Želézna dôba je arheološki naziv za stopnjo razvoja človeštva, na kateri so ljudje primarno uporabljali železo za izdelavo orožja in orodja.
Je zadnja doba triperiodnega sistema kovinskih dob, ki deli prazgodovinske družbe glede na uporabo različnih rudnih bogastev. Prav tako velja za zadnjo dobo v triperiodne delitve, ki se začne s prazgodovino (pred zapisano zgodovino) in napreduje do protozgodovine (pred pisano zgodovino).
Nekatere družbe so postopoma napredovale do železne dobe preko kamene dobe (razdeljena na paleolitik, mezolitik in neolitik), bakrene in bronaste dobe, medtem ko so nekatere napredovale neposredno iz kamene dobe. Ti koncepti izvirajo za opis železnodobne Evrope in starodavnega Bližnjega vzhoda. V arheologiji obeh Amerik se namesto tega običajno uporablja sistem petih obdobij; avtohtone kulture tam v predkolumbovski dobi niso razvile železarskega gospodarstva, čeprav so nekatere obdelovale baker in srebro. Avtohtona kovinska industrija je v Avstralijo prišla z evropskimi stiki. Čeprav se meteorsko železo v mnogih regijah uporablja že tisočletja, je začetek železne dobe po vsem svetu po arheološki konvenciji opredeljen kot začetek staljenega železa (zlasti jeklenega orodja in orožja) v splošni rabi nadomesti njihove bronaste ekvivalente.
V Anatoliji in na Kavkazu oziroma v jugovzhodni Evropi se je železna doba začela okoli leta 1300 pr. n. št. Na starodavnem Bližnjem vzhodu se je ta prehod zgodil sočasno s propadom pozne bronaste dobe, v 12. stoletju pr. n. št. Tehnologija se je kmalu razširila po sredozemskem bazenu in v južno Azijo med 12. in 11. stoletjem pr. n. št. Njeno nadaljnje širjenje v Srednjo Azijo, Vzhodno Evropo in Srednjo Evropo je bilo nekoliko zakasnjeno, severna Evropa pa je bila dosežena šele okoli 5. stoletja pr. n. št.
Železna doba v Indiji se začne s kulturo železarske poslikane sive keramike, ki sega od okoli leta 1200 pr. n. št. do vladavine Ašoke v 3. stoletju pr. n. št. Izraz železna doba v arheologiji južne, vzhodne in jugovzhodne Azije je novejši in manj pogost kot za zahodno Evrazijo. Afrika ni imela univerzalne bronaste dobe in mnoga območja so neposredno prešla iz kamnite v železno. Nekateri arheologi menijo, da se je železova metalurgija v podsaharski Afriki razvila neodvisno od Evrazije in sosednjih delov severovzhodne Afrike že leta 2000 pr. n. št.
Koncept železne dobe, ki se konča z začetkom pisnega historiografskega zapisa, ni dobro posplošen, saj sta se pisni jezik in uporaba jekla razvila v različnih obdobjih na različnih območjih arheoloških zapisov. Na primer, na Kitajskem se je pisana zgodovina začela pred začetkom taljenja železa, zato se izraz redko uporablja za arheologijo Kitajske. V Mezopotamiji je pisana zgodovina na stotine let pred taljenjem železa. Za starodavni Bližnji vzhod se tradicionalno in še vedno običajno kot končni datum uporablja ustanovitev Ahemenidskega cesarstva okoli leta 550 pr. n. št.; kasnejši datumi veljajo za zgodovinske po zapisih Herodota, kljub temu da so zdaj znani številni pisni zapisi, ki segajo daleč v bronasto dobo. V srednji in zahodni Evropi osvajanja Rimskega cesarstva v 1. stoletju pr. n. št. označujejo konec železne dobe. Germanska železna doba Skandinavije se konča okoli leta 800 n. št., z začetkom vikinške dobe.
Na prostoru današnje Slovenije zajema železna doba 1. tisočletje pr. n. št.
Definicija "železa"
Meteorsko železo, naravno zlitino železa in niklja, so uporabljala različna starodavna ljudstva že tisočletja pred železno dobo. Najstarejši znani artefakti meteorskega železa je devet majhnih kroglic, datiranih v leto 3200 pr. n. št., ki so jih našli v grobovih v Gerzehu v Spodnjem Egiptu, oblikovane s skrbnim kladivom.
Značilnost kulture železne dobe je množična proizvodnja orodij in orožja, izdelanega ne le iz najdenega železa, temveč iz staljenih jeklenih zlitin z dodano vsebnostjo ogljika. Šele z zmožnostjo proizvodnje ogljikovega jekla črna metalurgija privede do orodij ali orožja, ki so trša in lažja od brona.
Staljeno železo se v arheoloških najdbah iz srednje bronaste dobe pojavlja občasno. Čeprav je zemeljsko železo v naravi obilno, so za njegovo taljenje potrebne temperature nad 1250 °C, kar je bilo s tehnologijo, ki je bila običajno na voljo do konca 2. tisočletja pred našim štetjem, nepraktično doseči. Nasprotno pa so bile komponente brona – kositer s tališčem 231,9 °C in baker z relativno zmernim tališčem 1085 °C – v okviru zmogljivosti neolitskih peči, ki segajo v leto 6000 pr. n. št. in so lahko ustvarile temperature nad 900 °C.
Poleg posebej zasnovanih peči je starodavna proizvodnja železa zahtevala razvoj kompleksnih postopkov za odstranjevanje nečistoč, regulacijo primesi ogljika in izum vroče obdelave, da bi dosegli uporabno ravnovesje med trdoto in trdnostjo jekla.
Kronološka zgodovina
Najzgodnejši dokazi Najzgodnejši okvirni dokaz o izdelavi železa je majhno število železnih fragmentov z ustreznimi količinami primesi ogljika, najdenih v protohetitskih plasteh v Kaman-Kalehöyüku v sodobni Turčiji, datiranih v obdobje 2200–2000 pr. n. št. Akanuma (2008) ugotavlja, da »kombinacija datiranja z ogljikom, arheološkega konteksta in arheometalurških preiskav kaže, da je verjetno, da se je uporaba železne posode iz jekla v osrednji Anatoliji začela že v 3. tisočletju pr. n. št.« Souckova-Siegolová (2001) kaže, da so železno orodje v osrednji Anatoliji izdelovali v zelo omejenih količinah okoli leta 1800 pr. n. št. in so ga v času neohetitskega cesarstva (ok. 1400–1200 pr. n. št.) na splošno uporabljale elite, ne pa tudi navadni ljudje.
Podobno so bili nedavni arheološki ostanki obdelave železa v dolini Gangesa v Indiji okvirno datirani v leto 1800 pr. n. št. Tevari (2003) ugotavlja, da je bilo »znanje o taljenju železa in izdelavi železnih artefaktov v vzhodnih Vindhjah dobro znano, železo pa se je uporabljalo tudi v osrednji Gangeški nižini, vsaj od začetka 2. tisočletja pred našim štetjem«. (Nedavno objavljene trditve o veliko zgodnejših datacijah taljenja železa na najdišču Sivagalai v Tamil Naduju še niso objavljene v strokovno pregledanih znanstvenih revijah in so o njih nekateri znanstveniki podvomili.) Do srednje bronaste dobe se je na Bližnjem vzhodu, v jugovzhodni Aziji in Južni Aziji pojavilo vse več staljenih železnih predmetov (ki se od meteorskega železa razlikujejo po pomanjkanju niklja v izdelku).
Afriška najdišča razkrivajo datume že od 2000 do 1200 pr. n. št. Vendar pa nekatere novejše študije datirajo začetek železove metalurgije v Afriki med 3000 in 2500 pr. n. št., dokazi o zgodnji železovi metalurgiji v delih Nigerije, Kameruna in Srednje Afrike pa obstajajo že od okoli leta 2000 pr. n. št. Kultura Nok v Nigeriji je morda taljenje železa izvajala že od leta 1000 pr. n. št., medtem ko bližnja kultura Djenné-Djenno v dolini Nigra v Maliju kaže dokaze o proizvodnji železa od približno leta 250 pr. n. št. Tehnologija železa v večjem delu podsaharske Afrike ima afriški izvor, ki sega pred leto 2000 pr. n. št. Te ugotovitve potrjujejo neodvisen izum taljenja železa v podsaharski Afriki.
Stari Bližnji vzhod Železna doba na starodavnem Bližnjem vzhodu naj bi se začela po odkritju tehnik taljenja železa in kovaštva v Anatoliji, na Kavkazu ali v jugovzhodni Evropi okoli leta 1300 pr. n. št. Najstarejše taljenje železa v bronasti tehniki najdemo v Tell Hammehu v Jordaniji okoli leta 930 pr. n. št. (ugotovljeno z datiranjem iz leta 1400).
Zgodnja železna doba na območju Kavkaza je običajno razdeljena na dve obdobji: zgodnja železna doba I (okoli 1100 pr. n. št.) in zgodnja železna doba II (10.–9. stoletje pr. n. št.). Številne tradicije materialne kulture pozne bronaste dobe so se nadaljevale v zgodnji železni dobi. Tako obstaja sociokulturna kontinuiteta v tem prehodnem obdobju.
V Iranu so bili najzgodnejši dejanski železni artefakti neznani do 9. stoletja pr. n. št. Za Iran je najbolje raziskano arheološko najdišče v tem obdobju Teppe Hasanlu.
V mezopotamskih državah Sumerija, Akad in Asirija se prva uporaba železa morda datira v leto 3000 pr. n. št. Eden najzgodnejših znanih artefaktov iz taljenega železa je bodalo z železnim rezilom, najdeno v hetitski grobnici v Anatoliji, ki datira iz leta 2500 pr. n. št. Široka uporaba železnega orožja, ki je nadomestilo bronasto orožje, se je do začetka 1. tisočletja pr. n. št. hitro razširila po Bližnjem vzhodu.
Razvoj taljenja železa so nekoč pripisovali Hetitom v Anatoliji v pozni bronasti dobi. V pozni bronasti in zgodnji železni dobi je propad bronaste dobe prinesel počasno in sorazmerno neprekinjeno širjenje tehnologije obdelave železa v regiji. Dolgo je veljalo prepričanje, da je uspeh Hetitskega cesarstva v pozni bronasti dobi temeljil na prednostih, ki jih je takrat prinašal "monopol" nad obdelavo železa. Zato so bila za širjenje znanja po tej regiji odgovorna vdirajoča ljudstva z morja. Zamisel o takšnem 'hetitskem monopolu' je bila temeljiteje preučena in ne predstavlja več znanstvenega soglasja. Čeprav obstaja nekaj železnih predmetov iz bronastodobne Anatolije, je njihovo število primerljivo z železnimi predmeti, najdenimi v Egiptu in drugih krajih iz istega obdobja; in le majhno število teh predmetov je orožja.
Egipt V Črni piramidi v Abusirju, ki datira pred leto 2000 pr. n. št., je Gaston Maspero našel nekaj kosov železa. V pogrebnem besedilu Pepija I. je ta kovina omenjena. Železo je v zbirkah egipčanskih starin izjemno redko. Bron je ostal glavni material tam do osvojitve s strani Novoasirskega cesarstva leta 671 pr. n. št. Razlaga za to bi bila, da so relikvije v večini primerov predmeti iz grobnic, pogrebne posode in vaze, železo pa so stari Egipčani imeli za nečisto kovino, zato ga pri njihovi izdelavi ali za kakršne koli verske namene niso nikoli uporabljali. Pripisovali so ga Setu, duhu zla, ki je po egipčanskem izročilu vladal osrednjim puščavam Afrike. Pri izkopavanjih Ugarita so našli meč z imenom faraona Merneptaha in bojno sekiro z železnim rezilom in pozlačenim bronastim ročajem. Bodalo z železnim rezilom, najdeno v Tutankamonovi grobnici iz 13. stoletja pred našim štetjem, je bilo nedavno pregledano in ugotovljeno je bilo, da je meteorskega izvora. Free full text available.
Evropa
V Evropi je železna doba zadnja faza prazgodovinske Evrope in prvo od protozgodovinskih obdobij, kar sprva pomeni opise določenega območja s strani grških in rimskih piscev. Za večji del Evrope se je obdobje nenadoma lokalno končalo po rimski osvojitvi, čeprav je železarstvo ostalo prevladujoča tehnologija do nedavnega. Drugod se lahko nadaljuje do zgodnjih stoletij našega štetja in bodisi do pokristjanjevanja bodisi do novega osvajanja med obdobjem selitve ljudstev.
Železarstvo je bilo v Evropo uvedeno konec 11. stoletja pred našim štetjem, verjetno s Kavkaza, in se je v naslednjih 500 letih počasi širilo proti severu in zahodu. Železna doba se ni začela, ko se je železo prvič pojavilo v Evropi, ampak je začela nadomeščati bron pri pripravi orodij in orožja. To se ni zgodilo hkrati po vsej Evropi; lokalni kulturni razvoj je imel vlogo pri prehodu v železno dobo. Na primer, železna doba prazgodovinske Irske se začne okoli leta 500 pr. n. št. (ko se je grška železna doba že končala) in konča okoli leta 400 n. št. Široka uporaba tehnologije železa se je v Evropi začela sočasno z Azijo. Prazgodovinska železna doba v Srednji Evropi je razdeljena na dve obdobji, ki temeljita na halštatski kulturi (zgodnja železna doba) in latenski kulturi (pozna železna doba).History of Europe – The chronology of the Metal Ages Materialni kulturi halštatske in latenske kulture sta sestavljeni iz 4 faz (A, B, C, D).La Tène archaeological site, Switzerland}}Hallstatt archaeological site, Austria}}