Li Baj (); Pe̍h-ōe-jī: Lí Pe̍k, 701–762), poznan tudi kot Li Bo, vljudnostno ime Tajbaj (), umetniško ime Čingljan Džuši (), kitajski pesnik, * 701, Sujab, Dinastija Tang, † 762, Dangtu, Dinastija Tang.
On in njegovi prijatelji, kot je Du Fu (712–770), so bili med vidnimi osebnostmi v razcvetu kitajske poezije dinastije Tang, ki jo pogosto imenujejo »zlata doba kitajske poezije«. Izraz tri čudesa označuje Li Baijevo poezijo, Pei Minovo mečevanje in Džang Šujevo kaligrafijo.New Book of Tang 文宗時，詔以白歌詩、裴旻劍舞、張旭草書為「三絕」
Ohranilo se je približno 1000 pesmi, ki se pripisujejo Liju. Njegove pesmi so bile zbrane v najpomembnejši zbirki dinastije Tang, Heyue yingling ji, ki jo je leta 753 sestavil Jin Fan. Štiriintrideset Li Baijevih pesmi je vključenih v antologijo Tristo pesmi dinastije Tang, ki je bila prvič objavljena v 18. stoletju. Približno v istem času so se v Evropi začeli pojavljati prevodi njegovih pesmi predstavljene predvsem preko japonskih prevodov. V znamenitem delu Ezre Pounda Cathay (1915) Li Baijeve pesmi uživajo levji delež (11 od 19).
Li Baijeve pesmi so postale vzorniki za praznovanje užitkov prijateljstva, globine narave, samote in radosti pitja in vključevanju taoistične simbolike. Med najbolj znanimi so Prebujanje iz pijanosti na pomladni dan (), Težka pot v Shu (), Prinesite vino (), in Misel v mirni noči (), ki se še vedno učijo v šolah na Kitajskem. Na Zahodu še vedno nastajajo večjezični prevodi Lijevih pesmi. Njegovo življenje je celo dobilo legendaren vidik, vključno z zgodbami o pijanstvu in viteštvu ter znano zgodbo o Liju, ki se je utopil, ko je pijan segel iz čolna, da bi se dotaknil odseva lune v reki.
Velik del Lijevega življenja se odraža v njegovih pesmih, ki govorijo o krajih, ki jih je obiskal; o prijateljih, ki jih je pospremil na potovanja v oddaljene kraje, morda da jih nikoli več ne bo srečal; o njegovih lastnih sanjskih domišljijah, prepletenih s šamanskimi prizvoki; aktualni dogodki, o katerih je imel novice; opisi narave, dojeti kot v brezčasnem trenutku; in še več. Vendar pa so še posebej pomembne spremembe na Kitajskem v času njegovega življenja. Njegove zgodnje pesmi so bile napisane v zlati dobi notranjega miru in blaginje, pod cesarjem, ki je aktivno spodbujal in sodeloval v umetnosti. To se je končalo z začetkom upora generala An Lušana, ki je sčasoma večino severne Kitajske opustošil zaradi vojne in lakote. Lijeve pesmi v tem obdobju dobijo nove tone in lastnosti. Za razliko od svojega mlajšega prijatelja Du Fuja Li ni dočakal konca kaosa. Li Bai je upodobljen v delu Vu Šuang Pu (無雙譜, Miza neprimerljivih junakov) Džin Gulianga.
Življenjepis Dve Knjigi dinastije Tang, Stara knjiga dinastije Tang in Nova knjiga dinastije Tang, ostajata glavna vira bibliografskega gradiva o Li Baiju.Obata, Part III Drugi viri vključujejo notranje dokaze iz pesmi Li Baija ali o njem ter nekatere druge vire, kot je predgovor k njegovim zbranim pesmim, ki ga je napisal njegov sorodnik in literarni izvršitelj Li Jangbin.
Ozadje in rojstvo Na splošno velja, da se je Li Bai rodil leta 701 v Sujabu (碎葉) v starodavni kitajski Srednji Aziji (današnja Kirgizija),Beckwith, 127 v premožno obmejno trgovsko družino.Sun, 20 Kasneje se je družina pod vodstvom očeta, Li Keja (李客) preselila v Džjangjou (江油) v bližini današnjega mesta Čengdu v Sečuanu, ko je bil otrok star približno pet let. Okoliščine selitve družine so nekoliko skrivnostne ali negotove zaradi pomanjkanja pravnega dovoljenja, ki bi bilo običajno potrebno za selitev iz obmejnih območij, zlasti če je bila družina tja dodeljena ali izgnana.
Zgodnja leta Leta 705, ko je bil Li Bai star štiri leta, je njegov oče na skrivaj preselil družino v Sečuan blizu Čengduja, kjer je preživel otroštvo.Wu, 58 Trenutno v mestu Džongba v provinci Sečuan (območje sodobne province, takrat znane kot Šu, po nekdanji neodvisni državi, ki jo je priključila dinastija Sui in kasneje vključila v dežele dinastije Tang) stoji spomenik v spomin na to. Mladi Li je večino svojih odraščajočih let preživel v Činglianu (青莲; dobesedno "Modri [prevaja se tudi kot 'zelen', 'azurni' ali 'naravnih barv'] lotos"), mestu v okrožju Čang-ming v Sečuanu na Kitajskem. To zdaj nominalno ustreza mestu Činglian (青蓮鎮) v mestu na ravni okrožja Džjangjou v Sečuanu.
Mladi Li je veliko bral, vključno s konfucijanskimi klasikami, kot sta Klasika poezije (Šidžing) in Klasika zgodovine (Šudžing), pa tudi različna astrološka in metafizična gradiva, ki so se jim konfucijanci običajno izogibali, čeprav je preziral opravljanje pismenega izpita. Branje »Sto avtorjev« je bilo del družinske literarne tradicije in poezijo je znal pisati že pred desetim letom. Mladi Li se je ukvarjal tudi z drugimi dejavnostmi, kot sta krotenje divjih ptic in sabljanje. Njegove druge dejavnosti so vključevale jahanje, lov, potovanja in pomoč revnim ali zatiranim z denarjem in orožjem. Sčasoma se zdi, da je mladi Li postal precej spreten v mečevanju; kot priča in tudi pomaga ponazoriti divje življenje, ki ga je živel v Sečuanu v svoji mladosti:
Preden je bil star dvajset let, se je Li boril in ubil več mož, očitno iz viteških razlogov, v skladu s tradicijo potujočih vitezov (joušja).
Leta 720 ga je intervjuval guverner Su Ting, ki ga je imel za genija. Čeprav je izrazil željo, da bi postal uradnik, ni nikoli opravil izpita za državno službo.
Zakonska zveza in družina Znano je, da se je Li poročil štirikrat. Prvič se je leta 727 v Anluju v Hubeju poročil z vnukinjo nekdanjega vladnega ministra. Njegova žena je bila iz dobro povezane družine Šu (许). Li Bai je tukaj živel približno deset let in živel v hiši, ki je bila v lasti ženine družine na gori Bišan (碧山). Leta 744 se je drugič poročil na območju, ki je danes okrožje Liangjuan v Henanu. Ta poroka je bila z drugim pesnikom s priimkom Zong (宗), s katerim sta imela otroke in izmenjala pesmi, vključno s številnimi izrazi ljubezni do nje in njunih otrok. Njegova žena Zong je bila vnukinja Zong Čukeja (宗楚客, umrl 710), pomembnega vladnega uradnika v času dinastije Tang in medvladnega obdobja Vu Zetiana.
Na poti v Čangan
Sredi dvajsetih let, okoli leta 725, je Li Bai zapustil Sečuan in odplul po reki Jangce skozi jezero Dongting do Nankinga, kjer je začel svoje potepanje. Nato se je vrnil po reki navzgor v Junmeng, v današnjem Hubeju, kjer se zdi, da je bila njegova poroka z vnukinjo upokojenega predsednika vlade Šu Jušija le kratka.Wu, 58–59 V prvem letu potovanja je srečeval znane osebnosti in velik del svojega bogastva podaril prijateljem v stiski.
Leta 730 se je Li Bai zadrževal na gori DŽongnan blizu prestolnice Čangan (Šjan) in poskušal dobiti položaj, vendar mu ni uspelo. Odplul je po Rumeni reki, se ustavil v Luojangu in obiskal Taijuan, preden se je vrnil domov. Leta 735 je bil Li Bai v Šanšiju, kjer je posredoval na vojaškem sodišču proti Guo Zijiju, ki je kasneje, potem ko je postal eden najvišjih generalov dinastije Tang, oddolžil za uslugo med nemiri An Ši.Wu, 59 Morda do leta 740 se je preselil v Šandong. V tem času je v Šandongu postal član skupine, znane kot Šest lenuhov Bambusovega potoka ali Sedem modrecev Bambusovega gaja (vključitev Rong Čičija je bila anahronična), neformalne skupine, posvečene literaturi in vinu. Potepal je po območju Džedžjanga in Džjangsuja ter se sčasoma spoprijateljil z znanim daoističnim duhovnikom Vu Junom. Leta 742 je cesar poklical Vu Juna na cesarski dvor, kjer je bil deležen velike pohvale o Li Baiju.
V Čanganu
Vu Junova pohvala Li Baija je cesarja Šuanzonga (rojenega kot Li Longdži in znanega tudi kot cesar Minghuang) spodbudila, da je poklical Lija na dvor v Čangan. Lijeva osebnost je fascinirala tako aristokrate kot navadne ljudi, vključno z drugim taoistom (in pesnikom), He Džidžangom, ki mu je podelil vzdevek Nesmrtni izgnanec iz nebes. Po začetni avdienci, kjer so Li Baija spraševali o njegovih političnih stališčih, je bil cesar tako navdušen, da je v njegovo čast priredil velik banket. Na tem banketu naj bi mu cesar izkazal svojo naklonjenost, celo do te mere, da mu je osebno začinil juho.
Cesar Šuanzong ga je zaposlil kot prevajalca, saj je Li Bai znal vsaj en nekitajski jezik. Ming Huang mu je sčasoma dal mesto na Akademiji Hanlin, ki je cesarju zagotavljala znanstveno znanje in poezijo.
Ko je cesar ukazal Li Baiju, naj pride v palačo, je bil ta pogosto pijan, a je bil povsem sposoben nastopiti na kraju samem.
Li Bai je napisal več pesmi o cesarjevi lepi in ljubljeni Jang Guifei, najljubši kraljevi soprogi.Wu, 60 V tem obdobju kroži o Li Baiju zgodba, verjetno apokrifna. Nekoč si je Li Bai, ko je bil pijan, umazal škornje in Gao Lišija, politično najmočnejšega evnuha v palači, so prosili, naj mu pomaga pri njihovem snemanju pred cesarjem. Gao se je užalil, ker so ga prosili, naj opravi to podrejeno storitev in kasneje mu je uspelo prepričati Jang Guifei, da je bila užaljena tudi zaradi Lijevih pesmi o njej. Na prepričevanje Yang Guifei in Gao Lišija je Šuanzong nejevoljno, a vljudno ter z velikimi darili zlata in srebra poslal Li Baija stran od kraljevega dvora.Wu, 61 Po odhodu z dvora je Li Bai formalno postal taoist in se naselil v provinci Šandong, a je naslednjih deset let potoval daleč naokoli in pisal pesmi. Li Bai je živel in pisal pesmi v Bišanu (ali gori Bi (碧山), danes gora Baidžao (白兆山)) v Jandianu v provinci Hubej. Gora Bi (碧山) v pesmi Vprašanje in odgovor med gorami (山中问答 Shanzhong Wenda) se nanaša na to goro.
Srečanje z Du Fujem Du Fuja je srečal jeseni leta 744, ko sta si delila eno sobo in se skupaj ukvarjala z različnimi dejavnostmi, kot so potovanja, lov, vino in poezija, ter tako vzpostavila tesno in trajno prijateljstvo.Sun, 24 and 25 Naslednje leto sta se ponovno srečala. To so bile edine priložnosti, ko sta se srečala osebno, čeprav sta še naprej vzdrževala odnos prek poezije. To se odraža v približno dvanajstih pesmih Du Fuja, namenjenih Li Baiju ali o njem, ki so se ohranile, in v pesmi Li Baija, namenjeni Du Fuju, ki je ostala.
Vojna in izgnanstvo
Konec leta 755 so se po deželi razširili nemiri, ki jih je sprožil uporniški general An Lušan. Cesar je sčasoma pobegnil v Sečuan in abdiciral. Med zmedo se je prestolonaslednik primerno razglasil za cesarja in vodjo vlade. Nemiri An Šija so se nadaljevali (kot so jih kasneje poimenovali, saj so trajali tudi po smrti njihovega pobudnika, ki so jih nadaljevali Ši Siming in drugi). Li Bai je postal štabni svetovalec princa Jonga, enega od sinov Ming Huanga (cesarja Šuanzonga), ki je bil daleč od vrha seznama prvorojencev, a je bil imenovan za generala, ki si je delil cesarsko oblast po Šuanzongovem abdiciranju leta 756. Po porazu knežjih sil leta 757 je Li Bai pobegnil, a so ga kasneje ujeli, zaprli v Jiujiangu in obsodili na smrt. Rešil ga je general Guo Ziji, ki je ponudil, da bo svoj uradni čin zamenjal za Li Baijevo življenje, je bila Li Baijeva smrtna kazen spremenjena v izgnanstvo: poslan je bil v Jelang. Obvestilo o cesarski pomilostitveni odpovedi, s katero je bil Li Bai odpoklican, je prišlo do njega, še preden se je sploh približal Jelangu. Prišel je le do Vušana, potujoč v počasnem tempu, kot je zapisano v pesmi Borba po treh soteskah, ki namiguje, da je trajalo tako dolgo, da so mu med potjo po reki proti izgnanstvu lasje postali beli. Nato ga je novica o njegovi pomilostitve dohitela leta 759.
Vrnitev in druga potovanja