Labrador, tudi Quebeško-labradorski polotok je velik polotok na severovzhodnem robu Severne Amerike, ki ga na vzhodu in severu obliva Labradorsko morje, na zahodu pa na drugi strani Hudsonovega preliva leži Hudsonov zaliv. Na jugu preide v celino, meja poteka med južnim robom Hudsonovega zaliva na zahodu in Zalivom svetega Lovrenca na vzhodu. Pri tem meja ni natančno določena zaradi nejasnosti, kje reka svetega Lovrenca preide v zaliv. Večino polotoka zavzema kanadska provinca Québec, na severovzhodu pa je celinski del (Labrador v ožjem pomenu) province Nova Fundlandija in Labrador.
Ime Regiji je dal ime portugalski raziskovalec João Fernandes, ki je bil mali posestnik (lavrador) na Azorih in je leta 1499 prejel patent od kralja Manuela I. da razišče ta del Novega sveta skladno z določili pogodbe iz Tordesillasa. Podrobnosti o njegovem podvigu niso ohranjene, a naj bi leta 1500 dosegel obalo Grenlandije in jo poimenoval Terra do Lavrador. Šele kasneje so začeli ime uporabljati za deželo jugozahodno od Grenlandije.
V ožjem pomenu se Labrador nanaša le na del polotoka, ki je v provinci Nova Fundlandija in Labrador. Občasno pa se Labrador uporablja tudi kot sinonim za celoten polotok. Večina območja polotoka znotraj Quebeca velja za del severnega Quebeca. Severni del polotoka Labrador se imenuje Ungava.
Velikost Ker jugozahodna meja polotoka ni natančno opredeljena, je njegova velikost v različnih referenčnih delih ocenjena na med 1,3 in 1,5 milijona km²; ne glede na te različne številke je še vedno četrti največji polotok na svetu. Jugozahodna meja verjetno približno ustreza ravni črti od južnega konca zaliva James do severovzhodnega roba mesta Quebec; slednji označuje točko, kjer reka sv. Lovrenca postane morski zaliv.
Del, ki je v provinci Nova Fundlandija in Labrador, ima površino 294.330 km² in je približno velik kot Italija. Njegovo prebivalstvo je 27.860 (2001), od tega približno 30 % staroselcev (Inuiti, Innuji in Métisi). Del, ki je v provinci Quebec, ima površino približno od 1,0 do 1,2 milijona km². Ima okoli 300.000 prebivalcev.
Podnebje in vegetacija thumb|300px|Borealni jesenski gozd v bližini Naina na osrednji vzhodni obali
Večino polotoka sestavljata tundra in subarktično grmičevje in grmovje; na jugu najdemo tudi borealne iglaste gozdove. Približno 25 % površine pokrivajo jezera, potoki in reke. Podnebje je arktično in subarktično.
Geologija Labrador je vzhodni del Kanadskega ščita, ki ga tukaj sestavljajo gnajsi in graniti ter se dviga od Hudsonovega zaliva proti vzhodu od morske gladine do nadmorske višine do 1652 m. Središče polotoka, ki je podobno planoti, na vzhodu meji na atlantsko obalo, za katero so značilni globoki fjordi. Severovzhodna konica polotoka Labrador z gorovjem Torngat je del Arktičnih Kordiljer.
Hidrologija Ker polotok skoraj v celoti pokriva Kanadski ščit – prostrana, skalnata planota z zgodovino poledenitve – ima veliko število jezer. Samo provinca Quebec ima več kot pol milijona jezer različnih velikosti. Največje vodno telo na polotoku Labrador je rezervoar Smallwood, največje naravno jezero pa je jezero Mistassini. Med drugimi pomembnimi jezeri so rezervoar Manicouagan, rezervoar Caniapiscau ter rezervoarja La Grande 2 in La Grande 3. Zaradi zgodovine razvoja hidroelektrarn je večina večjih sladkovodnih jezer na polotoku rezervoarjev. Poleg številnih jezer ima polotok tudi veliko rek. Najdaljša, reka La Grande, je dolga 900 kilometrov in teče proti zahodu čez skoraj polovico polotoka ter se izliva v zaliv James. Med drugimi pomembnimi rekami so reka Eastmain, reka Rupert in reka Churchill.
Zgodovina Pred evropsko kolonizacijo so polotok naseljevali predvsem ljudstva Cree in Inuit. Narod Inu na jugovzhodnem delu polotoka, imenovan Nitassinan (ᓂᑕᔅᓯᓇᓐ, kar v jeziku Inu pomeni "naša zemlja"), in Naskapi, katerih ozemlja malo severneje se imenujejo St'aschinuw (ᒋᑦ ᐊᔅᒋᓄᐤ, kar pomeni tudi "naša zemlja"), govorijo tesno sorodne jezike; medtem ko vzhodni Cree iz Eeyou Istchee (ᐄᔨᔨᐤ/ᐄᔨᔫ/ᐄᓅ ᐊᔅᒌ) govorijo bolj oddaljeno soroden jezik. Domovina Inuitov je Nunavik (ᓄᓇᕕᒃ) v severnem Quebecu, Nunatsiavut (ᓄᓇᑦᓯᐊᕗᑦ) v severnem Labradorju in NunatuKavut (ᓄᓇᑐᑲᕗᑦ) v južnem Labradorju. Območje je v grenlandski nordijščini postalo znano kot Markland, njegovi prebivalci pa so bili znani kot Skrælingi.
Splošno sprejeto je, da je polotok poimenovan po portugalskem raziskovalcu João Fernandesu Lavradorju. Leta 1499 mu je portugalski kralj Manuel I. podelil patent, ki mu je dal pravico do raziskovanja tega dela Atlantskega oceana, kot je določeno v pogodbi iz Tordesillasa. Skupaj s Perom de Barcelosom je leta 1498 prvi opazil Labrador in okoli leta 1498 kartiral obale jugozahodne Grenlandije in sosednje severovzhodne Severne Amerike ter jih omenil na Portugalskem in v Evropi. Njegov status posestnika mu je dovoljeval, da je uporabljal naziv lavrador, kar v portugalščini pomeni »kmet« ali »lastnik zemljišča«, vendar »labrador« v španščini in galicijščini pomeni »kmetijski delavec« (portugalska izgovorjava: [lɐvɾɐˈðoɾ]). Pravzaprav je Grenlandiji, ki je bila prva dežela, ki jo je opazil, dal ime Terra do Lavrador, sčasoma pa se je ime razširilo na vsa območja, dokler ni postalo znano kot Labrador.
Sklici
Glej tudi labradorec
Zunanje povezave
Project Gutenberg e-text von Dillon Wallace’s The Lure der Labrador Wild Them Days. Preserving the History of Labrador
Kategorija:Geografija Kanade Kategorija:Nova Fundlandija in Labrador Kategorija:Polotoki Severne Amerike Kategorija:Québec