Kulturo Brazilije je oblikovala združitev različnih avtohtonih kultur in kulturno zlitje, ki je potekalo med staroselskimi skupnostmi, portugalskimi kolonizatorji in Afričani, predvsem v brazilskem kolonialnem obdobju. V poznem 19. in zgodnjem 20. stoletju je Brazilija sprejela precejšnje število priseljencev, predvsem portugalskega, italijanskega, španskega in nemškega porekla, ki so poleg manjšega števila Avstrijcev, Arabcev, Japoncev, Poljakov, Ukrajincev, Rusov, Grkov, Kitajcev in Korejcev pomembno prispevali k oblikovanju regionalnih kultur v Braziliji in tako prispevali k njenemu trenutnemu obstoju kot pluralne in rasno raznolike družbe.
Kot posledica treh stoletij kolonizacije Portugalskega imperija številni vidiki brazilske kulture izhajajo iz kulture Portugalske. Številna portugalska dediščina vključuje jezik, kulinarične izdelke, kot so riž in fižol ter feijoada, prevladujočo vero in kolonialne arhitekturne sloge. Na te vidike pa so vplivale afriške in staroselske tradicije, pa tudi tiste iz drugih zahodnoevropskih držav. Nekateri vidiki brazilske kulture so prispevki italijanskih, španskih, nemških, japonskih in drugih evropskih priseljencev. Domorodno ljudstvo in Afričani so prav tako igrali pomembno vlogo pri oblikovanju brazilskega jezika, kulinarike, glasbe, plesa in vere.
To raznoliko kulturno ozadje je pomagalo prikazati številna praznovanja in festivale, ki so postali znani po vsem svetu, kot sta brazilski karneval in Bumba Meu Boi. Pisana kultura ustvarja okolje, zaradi katerega je Brazilija vsako leto priljubljena destinacija za številne turiste, več kot 1 milijon.
Zgodovina
Brazilija je bila več kot tri stoletja Portugalska kolonija. V tem obdobju je prispelo približno milijon portugalskih naseljencev in v kolonijo prineslo svojo kulturo. Avtohtoni prebivalci Brazilije so imeli veliko stikov s kolonisti. Mnogi so izumrli, drugi so se pomešali s Portugalci. Zaradi tega ima Brazilija tudi indijanske vplive v svoji kulturi, predvsem v hrani in jeziku. Brazilska portugalščina ima na stotine besed avtohtonega izvora, predvsem iz starega jezika Tupijev.
Pri oblikovanju brazilske kulture so aktivno sodelovali tudi temnopolti Afričani, ki so jih kot sužnje pripeljali v Brazilijo. Čeprav so portugalski kolonisti prisilili svoje sužnje, da so se spreobrnili v katolištvo in govorili portugalsko, so njihove kulturne vplive sprejeli prebivalci Brazilije vseh ras in porekla. Nekatere regije Brazilije, zlasti Bahia, imajo še posebej opazno afriško dediščino v glasbi, kulinariki, plesu in jeziku.
Priseljenci iz Italije, Nemčije, Španije, Japonske, Ukrajine, Rusije, Poljske, Avstro-Ogrske in Bližnjega vzhoda so imeli pomembno vlogo na območjih, ki so jih naselili (predvsem južna in jugovzhodna Brazilija). Organizirali so skupnosti, ki so postale pomembna mesta, kot so Joinville, Caxias do Sul, Blumenau, Curitiba, in prinesle pomembne prispevke k brazilski kulturi.
Modernizem v Braziliji se je začel s tednom moderne umetnosti, ki je potekal v São Paulu leta 1922, zanj pa je bilo značilno eksperimentiranje in zanimanje za brazilsko družbo in kulturo, pa tudi upor proti vplivu iz Evrope in Združenih držav ter ortodoksnost brazilske Akademije za literaturo. Tarsila do Amaral in Oswald de Andrade sta bila med katalizatorji gibanja antropofagije v Braziliji z deli, kot so Manifesto Pau-Brasil, Abaporu in Manifesto Antropófago. V 1930-ih so sociologi, kot sta Gilberto Freyre in Sérgio Buarque de Holanda, objavili ideje o brazilski kulturi, družbi in identiteti ter predstavili koncepte, kot sta 'rasna demokracija' in 'srčni človek'.
Med vojaško diktaturo (1964–1985) in zlasti po institucionalnem zakonu številka pet leta 1968 je vlada cenzurirala gradivo – vključno z umetnostjo, literaturo, glasbo, gledališčem, filmom itd. Tropicália ali Tropicalismo je bilo gibanje proti tej represiji in avtoritarnosti, tako vlade kot katoliške cerkve. Del protikulture 1960-ih je Tropicalismo vodil osebnosti, kot sta Gilberto Gil in Caetano Veloso, manifestiral pa se je predvsem v glasbi.
Jezik
Uradni jezik Brazilije je portugalščina. Govori ga približno 99 % prebivalstva, zaradi česar je eden najmočnejših elementov nacionalne identitete. Obstajajo le nekatere indijanske skupine in majhni žepi priseljencev, ki ne govorijo portugalsko.
Podobno kot ameriška angleščina in kanadska francoščina je brazilska portugalščina bolj fonetično konzervativna ali arhaična od jezika kolonizirajoče metropole, saj ohranja več značilnosti, ki jih je imela evropska portugalščina pred 19. stoletjem.
Podobno kot ameriška angleščina, brazilska regionalna različica kot tudi evropska vključujeta majhno število besed avtohtonega ameriškega in afriškega izvora, ki so večinoma omejene na imena krajev ter favno in floro.
Manjšinski jeziki se govorijo v celotnem narodu. Na oddaljenih območjih se govori 180 indijanskih jezikov, številne druge jezike pa govorijo priseljenci in njihovi potomci. Na jugu države obstajajo pomembne skupnosti govorcev nemščine (večinoma Hunsrückisch, visokonemško jezikovno narečje) in italijanščine (večinoma talijansko narečje, beneškega izvora), ki sta pod vplivom portugalskega jezika. Da ne omenjam slovanskih skupnosti, Ukrajincev in Poljakov, ki so tudi del teh manjšinskih jezikov.
Brazilski znakovni jezik (ne podpisana portugalščina – verjetno izhaja iz francoskega znakovnega jezika), znan pod akronimom LIBRAS, je uradno priznan z zakonom, čeprav bi uporaba samo njega pomenila zelo omejeno stopnjo dostopnosti po vsej državi.
Religija
Približno 2/3 prebivalcev je rimokatolikov. Katolištvo so uvedli in razširili predvsem portugalski jezuiti, ki so prispeli leta 1549 med kolonizacijo z nalogo spreobrniti staroselsko ljudstvo. Družba Jezusova je igrala veliko vlogo pri oblikovanju brazilske verske identitete, dokler jih markiz Pombal v 18. stoletju ni izgnal iz države.
V zadnjih desetletjih je brazilska družba priča porastu protestantizma. Med letoma 1940 in 2010 je odstotek rimskokatoličanov padel s 95 % na 64,6 %, medtem ko so se različne protestantske veroizpovedi dvignile z 2,6 % na 22,2 %.
Afriško-brazilska religija Candomblé s svojimi orixá božanstvi, ki izhajajo iz jorubske tradicije, je še posebej pomembna v Salvadorju in Bahii nasploh.
Karneval
Brazilski karneval je letni festival, ki poteka šestinštirideset dni pred Veliko nočjo. Pustna praznovanja naj bi imela korenine v poganskem prazniku Saturnalije, ki je, prilagojen krščanstvu, postal slovo od slabih stvari v sezoni verske discipline za kesanje in pripravo na Kristusovo smrt in vstajenje.
Karneval je najbolj znan praznik v Braziliji in je postal dogodek ogromnih razsežnosti. Že skoraj teden dni poteka intenzivno praznovanje, podnevi in ponoči, predvsem v obalnih mestih.
Tipični glasbeni žanri brazilskega karnevala so: samba-enredo in marchinha (v Riu de Janeiru in jugovzhodni regiji), frevo, maracatu in glasba Axé (v Pernambucu, Bahia in severovzhodni regiji).
Kulinarika (gastronomija)
Brazilska kuhinja se zelo razlikuje glede na regijo. Ta raznolikost odraža zgodovino države in mešanico staroselskih in priseljenskih kultur. To je ustvarilo nacionalni slog kuhanja, ki ga zaznamuje ohranjanje regionalnih razlik. Od imperialnega obdobja je bila feijoada, portugalska enolončnica s poreklom iz starega Rima, nacionalna jed države. Luís da Câmara Cascudo je zapisal, da po predelavi in prilagoditvi v vsaki regiji države ni več samo jed, ampak je postala popolna hrana.Luís da Câmara Cascudo História da Alimentação no Brasil – 2 vols. 2ª ed. Itatitaia, Rio de Janeiro, 1983.
Brazilija pozna različne bonbone, vključno z brigadeirosi, narejenimi iz kondenziranega mleka, masla, kakava v prahu, lahko pa so tudi čokoladni, in beijinhosi. Drugi prigrizki so coxinhas, churrasco, sfiha, empanade in orehi araucaria (v Festa Junina). Pão de queijo so značilni za zvezno državo Minas Gerais. Tipična severna hrana vključuje pato no tucupi, tacacá, caruru, vatapá in maniçoba. Severovzhod je znan po moqueci (enolončnica iz morskih sadežev in palmovega olja), acarajé (ocvrtki iz belega fižola, čebule in ocvrtem v palmovem olju (dendê), ki je polnjen s suhimi kozicami in rdečo papriko), caruruju in Quibebeju . Na jugovzhodu je običajno jesti Bife a cavalo, Bife à parmegiana, Virado, sir Minas, pico, tutu, makarone, lazanjo in pecivo iz polenovke. Churrasco je tipičen obrok Rio Grande do Sul, v južni regiji pa je običajno jesti polento, riž carreteiro, chimarrão, cuca, salamo, sagu, vino in grozdni sok. Cachaça je domača brazilska žgana pijača, destilirana iz sladkornega trsa, in je glavna sestavina nacionalne pijače caipirinha. Brazilija je vodilna v svetu v proizvodnji zelene kave (café). Leta 2018 je 28 % kave, porabljene na svetu, prišlo iz Brazilije. Zaradi rodovitne brazilske zemlje je bila država velika proizvajalka kave že od časov brazilskega suženjstva, kar je ustvarilo močno nacionalno kulturo kave. To je bilo satirizirano v novi pesmi The Coffee Song, ki jo je zapel Frank Sinatra in z besedilom Boba Hilliarda, interpretirana kot analiza kavne industrije ter brazilskega gospodarstva in kulture.Museu do Café. Café no Brasil . Visited on November 8, 2009.
Književnost
Književnost v Braziliji sega v 16. stoletje, v zapise prvih portugalskih raziskovalcev v Braziliji, kot je Pero Vaz de Caminha, polna opisov favne, flore in domorodnih ljudstev, ki so osupnili Evropejce, ki so prispeli v Brazilijo. Ko je Brazilija postala portugalska kolonija, je obstajala 'jezuitska književnost', katere glavno ime je bil oče António Vieira, portugalski jezuit, ki je postal eden najbolj slavnih baročnih piscev portugalskega jezika. Iz tega obdobja je ohranjenih še nekaj eksplicitnih literarnih primerov: epska pesnitev Joséja Basília da Game, ki slavi osvojitev misijonov s strani Portugalcev, in delo Gregória de Matosa Guerre, ki je ustvaril precejšnjo količino satirične, religiozne in posvetne poezije. Neoklasicizem je bil v Braziliji razširjen sredi 18. stoletja po italijanskem vzoru.
Brazilija je ustvarila pomembna dela romantike – romanopisci, kot sta Joaquim Manuel de Macedo in José de Alencar, so pisali romane o ljubezni in bolečini. Alencar je v svoji dolgi karieri domorodce obravnaval tudi kot junake v domorodskih romanih O Guarany, Iracema, Ubirajara."Brazilian Literature: An Introduction ". Embassy of Brasil – Ottawa. Visited on November 2, 2009. Francoski Mal du siècle so v Braziliji predstavili tudi Alvares de Azevedo, čigar Lira dos Vinte Anos in Noite na Taverna sta nacionalna simbola ultraromantike. Gonçalves Dias, ki velja za enega od narodnih pesnikov,"Antonio Gonçalves Dias". Article on Encyclopædia Britannica. je opeval brazilsko ljudstvo in brazilsko zemljo v znameniti Pesmi izgnanstva (1843), ki jo pozna vsak brazilski šolar. Prav tako izvira iz tega obdobja, čeprav se je njegovo delo začelo v realizmu, Machado de Assis, katerega dela vključujejo Helena, Memórias Póstumas de Brás Cubas, O alienista, Dom Casmurro in ki velja za najpomembnejšega pisca brazilske literature. Assis je tudi zelo spoštovan po vsem svetu.João Cezar de Castro Rocha, "Introduction" . Portuguese Literature and Cultural Studies 13/14 (2006): xxiv.