Lúcio Marçal Ferreira Ribeiro Lima Costa /ˈkɒstə/ (27. februar 1902 – 13. junij 1998) je bil brazilski arhitekt in urbanist, najbolj znan po svojem načrtu za Brasílio.Gerald W. R. Ward -The Grove Encyclopedia of Materials and Techniques in Art 2008– Page 121 ".. and the burgeoning school of modern architecture in Latin America, most notably at the Ministry of Education and Health in Rio de Janeiro (now the Palácio da Cultura, 1937–43) by Lúcio Costa (1902–98) ..."
Zgodnje življenje Costa se je rodil v Toulonu v Franciji kot sin brazilskih staršev. Njegov oče Joaquim Ribeiro da Costa iz Salvadorja je bil pomorski inženir, njegova mati Alina Ferreira da Costa pa iz Manausa.Com a palavra, Lúcio Costa Lúcio Costa, Maria Elisa Costa 2000 Page 161 – "LÚCIO COSTA (1902–1998) o percurso Anos 10 Nascido em Toulon, França, em 27 de fevereiro de 1902, filho do engenheiro naval Joaquim Ribeiro da Costa, natural de Salvador, Bahia, e de Alina Ferreira da Costa, natural de Manaus, .." Šolal se je na Royal Grammar School v Newcastlu upon Tyne v Angliji in na Collège National v Montreuxu v Švici do leta 1916, leta 1924 je diplomiral kot arhitekt na Nacionalni šoli za likovno umetnost v Riu de Janeiru. Po nekaj zgodnjih delih v eklektični maniri je leta 1929 prevzel modernizem.
Kariera Leta 1930 je Costa vzpostavil partnerstvo z v Rusiji rojenim brazilskim arhitektom Gregorijem Warchavchikom in postal tudi direktor Državne šole za likovno umetnost, kjer je študiral. Čeprav je ugotovil, da so študenti željni poučevanja v 'novem slogu', mu je njegova neusmiljena administracija prinesla nasprotovanje fakultete in študentov, tako da je moral Costa po letu dni na položaju odstopiti. Leta 1937 se je pridružil novoustanovljenemu SPHAN (Servico do Patrimônio Histórico e Artístico Nacional – Nacionalna služba za zgodovinsko in umetniško dediščino) pod vodstvom Rodriga Mela Franca de Andradeja. V Službi za nacionalno dediščino je ostal do upokojitve in prevzel najvišje mesto direktorja, kjer mu je sledila njegova vnukinja Maria Elisa Costa. Med službovanjem regionalnega in nato nacionalnega direktorja je bil vpleten v številne sporne odločitve (glej Polemike).
Costa je postal osebnost, povezana z usklajevanjem tradicionalnih brazilskih oblik in gradbenih tehnik z mednarodnim modernizmom, zlasti delom Le Corbusierja. Njegova dela vključujejo brazilski paviljon na svetovni razstavi v New Yorku leta 1939 (zasnovan z Oscarjem Niemeyerjem), stanovanjski kompleks Parque Guinle v Riu de Janeiru leta 1948 in Hotel do Park São Clemente v Novi Friburgo leta 1948. v 1950-ih je bil Costa povabljen, da svetuje o stavbi Unesca v Parizu in da predava na Beneški konferenci.
Med njegovimi glavnimi deli so tudi Ministrstvo za šolstvo in zdravje v Riu (1936–43), ki so ga med drugim zasnovali z Niemeyerjem, Robertom Burle Marxom in se je posvetoval z Le Corbusierjem, ter Pilotni načrt Brasílie, zmagovalec natečaja, zasnovan leta 1957 in zgrajena večinoma v letih 1958–1960.
Costa je med letoma 1938 in 1954 poučeval geometrijo in risanje na Liceu de Artes e Ofícios v Riu de Janeiru. Liceu je bil povezan z Associação Académica de Coimbra, kjer je Costa tudi poučeval do leta 1966, in je od portugalske vlade prejel medaljo za zasluge.<ref>Héctor Olea, Mari Carmen Ramírez -Building on a construct: the Adolpho Leirner collection of Brazilian constructive art at the Houston Museum of Fine Arts, 2009 Page 356 "Beginning in 1938, Costa taught descriptive geometry and drawing for sixteen years at the Liceu de Artes ... which was affiliated with the Associação Académica de Coimbra – where Costa taught until 1966 – he received a Medal of Merit from the Portuguese government.</ref>
Polemike V svojem dolgem mandatu kot regionalni, pozneje nacionalni vodja Nacionalnega inštituta za zgodovinsko in umetniško dediščino (Instituto do Patrimônio Histórico e Artístico Nacional – IPHAN) si je Costa prizadeval za sistematično dokumentacijo obstoječe arhitekturne in urbanistične dediščine, vendar njegovi kritiki trdijo, da je dopustil da so njegove osebne preference in politična mnenja posegala v temelje njegovih odločitev.
Leta 1975 je povzročil javno polemiko, ko ni hotel podpisati akta o mejnikih palače Monroe, nekdanjega sedeža brazilskega kongresa in kasneje brazilskega senata, zgrajene leta 1906. Stavba je bila predvidena za rušenje zaradi gradnje Rio de Janeiro Metro, vendar je gradbeno podjetje zaradi javnega in medijskega negodovanja preusmerilo progo podzemne železnice, da bi ohranilo stavbo. Vendar je bilo to prizadevanje zaman, saj je 11. oktobra 1975 brazilski predsednik Ernesto Geisel dovolil rušenje stavbe in gradbenik je stavbo marca 1976 porušil. Odločitev je bila v nasprotju z odločitvijo države Rio de Janeiro, ki je stavbo razglasila za Uradni spomenik leta 1974. Leta 1979 so na mestu porušene palače odprli postajo Cinelândia kot eno od prvih petih postaj takrat novega omrežja metroja.
Costa je dal prednost portugalski kolonialni arhitekturi kolonialne Brazilije pred arhitekturo katerega koli drugega časa ali etnične skupine (razen brazilskega modernizma). Zaradi tega odnosa, ki je bil zaradi Costinega vpliva v arhitekturnih šolah vcepljen tudi mlajšim naravovarstvenikom, je bil velik del arhitekture 19. in zgodnjega 20. stoletja, vključno z arhitekturo nemških, japonskih in italijanskih priseljencev, izgubljen zaradi urbane prenove v 1960-ih in 1970-ih.
Leta 1936, ko je potekal natečaj za načrtovanje novega ministrstva za izobraževanje in zdravje, je zmagal eklektičen dizajn arhitekta Arquimedesa Memória. Costa je uporabil svoje politične povezave v vladi, da je razveljavil rezultat natečaja in namesto tega ustanovil novo oblikovalsko ekipo, ki so jo vodili on, brata Roberto in mladi arhitekt Niemeyer, ki je bil Costi pripravnik.
Oblikovanje Brasílie Povzetek Costa je najbolj znan po svojem urbanističnem načrtu za mesto Brasília, ki stoji v zaledju Brazilije. Costa je dobil posel na javnem natečaju leta 1957, da bi nadomestili Rio de Janeiro kot glavno mesto Brazilije. Njegov Plano Piloto (Pilotski načrt) za Brasílio je v obliki nepravilnega križa, ki namiguje na obliko letala ali kačjega pastirja. Medtem ko je večino projektov arhitektur zasnoval Oscar Niemeyer, je bil Costin lastni projekt Parque Guinle model za številne stanovanjske stolpnice v parku v Brasílii. Novo mesto je bilo slovesno odprto 21. aprila 1960 in predstavlja eno največjih prevzemov modernizma v enem samem projektu do danes.
Čeprav je bilo mesto leta 1987 uvrščeno na Unescov seznam svetovne dediščine, je mesto razvpito po svoji vetrovni praznini in neprijazno pešcem. Nekatere ulice so slabo osvetljene, ker višina in razmik svetlobnih standardov nista bila spremenjena s pojavom živosrebrnih žarnic, razglasitev svetovne dediščine pa je preprečila sanacijo. Na splošno sta koncept in izvedba kljub pozitivnim lastnostim mesta sprožila polemiko, ki je raziskana v knjigi Modernistično mesto: antropološka kritika Brasilie. Brasilia je bila izražena kot poskus utopičnega mesta ali v vzdevku ilha da fantasia (domišljijski otok), ki kaže na oster kontrast med mestom in okoliškimi regijami, zaznamovanimi z revščino in neorganiziranostjo.
Ozadje in koncept Sredi 20. stoletja so se bili urbani boji za Brazilijo. V brazilskih mestih, zlasti v Riu de Janeiru in São Paulu, so se povečale težave glede prevoza, zadostne količine stanovanj, javnih služb in distribucije osnovnih dobrin, kot je hrana. Do 1950-ih je razočaranje prebivalcev višjega razreda teh lokacij prepričalo politično elito, da je potrebna dolgoročna rešitev, zaradi česar je zamisel o izgradnji novega glavnega mesta postala prepričljiva ideja.
Brazilci niso dosegli soglasja o projektu. Mnogi so mislili, da bo nova prestolnica »monumentalna urbanistična in socialna katastrofa«, saj so verjeli, da bi projekt takšnega obsega in stroškov povzročil ogromno inflacijo v brazilskem gospodarstvu. Kritiki so verjeli, da stanje v Braziliji, ki ga opredeljujejo revščina, korupcija in bolezen, ne bo rešeno z izgradnjo novega glavnega mesta; to bi le odvrnilo pozornost od resničnih vprašanj naroda, medtem ko bi populističnim politikom, kot je Juscelino Kubitschek, omogočilo, da obogatijo svojo osebno zapuščino.
Kljub kritikam je ideja o novi prestolnici dobila široko podporo. Za navijače bi Brasília simbolizirala polnoletnost Brazilije. Brazilska obalna mesta so bila ostanki kolonialne dobe in središče kmetijske trgovine. Kljub mogočni geografski prisotnosti Brazilije v Južni Ameriki je bila država večinoma obmorska država. Bilo je več publicistov, ki so pozivali k marcha para oeste ali pohodu proti zahodu, da bi izkoristili obilen presežek zemlje na zahodu. Prav tako se je zdelo, da so bili pogledi vlade na narod zaradi trenutne lokacije prestolnice v Riu izkrivljeni. Če bi bila iz teh razlogov umeščena na osrednjo lokacijo, bi lahko Brasília postala nov vir nove rasti za državo, odskočna deska za posodobitev in industrijsko proizvodnjo.
Nova prestolnica bi bila točka razhajanja za niz novih infrastrukturnih razvojev, kot so daljinske ceste. To bi bil optimističen korak k enotni, moderni in uspešni Braziliji; k izpolnitvi »celinske usode« Brazilije, hkrati pa tudi razbremenitvi obstoječih urbanih središč. Kot je dejal brazilski pisatelj in diplomat José Osvaldo de Meira Penna leta 1958: »Brazilija bi se zaradi centralne prestolnice lahko bolj zavedala svoje vloge v Ameriki, svojih kopenskih meja s Paragvajem, Bolivijo, Perujem, Kolumbijo in Venezuelo. Ko se pozornost elit odvrne od njihovega skoraj izključnega zanimanja za Evropo, bo prekinjena 'čudovita izolacija', ki je do sedaj ločevala Brazilijo v duhu in dejansko od celinskih sosed.«
Zamisel o ustanovitvi nove brazilske prestolnice je bila sprejeta, lokacija za Brasílio pa bi bila znotraj brazilske zvezne države Goiás. Iskanje mesta je bilo izračunano na podlagi dejavnikov, kot so naklonjenost podnebju, oskrba z vodo, kakovost zemlje za kmetijstvo, primeren vir energije v krogu 100 kilometrov ter dostop do zemeljskega in zračnega prometa.
Costovo oblikovanje Ko je bilo ugotovljeno, da bo nova prestolnica in je bila določena lokacija, je projekt stopil v fazo načrtovanja. Mednarodna žirija je načrt izbrala med konkurenčnimi predlogi različnih brazilskih arhitektov in mestnih načrtovalcev. Sodelujoči projektanti so dobili potrebne informacije za izdelavo ustreznih načrtov za prostor. Vsak udeleženec je moral predložiti dva dela v svojem predlogu, osnovno postavitev mesta in spremljajoče poročilo, ki prikazuje logistične podrobnosti.
Izbran je bil načrt Lucia Coste. Čeprav načrt ni bil tako podroben kot nekateri drugi predloženi načrti, se je žirantom zdel ugoden zaradi njegovih značilnosti, ki bi dopolnile prihodnjo rast prebivalstva. Načrt, imenovan Costa's Plano Piloto, je konceptualno zahteval štiri komponente: (1) vladne stavbe, (2) stanovanjske cone ali super bloke, (3) prometno infrastrukturo, (4) in mestno središče. Ta izvirna zasnova naj bi vsega skupaj zadržala 500.000 ljudi. Da bi to izpolnili, je Costin dizajn zahteval urbanistični načrt v obliki križa, ki ga pogosto opisujejo kot letalo, ptico ali kačjega pastirja. Nekateri učenjaki so v tej obliki načrta našli simboliko, sklicevanje na križ zgodnjih portugalskih osvajalcev, lok in puščico domorodnih prebivalcev Brazilije ali obliko curka kot simbol za prihodnje inovacije.