Mošeja Kutubija ( ) je največja mošeja v Marakešu v Maroku. Stoji v jugozahodni medinski četrti Marakeša, blizu tržnice Džema el-Fna, obkrožajo pa jo veliki vrtovi.
Mošejo je leta 1147 ustanovil almohadski kalif Abd al-Mumin takoj po tem, ko je osvojil Marakeš od Almoravidov. Drugo različico mošeje je v celoti obnovil Abd al-Mumin okoli leta 1158, z Jakub al-Mansurjem, ki je morda dokončal gradnjo minareta okoli leta 1195. Ta druga mošeja je struktura, ki stoji danes. Je pomemben primer almohadske arhitekture in arhitekture maroških mošej na splošno. Stolp minareta, visok 77 metrov, je okrašen z različnimi geometrijskimi motivi, na vrhu pa je zvonik in kovinske krogle. Verjetno je navdihnil druge stavbe, kot sta Giralda v Sevilji in Hasanov stolp v Rabatu, ki sta bili zgrajeni kmalu zatem v istem obdobju.Hattstein, Markus and Delius, Peter (eds.) Islam: Art and Architecture. h.f.ullmann. Minaret velja tudi za pomembno znamenitost in simbol Marakeša.
Etimologija Ime mošeje izhaja iz arabske besede kutubijin (), kar pomeni 'prodajalci knjig'. Mošeja Kutubija ali knjigarnarjeva mošeja odraža knjigotržsko trgovino, ki se izvaja na bližnjem suku. V preteklosti je kar 100 prodajalcev knjig delalo na ulicah ob vznožju mošeje.
Geografija
Mošeja stoji približno 200 metrov zahodno od mestne tržnice Džema El Fna, pomembne tržnice, ki obstaja že od ustanovitve mesta. Stoji ob aveniji Mohameda V., nasproti Place de Foucauld. Med francosko okupacijo se je razvilo omrežje cest z mošejo kot osrednjo znamenitostjo v ville nouvelle. Zahodno in južno od mošeje je opazen rožni vrt, čez avenijo Houmman-el-Fetouaki pa je majhen mavzolej almoravidskega emirja Jusufa ibn Tašfina, enega od velikih graditeljev Marakeša, sestavljen iz preproste nazobčane strukture.
V mošejski promenadi, ki se obrne proti Džema el Fna, so razvaline prve mošeje Kutubija. Na severni strani prvotne mošeje je bil odkrit tudi del oboda Ksar al-Hadžarja, prvotne kamnite trdnjave, ki jo je leta 1070 zgradil Abu Bakr ibn Umar, almoravidski ustanovitelj mesta. Danes so na severovzhodnem vogalu teh ruševin in na drugih območjih okoli sosednjega trga vidni tudi različni ostanki, ki jih pripisujejo palači Alija ibn Jusufa, zgrajeni poleg trdnjave in dokončani leta 1126, preden so jo porušili Almohadi, da bi naredili prostor za svojo novo mošejo. Neposredno vzhodno od sedanje mošeje je obzidana rezidenca iz 19. stoletja, znana kot Dar Mulaj Ali, ki zdaj služi kot francoski konzulat.
Na isti promenadi je tudi majhna stavba z belo kupolo, Kuba Lala Zohra. To je grobnica Fatime Zohra bint al-Kuš (imenovane tudi Lala Zohra), mističarke, ki je umrla v začetku 17. stoletja in je bila pokopana tukaj blizu mošeje.
Zgodovina Almohadska osvojitev in reforma Marakeša Mesto Marakeš je okoli leta 1070 ustanovila rodbinaa Almoravidov kot svojo prestolnico, vendar so ga leta 1147 zavzeli Almohadi pod svojim voditeljem Abd al-Muminom. Medtem ko so se Almohadi odločili, da Marakeš postane tudi njihova prestolnica, niso želeli nobene sledi o verskih spomenikih, ki so jih zgradili Almoravidi, njihovi zagrizeni sovražniki, saj so jih imeli za krivoverce. Po poročilih so porušili vse mošeje v mestu, vključno z glavno mošejo, mošejo Ben Jusuf, z argumentom, da almoravidske mošeje niso bile poravnane s pravilno kiblo (smerjo molitve).
Ker je bila nekdanja velika mošeja Almoravidov (tj. prvotna mošeja Ben Jusufa) že tesno vključena v okoliško mestno tkivo, za Almohade ni bilo praktično, da bi na istem mestu ponovno zgradili popolnoma novo mošejo z bistveno drugačno orientacijo. Možno je, da mošeje niti niso porušili, ampak so jo le opustili. Almohadi so morda tudi želeli, da bi bila glavna mošeja mesta bližje kazbi in kraljevim palačam, kot je bilo običajno v drugih islamskih mestih. Posledično se je Abd al-Mumin odločil zgraditi novo mošejo tik ob nekdanji almoravidski kazbi, Ksar el-Hadžar, ki je postala mesto nove kraljeve palače Almohadov, ki je zahodno od glavnega mestnega trga (kar je danes Džema el-Fna).
Poravnava kible Almohad proti Almoravidu Vprašanje poravnave kible Kutubije in drugih almohadskih mošej (in srednjeveških islamskih mošej na splošno) je zapleteno in se pogosto napačno razume. Utemeljitev, ki so jo Almohadi podali za uničenje obstoječih almoravidskih mošej je bila, da je bila njihova kibla usmerjena preveč proti vzhodu, kar so Almohadi ocenili kot nepravilno, saj so imeli raje tradicijo, ki je obstajala v zahodnem islamskem svetu (Magreb in Al Andaluz), po kateri bi morala biti kibla namesto tega usmerjena proti jugu. Ta poravnava je bila dejansko bolj oddaljena od 'prave' kible, ki se danes uporablja v sodobnih mošejah povsod in kaže neposredno proti Meki (tj. proti najkrajši možni poti čez zemeljsko površje med mošejo in Meko). Usmerjenost kible se je skozi srednjeveško obdobje Maroka spreminjala, vendar so Almohadi na splošno sledili orientaciji med 154° in 159° (številke, izražene kot azimut od pravega severa), medtem ko je 'prava' kibla v Marakešu 91° (skoraj naravnost proti vzhodu). Ta prava kibla je bila sčasoma sprejeta v sodobnem času in je vidna v novejših mošejah – vključno s sedanjo mošejo Ben Jusufa, ki je bila obnovljena leta 1819 s kiblo 88° (nekoliko predaleč severno, a zelo blizu 91°).
Srednjeveški muslimani so imeli dovolj matematičnega znanja za izračun razmeroma natančne 'prave' kible. Bolj vzhodna orientacija kible (ki je kazala približno proti Meki) je bila očitna že v kraljevi mošeji Medina Azahara (tik izven Cordobe), zgrajeni pozneje v 10. stoletju, kot tudi v orientaciji prvotne mošeje Almoravidov Ben Jusuf (ustanovljene leta 1126), ocenjene na 103°.
Almohadi, ki so se po teh obdobjih povzpeli na oblast, so očitno izbrali orientacijo kible, ki so jo videli kot bolj starodavno ali tradicionalno. Učenjaki še vedno dvomijo, ali je bila njihova razlaga kible resnična in dosledno upoštevana direktiva ali večinoma simboličen argument za razlikovanje od Almoravidov. Almohadska kibla je bila podobna orientaciji kible prestižne Velike mošeje v Cordobi in mošeje Karauin v Fesu, ki sta bili ustanovljeni v zgodnjem obdobju v poznem 8. do 9. stoletju. Ta tradicionalna kibla je temeljila na izreku (hadisu) Mohameda, ki pravi, da »Kar je med vzhodom in zahodom, je kibla« (najverjetneje v zvezi z njegovim časom v Medini, severno od Meke), ki je tako legitimiral južne usmeritve. Ta praksa je morda poskušala posnemati orientacijo sten pravokotne stavbe Kabe znotraj Velike mošeje v Meki, ki temelji na drugi tradiciji, ki je menila, da so različne strani Kabe povezane z različnimi deli muslimanskega sveta. V tej tradiciji je bila severozahodna stran Kabe povezana z Al Andaluzom in v skladu s tem je bila Velika mošeja v Cordobi usmerjena proti jugovzhodu, kot da bi bila obrnjena proti severozahodni fasadi Kabe, s svojo glavno osjo, vzporedno z glavno osjo stavbe Kabe (ki je usmerjena od jugovzhoda proti severozahodu). Ta arhitekturna poravnava je bila običajno dosežena z uporabo astronomskih poravnav za reprodukcijo ustrezne orientacije same Kabe, katere mala os je poravnana s smerjo sončnega vzhoda ob poletnem solsticiju.
Prva mošeja Kutubija
Najpogosteje sprejeta kronologija gradnje mošeje je tista, ki sta jo prvotno predlagala francoska učenjaka Henri Terrasse in Henri Basset med študijem almohadskih spomenikov v prvi polovici 20. stoletja, z nadaljnjimi izboljšavami Gastona Deverduna v svoji knjigi o Marakešu iz leta 1959. Po tem mnenju je Abd al-Mumin začel graditi prvo mošejo Kutubija leta 1147, istega leta, ko je osvojil mesto. Datum dokončanja prve mošeje ni potrjen, vendar se ocenjuje, da je bilo okoli leta 1157, ko je z gotovostjo znano, da so se v mošeji izvajale molitve, saj so leta 1157 sem prenesli slavni izvod Korana, ki ga pripisujejo roki kalifa Osmana in so ga prej hranili v veliki mošeji v Cordobi.
Novejša (2022) študija učenjakov Antonia Almagra in Alfonsa Jiméneza se zavzema za ponovno interpretacijo arabskih zgodovinskih virov in predlaga alternativno kronologijo. Trdita, da Abd al-Muminovo naročilo nove mošeje ni bilo povezano z osvojitvijo mesta, temveč bi ga lahko navdihnil prenos Osmanovega Korana leta 1157. Po njunem mnenju se je gradnja mošeje začela maja 1158 in je bila dokončana kasneje istega leta, hitra gradnja, ki je bila mogoča zaradi uporabljenih gradbenih metod (opeka in nabita zemlja) in ponovne uporabe razpoložljivih materialov v bližini.
Čeprav danes ne stoji več, je postavitev prve mošeje dobro znana zaradi sodobnih izkopavanj, ki so se začela leta 1923. Izkopani temelji mošeje, kot tudi obris njenega mihraba in stene kible, so še danes vidni na severozahodni strani druge mošeje.
Mošeja, povezana z obzidjem nekdanje kazbe Almoravidov, je bila morda zgrajena na vrhu nekaterih prizidkov nekdanje palače Almoravidov in morda celo nad kraljevim pokopališčem ali mavzolejem. Nova mošeja je bila verjetno povezana s sosednjo kraljevo palačo preko prehoda (sabat), ki je almohadskemu kalifu omogočal vstop v molitveno dvorano neposredno iz njegove palače, ne da bi moral iti skozi javne vhode (v nasprotju s podobnim prehodom, ki je obstajal med Veliko mošejo v Cordobi in bližnjo Omajadsko palačo). Ta prehod je verjetno potekal skozi imamovo sobo za jugovzhodno steno kible in je zato morda izginil, ko je bila na tem območju zgrajena druga mošeja.
Na neki točki je Abd al-Mumin v svojo novo mošejo prenesel tudi almoravidski minbar iz mošeje Ben Jusuf, ki ga je prvotno naročil Ali ibn Jusuf iz delavnice v Cordobi. Sodobna arheološka izkopavanja so prav tako potrdila obstoj skoraj legendarnega mehanizma v prvi mošeji Kutubija, ki je omogočal leseni maksuri (zaslon, ki ločuje kalifa in njegovo spremstvo od preostale množice med molitvijo), da se je na videz sama dvignila iz jarka v zemlji in se nato na enak način umaknila, ko je kalif odšel. Drugi polavtomatski mehanizem je prav tako omogočil, da se minbar pojavi in premakne naprej iz svoje skladiščne komore (zraven mihraba) na videz sam. Natančno delovanje mehanizma ni znano, vendar je morda temeljilo na skritem sistemu protiuteži.
Nova almohadska mošeja je bila s svojimi predmeti iz Cordobe in bližino palače tako prežeta z veliko politično in versko simboliko. Bila je tesno povezana z vladajočo rodbino Almohadov, hkrati pa se je subtilno sklicevala na starodavni Omajadski kalifat v Cordobi, čigar Velika mošeja je bila model za večino poznejše maroške in mavrske arhitekture.
Ni jasno, ali je imela prva mošeja Kutubija minaret, čeprav nekateri zgodovinarji domnevajo, da je bil nekdanji bastijon ali vrata kazbe Almoravidov morda ponovno uporabljen za prvi minaret mošeje. Fragmenti takšne strukture so danes vidni na severovzhodnem vogalu prve mošeje. Francoski arheolog Jacques Meunié jih je identificiral kot ostanke vrat (imenovanih Bab 'Ali ali Bab 'Ali ibn Jusuf), ki pripadajo palačni razširitvi kazbe Almoravidov Alija ibn Jusufa. Ta stavba je bila morda spremenjena v prvi minaret mošeje ali pa je služila kot podstavek minareta. Ostanki tega minareta so bili morda vidni celo v začetku 19. stoletja, ko se zdi, da risba območja, ki jo je naredil Ali Bey el Abbassi, prikazuje drugi stolp, ki stoji severno od današnjega minareta Kutubija. Almagro in Jiménez sta trdila, da danes vidni ostanki pripadajo prvemu almohadskemu minaretu in da je bil zgrajen nad vogalnim stolpom trdnjave Almoravidov in ne nad vrati palače.
Druga (sedanja) mošeja Kutubija