Lemurji (iz latinskega , ) so mokronosi prvaki iz naddružine Lemuroidea, razdeljene na 8 družin in sestavljene iz 15 rodov in okoli 100 obstoječih vrst. So endemični za otok Madagaskar. Večina obstoječih lemurjev je majhnih, ima koničast gobec, velike oči in dolg rep. Večinoma živijo na drevesih in so aktivni ponoči.
Lemurji so podobni drugim prvakom, vendar so se razvili neodvisno od opic in človečnjakov. Zaradi zelo sezonskega podnebja na Madagaskarju je evolucija lemurjev ustvarila stopnjo raznolikosti vrst, ki je enaka raznovrstnosti katere koli druge skupine prvakov.
Živi lemurji tehtajo od 30-gramskega mišjega lemurja do 9-kilogramskega indrija. Od prihoda ljudi na otok pred približno 2000 leti je izumrlo več kot ducat vrst 'velikanskih lemurjev', ki so večji od živih lemurjev, vključno z Archaeoindrisom v velikosti gorile. Lemurjem je skupnih veliko lastnosti osnovnih prvakov, kot so različni prsti na rokah in nogah ter nohti namesto krempljev (pri večini vrst). Vendar pa je razmerje med velikostjo možganov in telesom manjše kot pri antropoidnih primatih. Kot pri vseh primatih Strepsirrhine imajo smrček (rhinarium).
Lemurji so na splošno najbolj družabni med prvaki Strepsirrhine, ki živijo v skupinah, znanih kot tropi. Bolj komunicirajo z vonjem in vokalizacijo kot z vizualnimi signali. Lemurji imajo razmeroma nizek bazalni metabolizem, zaradi česar lahko kažejo stanje mirovanja, kot sta hibernacija ali torpor. Imajo tudi sezonsko vzrejo in družbeno prevlado samic. Večina je najrazličnejše sadeže in liste, nekateri pa so specialisti. V istem gozdu lahko sobivata, zaradi različnih načinov prehranjevanja, dve vrsti lemurjev.
Raziskave lemurjev v 18. in 19. stoletju so bile osredotočene na taksonomijo in zbiranje vzorcev. Sodobne študije ekologije in vedenja lemurjev so se resno začele šele v 1950-ih in 1960-ih. Terenske študije, ki so jih sprva ovirale politične težave na Madagaskarju sredi 1970-ih, so se nadaljevale v 1980-ih. Lemurji so pomembni za raziskave, ker lahko njihova mešanica značilnosti prednikov in lastnosti, ki si jih delijo z antropoidnimi primati, prinese vpogled v evolucijo primatov in človeka. Večina vrst je bila odkritih ali promoviranih v polni status vrste od 1990-ih dalje; vendar je taksonomska klasifikacija lemurja sporna in je odvisna od uporabljenega koncepta vrste.
Številne vrste lemurjev ostajajo ogrožene zaradi izgube habitata in lova. Čeprav lokalne tradicije, kot je fady (tabu), na splošno pomagajo zaščititi lemurje in njihove gozdove, nezakonita sečnja, gospodarsko pomanjkanje in politična nestabilnost preprečujejo prizadevanja za ohranitev. Zaradi teh groženj in njihovega vse manjšega števila Svetovna zveza za varstvo narave (IUCN) meni, da so lemurji najbolj ogroženi sesalci na svetu, pri čemer ugotavlja, da od leta 2013 vsem vrstam lemurjev grozi do 90 % izumrtje v naravi v naslednjih 20 do 25 letih.
Obročastorepi makiji so ikonična vrsta. Lemurji skupaj ponazarjajo biotsko raznovrstno živalstvo Madagaskarja in so omogočili nastanek ekoturizma. Poleg tega si naravovarstvene organizacije vedno bolj prizadevajo za izvajanje pristopov, ki temeljijo na skupnosti, da bi rešili vrste lemurjev in spodbujali trajnost.
Etimologija Carl Linnaeus, utemeljitelj sodobne binomske nomenklature, je lemurjem dal ime že leta 1758. S svojo razglasitvijo rodu Lemur v 10. izdaji Systema Naturae je vključil tri vrste: Lemur tardigradus (rdeči vitki lori, zdaj znan kot Loris tardigradus), Lemur catta (obročastorepi maki) in Lemur volans (Filipinski leteči lemur, zdaj znan kot Cynocephalus volans). Čeprav je bil izraz lemur najprej namenjen za vitke lorije, je bil kmalu omejen na endemične madagaskarske prvake, ki so od takrat znani pod skupnim imenom lemurji.
Ime lemur izhaja iz latinskega izraza lemures, ki se nanaša na prikazni ali duhove, ki so bili izganjani med praznikom Lemurije v starem Rimu. Linnaeus je poznal dela Vergilija in Ovida, ki sta oba omenjala lemurije. Ko je videl analogijo, ki se ujema z njegovim poimenovanjem, je prilagodil izraz lemur za te nočne primate.
Leta 2012 je bilo ugotovljeno, da so številni viri običajno in napačno domnevali, da je Linnaeus, ko je izbral ime, mislil na videz, podoben duhu, odsevne oči in srhljive krike lemurjev na Madagaskarju. Do takrat se je tudi špekuliralo, da je Linnaeus morda vedel tudi, da so nekateri Malgaši verjeli, da so lemurji duše njihovih prednikov. Vendar sta bili obe trditvi diskreditirani, saj je bil po Linnejevi lastni razlagi izraz lemur izbran zaradi nočne aktivnosti in počasnega gibanja rdečega vitkega lorija:
Evolucijska zgodovina Lemurji so prvaki, ki pripadajo podredu Strepsirrhini. Tako kot drugi prvaki vrste strepsirrhine, kot so loriji, poto in galagi, si delijo prednike (ali plesiomorfne) lastnosti z zgodnjimi prvaki. V zvezi s tem lemurje pogosto zamenjujejo s prvaki predniki; lemurji pa niso izvor opic in človečnjakov (simian). Namesto tega so se razvili neodvisno v izolaciji na Madagaskarju. Tradicionalno se domneva, da so se vsi sodobni strepsirrhini, vključno z lemurji, razvili iz zgodnjih prvakov, znanih kot adapiformi, v eocenu (56 do 34 mio let) ali paleocenu (66 do 56 mio let). Adapiformi pa nimajo posebne razporeditve zob, znane kot zobni glavnik, ki jo imajo skoraj vsi živi strepsirrhini. Novejša hipoteza je, da so lemurji potomci lorisoidnih (lorijem podobnih) prvakov. To potrjujejo primerjalne študije gena za citokrom b in prisotnost zobnega glavnika strepsirrhina v obeh skupinah. Namesto da bi bili neposredni predniki lemurjev, so adapiformi morda izvor lemurjev in lorisoidov, razcep, ki bi ga podprle molekularne filogenetske študije. Poznejša ločitev med lemurji in loriji naj bi se glede na molekularne študije zgodila pred približno 62 do 65 milijoni let, čeprav drugi genetski testi in fosilni zapisi v Afriki kažejo za to razhajanje na bolj konservativne ocene od 50 do 55 milijonov let. Vendar so najstarejši fosili lemurja na Madagaskarju pravzaprav subfosili iz poznega pleistocena.
Otok Madagaskar, ki je bil nekoč del superkontinenta Gondvana, je bil izoliran, odkar se je odcepil od vzhodne Afrike (~160 mio let), Antarktike (~80–130 mio let) in Indije (~80–90 mio let). Ker naj bi predniki lemurja prišli iz Afrike okoli 62 do 65 mio let v preteklosti, so morali prečkati Mozambiški preliv, globok preliv med Afriko in Madagaskarjem z minimalno širino približno 560 km. Leta 1915 je paleontolog William Diller Matthew ugotovil, da je biotsko raznovrstnost sesalcev na Madagaskarju (vključno z lemurji) mogoče pojasniti le z naključnimi dogodki plutja, kjer so zelo majhne populacije pripotovale iz bližnje Afrike na prepletenih otočkih rastlinja, ki jih je odplaknilo v morje zaradi velikih rek. Ta oblika biološkega razprševanja se lahko pojavi naključno v milijonih let. V 1940-ih je ameriški paleontolog George Gaylord Simpson skoval izraz hipoteza nagradne igre za takšne naključne dogodke. Rafting je bil od takrat najbolj sprejeta razlaga za naselitev Madagaskarja z lemurji, vendar je do nedavnega veljalo, da je to potovanje zelo malo verjetno, ker močni oceanski tokovi tečejo stran od otoka. Januarja 2010 je poročilo pokazalo, da sta bila pred približno 60 mio leti tako Madagaskar kot Afrika 1650 km južno od današnjega položaja, kar ju je postavilo v drug oceanski vrtinec, ki je proizvajal tokove, ki so bili v nasprotju s temi, ki so danes. Izkazalo se je, da so oceanski tokovi še močnejši od današnjih, kar bi hitreje potisnilo splav, kar bi skrajšalo potovanje na 30 dni ali manj – dovolj kratko, da bi mali sesalec brez težav preživel. Ko so se celinske plošče premikale proti severu, so se tokovi postopoma spreminjali in do 20 milijonov let v preteklost se je okno za oceansko razpršitev zaprlo, kar je učinkovito izoliralo lemurje in ostalo kopensko malgaško favno od celinske Afrike. Izolirani na Madagaskarju z le omejenim številom tekmecev sesalcev, lemurjem ni bilo treba tekmovati z drugimi razvijajočimi se skupinami drevesnih sesalcev, kot so veverice. Prav tako jim je bilo prihranjeno tekmovanje z opicami, ki so se razvile kasneje. Inteligenca, agresivnost in varljivost opic so jim dale prednost pred drugimi prvaki pri izkoriščanju okolja.
Razširjenost in raznolikost
Lemurji so se, odkar so prišli na Madagaskar, prilagodili in zapolnili številne odprte ekološke niše. Njihova raznolikost v vedenju in morfologiji (zunanjem videzu) tekmuje z raznolikostjo opic in človečnjakov, ki jih najdemo drugod po svetu. V velikosti od 30 g mišjega lemurja Madame Berthe, najmanjšega primata na svetu, do nedavno izumrlega 160–200 kg Archaeoindris fontoynonti, so lemurji razvili različne oblike gibanja, različne stopnje družbene kompleksnosti in edinstvene prilagoditve na lokalno podnebje.
Lemurjem manjka skupnih lastnosti, po katerih bi izstopali od vseh drugih prvakov. Različne vrste lemurjev so razvile edinstvene kombinacije nenavadnih lastnosti za spopadanje z ostrim sezonskim podnebjem Madagaskarja. Te lastnosti lahko vključujejo sezonsko shranjevanje maščobe, hipometabolizem (vključno z otrplostjo in hibernacijo), majhne velikosti skupin, nizko encefalizacijo (relativna velikost možganov), katemeralnost (aktivnost tako podnevi kot ponoči) in stroge sezone razmnoževanja. Ekstremne omejitve virov in sezonska vzreja naj bi prav tako povzročila tri druge razmeroma pogoste lastnosti lemurja: družbeno prevlado samic, spolni monomorfizem in tekmovanje med samci za partnerje, ki vključuje nizke stopnje agonizma, kot je tekmovanje s spermo.
Pred prihodom ljudi pred približno 1500 do 2000 leti so bili lemurji najdeni po celem otoku. Vendar pa so zgodnji naseljenci gozdove hitro spremenili v riževa polja in travnike s kmetijstvom s požigalništvom (lokalno znano kot tavy), s čimer so lemurje omejili na približno 10 % površine otoka, ~60.000 km². Danes se raznolikost in kompleksnost združb lemurjev povečuje z rastlinsko raznolikostjo in padavinami in je največja v deževnih gozdovih vzhodne obale. Kljub njihovim prilagoditvam na ekstremne vremenske razmere sta uničevanje habitatov in lov povzročila strm upad populacije lemurjev, njihova raznolikost pa se je zmanjšala, z nedavnim izumrtjem vsaj 17 vrst v osmih rodovih, znanih skupaj kot subfosilni lemurji. Večina od približno 100 vrst in podvrst lemurja je ogroženih. Če se trendi ne spremenijo, se bo izumrtje verjetno nadaljevalo.
Do nedavnega so na Madagaskarju obstajali orjaški lemurji. Zdaj predstavljeni le z nedavnimi ali subfosilnimi ostanki, so bili sodobnih oblik, in bile nekoč del bogate raznolikosti lemurjev, ki se je razvila v izolaciji. Nekatere njihove prilagoditve niso bile podobne tistim, ki so jih opazili pri njihovih živečih sorodnikih. Vseh 17 izumrlih lemurjev je bilo večjih od obstoječih (živih), nekateri so tehtali celo 200 kg in domnevajo, da so bili aktivni čez dan. Ne samo, da niso bili podobni živim lemurjem tako po velikosti kot po videzu, zapolnili so tudi ekološke niše, ki bodisi ne obstajajo več bodisi so zdaj nezasedene. Veliki deli Madagaskarja, ki so zdaj brez gozdov in lemurjev, so nekoč gostili raznolike skupnosti prvakov, ki so vključevale več kot 20 vrst lemurjev, ki so pokrivale celoten razpon velikosti lemurjev.
Taksonomska klasifikacija in filogenija
S taksonomskega vidika se je izraz lemur prvotno nanašal na rod Lemur, ki trenutno vsebuje samo obročastorepega makija. Izraz se zdaj uporablja v pogovornem pomenu za vse madagaskarske primate.