Pandžab (, ) je provinca Pakistana. Z več kot 127 milijoni prebivalcev je najbolj naseljena provinca v Pakistanu in druga najbolj naseljena podnacionalna skupnost na svetu. Je v osrednjem vzhodnem delu države in ima največje gospodarstvo v Pakistanu, ki največ prispeva k nacionalnemu BDP. Lahore je glavno in največje mesto. Druga večja mesta so Faisalabad, Ravalpindi, Gudžranvala in Multan.
Meji na pakistanske province Hiber Pahtunhva na severozahodu, Beludžistan na jugozahodu in Sind na jugu, pa tudi na ozemlje glavnega mesta Islamabad na severozahodu in Azad Kašmir na severu. Ima mednarodno mejo z indijskima državama Radžastan in Pandžab na vzhodu ter Kašmirjem, ki ga upravlja Indija, na severovzhodu. Pandžab je najbolj rodovitna provinca v državi, saj reka Ind in njeni štirje glavni pritoki Ravi, Džhelum, Čenab in Satledž tečejo skozi njo.
Provinca tvori večji del transnacionalne regije Pandžab, ki je bila leta 1947 razdeljena med Pakistan in Indijo. Pokrajina je v zveznem parlamentu zastopana s 173 od 336 sedežev v državnem zboru, spodnjem domu; in 23 od 96 sedežev v senatu, zgornjem domu.
Pandžab je najbolj industrializirana pakistanska provinca, saj industrijski sektor obsega 24 odstotkov bruto domačega proizvoda province. Znana je po svoji relativni blaginji in ima najnižjo stopnjo revščine med vsemi pakistanskimi provincami. Vendar pa je prisotna jasna ločnica med severnimi in južnimi regijami province; severni Pandžab je relativno bolj razvit kot južni Pandžab. Pandžab je tudi ena najbolj urbaniziranih regij južne Azije, saj je približno 40 odstotkov njenega prebivalstva koncentriranega v urbanih območjih.
Pandžabski muslimani tvorijo večino province. Njihova kultura je bila pod močnim vplivom islamske kulture in sufizma, s številnimi sufijskimi svetišči, razširjenimi po vsej pokrajini. Guru Nanak, ustanovitelj sikhizma, je bil rojen v mestu Nankana Sahib. Pandžab gosti več območij Unescove svetovne dediščine: vrtovi Šalimar, trdnjava Lahore, arheološka najdišča Taxila in trdnjava Rohtas, med drugim.
Etimologija Ime Pandžab je perzijskega izvora, z dvema združenima besedama, ki pomenita (پنج, pandž, 'pet' in آب, āb, 'voda'), uvedeno in razširjeno pa je bilo med vladavino Mogulskega cesarstva nad regijo.Canfield, Robert L. (1991). Persia in Historical Perspective. Cambridge, United Kingdom: Cambridge University Press. p. 1 ("Origins"). ISBN 978-0-521-52291-5. Šteje se, da je sorodnica sanskrtskih besed पञ्च, pañca, 'pet' in अप्, áp, 'voda', enakega pomena. Beseda pañjāb je torej kalk indoarijske pañca-áp in pomeni »Dežela petih voda«, ki se nanaša na reke Džhelum, Čenab, Ravi, Satledž in Beas."Punjab." Pp. 107 in Encyclopædia Britannica (9th ed.), vol. 20. Vsi so pritoki reke Ind, Satledž pa je največji. Omembo dežele petih rek je mogoče najti v Mahabharati, v kateri je ena od regij poimenovana kot Pančanada (). Prej je bil Pandžab znan kot Sapta Sindhu v Rigvedi ali Hapta Hendu v Avesti, kar je prevedeno kot 'Dežela sedmih rek', drugi dve pa sta Ind in Kabul, ki sta vključeni v širšo regijo Pandžaba. Stari Grki so regijo imenovali Pentapotamia (), kar ima enak pomen kot Pandžab.
Zgodovina Starodavno obdobje Domneva se, da najzgodnejši dokazi o človeškem bivanju v Pandžabu izvirajo iz doline Soan Potohar, med rekama Ind in Džhelum, kjer se je Soanska kultura razvila med 774.000 pr. n. št. in 11.700 pr. n. št. To obdobje sega v prvo medledeno obdobje v drugi ledeni dobi, iz katere so našli ostanke kamnitih in kremenovih orodij. Regija Pandžab je bila kraj ene najzgodnejših zibelk civilizacij, civilizacije Harapa iz bronaste dobe, ki je cvetela od približno 3000 pr. n. št. in se je hitro zmanjšala 1000 let kasneje, po indoarijskih migracijah, ki so preplavile regijo v valovih med letoma 1500 in 500 pred našim štetjem. Iz selitvenih indoarijskih plemen je nastala železnodobna vedska civilizacija, ki je trajala do leta 500 pr. n. št. V tem obdobju je bila v Pandžabu sestavljena Rigveda, ki je postavila temelje hinduizmu. Pogoste medplemenske vojne v postvedskem obdobju so spodbudile rast večjih skupin, ki so jim vladali poglavarji in kralji, ki so vladali lokalnim kraljestvom, znanim kot Mahadžanapada. Ahemenidski cesar Darej I. Veliki je leta 518 pr. n. št. prečkal Ind in priključil regije do reke Džhelum. Taxila velja za eno najstarejših izobraževalnih središč v južni Aziji in je bila del ahemenidske province Hinduš.
Eden prvih kraljev v Pandžabu je bil Por, ki se je bojeval v slavni bitki pri Hidaspesu proti Aleksandru Velikemu. Bitka naj bi se končala z odločilno grško zmago; A. B. Bosworth pa svari pred nekritičnim branjem grških virov, ki so očitno pretiravali. Por se ni hotel predati in je taval na vrhu slona, dokler ni bil ranjen in njegova sila poražena. Ko ga je Aleksander vprašal, kako bi želel, da bi z njim ravnali, je Por odgovoril: »Ravnaj z mano, kot bi kralj ravnal z drugim kraljem«. Kljub očitno enostranskim rezultatom je bil Aleksander navdušen nad Porom in se je odločil, da ga ne bo odstavil. Ne le, da je bilo njegovo ozemlje ponovno vzpostavljeno, ampak tudi razširjeno z Aleksandrovimi silami, ki so priključile ozemlja Glavzaja, ki je vladal severovzhodno od Porovega kraljestva. Bitka je zgodovinsko pomembna, ker je povzročila sinkretizem starogrških političnih in kulturnih vplivov na Indijski podcelini, kar je prineslo dela, kot je grško-budistična umetnost, ki je imela vpliv v naslednjih stoletjih.
Multan je bil opazno središče odličnosti v regiji, ki jo je napadla grška vojska pod vodstvom Aleksandra Velikega. Pleme Mali je skupaj z bližnjimi plemeni zbralo vojsko 90.000 osebja, da bi se soočili z grško vojsko. To je bila morda največja vojska, s katero so se soočili Grki na celotni Indijski podcelini. Med obleganjem mestne citadele je Aleksander skočil v notranjost citadele, kjer se je soočil z voditeljem Malianov. Aleksander je bil ranjen s puščico, ki mu je prodrla v pljuča, zaradi česar je bil hudo poškodovan. Mesto je bilo osvojeno po hudi bitki.
Regija je bila nato leta 302 pr. n. št. razdeljena med Maurijsko cesarstvo in grško-baktrijsko kraljestvo. Menander I. Soter je osvojil Pandžab in Sagalo (današnji Sialkot) naredil za glavno mesto indo-grškega kraljestva. Menander je znan po tem, da je postal mecen in se spreobrnil v grško-budizem, poleg tega pa velja za največjega indo-grškega kralja.
Srednjeveško obdobje Prihod islama (Omajadski kalifat)
Po muslimanskih osvajanjih na Indijski podcelini v začetku 8. stoletja so arabske vojske Omajadskega kalifata prodrle v južno Azijo in v Pandžab uvedle islam. Najprej je bil islam uveden v južni Pandžab v prvih desetletjih 8. stoletja. Do 16. stoletja so bili muslimani večina v regiji, pokrajino pa je zaznamovala razgibana mreža mošej in mavzolejev. Lokalni pandžabski muslimanski spreobrnjenci so sestavljali večino te muslimanske skupnosti, kar zadeva mehanizme spreobrnjenja, pa viri tega obdobja poudarjajo recitiranje islamske veroizpovedi (šahada), izvedbo obrezovanja in zaužitje kravjega mesa.
Islam se je pojavil kot glavna sila v Pandžabu, potem ko je Omajadski kalifat, ki ga je vodil Mohamed bin Kasim, osvojil regijo leta 711 n. št.. Mesto Multan je postalo središče islama. Potem ko so Omajadi osvojili ključni mesti Uč Šarifa in Multan, so vladali oddaljenim območjem Pandžaba in vključili Kašmir. Islam se je hitro širil.
Po lokalnem izročilu je živel Baba Ratan Hindi trgovec iz Pandžaba, ki je bil eden od nearabskih spremljevalcev preroka Mohameda. Bil naj bi trgovec, ki je blago vozil v Arabijo. Obstaja tudi darga, poimenovana po njem, Hadži Ratan Darga, v Bathindi, kjer se je naselil po spreobrnitvi v islam. Muslimani, ki so se preselili v Pakistan med razdelitvijo Indije leta 1947, ga še vedno častijo kot Baba Hadži Ratan.
V 9. stoletju je hindujska dinastija Šahi, ki izvira iz regije Odijana, nadomestila kraljestvo Tank v Pandžabu in vladala večjemu delu Pandžaba skupaj z vzhodnim Afganistanom. V 10. stoletju je pleme Gakharjev/Kokarjev sestavljalo velik del hindujske vojske Šahi po perzijskem zgodovinarju Firišti.
Ghaznavidi
Turški Gaznavidi so v 10. stoletju napadli regije Pandžaba. Multan in Uč Šarifa sta bila osvojena po 3 napadih in Multanov vladar Abul Fateh Daud je bil poražen, slavni Sončev tempelj je bil uničen. Ghaznavidi so strmoglavili hindujske Šahije in posledično vladali 157 let ter postopoma upadali kot sila, dokler Ghuridi niso osvojili ključnih pandžabskih mest Uč Šarifa, Multan in Lahore s strani Mohameda iz Ghorja leta 1186 in odstavili zadnjega gaznavidskega vladarja Khusraua Malika.
Po smrti Mohameda Ghorskega leta 1206 se je država Guridov razdrobila in jo v severni Indiji nadomestil Delhijski sultanat in nekaj časa neodvisni sultanati, ki so jim vladali različni sultani. Delhijski sultanat je vladal Pandžabu naslednjih tristo let, pod vodstvom petih nepovezanih dinastij, Mamelukov, Khaladžijev, Tughlakov, Sajidov in Lodijev.
Delhijski sultanate
Tughlaki
Ghiyath al-Din Tughlak, nekdanji guverner Multana in Dipalpurja, je ustanovil dinastijo Tughlak v Delhiju in vladal regiji podceline. Pred tem je služil kot guverner Multana in se od tam boril v 28 bitkah proti Mongolom ter rešil regiji Pandžab in Sind pred napredovanjem Mongolov in preživel. Po njegovi smrti je njegov sin Mohamed Tughlak postal cesar.
Dinastija Sayyid
V 15. stoletju so se pojavili številni ugledni muslimani iz Pandžaba. Khizr Kan je ustanovil dinastijo Sajid, četrto dinastijo Delhijskega sultanata, s štirimi vladarji, ki so vladali od 1414 do 1451 37 let.See: M. Reza Pirbha, Reconsidering Islam in a South Asian Context, , Brill The Islamic frontier in the east: Expansion into South Asia, Journal of South Asian Studies, 4(1), pp. 91–109 Sookoohy M., Bhadreswar – Oldest Islamic Monuments in India, , Brill Academic; see discussion of earliest raids in Gujarat Prvi vladar dinastije, Khizr Kan, ki je bil timuridski vazal Multana, je osvojil Delhi leta 1414, medtem ko so se vladarji razglasili za sultane Delhijskega sultanata pod Mubarak Šahom, ki je nasledil dinastijo Tughlak in vladali sultanatu, dokler jih leta 1451 ni izpodrinila dinastija Lodi.
Khizr Kan je bil prvotno plemič v Delhijskem sultanatu med dinastijo Tughlak in je bil guverner Multana pod sultanom Firuz Šahom. Iz mesta so ga izgnala plemena Muin pod vodstvom Sarang Kana, ki je leta 1395 zasedel Multan, indijskega muslimana in brata Malu Ikbal Kana, ki je bil de facto vladar Delhija. Sarang Kanu so pomagali služabniki Malika Mardana Bhattija, nekdanjega guvernerja Multana in dedka Khizr Kana po posvojitvi.
Leta 1398 je Timur Lenk napadel regijo Pandžab. Po invaziji je Khizr Kan ustanovil četrto dinastijo Delhijskega sultanata. Po mnenju Richarda M. Eatona je bil Khizr Kan sin pandžabskega poglavarja. Bil je Kokarski poglavar, ki je potoval v Samarkand in imel koristi od stikov, ki jih je vzpostavil s timuridsko družbo.
Po Timurjevi plenitvi Delhija leta 1398 je Khizr Kana imenoval za namestnika Multana. Imel je Lahore, Dipalpur, Multan in Zgornji Sind. Ko je zbral svoje sile v Multanu, je Khizr Kan leta 1405 premagal in ubil Malu Ikbal Kana v Delhiju. Nato je 28. maja 1414 zavzel Delhi in s tem ustanovil dinastijo Sajid. Khizr Kan ni prevzel naziva sultan, ampak je nadaljeval fikcijo svoje zvestobe Timurju kot Rayat-i-Ala (vazal) Timuridov - sprva Timurjev, kasneje pa njegovega sina Šaha Rukha.Mahajan, V.D. (1991, reprint 2007). History of Medieval India, Part I, New Delhi: S. Chand, , p.237 Po pristopu Khizr Kana so bili Pandžab, Utar Pradeš in Sindh ponovno združeni pod Delhijskim sultanatom, kjer je preživel svoj čas, ko je krotil upore.