Organizacija Združenih narodov za izobraževanje, znanost in kulturo (UNESCO) je pomembna za kulturno ali naravno dediščino, kot je opisano v Unescovi konvenciji o svetovni dediščini, ustanovljeni leta 1972. Kulturno dediščino sestavljajo spomeniki (kot so arhitekturna dela, monumentalne skulpture ali napisi), skupine stavb in najdišča (vključno z arheološkimi najdišči). Naravne značilnosti (ki jih sestavljajo fizične in biološke formacije), geološke in fiziografske formacije (vključno s habitati ogroženih vrst živali in rastlin) ter naravna območja, ki so pomembna z vidika znanosti, ohranjanja ali naravne lepote, so opredeljena kot naravna dediščina. Brazilija je konvencijo sprejela 1. septembra 1977, zaradi česar so njena območja upravičena do vključitve na seznam.
V Braziliji je 26 območij svetovne dediščine in nadaljnjih 18 območij na njenem poskusnem seznamu. Prvo območje v Braziliji, staro mestno jedro Ouro Preto, je bilo vpisano na seznam na 4. zasedanju Odbora za svetovno dediščino, ki je potekalo v Parizu v Franciji leta 1980. Najnovejša lokacija, gledališča Amazonia, je bila vpisana leta 2026.. Med 26 kraji jih je 16 navedenih zaradi njihovega kulturnega pomena. Devet območij je navedenih zaradi njihovega naravnega pomena, eno območje, Paraty in Ilha Grande – kultura in biotska raznovrstnost, pa je navedeno za obe. Eno mesto je transnacionalno: jezuitski misijoni za Gvaranijce si deli z Argentino. Od leta 1999 do 2001 je bil narodni park Iguasu uvrščen med ogrožene zaradi nezakonito odprte ceste skozi park, jezov na reki in helikopterskih letov. Brazilija je štirikrat sodelovala v Odboru za svetovno dediščino.
Kraji svetovne dediščine UNESCO opredeljuje deset kriterijev za uvrstitev na seznam svetovne dediščine. Vsak kraj mora ustrezati vsaj enemu kriteriju. Kriteriji od I do VI se nanašajo na kraje kulturne dediščine, od VII do x pa na naravno.