Neapeljska kraljeva palača () je zgodovinska stavba na Piazza del Plebiscito v zgodovinskem središču Neaplja v Italiji. Čeprav je glavni vhod na tem trgu, obstajajo drugi dostopi do kompleksa, ki vključuje tudi vrtove in Teatro San Carlo, s Piazza Trieste e Trento, Piazza del Municipio in Via Acton.
Palačo je od leta 1600 naprej gradil arhitekt Domenico Fontana kot rezidenco španskih podkraljev, sredi 17. stoletja pa je Francesco Antonio Picchiatti opravil številne izboljšave in posege, kot sta stopnišče in kapela. S karlom III. je od leta 1734 postal glavna rezidenca neapeljskih Burbonov za več kot sto let, najprej kot kraljev Neaplja in Sicilije (1734–1816) in kasneje kot kraljev obeh Sicilij (1816–1861). Bila je tudi rezidenca Josepha Bonaparteja in Joachima Murata med francosko vladavino (1806–1815), pod katero so bile izvedene obsežne prenove.
Bourboni so pomembno in nenehno spreminjali notranjost palače, pri čemer so se zanašali na velike umetnike, kot sta Francesco de Mura ali Francesco Solimena. Po požaru leta 1837 pa je moral palačo skoraj v celoti obnoviti Gaetano Genovese, ki je dokončal nedokončana krila in dal celotnemu kompleksu homogen videz.
Po združitvi Italije (1861) je prešla v roke Savojcev, dokler je leta 1919 Viktor Emanuel III. ni odstopil državi. Od poznega 19. stoletja je bila zahodna polovica palače odprta za javnost kot muzej kraljevega stanovanja, leta 1924 pa je njena vzhodna polovica postala dom Narodne knjižnice (Biblioteca Nazionale Vittorio Emanuele III), ki se uporablja še danes.
Zgodovina Ozadje
Ob koncu aragonske nadvlade je Neapeljsko kraljestvo pristopilo k ekspanzionističnim ciljem Francozov in Špancev: obe sili sta si razdelili ozemlje s podpisom Granadske pogodbe (1500). Kakorkoli že, pogodba ni bila spoštovana in pod poveljstvom velikega stotnika Gonzalo Fernández de Córdoba so Španci leta 1503 osvojili kraljestvo in s tem začeli špansko podkraljevstvo. Čeprav je to obdobje, ki je trajalo več kot dvesto let, veljalo za temačno in devolucijsko obdobje, je mesto v resnici uživalo opazno kulturno vrenje in dinamično meščanstvo, pa tudi vrhunsko trgovsko floto, ki se je lahko kosala s seviljsko in flamsko floto.
Pod poveljstvom Pedra Álvareza de Toleda y Zúñige je bila odločena gradnja podkraljeve palače, ki sta jo zasnovala arhitekta Ferdinando Manlio in Giovanni Benincasa. Gradnja palače se je začela leta 1543 in je bila dokončana kmalu zatem. Nova palača se je rodila v času, ko so podkralji posvetili svoja prizadevanja urbanistični reorganizaciji italijanskih mest: v Neaplju so preoblikovali obzidje in utrdbe ter zgradili tako imenovane Quartieri Spagnoli.
Gradnja (1600–1616)
Ko je Fernando Ruiz de Castro, grof Lemosa, prispel v mesto kot podkralj, se je skupaj s svojo ženo Catalino de Zúñiga odločil zgraditi novo palačo. Uradni argument za utemeljitev njegove gradnje je bil počastitev Filipa III. Španskega, tako da so ga slovesno gostili zaradi bližajočega se monarhovega obiska, ki se na koncu nikoli ni zgodil. Vendar pa sodobna analiza kaže, da je podkralj vedel, da Filip III. nikoli ni nameraval preseliti svojega dvora v Neapelj in da je bila palača dejansko zgrajena, da bi zadostila podkraljevim željam.
Območje, izbrano za novo gradnjo, je bilo na zahodnem koncu mesta, na hribu Pizzofalcone, na položaju, ki je omogočal prevlado nad pristaniščem in ki bi olajšal pot za pobeg kralju v primeru sovražnikovega napada. Tam bi stala zraven Namestniške palače, ki bi dejansko uporabljala del njenih vrtov, in zraven Castel Nuovo, nekdanje kraljeve rezidence, kar bi okrepilo dvorni značaj območja. K izbiri te lokacije je botrovalo tudi dejstvo, da se je mesto širilo proti zahodu: na ta način bi se s tako pomembno stavbo v bližini povečala cena zemljišč na območjih Pizzofalcone in Chiaia.
Projekt je bil zaupan Domenicu Fontani, takrat veljal za najuglednejšega arhitekta v zahodnem svetu, ki je zasedal položaj glavnega inženirja kraljevine. Fontana je nekaj let prej padel v nemilost zaradi smrti Siksta V. leta 1590, papeža, ki mu je naročil izvedbo številnih del v Rimu.
Prvi kamen je bil položen leta 1600 na trgu, ki je v tistih letih nosil ime Piazza San Luigi. Končni projekt za palačo je leta 1604 izdal Fontana pod naslovom Dichiarazione del Nuevo Regio Palagio. Vendar pa so bili prvotni načrti, ki jih je arhitekt uporabil za začetek dela, izgubljeni in pravzaprav je Fontana sam to obžaloval:
Vsekakor je v Rimu ohranjen načrt Giovannija Giacoma, verjetno pred letom 1651, ki kaže, kakšna naj bi bila palača po arhitektovih prvih željah. Vsekakor se zdi, da se prvotna zasnova ni preveč razlikovala od končne podobe, čeprav so bile med gradnjo narejene nesporne spremembe. Pri tej zasnovi sta bili tako glavna zahodna kot severna fasada enaki, ob južni strani, obrnjeni proti morju, pa naj bi bila zgrajena struktura v obliki črke C. Ta zasnova je bila tako priljubljena, da jo je takratni tisk, čeprav je bila palača še v gradnji, pogosto prikazoval tako, kot je bila v načrtih, namesto da bi jo dejansko gradili. Domenico Fontana je bil tako navdušen nad projektom, ki mu je bil naročen, da je dal na dva stebra fasade vpisati naslednje napise:
Vendar pa je bila dokončana le glavna fasada tega projekta; medtem ko jugovzhodni krak ni bil zgrajen, južna fasada pa je ostala nedokončana in neurejena, dokler ni bila dokončana leta 1843.
Arhitekturni slog, ki ga je razvil arhitekt, je bil poznorenesančni z osrednjim dvoriščem in notranjo ložo v prvem nadstropju, s čimer je projekt prilagodil zahtevam časa; to je v funkciji razkazovanja in ne utrjenega bivališča. Imel je tudi velik trg, ki je bil tik pred palačo za vojaške parade in javne prireditve. Dela so bila skrbno opravljena tako po mandatu grofa Lemosa kot po mandatu njegovega sina in naslednika Francisca Ruiza de Castra. Pod podkraljem Juanom Alonsom Pimentelom de Herrero, grofom Benavente, so se dela upočasnila, verjetno zaradi omejene razpoložljivosti virov po vojnah in krizah, ki so prizadele Španijo, ali celo zaradi časti: Pimenteli niso pokazali veliko zanimanja za dokončanje dela, ki ga je začel Ruiz de Castro.
Leta 1607, po očetovi smrti, je vodenje del prevzel Giulio Cesare Fontana. Gradnja palače se je hitro nadaljevala, dokler ni bil leta 1610 Pedro Fernández de Castro, tudi sin Fernanda Ruiza de Castra, imenovan za podkralja. Leta 1616 je bil zgrajen nov sedež univerze na koncu Via Toledo, torej na nasprotnem koncu mesta, kjer so gradili kraljevo palačo. Poimenovali so jo Palazzo degli Studi in bi bila prihodnji sedež Narodnega arheološkega muzeja v Neaplju. Zahvaljujoč nekaterim zapiskom Alessandra Beratte in zapisom v Confalonierijevem potovalnem dnevniku imamo dokaze o stanju del v tem letu:
Iz tega pisanja je razvidno, da je bilo delo takrat skoraj končano.
Kmalu zatem, čeprav natančen datum ni znan, so se začela notranja dekoracija z izvedbo slik Giovannija Battiste Caracciola, Belisaria Corenzia in Giovannija Balduccija.
Namestniško obdobje (1616–1734)
Od takrat, ko je bila palača dokončana, je v njej živelo 22 španskih podkraljev in 11 avstrijskih podkraljev. Daleč od tega, da bi ostala nespremenjena, se je kraljeva palača še naprej preoblikovala glede na okus vsakega podkralja.
Antonio Álvarez de Toledo, vojvoda Alba (1622–1629) je dobil naročilo, da dokonča nekaj obokov, ki jih je začel grof Lemos, in jih posveti družinski slavi. Palatinska kapela je bila dokončana pod vojvodo Medina de las Torres, od 1646 do 1648, z veliko oltarno sliko Joséja de Ribere; leta 1656 so bile izvedene štukature na oboku okenskega interdeuxa, ki so ga morali po letu 1688 predelati zaradi potresa, ki je podrl streho. Končani so bili šele leta 1705.
Pod vlado Íñiga Véleza de Guevare el Mozo, grofa Oñate, je prvotno stopnišče z dvema klančinama v Fontani, ocenjeno za nedostojno, popolnoma prenovil Francesco Antonio Picchiatti, po željah grofa Oñate, dela so potekala od 1651 do 1666. Preurejena sta bila tudi dva glavna prostora palače: »Velika dvorana« in »Dvorana podkraljev«, ki so ju od leta 1503 začeli krasiti portreti podkraljev.
Zunanjost, med letoma 1666 in 1671, ko je bil na oblasti Pedro Antonio de Aragón, se je najbolj opazna razširitev zgodila z izgradnjo majhnega paviljona s pogledom na morje, tako imenovanega Belvedera, ki bi služil kot spalnica za podkralje in kasneje za vladarje Bourbone. Zraven je bila majhna vrtna terasa, ki je skozi desetletja zrasla v sedanje »viseče vrtove ali vrtove Belvedere«.
Od 18. aprila do 2. junija 1702 je Filip V. Španski obiskal Neapelj in bil tako prvi in edini španski vladar, ki je bival v palači, ki je bila prvotno namenjena sprejemu Filipa III. Leta 1707 so mesto zavzeli Avstrijci sredi vojne za špansko nasledstvo, s čimer se je začela vladavina avstrijskih podkraljev, ki palači ni prinesla bistvenih sprememb.
Prvi Bourboni (1734–1806)
Maja 1734 je Karel Bourbonski vstopil v Neapelj, mesto je ponovno postalo prestolnica avtonomnega kraljestva in ne podkraljevstva. Novi kralj je ugotovil, da je kraljeva palača prazna in razpadajoča, saj je bilo od njene izgradnje normalno, da so se vanjo vselili podkralji s svojim pohištvom in ga po koncu mandata odnesli s seboj. To je storil zadnji avstrijski podkralj Giulio Visconti Borromeo Arese marca 1734. V palači so ostali le čudoviti poslikani oboki, ki so jih izdelali neapeljski umetniki iz 17. stoletja.
Obnovitvena dela je vodil vojaški inženir Giovanni Antonio Medrano, kasnejši arhitekt kraljeve palače Portici, in so se sprva osredotočila na kraljeve apartmaje, ki gledajo na trg Piazza della Repubblica. Čeprav so bila dela končana leta 1740, so bila do leta 1738, leta Karlove poroke z Marijo Amalijo Saško, skoraj pripravljena. Palača je bila takrat strukturirana okoli dveh glavnih sob ali stanovanj: kraljevo stanovanje, ki gleda na trg in je sestavljeno iz: velike dvorane ali kraljeve sobe, sobe garde, sobe častnikov, predsobe imetnikov naslovov, sobe poljubljanja rok ali prestola, galerije, sobe, »kjer se oblači njegovo veličanstvo«, »skrivne« kapele njegovega veličanstva, sobe Belvedere ali kjer kralj spi, »stranišča« in sobe »kjer spi sluga njegovega veličanstva«. kraljičin apartma, ki gleda na morje in je sestavljen iz: sobe podkraljev, sobe garde korpusa, druge predsobe, sobe poljubljanja rok, sobe niše ali kjer spi kraljica, oratorija, toalete, sobe sobarice in kraljičinega budoirja.
Nasploh so bila v tej prvi reformi v znak zgodovinskega prestiža ohranjena dela, ki so obujala zgodovino Neaplja in njegovo špansko preteklost, tista, ki so se nanašala na avstrijsko obdobje, pa so bila uničena. Od leta 1735 do 1738 so velike slavnostne freske naročili neapeljski poznobaročni slikarji, kot so Francesco Solimena, Nicola Maria Rossi, Francesco de Mura in Domenico Vaccaro. Na primer, Rossi je naslikal fresko, ki slavi prevzem Gaete leta 1734 v »Sobi, kjer se oblači njegovo veličanstvo« (Soba IX); Solimena je naslikal še eno fresko kralja na konju v »Sobi podkraljev« (soba XXII), ki prekriva prejšnjo fresko Karla VI., cesarja Svetega rimskega cesarstva; in de Mura je naslikal še eno fresko velikih razsežnosti v »Sobi straže« (Soba II), ki slavi zakonske vrline po kraljevi poroki. Končno je vladar preuredil notranjost palače z razkošnimi marmornimi in svilenimi zavesami.
V času vladavine Karla Burbonskega je bila neapeljska kraljeva palača stičišče francoskega načina življenja, španske tradicije in italijanske umetniške kulture.