Obzidje Marakeša je niz obrambnih zidov, ki obdajajo zgodovinsko medino okrožja Marakeša v Maroku. Prvič jih je v zgodnjem 12. stoletju postavila rodbina Almoravidov, ki je leta 1070 n. št. ustanovila mesto kot svojo novo prestolnico. Obzidje je bilo od takrat večkrat razširjeno z dodajanjem kazbe proti jugu ob koncu 12. stoletja in s kasnejšo razširitvijo, da bi zajelo severno sosesko okoli Zavije Sidi Bel Abbes.
Vrata Marakeša so bila večinoma ustanovljena od prvotne gradnje mestnega obzidja Almoravidov, vendar je bila večina spremenjena v kasnejših obdobjih. Dodana so bila tudi druga vrata, ko so Almohadi ustvarili Kazbo, ki je bila od takrat večkrat razširjena in predelana.
Zgodovina
Nastanek pod Almoravidi (11.–12. stoletje) Marakeš je leta 1070 ustanovil Abu Bakr ibn Umar, zgodnji vodja Almoravidov. Sprva je bila edina večja mestna utrdba Ksar al-Hadžar ('palača/kamnita trdnjava'), kraljeva citadela, ki jo je zgradil Abu Bakr za zaščito zakladnice. Stala je tik ob mestu sedanje mošeje Kutubija v zahodnem delu mesta. Tako kot druge kazbe tistega časa je verjetno zasedala štirikotno območje in domneva se, da je imela več vrat (od katerih so zahodna vrata morda približno ustrezala poznejšim vratom Bab al-Makzen v mestnem obzidju). Izkopavanja v 20. stoletju so razkrila, da je bila južna stran citadele dolga 218 metrov, kar kaže na dokaj veliko zgradbo. To je bila prva monumentalna zgradba, ki so jo zgradili Almoravidi in je zaznamovala njihov dokončni prehod iz nomadskega saharskega ljudstva v imperij s stalno bazo.
Šele leta 1126 se je Ali ibn Jusuf, poznejši almoravidski emir, odločil, da mesto obda s polnim obzidjem, ki je bilo dokončano januarja ali februarja 1127. Odločitev, da se mesto utrdi z obzidjem, je bila verjetno posledica naraščajoče nevarnosti Almohadov v tistem času. Abu-l-Valid ibn Rušd, kadi iz Cordobe in dedek slavnega Ibn Rušda (Averroes), naj bi bil tisti, ki je emirja prepričal, da se je lotil gradnje. Zgodovinski viri prav tako trdijo, da je gradnja trajala le 8 mesecev in stala 70.000 zlatih dinarjev. Pred gradnjo je bila pot obzidja postavljena z vrvmi in emirjevi astrologi so se posvetovali o najprimernejšem datumu za začetek.
Glavni obris medinskega obzidja je danes še vedno na splošno podoben izvirnemu almoravidskemu obzidju, čeprav z opaznimi razlikami na severu in jugu. Nastalo obzidano območje je oblikovalo nepravilen mnogokotnik nejasne štirikotne oblike. Nekatere nepravilnosti v tem orisu so lahko nastale zaradi obstoječih pokopališč in verskih krajev ali zaradi odločitev v zadnjem trenutku, da se znotraj obzidja vključi več zemlje. Mnoga glavna mestna vrata prav tako segajo v to obdobje – vsaj na svojih lokacijah, če ne nujno v sedanjih oblikah in imenih. Ta vrata so bila v vrstnem redu urinega kazalca, začenši s severovzhoda: Bab Fes (kasneje znana kot Bab el-Kemis), Bab Debagh, Bab Ajlan, Bab Aghmat, Bab Jintan, Bab as-Saliha, Bab Nefis (verjetno predhodnik Bab er-Roba danes), Bab aš-Šari'a, Bab al-Makzen, Bab el-'Arissa (znana tudi kot Bab ar-Raha), Bab Doukala, Bab Musufa in Bab Aghzut. Štiri od teh vrat – Bab aš-Šaria, Bab Musufa, Bab Jintan in Bab as-Saliha – so pred časom izginila in so znana le iz zgodovinskih besedil ali iz ostankov fizičnih dokazov.
Almohadsko obdobje (od konca 12. do 13. stoletja) Ko je almohadski vladar Abd al-Mumin osvojil Marakeš leta 1147, je domnevno uničil številne almoravidske spomenike (zlasti mošeje), vendar sta se Ksar el-Hadžar in palača Alija ibn Jusufa nekaj časa še vedno uporabljala kot uradna rezidenca novih almohadskih vladarjev. Almohadski kalif Jakub al-Mansur (vladal 1184–1199) pa se je lotil ambicioznega gradbenega projekta, da bi ustvaril veliko novo kraljevo okrožje, Kazba, pritrjeno na južni strani mesta. Njegovo ustanovitev je deloma spodbudila hitra rast mestnega prebivalstva in nujna potreba po več prostora v mestu. Vendar pa ga je morda motivirala tudi želja almohadskega kalifa, da bi sledil zgledu drugih mogočnih islamskih vladarjev, ki so zgradili ločena mesta-palače, iz katerih so vladali, kot je omajadska gradnja Medina Azahara blizu Cordobe ali abasidska gradnja Samare v Iraku. Gradnja kazbe se je začela leta 1185 in končala do leta 1190.
Trenutni zahodni in južni obris današnje kazbe, vključno z njenim obzidjem, najverjetneje še vedno izvira iz Almohadske gradnje. Glavna vrata kazbe so bila Bab Agnau: obrambna in obredna vrata, ki so tik znotraj mestnega obzidja blizu Bab er-Roba (Bab Nefis) in tvorijo glavni javni dostop do kazbe za prebivalce mesta. Almohadi so ustanovili tudi velike vrtove in sadovnjake v bližini kazbe, zlasti vrt al-Buhajra, ki je danes znan kot vrtovi Agdal. Ti so bili nameščeni dlje in so bili obdane s svojimi ločenimi zidovi.
Saadijsko in alauitsko obdobje (15. stoletje in pozneje) Po padcu almohadskega režima je Marakeš kot celota propadal. Naslednja rodbina Marinidi je za svojo prestolnico postavila Fes in izvedla nekaj večjih gradenj v Marakešu. Šele ko je Saadijska rodbina (16. stoletje do začetka 17. stoletja) ustanovila Marakeš kot svojo prestolnico, je mesto doživelo ponoven razcvet. Saadijci so prenovili kazbo in nekoliko razširili njen severni obris z novimi palačami, kot je palača El Badi. Sultan Mulaj Abdalah al-Ghalib je tudi preselil judovsko prebivalstvo mesta v novo okrožje Melah na vzhodni strani kraljeve palače in pri tem razširil vzhodni obris kazbe. Sultan Ahmed al-Mansur je obnovil in ponovno zasadil vrtove Agdal ter tako ohranil to veliko obzidano ograjeno območje južno od mesta.
Saadijci in njihovi nasledniki Alavi so prav tako sponzorirali gradnjo in razširitev kompleksa zavija in mošeje okoli mavzoleja Sidi Bel Abes, ki je stal tik pred severnimi vrati mesta, Bab Taghzout. Sidi Bel Abes pogosto velja za zaščitnika Marakeša in njegova zavija je na to območje pritegnila vedno več naseljencev, dokler se zunaj mestnega obzidja ni razvila cvetoča soseska. V 18. stoletju, pod vladavino alavitskega sultana Mohameda ibn Abdalaha, je bilo obzidje mesta končno razširjeno, da je zajelo to sosesko in oblikovalo novo severno točko mesta. V istem obdobju je sultan razširil tudi Kazbo proti jugu in razširil Agdal proti severu, dokler nista bili steni obeh ograjenih prostorov združeni. To je bila zadnja večja razširitev in sprememba mestnega obzidja.
Druga dela alavitskih sultanov so še vedno dodajala obstoječe obzidje in vrata mesta. Sultan Mohamed ibn Abdalah je prav tako odgovoren za večji del gradnje in prenove kraljeve palače (Dar al-Makzen) po letih zanemarjanja, ki ji je dala bolj ali manj današnjo obliko. Južno stran kazbe so razširili, da bi sprejela nove vrtove, nove soseske za palačne služabnike in vojake ter vrsto obzidanih trgov, znanih kot mehuarji (uradni trg/dvorišče ob vhodu v kraljevo palačo). Zgrajenih je bilo veliko vrat, ki so regulirala prehod med temi novimi južnimi prizidki. Mnoge od njih so manjšega arhitekturnega pomena, čeprav imajo Bab Ahmar (najbolj vzhodna vrata) edinstveno zasnovo, ki vključuje dvignjeno ploščad za lahko topništvo. Nazadnje je po uničenju Rehamne leta 1862 zahodno steno vrtov Agdal ponovno zgradil sultan Mohamed ibn Abd al-Rahman. Istočasno je sultan dodal utrdbo, imenovano Skalat al-Mrabit, za obrambo tega dela obzidja.
Potres leta 2023 Po potresu v Marakešu-Safiju leta 2023 8. septembra so se zrušili deli mestnega obzidja.
Oblikovanje sten Obzidje ima dokaj pravilno konstrukcijo, značilno za srednjeveški Maroko in Al Andaluz, visoko je med 6 in 8 metrov in je vsakih 25 do 30 metrov utrjeno s kvadratnimi stolpi ali bastijoni. Debelina zidov se giblje med 1,4 in 2 metra, stolpi pa so debeli med 8 in 14 metrov. Prvotno je bilo obzidje zaključeno z ozko stezo (stenska pot), ki je bila zaščitena z obzidjem z cinami, čeprav so mnoge od teh medtem izginili. Obstajajo dokazi, da je bilo obzidje prvotno obdano z jarkom, čeprav to morda ni imelo pomembne obrambne vloge.
Metode gradnje in vzdrževanje
Obzidje Marakeša, tako kot obzidje Fesa in večine zgodovinskih mest v Maroku, je bilo zgrajeno iz zbijane zemlje, starodavne gradbene tehnike, ki jo najdemo po Bližnjem vzhodu, v Afriki in drugod."Pisé", in The Penguin Dictionary of Architecture and Landscape Architecture, 5th edition (1998). p.439 Znana je tudi kot pisé (iz francoščine) ali tabia (iz arabščine). Na splošno je uporabljal lokalne materiale in je bil široko uporabljen zaradi nizkih stroškov in relativne učinkovitosti. Ta material je bil sestavljen iz blata in prsti različne konsistence (vse od gladke gline do kamnite prsti), običajno pomešane z drugimi materiali, kot sta slama ali apno za pomoč pri oprijemu. Zaradi dodatka apna so bili zidovi na splošno trši in bolj odporni, čeprav se je to lokalno razlikovalo, saj je bila na nekaterih območjih prst, ki se je sama dobro utrdila, na drugih pa ne. Na primer, stene Marakeša so sestavljene iz do 17 % apna, medtem ko stene Fesa in bližnjega Meknesa vsebujejo do 47 %. Tehnika je v uporabi še danes, čeprav sta se sestava in razmerje teh materialov sčasoma spreminjala, saj so nekateri materiali (kot je glina) postali relativno dražji od drugih (kot je gramoz).
Zidovi iz zbite zemlje so bili zgrajeni od spodaj navzgor po plasteh. Delavci so stisnili in zapakirali materiale v odseke, dolge od 50 do 70 cm, ki so bili začasno povezani z lesenimi deskami. Ko se je material usedel, so lahko lesen opaž odstranili in postopek ponovili na vrhu predhodno dokončane ravni. Ta postopek začetnega lesenega odra pogosto pušča sledi v obliki več vrst majhnih lukenj, ki so vidne na sprednji strani sten. V mnogih primerih so stene prekrili s premazom iz apna, štukature ali drugega materiala, da bi dobili gladko površino in bolje zaščitili glavno strukturo.
Ta vrsta konstrukcije je zahtevala dosledno vzdrževanje, saj so materiali razmeroma prepustni in jih dež sčasoma lažje razjeda; v delih Maroka (zlasti v bližini Sahare) lahko kazbe in druge strukture, izdelane z manj trpežno sestavo (običajno brez apna), začnejo razpadati v manj kot nekaj desetletjih po tem, ko so bile opuščene. Stare strukture tega tipa kot take ostanejo nedotaknjene le, če se nenehno obnavljajo; nekateri odseki obzidja so danes zaradi rednega vzdrževanja videti popolnoma novi, drugi pa propadajo.
Mestna vrata
Poleg tistih v Kazbi, vsa glavna mestna vrata segajo v obdobje Almoravidov, ko je bilo prvič zgrajeno mestno obzidje, vendar je večina od njih doživela naknadne spremembe v kasnejših obdobjih. Mnoga srednjeveška vrata so imela zapletene ukrivljene vhode, zasnovane za težji dostop. Danes so poleg mnogih od njih odprti preprosti oboki, ki omogočajo lažji prehod v medino in iz nje, skupaj z drugimi vrzelmi v mestnem obzidju, ustvarjenimi za nove ceste.
Vrata medine Sledijo glavna zgodovinska vrata medine (glavno obzidano mesto; ne štejemo Kazbe na jugu). Vrata so opisana spodaj po vrstnem redu, začenši od severovzhodnega vogala medine in naprej v smeri urinega kazalca.
Bab el-Khemis Ta vrata so v severnem/severovzhodnem kotu mestnega obzidja in izvirajo iz obdobja Almoravidov. Prvotno so bila znana kot Bab Fes ('Vrata Fesa'), vendar se je to ime očitno izgubilo v obdobju Marinidov. Sedanje ime vrat (el-Khemis) se nanaša na suk ali tržnico na prostem, ki je v zgodovini tukaj potekala vsak četrtek (al-Khamis v arabščini). Danes se tržnica nadaljuje skoraj ves teden tik pred vrati, medtem ko je stalni bolšji sejem, Souk al-Khemis, zgrajen nekaj sto metrov severno. Tik pred vrati je tudi kuba (mavzolej s kupolo), v katerem je grob lokalnega marabota ali muslimanskega svetnika.