30. marca 1981 je Ronalda Reagana, takratnega predsednika Združenih držav Amerike, ustrelil in huje ranil John Hinckley ml. v Washingtonu, D.C., ko se je Reagan vračal v svojo limuzino po govoru v hotelu Washington Hilton. Hinckley je verjel, da bo z atentatom pritegnil pozornost filmske igralke Jodie Foster, s katero je bil ljubezensko obseden, po tem, ko jo je videl v filmu Taksist iz leta 1976.

Reagana je huje poškodovala revolverska krogla, ki se je odbila od boka predsedniške limuzine in ga zadela v levo stran pazduho, zlomila rebro, prebodla pljuča in povzročila resno notranjo krvavitev. Ob prihodu v univerzitetno bolnišnico George Washington je bil v življenjski nevarnosti, vendar so ga rešili na urgenci; nato je prestal nujno operacijo. Ozdravel je in bil 11. aprila izpuščen iz bolnišnice. Uradnega sklicevanja na 3. ali 4. razdelek 25. amandmaja ustave (glede podpredsednika, ki prevzame predsednikove pristojnosti in dolžnosti) ni bilo, čeprav je državni sekretar Alexander Haig izjavil, da je "imel nadzor" v Beli hiši, dokler se podpredsednik George H. W. Bush ni vrnil v Washington iz Fort Wortha v Teksasu. Haig je bil četrti v nasledstveni vrsti za Bushem, predsednikom predstavniškega doma Tipom O'Neillom in začasnim predsednikom senata Stromom Thurmondom.

V poskusu atentata so bili poškodovani tudi tiskovni sekretar Bele hiše James Brady, agent tajne službe Tim McCarthy in policist Thomas Delahanty. Vsi trije so preživeli, Brady pa je utrpel poškodbe možganov in je do konca življenja ostal invalid. Njegova smrt leta 2014 je veljala za umor, ker jo je nazadnje povzročila njegova poškodba.

Hinckley je bil na sodišču spoznan za nedolžnega zaradi neprištevnosti po obtožbah poskusa atentata na predsednika. Ostal je zaprt v psihiatrični bolnišnici Svete Elizabete v Washingtonu, D.C. Januarja 2015 so zvezni tožilci sporočili, da Hinckleyja ne bodo obtožili Bradyjeve smrti, kljub temu, da je preiskovalni zdravnik njegovo smrt označil za umor. Hinckley je bil 10. septembra 2016 odpuščen iz institucionalne psihiatrične oskrbe, vendar je imel še nekaj omejitev, ki so trajale do junija 2022.

Ozadje in motivacija Hinckleyjev motiv za atentat je bila njegova ljubezenska obsedenost z filmsko igralko Jodie Foster. Medtem ko je konec sedemdesetih let še živel v Hollywoodu, si je Hinckley film Taksist ogledal neštetokrat in se očitno poistovetil s protagonistom filma, Travisom Bicklom (igra ga Robert De Niro). Film spremlja Travisovo skrb za 12-letno prostitutko (igra jo Jodie Foster) in se konča s krvavim prizorom, v katerem ubije njene zvodnike in stranko.

Naslednjih nekaj let je Hinckley zasledoval Fosterjevo po vsej državi, celo tako daleč, da se je tam vpisal na tečaj pisanja, potem ko je iz revije izvedel, da študira na univerzi Yale. Konec leta 1980 je Hinckley Fosterjevi napisal številna pisma in se z njo dvakrat pogovarjal po telefonu. Kljub temu, da ga je vljudno, a odločno zavrnila, pa ni odnehal. Hinckley je bil prepričan, da lahko s tem, ko postane znan po vsej državi, doseže enak družbeni status kot Fosterjeva. Tako kot Travis Bickle iz filma je tudi Hinckley začel zasledovati ameriškega predsednika Jimmyja Carterja z namenom, da bi ga ubil. Marca 1981 je Hinckley Fosterjevi napisal še nekaj sporočil. Njihov ton se je bistveno razlikoval od prejšnjih, zaradi česar jih je posredovala dekanu. Dekan je nato sporočila izročil policiji, vendar Hinckleyjevega prebivališča ni bilo mogoče ugotoviti.

Poskus atentata

Reaganov govor v hotelu Washington Hilton 28. marca je Hinckley z avtobusom prispel v Washington, D.C. in se nastanil v hotelu Park Central. Prvotno je nameraval nadaljevati pot v New Haven, da bi ponovno poskusil osvojiti Fosterjevo. Opazil je Reaganov urnik, ki je bil objavljen v The Washington Star, in se odločil, da bo poskusil ubiti predsednika Reagana. Hinckley je vedel, da bi ga lahko med poskusom atentata ubili, zato je Fosterjevi približno dve uri pred poskusom atentata na predsednika napisal, a ne poslal pisma. V pismu je zapisal, da upa, da jo bo navdušil z obsegom svojega dejanja in da bi opustil idejo, da bi Reagana ubil v trenutku, če bi le lahko osvojil Fosterjevo srce in preživel preostanek življenja z njo.

30. marca je Reagan imel na kosilu v hotelu Washington Hilton nagovor predstavnikom AFL–CIO. Tajna služba je hotel zelo dobro poznala, saj ga je od začetka sedemdesetih let prejšnjega stoletja več kot 100-krat pregledala zaradi predsedniških obiskov. Hilton je veljal za najvarnejši kraj v Washingtonu zaradi varnega, zaprtega prehoda, imenovanega "Predsedniška pot", zgrajenega po atentatu na Johna F. Kennedyja leta 1963. Reagan je v stavbo vstopil skozi prehod malo pred 13:45 in pomahal množici medijev in državljanov.

Tajna služba je od njega zahtevala, da na nekaterih dogodkih nosi neprebojni jopič, vendar ga Reagan na govoru ni nosil, ker bi bila njegova edina javna izpostavljenost 9 m med hotelom in njegovo limuzino, agencija pa tistega dne ni zahtevala jopičev za agente. Nihče ni videl Hinckleyja, da bi se nenavadno obnašal. Priče, ki so ga opisale kot "nemirnega" in "vznemirjenega", so očitno zamenjale Hinckleyja z drugo osebo, ki jo je tajna služba spremljala.

Streljanje sličica|288x288_pik|Agenti tajne službe med poskusom atentata na Reagana krijejo tiskovnega predstavnika Jamesa Bradyja in policista Thomasa Delahantyja. Viden je tudi agent tajne službe Roberta Wanka, kako odpira kopito puške Uzi v primeru nadaljnjega napada. Ob 14:27 je Reagan zapustil hotel skozi "Predsedniško pot, kjer so čakali novinarji. Zapustil je izhod T Street NW proti svoji čakajoči limuzini, medtem ko je Hinckley čakal v množici. Tajna služba je temeljito preverila tiste, ki so se udeležili predsednikovega govora, vendar je nepreverjeni skupini dovolila, da je stala 4,5 m od njega, za vrvjo. Agencija uporablja več plasti zaščite. Lokalna policija v zunanji plasti na kratko preveri ljudi, agenti tajne službe v srednji plasti preverjajo orožje, še več agentov pa tvori notranjo plast tik okoli predsednika. Hinckley je prodrl skozi prvi dve plasti. Medtem ko je več sto ljudi ploskalo Reaganu, je predsednik nepričakovano šel tik pred Hinckleyja. Novinarji, ki so stali za vrvno barikado 6 m stran, so postavljali vprašanja. Ko je Mike Putzel iz tiskovne agencije Associated Press zavpil »Gospod predsednik—«, je Hinckley stopil naprej in z svojo pištolo šestkrat ustrelil proti predsedniku Reaganu. levo|sličica|294x294_pik|Hinckleyja so aretirali v nekaj sekundah po streljanju in ga usmerili proti prvemu policijskemu vozilu, katerega zadnja vrata so bila zaklenjena, zaradi česar so se policisti morali obrniti proti drugemu vozilu. Prva krogla je zadela tiskovnega predstavnika Bele hiše Jamesa Bradyja v glavo nad levim očesom, pri čemer mu je šla pod možgane in razbila možgansko votlino. Krogla je vsebovala majhen eksplozivni naboj, ki je ob udarcu eksplodiral. Policist okrožja Columbia, Thomas Delahanty, je zvok prepoznal kot strel in ostro obrnil glavo v levo, da bi prepoznal strelca. Ko je to storil, ga je druga krogla zadela v zadnji del vratu, krogla pa se je odbila vse do njegove hrbtenice. Delahanty je padel na Bradyja in zavpil: "Ustrelili so me!" Tretja krogla je zgrešila predsednika Reagana in namesto tega zadela okno stavbe na drugi strani ulice. Agent tajne službe Tim McCarthy je svojo pozornost usmeril na zvok streljanja, se obrnil na desno in se postavil v ognjeno linijo. McCarthy je razširil roke in noge ter se postavil v široko držo neposredno pred Reaganom in Parrom, da bi ju oba zaščitil. McCarthyja je četrta krogla zadela v spodnji del prsnega koša, krogla pa je prečkala njegova desna pljuča, diafragmo in desni del jeter. McCarthy je zatem padel na tla k Delahantyju in Bradyju. sličica|300x300_pik|Pištola s katero je Hinckley poskušal ubiti predsednika Reagana. Hinckley je zdaj imel jasen strel na predsednika, toda Alfred Antenucci, delavski uradnik iz Clevelanda, ki je stal v bližini in videl Hinckleyja streljati, ga je udaril v glavo in se začel z njim boriti od zadaj. Ko je zaslišal strele, je specialni agent Jerry Parr skoraj v trenutku zgrabil Reagana za ramena in se z njim pognal proti odprtim zadnjim vratom limuzine. Agent Ray Shaddick je hodil tik za Parrom in pomagal obema možema vreči v avto. Peta krogla je zadela neprebojno steklo okna na odprtih zadnjih vratih limuzine, ko sta se Reagan in Parr peljala za njim. Šesta in zadnja krogla se je odbila od oklepne strani limuzine, preletela prostor med odprtimi zadnjimi vrati in okvirjem vozila ter zadela predsednika Reagana v levo pazduho. Naboj je oplazila rebro in se zagozdila v njegovih levih pljučih, zaradi česar so se delno zrušila, preden se je ustavila manj kot centimeter (25 mm) od njegovega srca. V nekaj trenutkih po prvih strelih je agent tajne službe Dennis McCarthy, ki ni bil v sorodu s Timom McCarthyjem, skočil čez pločnik in se vrgel neposredno na Hinckleyja, medtem ko so ga drugi potisnili na tla. Še en uradnik delavske policije iz območja Clevelanda, Frank J. McNamara, se je pridružil Antenucciju in začel Hinckleyja tepsti v glavo, tako močno, da je Hinckleyju začela teči kri. Dennis McCarthy je kasneje poročal, da je moral udariti dva državljana, da bi ju prisilil, da izpustita Hinckleyja. Agent tajne službe Robert Wanko je uporabil avtomatsko puško Uzi, skrito v aktovki, da bi prikril predsednikovo evakuacijo in odvrnil morebiten skupinski napad.

Odhod v bolnišnico sličica|318x318_pik|Zvok radijskega prometa tajne službe. Trenutek po streljanju so agenti tajne službe Reagana hitro namestili v predsedniško limuzino. Sprva ni bilo nobenega občutka, da je bil predsednik ranjen; krogla, ki ga je zadela, je šla tik pod njegovo pazduho. Ko pa je agent tajne službe Jerry Parr preveril Reagana za morebitne strelne rane, je predsednik glasno zakašljal, kri se je začela peniti, kar je kazalo na to, da so mu bila predrta pljuča. Reagan je v hudih bolečinah mislil, da ima zlomljeno eno od reber, ko ga je agent Parr namestil v limuzino. Parr je ukazal izvidniku, naj se preusmeri v univerzitetno bolnišnico George Washington. Čeprav je bila medicinska ekipa urgentnega centra obveščena, da prihajajo žrtve streljanja, nosila niso bila pripravljena. Reagan je izstopil iz limuzine in so ga oskrbeli na urgenci. Ker se je pritoževal nad težavami z dihanjem, ni mogel več hoditi in je Reagan zato padel na kolena. sličica|Predsednik Reagan skupaj z svojo ženo Nancy v bolnišnici, štiri dni po poskusu atentata. Travmatološka ekipa pod vodstvom dr. Josepha Giordana je Reagana zdravila z intravenskimi tekočinami, kisikom, toksoidi in sistemi za zbiranje drenaže. Ko je prva dama Nancy Reagan prispela na urgenco, potem ko so jo obvestili o situaciji, ji je rekel: "Draga, pozabil sem se skloniti" – sposodil si je besede boksarja Jacka Dempseyja, ki je, ko ga je Gene Tunney bičal na vrveh, svoji ženi rekel nekaj podobnega. Iz drenažnih cevi za prsni koš je pritekla precejšnja količina krvi. Vodja torakalne kirurgije, dr. Benjamin L. Aaron, se je odločil za operacijo, ker je krvavitev vztrajala. Navsezadnje je Reagan izgubil več kot polovico volumna krvi. V operacijski sobi je Reagan pripomnil: "Prosim, recite, da ste vsi republikanci." Giordano, ki je bil sicer liberalni demokrat, se je rahlo zasmejal in odgovoril: "Gospod predsednik, danes smo tukaj vsi republikanci." Operacija je trajala približno tri ure, pri čemer je kirurgom uspelo odstraniti kroglo iz Reaganovih pljuč. Potek po operaciji je zapletla vročina, ki so jo zdravili z več antibiotiki.