Nizozemsko-portugalska vojna (; ) je bil globalni oborožen spopad za obvladovanje trgovine in trgovskih postojank. Vključeval je tudi ali predvsem nizozemski trgovski družbi VOC - nizozemska vzhodnoindijska družba in nizozemska zahodnoindijska družba in tudi njihovih zaveznikov proti Iberski uniji in po letu 1640 proti Portugalskemu imperiju. Začetek leta 1598 je spopad vključeval predvsem nizozemske družbe in floto, ki so napadale portugalske kolonije v Ameriki, Afriki in Vzhodni Indiji. Vojno lahko razumemo kot podaljšek osemdesetletne vojne, ki se je takrat v Evropi odvijala med Španijo in Nizozemsko, saj je bila Portugalska po vojni za portugalsko nasledstvo v dinastični uniji s Španijo, večino konflikta. Vendar pa konflikt ni imel veliko skupnega z vojno v Evropi in je služil predvsem kot način, da so Nizozemci pridobili čezmorski imperij in nadzirali trgovino na račun Portugalcev.

Tudi angleške sile so pomagale Nizozemcem na določenih točkah v vojni (čeprav so v kasnejših desetletjih Angleži in Nizozemci postali hudi tekmeci). Zaradi trgovskega blaga, ki je bilo v središču konflikta bi to vojno lahko poimenovali Vojno za začimbe.

Portugalska je uspela vojaško zavrniti nizozemske poskuse prevzema in tako zavarovala svoje območje Brazilije, Mozambika in Angole, vendar pa so Nizozemci prekinili portugalske trgovske mreže v Aziji, kjer so zavzeli Malako, Cejlon, Malabarsko obalo in Moluke. V Afriki so Nizozemci osvojili portugalsko Zlato obalo.

V Iberski uniji je bila Portugalska zamera do Španije, za katero je menila, da daje prednost svojim kolonijam in zanemarja obrambo Portugalcev, šibkejše članice unije. To je bil glavni faktor, ki je prispeval k temu, da se je v portugalski obnovitveni vojni Portugalska otresla španske vladavine. Poleg tega so Portugalci trdili, da je Iberska unija razlog za napade Nizozemcev na njihove kolonije, kar verjetno drži.

Uvod Gavni udeleženki vojne, ki je trajala od leta 1598 do 1663, sta bili Kraljevina Portugalska in Nizozemska republika.

Po Iberski uniji leta 1580 je bila Portugalska večji del obdobja pod habsburško vladavino, španski Habsburžan Filip II . pa se je bojeval proti nizozemskemu uporu. Pred združitvijo portugalske in španske krone so portugalski trgovci uporabljali Nizozemske dežele kot izhodišče za prodajo svojih začimb v severni Evropi. Potem ko so Španci prevzeli nadzor nad portugalskim cesarstvom, so razglasili embargo na vso trgovino z uporniškimi provincami (torej Utrechtsko zvezo). S ciljem podreditve upornih provinc je Filip II. Nizozemsko odrezal od trgov z začimbami v Lizboni. Zato so Nizozemci iskali direktne poti in poslati svoje ekspedicije do virov začimb in prevzeti nadzor nad trgovino z začimbami v Indiji. To je sledilo zavzetju Recifeja, v katerem so Nizozemci pomagali Angležem pri zavzetju portugalske kolonije.

Tako kot Francozi in Angleži so si Nizozemci prizadevali ustvariti globalno trgovinsko mrežo na račun iberskih kraljestev. Nizozemski trgovci so napadli številna ozemlja v Aziji, ki so jih imeli Portugalci in Španci, vključno s Formozo, Cejlonom, Filipini in trgovskimi interesi na Japonskem, v Afriki (Mina) in v Južni Ameriki.

Ozadje Leta 1592, med vojno s Španijo, je angleška flota ob Azorih zajela veliko portugalsko galijo, Madre de Deus. Ta ladja je imela na krovu 900 ton blaga iz Indije in Kitajske, skupaj vrednega približno pol milijona funtov. (To je bilo kar za polovico vrednosti celotne angleške zakladnice v tistem času). To je nakazalo bogastvo vzhoda in spodbudilo zanimanje za azijsko regijo. Istega leta so nizozemski trgovci poslali Kornelisa de Houtmana v Lizbono, da zbere čim več informacij o otokih začimb. Leta 1595 je trgovec in raziskovalec Jan Huyghen van Linschoten, ki je veliko potoval po Indijskem oceanu v službi Portugalcev, v Amsterdamu objavil poročilo o potovanju, "Reys-gheschrift vande navigatien der Portugaloysers in Orienten" ("Poročilo o potovanju" skozi plovbe Portugalcev na vzhodu").Van Linschoten, Jan Huyghen. Voyage to Goa and Back, 1583–1592, with His Account of the East Indies: From Linschoten's Discourse of Voyages, in 1598/Jan Huyghen Van Linschoten. Reprint. New Delhi, AES, 2004, xxiv, 126 p., . Objavljeno poročilo je vključevalo obsežna navodila za krmarjenje ladij med Portugalsko in Vzhodno Indijo ter na Japonsko. Nove informacije so vzpodbudile nizozemsko in britansko zanimanje za trgovino z vzhodom, kar je privedlo do ustanovitve Britanske vzhodnoindijske družbe leta 1600 in dve leti kasneje tudi Nizozemske vzhodnoindijske družbe (Verenigde Oostindische Compagnie ali VOC). To je omogočilo tema delniškima družbama vstop v Vzhodne Indije.

Ustanovtev VOC leta 1602 je imela za cilj deliti stroške raziskovanja Vzhodnih Indij in končno ponovno vzpostaviti trgovino z začimbami, ki je v novi nizozemski republiki in drugih evropskih državah ustvarjala visoke dobičke, če začimbe kupujejo pri virih in njihovo dobavo lahko nadzorujejo z monopolom. sličica| Zemljevid nizozemskega in portugalskega cesarstva po vojni. Modra : Nizozemska republika. Zelena : Portugalska. Potreba po ustanovitvi VOC se je pojavila, ker se je zaradi vojne s Španijo in združitve Portugalske s Španijo, trgovina zdaj pomaknila prek meja južnih nizozemskih dežel (približno današnje Belgije), ki so po Araški zvezi (ali Uniji) iz Atrechta) bili zavezani španskemu monarhu. Poleg tega so bili katoliški, v nasprotju z nizozemskim protestantskim severom. To je pomenilo, da so Nizozemci izgubili svojega najdonosnejšega trgovinskega partnerja in najpomembnejši vir financiranja vojne proti Španiji. Poleg tega so Nizozemci izgubili distribucijski monopol s Francijo, Svetim rimskim cesarstvom in severno Evropo.

Portugalsko cesarstvo v Indijskem oceanu je bila tradicionalna talasokracija, ki je razširila svoj doseg do vseh večjih ovir v oceanu. Vzpostavil se je model po katerem so majhne izdelke iz Evrope trgovali v Aferiki za zlato. Zlato pa je služilo za nakup začim v ožji Indiji, ki so jih nato pripeljali nazaj v Evropo in jih prodajali z ogromnim dobičkom. Dobiček so ponovno vložili v ladje in vojake, ki bi jih poslali na vzhod. sličica| Portugalska Goa v poznem 16. stoletju. Portugalska Indija s sedežem v Goi je bila mreža ključnih mest, ki so nadzorovala pomorsko trgovino v Indijskem oceanu: Sofala je bila baza za portugalske operacije v vzhodni Afriki in jo je podpiral Kilwa za boljši nadzor nad Mozambiškim prelivom. Od tod so trgovske poti vodile v Goo, ki je bila središče preostalih operacij in kamor so prispeli indijski konvoji iz Evrope. Iz Goe proti severu je trgovino vodila konvojska flota vse do Damana in Diuja, ki sta nadzorovala severno trgovino in Cambayski zaliv. Severna flota je spremljala trgovske ladje na poti. Flota pustolovcev je poskušala prekiniti trgovino preko Meke med muslimani severne Indije in Arabskim polotokom. Flota v Diu je zato povezala trgovino s Hormuzom, ki je nadzoroval poti v Perzijskem zalivu in prekinil trgovino Basra - Suez. Južno od Goe je flota iz Rta Comorin spremljala trgovce iz Goe do Calicuta in Kočina na Malabarski obali ter do Cejlona in povezave z Bengalskim zalivom. V Bengalskem zalivu je bila najbolj donosna trgovina na Koromandski obali, kjer so naselji, kot sta São Tomé pri Mylapore in Pulicat, služili kot vozlišča. V naselbinah Koromandije in Cejlona so se pogosto zasidrale ladje iz malaške poti, ker so povezovale Indijski ocean z Južnokitajskim morjem; malaška flota je patruljirala v Singapurski ožini in poti so se preusmerile do Celebesa in današnje Indonezije na splošno na jug ter proti severu do Kitajske in Japonske. Kitajska je dobavljala svilo in porcelan v Macau, od koder so "Silver Carracki" povezali z Japonsko, kjer je bilo več izdelkov zamenjanih za japonsko srebro.Saturnino Monteiro (2011) Portuguese Sea Battles Vol. V

Casus belli sličica| Nizozemski zaseg portugalskega carrack-a, ki je potoval iz St. Thoméja (Indija) v Malacco (Malezija). Ob zori 25. februarja 1603 so tri ladje VOC zasegle Santa Catarino, portugalsko galejo. Bila je tako bogata nagrada, da je izkupiček od prodaje podvojil kapital VOC. Zakonitost obdržati nagrado je bila po nizozemskem pravu vprašljiva. Tako so Portugalci zahtevali vrnitev svojega tovora. Škandal je privedel do javnega sodnega zaslišanja in širše kampanje za vpliv javnega (in mednarodnega) mnenja. Posledično je Hugo Grotius v svojem delu Svobodnem morju ( Mare Liberum, objavljeno 1609) oblikoval novo načelo. Morje je mednarodno ozemlje, v nasprotju s portugalsko politiko mare clausum, in da ga lahko vsi narodi prosto uporabljajo za pomorsko trgovino. "Svobodna morja" so Nizozemcem zagotovila ustrezno pravno utemeljitev, da so s svojo mogočno pomorsko močjo zlomili portugalski monopol.

Vdor v Vzhodno Indijo: Batavia izziva Goo sličica| Bitka za Malako med floto VOC in Portugalci, 1606. Portugalci so se zanašali na štiri strateške baze v Vzhodni Indiji: Goa, Hormuz, Malaka in Macau. Prva je služila kot sedež portugalskih podkraljev, vodja vseh portugalskih posesti vzhodno od Rta dobrega upanja in je povezoval Indijo z ožjo Portugalsko. Hormuz je bil portugalski protektorat in temelj trgovine v Perzijskem zalivu med Perzijo, Arabijo, Mezopotamijo ter ostalo Azijo in Afriko. Malaka je povezovala Goo s trgovino v Indijskem oceanu prek rta Comorin in Cejlona; in Macau je bil središče trgovskih poti, ki so se raztezale od Južnokitajskega morja do Japonskega morja in do Otokov začimb, vzhodno od Nove Gvineje v Melaneziji. Druge lokacije so bile pomembne, a ne ključne: vključno z Diujem in Bombajem. Ti imesti sta nadzorovala pristope do manjšega Cambayskega zaliva in tudi do večjega Arabskega morja.

Če bi tako Diu kot Hormuz padla, bi to Portugalcem vzelo monopol, da bi "obdavčevali" zahodnoazijske trge. To bi pomenilo izpad prihodkov od najjužnejšega poteka svilene poti. To je bila donosna trgovina, vendar ne tako bistvena za trgovsko mrežo začimb v Indijskem oceanu na splošno. sličica| Morska bitka pri Goi med nizozemsko in portugalsko floto leta 1638 Vendar je VOC trpel za isto slabostjo kot Portugalska: pomanjkanje delovne sile. Tako prizadevanje za kolonizacijo v španskem slogu ni bilo nikoli izvedljivo. Nadvlada nad morji pa je VOC omogočila tekmovanje. Portugalci so imeli stoletno prednost v regiji in njihov imperij jim je omogočil dostop do spreobrnjenega in zvestega lokalnega prebivalstva, ki je podpiralo notranjost, česar pomorska sila ni mogla zagotoviti na morju. Nizozemci so svoja prizadevanja usmerili na obrobje portugalskega imperija. Ustanovili so svoj sedež izven indijskih obal, v jugovzhodno Azijo, v mestu Batavia (današnja Džakarta). Kraj je varno oddaljen od Goe, a dovolj blizu Malake in morskih poti, ki povezujejo Tihi in Indijski ocean. Več pomorskih bitk je odločilno usodno poškodovalo portugalsko indijsko cesarstvo. Nizozemska blokada Goe med letoma 1604 in 1645 je portugalski Indiji do konca vojne odvzela varno povezavo z Lizbono – in Evropo. sličica| Blokada Goe Leta 1615 je bitka ob obali Malake uničila portugalsko pomorsko moč v jugovzhodni Aziji. Portugalci so izgubili pomorsko prevlado, ki se je nagnila v korist Nizozemcev na ključni poti med Goo in Macaom. Obleganja Kešma in Hormuza s strani združenih sil Perzije in Anglije so Portugalce v glavnem izgnale iz zahodne Azije. Izgon jezuitov (sakoku) in nato Portugalcev iz Nagasakija leta 1639 je prav tako obsodil gospodarsko sposobnost preživetja Macaua. Po obleganju Malake leta 1641 se je po številnih naskokih mesto predalo Nizozemcem in njihovim regionalnim zaveznikom. To je usodno pretrgalo povezavo med Goo in Orientom.Saturnino Monteiro (2011) Portuguese Sea Battles Vol. V