oblegan tri tedne, preden so cesarske čete vstopile novembra. Večinoma barbarska rimska vojska je oplenila mesto. Belizar se je premaknil proti severu v Rim, ki glede na usodo Neaplja ni nudil upora; vanj je vstopil brez odpora decembra. Hitrost bizantinskega napredovanja je presenetila Gote, pasivnost Teodahada pa jih je razjezila. Po padcu Neaplja je bil odstavljen in nadomeščen z Vitigezom. Odpravil se je iz Rima v Ravenno, kjer se je poročil s hčerko Amalasunte po imenu Matasuntho in začel zbirati svoje sile proti invaziji. Vitigez je vodil veliko silo proti Rimu, kjer je ostal Belizar, ki ni imel dovolj vojakov, da bi se soočil z Goti na odprtem terenu. Sledilo je prvo obleganje Rima, prvo od treh v Gotski vojni, je trajalo od marca 537 do marca 538. Potekali so izpadi, manjši spopadi in večje akcije, a po prihodu 1.600 Hunov in Slovanov iz Konstantinopla aprila 537 in 5.000 dodatnih vojakov novembra, so Bizantinci prevzeli iniciativo in njihova konjenica je zajela več mest v zaledju Gotov. Cesarska mornarica je odrezala Gote od morskih dobav, kar je poslabšalo njihove težave s preskrbo in ogrozila gotske civiliste. Padec Ariminuma (sodobni Rimini) blizu Ravenne je prisilil Vitigeza, da je opustil obleganje in se umaknil.Bury (1923), str. 194Norwich (1988), str. 218Procopius De Bello Gothico II.VII
Obleganje Ariminuma
Ko se je Vitiges podal na severovzhod, je okrepil garnizije mest in utrdb na poti, da bi zavaroval svoj hrbetl, nato pa se obrnil proti Ariminumu. Rimska sila v številu 2.000 konjenikov, ki je zasedla mesto, je bila sestavljena iz nekaterih najboljših konjenikov Belizarja; Belizar se je odločil, da jih nadomesti z pehotnim garnizonom.Norwich (1988), str. 219 Njihov poveljnik Ivan je zavrnil ukaze in ostal v Ariminumu. Kmalu po prihodu Gotov je bil napad neuspešen, mesto pa je imelo malo dovolj zalog, s katerimi bi lahko zdržalo obleganje.Procopius, De Bello Gothico I.XI; Norwich (1988), str. 119–220 Nova sila 2.000 Herulov, pod Armenskim evnuhom Narsesom je prispela v Picenum.Procopius, De Bello Gothico I.XIII Belizar je srečal Narzesa, ki je zagovarjal ekspedicijo za osvoboditev Ariminuma, medtem ko je Belizar favoriziral bolj previden pristop. Prihod pisma od Ivana, ki je ponazoril nevarnost padca mesta, je razrešil debato v korist Narsesa.Bury (1923), str. 198 Belizar je razdelil svojo vojsko na tri dele, pomorsko silo pod svojim sposobnim in zaupanja vrednim poročnikom Ildigerjem, drugo pod prav tako izkušenim Martinom, ki je imela priti z juga, ter glavno silo pod njim in Narsesom, ki je imela priti iz severozahoda. Vitigez je izvedel za njihov približevanje in soočen z možnostjo, da bi ga obkolila superiorna sila, se je hitro umaknil v Ravenno.Bury (1923), str. 198–199
Zmaga brez izgub pri Ariminumu je okrepila Narsesa proti Belizarju, številni rimski generali, vključno z Ivanom, pa so prestopili na njegovo stran. Na posvetu po osvoboditvi Ariminuma je Belizar podpiral zmanjšanje močne gotijske garnizije v Auximumu, današnji Osimo in prekinitev obleganja Mediolanuma; Narses je preferiral manj koncentrirano prizadevanje, ki je vključevalo kampanjo v regijo Eemiliji.Bury (1923), str. 200 Belizar ni dovolil, da se stvari zapletajo in je s Narsesom in Ivanom odpravil proti Urbinumu. Obe vojski sta se taborili ločeno in kmalu zatem je Narses, prepričan, da je mesto neosvojljivo in dobro oskrbljeno, dvignil tabor in odšel v Ariminum. Od tam je poslal Ivana v Emilijo, ki je bila hitro osvojena. Naključna sreča, da se je edini vodni vir Urbinuma izsušil, je kmalu pripeljala do njegovega padca v roke Belizarju.Bury (1923), str. 201
Mediolanum
Aprila 538 je Belizar, ki so ga prosili predstavniki Mediolanuma (Milano), drugega najbolj naseljenega in bogatega mesta v Italiji po Rimu, poslal silo 1.000 mož pod Mundilasom v mesto. Ta sila je zlahka zavarovala mesto in večino Ligurije, razen Ticinuma (Pavia). Vitiges je zaprosil Franke za pomoč in sila 10.000 Burgundijcev je nepričakovano prečkala Alpe. V kombinaciji z Goti pod Uraiasom so oblegali mesto. Mediolanum je bilo slab oskrbljen in z premalo garnizijo; že tako majhna rimska sila je bila razpršena za zavarovanje sosednjih mest in utrdb.Procopius, De Bello Gothico I.XII Belizar je poslal v pomoč vojsko, vendar njena poveljnika Martin in Uliaris nista naredila nobenega prizadevanja za pomoč obleganemu mestu. Namesto tega sta zahtevala dodatne okrepitve s strani sil Ivana in Justina, ki so delovale v bližnji provinci Emilija.Norwich (1988), str. 223