Kraljevina Hrvaška ali Hrvaško kraljestvo (hrvaško Kraljevina Hrvatska, Hrvatsko Kraljevstvo, latinsko Regnum Croatiæ), od leta 1060 znana kot Kraljevina Hrvaške in Dalmacije (latinsko Regnum Croatiae et Dalmatiae), je bilo srednjeveško kraljestvo v južni Evropi, ki je obsegalo večino današnje Hrvaške brez Istre, nekaterih dalmatinskih obalnih mest in dela Dalmacije južno od reke Neretve, vendar del današnje Bosne in Hercegovine. Kraljevini Hrvaški so del obstoja vladale domače dinastije, kraljevina kot suverena država pa je obstajala skoraj dve stoletji. Njen obstoj so zaznamovali različni konflikti in obdobja miru, zavezništva z Bolgari, Bizantinci in Madžari ter tekmovanje z Benetkami za nadzor nad vzhodno jadransko obalo.
Hrvaški jezik je v bogoslužje prvi uvedel škof Gregor Ninski v 10. stoletju, kar je povzročilo spor s papežem. Ninsko škofijo je papež ukinil, Gregorja pa prestavil v Skradinsko škofijo. V drugi polovici 11. stoletja je Hrvaški po propadu bizantinske oblasti v Dalmaciji uspelo pridobiti večino obalnih mest. V tem času je kraljevina med vladavinama kraljev Petra Krešimirja IV. (1058–1074) in Dimitrija Zvonimirja (1075–1089) dosegla svoj vrhunec.
Državi je večino obstoja do leta 1091 vladala dinastija Trpimirović. Za njima je kraljevina doživela nasledstveno krizo. Po desetletju spopadov za prestol in bitki na Gvozdu je krona prešla na ogrskega kralja Kolomana iz dinastije Árpád kot "kralja Hrvaške in Dalmacije". S Kolomanovim kronanjem v Biogradu leta 1102 sta se Ogrska in Hrvaška kraljevina združil pod eno krono.Grand Larousse encyclopédique online, Histoire de la Croatie: "Liée désormais à la Hongrie par une union personnelle, la Croatie, pendant huit siècles, formera sous la couronne de saint Étienne un royaume particulier ayant son ban et sa diète." Clifford J. Rogers: The Oxford Encyclopedia of Medieval Warfare and Military Technology, Volume 1, Oxford University Press, 2010, str. 293Kristó Gyula: A magyar–horvát perszonálunió kialakulása [The formation of Croatian-Hungarian personal union] (madžarsko)
Razmerje med kraljevinama je v 19. stoletju postalo predmet spora. Odnosi med njima so se stalno spreminjali, pri čemer je Hrvaška na splošno ohranila veliko stopnjo notranje avtonomije, medtem ko je bila prava moč v rokah lokalnega plemstva. Sodobno hrvaško in madžarsko zgodovinopisje odnose med Kraljevino Hrvaško in Kraljevino Ogrsko iz leta 1102 večinoma vidita kot obliko neenakopravne personalne unije dveh notranje avtonomnih kraljevin, ki ju je združil skupni ogrski kralj.Barna Mezey: Magyar alkotmánytörténet, Budapest, 1995, str. 66.
Ime Prvo uradno ime države je bilo Kraljevina Hrvatov (hrvaško Kraljevstvo Hrvata, latinsko Regnum Croatorum),Ferdo Šišić: Povijest Hrvata u vrijeme narodnih vladara, str. 651 čez čas pa je prevladalo ime Kraljevina Hrvaška (latinsko Regnum Croatiae,Monumenta spectantia historiam Slavorum meridionalium, Edidit Academia Scienciarum et Artium Slavorum Meridionalium vol VIII, Zagreb, 1877, str. 199 Kraljevina Hrvatska).
Čeprav je Tomislav že leta 925 "vladal v provinci Hrvatov in v dalmatinskih regijah" (in provincia Croatorum et Dalmatiarum finibus), je šele kralj Peter Krešimir IV. leta 1060 prevzel oblast v mestih nekdanje bizantinske Dalmatinske teme v državi, ki je takrat uradno postala Kraljevina Hrvaška in Dalmacija (Regnum Croatiae et Dalmatiae, Kraljevina Hrvatska i Dalmacija). Kot prvi kralj Hrvaške in Dalmacije (rex Chroatie atque Dalmatie) je bil kronan Dimitrij Zvonimir leta 1075/1076. Madžarski naziv, ki ga je prvi uporabil Ladislav I. Ogrski v svojem diplomatskem pismu iz leta 1091, je bil tudi S(k)lavonija. Kralj je namreć zapisal: "Sclavoniam iam fere totam (acquisivi)" (Zdaj sem pridobil skoraj vso Sklavonijo).
Ozadje Slovani so se v jugovzhodno Evropo priselili v začetku 7. stoletja in ustanovili več držav, med njimi tudi Kneževino Hrvaško. Kmalu po njihovem prihodu se je začelo pokristjanjevanje Hrvatov, ki se je končalo v začetku 9. stoletja. V kneževini sta se na oblasti izmenjevali rivalski dinastiji Domagojević in Trpimirović. Kneževina se je spopadala s sosednjo Beneško republiko, bila nasprotnik in zaveznik Prvega bolgarskega cesarstva in vazal Karolinškega in Bizantinskega cesarstva. Papež Janez VIII. je leta 879 priznal kneza Branimirja za samostojnega vladarja.
Zgodovina Kraljevina Ustanovitev thumb|right|250px| Oton Iveković: Kronanje kralja Tomislava
Hrvaška je bila povzdignjena v status kraljevine okoli leta 925. Tomislav je bil prvi hrvaški vladar, ki ga je papeška birokracija počastila z naslovom "kralj".Neven Budak – Prva stoljeća Hrvatske, Zagreb, 1994., str. 22 Na splošno velja, da je bil Tomislav okronan leta 925, vendar ni znano, kje in kdo ga je kronal in ali je bil sploh kronan. Tomislav je kot kralj omenjen v dveh ohranjenih dokumentih, objavljenih v Historia Salonitana. Najprej v opombi pred besedilom sklepov splitskega koncila leta 925, kjer je zapisano, da je Tomislav kralj, ki vlada "v provinci Hrvatov in v dalmatinskih regijah" (in provintia Croatorum et Dalmatiarum finibus Tamisclao rege),Ivo Goldstein: Hrvatski rani srednji vijek, Zagreb, 1995, str. 274-275Florin Curta: Southeastern Europe in the Middle Ages, 500-1250, Cambridge University Press. 2006, str. 196Codex Diplomaticus Regni Croatiæ, Dalamatiæ et Slavoniæ, Vol I, str. 32 medtem ko je v 12. kanonu koncilskih sklepov imenovan kralj in vladar Hrvatov (rex et proceres Chroatorum). V pismu papeža Janez X., je Tomislav imenovan kralj Hrvatov (Tamisclao, regi Crouatorum).Codex Diplomaticus Regni Croatiæ, Dalamatiæ et Slavoniæ, Vol I, str. 34 Letopis popa Dukljana Tomislava naslavlja kralj in omenja, da je vladal trinajst let. Tomislavovovega naslova ne omenja noben napis, vendar poznejši napisi in listine potrjujejo, da so se njegovi nasledniki iz 10. stoletja imenovali kralj. Pod njegovo vladavino je Hrvaška postala ena najmočnejših kraljevin na Balkanu.
thumb|250px|right|Jugovzhodna Evropa v 10. stoletju thumb|250px|right|Hrvaški pleter z napisom Štefana Držislava (10. stoletje) right|250px|thumb|Plošča s seznamom hrvaških vladarjev (11. atoletje) thumb|right|250px|Baščanska plošča iz leta 1100
Tomislav, potomec Trpimirja I., velja za enega najvidnejših članov dinastije Trpimirović. Nekje med letoma 923 in 928 je Tomislavu uspelo združiti Hrvate Panonije in Dalmacije, ki sta jim dotlej vladala dva kneza. Čeprav natančen geografski obseg Tomislavovega kraljestva ni znan, je Hrvaška verjetno obsegala večji del Dalmacije, Panonije ter severno in zahodno Bosno. Hrvaška je bila takrat skupina enajstih županij in ene banovine. Vsaka od teh regij je imela utrjeno kraljevo mesto.
Hrvaška je kmalu prišla v konflikt z Bolgarskim cesarstvom pod Simeonom I., ki je že bil v vojni z Bizantinci. Tomislav je sklenil pakt z Bizantinskim cesarstvom in bil zato morda nagrajen z nekakšno obliko oblasti nad obalnimi mesti bizantinske Dalmatinske teme in deležem tam pobranega davka. Ko je Simeon leta 924 osvojil kneževino Srbijo, so knez Pribislav in njegova brata Bran in Štefan pobegnili na Hrvaško. Simeon je leta 926 poskušal razdreti sporazum med Hrvaško in Bizantinci in zatem osvojiti slabo branjeno bizantinsko Dalmatinsko temo.Ivo Goldstein: Hrvatski rani srednji vijek, Zagreb, 1995, str. 289-291 Proti Tomislavu je poslal vojvodo Alogoboturja z mogočno vojsko, ki je bila poražena v bitki v bosanskem višavju. Po Simeonovi smrti leta 927 je bil med Hrvaško in Bolgarijo s posredovanjem legatov papeža Janeza X. ponovno vzpostavljen mir.Clifford J. Rogers: The Oxford Encyclopedia of Medieval Warfare and Military Technology, str. 162 Po navedbah De administrando imperio bi lahko takratno hrvaško vojsko in mornarico sestavljalo približno 100.000 pešakov, 60.000 konjenikov ter 80 večjih (sagina) in 100 manjših bojnih ladij (condura).De Administrando Imperio: 31. Številke so seveda zelo pretirane. Po paleografski analizi izvirnega rokopisa De administrando imperio je bilo prebivalstvo srednjeveške Hrvaške ocenjeno na med 440.000 in 880.000 ljudi, vojska pa je najverjetneje štela 20.000–100.000 pešcev in 3.000–24.000 konjenikov, organiziranih v 60 alagionov.
10. stoletje Hrvaška družba je v 10. stoletju doživela velike spremembe. Lokalne voditelje, župane, so nadomestili kraljevi spremljevalci, ki so odvzeli zemljo prejšnjim veleposestnikom in s tem v bistvu ustvarili fevdalni sistem. Prej svobodni kmetje so postali podložniki in prenehali biti vojaki, zaradi česar je vojaška moč Hrvaške zbledela.
Tomislava sta nasledila Trpimir II. (ok. 928–935) in Krešimir I. (ok. 935–945), ki sta uspela obdržati oblast in ohraniti dobre odnose tako z Bizantinskim cesarstvom kot s papežem, sicer pa je to obdobje povsem nejasno. Vladavino Krešimirjevega sina Miroslava je zaznamovala postopna slabitev Hrvaške.Ivo Goldstein: Hrvatski rani srednji vijek, Zagreb, 1995, str. 302 Nekatera obrobna ozemlja so izkoristila neurejene razmere in se odcepila. Miroslav je vladal 4 leta, potem pa ga je med notranjimi boji za oblast ubil njegov ban Pribina. Pribina je zagotovil prestol Mihaelu Krešimirju II. (949–969), ki je v večini države vzpostavil red. Zlasti dobre odnose je ohranjal z dalmatinskimi mestnimi državicami. Skupaj z ženo Heleno Zadarsko sta darovala zemljišča cerkvam v Zadru in Solinu. Helena je v Solinu zgradila cerkvi svete Marije in svetega Štefana, ki sta služili kot grobnici hrvaških vladarjev. Helena je umrla 8. oktobra 976 in bila pokopana v Marijini cerkvi. Na njenem sarkofagu je napis, ki jo imenuje "mati kraljestva".Ivo Goldstein: Hrvatski rani srednji vijek, Zagreb, 1995, str. 314-315
Mihaela Krešimirja II. je nasledil njegov sin Štefan Držislav (969–997), ki je izboljšal odnose z Bizantinskim cesarstvom in njihovo Dalmatinsko temo. Po Historia Salonitana je Držislav od Bizantincev prejel kraljevske insignije in naziva eparh in patricij. Po tem imenovanju so se on in njegovi nasledniki začeli naslavljati "kralj Hrvaške in Dalmacije". Kamnite plošče z oltarja kninske cerkve iz 10. stoletja z napisom verjetno iz časa, ko je bil Držislav prestolonaslednik, kažejo, da je obstajala natančno določena hierarhija, ki je urejala nasledstvo prestola.
11. stoletje Po smrti Štefana Držislava leta 997 so se njegovi sinovi Svetoslav (997–1000), Krešimir III. (1000–1030) in Gojslav (1000–1020) silovito spopadli za hrvaški prestol, kar je oslabilo državo in omogočilo Benečanom pod vodstvom doža Pietra II. Orseola in Bolgarom pod vodstvom carja Samuela poseči v hrvaške posesti na jadranski obali. Leta 1000 je Orseolo z beneško floto zaplul v vzhodni Jadran in postopoma prevzel oblast nad njim. Najprej je okupiral otoke v Kvarnerju in Zadar in nato Trogir in Split, čemur je sledila uspešna pomorska bitka z Neretvani. Po zmagi nad njimi je zasedel še Korčulo in Lastovo ter zahteval naslov dux Dalmatiæ. Krešimir III. je poskušal obnoviti oblast v Dalmaciji in imel do leta 1018 nekaj uspeha, potem pa so ga Benetke v koaliciji z Langobardi porazile. Kraljevina Hrvaška je zatem do leta 1025 in smrti Bazilija II. za kratek čas postala vazal Bizantinskega cesarstva.Byzantium and Venice: A Study in Diplomatic and Cultural Relations. str. 43, 55 Njegov sin Štefan I. (1030–1058) je leta 1050 dosegel, da je neretvanski knez postal njegov vazal.
thumb|250px|Kraljevina Hrvaške in Dalmacije med vladavino Petra Krešimirja IV. (1058-1074)