je aktivna vulkanska skupina več prekrivajočih se stratovulkanov v bližini mesta Šimabara, prefektura Nagasaki na otoku Kjušu, najjužnejšem japonskem glavnem otoku.
Leta 1792 je propad ene od številnih kupol iz lave sprožil megacunami, ki je v najhujši vulkanski katastrofi na Japonskem ubil 14.524 ljudi. Vulkan je bil nazadnje aktiven od leta 1990 do 1995, velik izbruh leta 1991 pa je povzročil piroklastični tok, ki je ubil 43 ljudi, vključno s tremi vulkanologi.
Njegova najvišja vrhova sta Fugen-dake (普賢岳) s 1359 metri in Heisei-šinzan (平成新山) s 1486 metri. Slednji je nastal med izbruhi zgodnje, istoimenske dobe Heisei (1989–2019).
Pregled Gora Unzen (ali Unzen-dake) se dviga v osrednjem delu polotoka Šimabara v prefekturi Nagasaki.Je na zunanjem obroču kaldere Čidživa s središčem v zalivu Tačibana na zahodu polotoka. Sestavljena je iz skupno več kot 20 gora, vendar je bila kompleksnost v obliki Unzen-dake izražena z različnimi številkami (kot sta Mitake Goho/Mimine Godake kot 24. vrhov ali Jacuha kot 36. vrhov). Posledično je bila v ožjem smislu skovana uporaba le osmih gora (včasih treh gora), zgodovinsko gledano pa je to ime, ki se nanaša na celotno gorovje, ki se dviga nad morjem. Pogosto ga zamenjujejo z imenom najstarejšega vrha Fugen-dake.
Okoli najvišjega vrha Heisei-šinzan (1483 m) so Fugen-dake (1359 m), Kunimi-dake (1347 m), Mjoken-dake (1333 m), Nodake (1142 m), Kusenbedake (1062 m) in Jadake (943 m). Fugen-dake in Heisei-šinzan pridobivata magmo iz kaldere Čidživa. Z drugimi besedami, dovaja se iz magmatske komore pod zalivom Tačibana pri Obami Onsen. Glavni vrh je Fugen-dake, vendar je vulkanska aktivnost od leta 1990 (Heisei 2) do 1995 (Heisei 7) povzročila Heisei-šinzan, ki je bil višje v nadmorski višini. Heisei-šinzan je tudi najvišji vrh v prefekturi Nagasaki.
Unzen se je prvotno glasil onsen v zapisu vročega vrelca, vendar je bil spremenjen v trenutni zapis, ko je bil označen kot narodni park. V bližini vrha Fugen-dake je bila med pacifiško vojno zgrajena vojaška radarska baza, kjer je bilo nameščenih približno 100 ljudi.
Zgodovina izbruhov Prazgodovina do oktobra 1990
Gora Unzen je del polotoka Šimabara, ki je v milijonih let doživel obsežen vulkanizem. Najstarejši vulkanski nanosi v regiji so stari več kot 6 milijonov let, obsežni izbruhi pa so se zgodili po celotnem polotoku pred 2,5 do 0,5 milijona let.
Začetki kompleksa Unzen segajo v nastanek tektonskega jarka s prelomom skorje. To je povzročilo, da so se deli polotoka pogreznili do 1000 metrov pod morsko gladino in morda povzročili lokalizacijo eruptivne dejavnosti na enem mestu znotraj jarka. Izbruhi dacitne lave so se začeli z mesta nekoliko južneje od današnje gore Unzen in se sčasoma preselili proti severu.
V prvih 200.000 letih je vulkan hitro rasel in oblikoval zelo velik stožec. Poznejši izbruhi v naslednjih 150.000 letih so zapolnili velik del jarka. Sprva so v dejavnosti prevladovali kockasti tokovi andezitne lave in pepela, ki so se pred 500.000 do 400.000 leti spremenili v tokove dacitnega plovca in usedlin pepela. V obdobju od 400.000 do 300.000 let nazaj so se pojavila velika območja piroklastičnega toka in laharskih usedlin; te tvorijo večji del vulkanske pahljače, ki obdaja vulkan. Pred 300.000 do 150.000 leti so se nalagale debele freatomagmatske usedline, kar kaže na to, da je bilo pogrezanje vulkana v njegov jarek v tem obdobju hitro.
Dejavnosti od pred 150.000 leti do danes so potekale na številnih lokacijah okoli vulkanskega kompleksa, pri čemer so bile v različnih časih zgrajene štiri glavne kupole: No-dake (stara 70–150.000 let), Mjōken-dake (stara 25–40.000 let), Fugen-dake (mlajša od 25.000 let) in Maju-jama (4000 let). Fugen-dake je bil kraj večine izbruhov v zadnjih 20.000 letih in leži približno 6 kilometrov od središča Šimabara.
Decembra 1663 je Fugen-dake izbruhnil in povzročil tokove lave, ki so prekrili gozd v razdalji več kot 1 km. Spomladi naslednjega leta je prišlo do poplave iz kraterja otoka Kudžuku, ki je na jugovzhodnem bregu Fugen-dake na nadmorski višini 600 metrov. Več kot 30 jih je bilo ubitih.
Najsmrtonosnejši izbruh Unzena se je zgodil leta 1792, začel pa se je s potresom novembra prejšnjega leta. 10. februarja 1792 so se začeli izbruhi iz kraterja Džigokuato v Fugen-dakeju. Tokovi lave so se začeli 1. marca in se nadaljevali skoraj dva meseca. 22. marca so nastali vulkanski oblaki, iz kraterja pa je tekla tudi lava. 25. marca so se dvignili hlapi in lava je tekla po severovzhodnem delu Fugen-dake v skupni dolžini 2,7 km. Sčasoma se je vzhodni bok kupole Maju-jama ob potresu po izbruhu nepričakovano zrušil, kar je povzročilo zemeljski plaz v zaliv Ariake. To je povzročilo cunami, ki je po ocenah ubil okoli 15.000 ljudi. Od leta 2011 je to najhujši vulkanski izbruh na Japonskem.
Od novembra 1990 do maja 1991
Po letu 1792 je vulkan ostal v mirovanju, dokler ni ponovno izbruhnil novembra 1990.
Začelo se je s počasi nastajajočo aktivno fazo leta 1968, s prvimi roji potresov, ki so se nadaljevali do leta 1975. Fugen je izvrgel velike količine vulkanskega plina, kar je prizadelo okoli trideset cedrov. Leta 1975 so v okolici našli trupla ptic in živali ter zaznali visoke koncentracije ogljikovega dioksida, ki izhaja iz razpok kamnin. Poročali so tudi, da so na tem območju med izbruhom leta 1792 izbruhnili vulkanski plini. Potresi so se pojavljali občasno od leta 1975, vendar je bilo 89 občutljivih potresov z močnimi tresenji, ki ustrezajo največji seizmični intenzivnosti 5 od junija do septembra 1979. V Šimabara Onsen je bilo mesto, kjer je od leta 1975 koncentracija raztopljenega ogljikovega dioksida močno narasla in se povečala za 30 %. Od aprila 1984 so se roji pojavljali v zalivu Tačibana. Potres z magnitudo 5,7 in seizmično intenzivnostjo 5 se je zgodil avgusta blizu južne strani Hajame. Zaradi tega potresa so opazili dvig polotoka Šimabara in začela se je dobava magme iz zaliva Tačibana.
Novembra 1989 se je potresni roj začel približno 20 km pod njim in 10 km zahodno od Fugen-dake. V naslednjem letu so se potresi nadaljevali in njihovi hipocentri so se postopoma selili proti vrhu. Končno so 17. novembra 1990 (Heisei 2) prvi freatski ali parni izbruhi začeli bruhati iz dveh krajev blizu svetišča na vrhu. Ti izbruhi so omogočili le izhlapevanje vroče vode in pepela, ki sta se dvignila iz dveh kraterjev. Decembra istega leta se je stanje vulkana umirilo in kazalo je, da ga bo konec, a je ponovno izbruhnil 12. februarja 1991 ter 3. in 4. aprila. Izbruh se je okrepil 9. maja.
15. maja je prišlo do prvega drobirskega toka, ki ga je povzročil nakopičen vulkanski pepel na vrhu, na zahodni strani kraterja so nastale številne razpoke, ki so se raztezale v smeri vzhod-zahod. Po tem napihovanju območja vrha je bilo potrjeno, da se je 20. maja 1991 pojavila sveža lava. Lava je bila tako viskozna, da ni iztekla, temveč je postala kupola, ki je nastala v kraterju. Kupola lave je rasla kot breskev, na koncu se je pod lastno težo razcepila in sesedla na štiri dele. Po tem je kupola še naprej rasla, nenehno oskrbovana s svežo lavo iz kraterja pod njo, kar je ustvarilo nove režnje, ki so viseli z vrha. Od 1. do 13. režnja so bili poimenovani v vrstnem redu, v katerem so bili oblikovani. Sesedanje kupole lave se je začelo dogajati, ko so mehurčki, ki jih je izrinila na novo dobavljena magma, začeli popuščati na pobočju, kar je povzročilo pojav, znan kot piroklastični tok (v katerem ostanki in vulkanski plini tečejo po pobočju s hitrostjo 100 km/h).
Nesreča zaradi izbruha 3. junija 1991 Zaradi nevarnosti nadaljnjih katastrofalnih dogodkov so oblasti z njihovih domov evakuirale 12.000 prebivalcev. 3. junija 1991 je vulkan močno izbruhnil, verjetno zaradi znižanja tlaka v stebru magme po zemeljskem plazu v kraterju. Piroklastični tok, ki ga je sprožila zrušitev kupole lave, je dosegel 4,5 km od kraterja in terjal življenja 43 znanstvenikov in novinarjev, vključno z vulkanologoma Katio in Mauriceom Krafftom ter Harryjem Glickenom.S Connor, The men and women in wooly hats who risk their lives to study volcanoes, The Independent, 22 April 2010.
Pred izbruhom Prvi drobirski tok v reki Mizunaši (ki je ob vznožju Unzen-dake) se je zgodil 15. maja, drugi pa so se nadaljevali zaporedoma 19., 20. in 21. maja. Mesto Šimabara je vsakič priporočilo evakuacijo mestom v porečju reke Mizunaši, kar je povzročilo nemoteno evakuacijo prebivalcev in brez človeških žrtev.
Toda 20. maja, ko se je kupola lave pojavila na Fugen-dake in je še naprej rasla dan za dnem, se je 24. maja del kupole zrušil in pojavil se je prvi piroklastični tok. Po tem so se pogosto pojavljali majhni piroklastični tokovi, ki so 26. maja dosegli razdaljo 2,5 km vzhodno od kupole lave in 3 km 29. maja. 26. maja, ko se je konica piroklastičnega toka približala na 500 m od najbližjih zasebnih hiš je mesto Šimabara izdalo priporočilo za evakuacijo za naselja Kita-Kamikoba, Minami-Kamikoba, Širataki, Tendžin Motomači in Fudan Motomači – vsa v porečju reke Mizunaši. Priporočilo za evakuacijo je bilo izvedeno brez težav.
Da bi na film posneli dejavnost piroklastičnega toka, so množični mediji izbrali mesto znotraj svetovalnega območja za evakuacijo. To mesto je bilo 4 km stran od kupole lave, 700 m stran od reke Mizunaši (kjer so bili tokovi naplavin pogosti) in visoko 40 m. To mesto fotografiranja je bilo na prefekturni cesti v vasi Kita-Kamikoba, mediji pa so ga imeli radi, ker so lahko videli Fugen-dake neposredno pred njimi. Uveljavil se je vzdevek »fiksna točka«. Po prvem piroklastičnem toku 24. maja se je na tej točki zvrstilo več kot ducat članov medijev. Leta 1991 so mediji začeli uporabljati barvne fotografije na papirju in ko je katastrofa Fugen-dake postala stalna tema poročanja, so podjetja začela tekmovati za barvne fotografije. Konkurenca je postala še hujša, ko je Mainiči Šimbun 28. maja uspel posneti nočne piroklastične tokove.
Dejstvo, da so bili piroklastični tokovi prvič posneti v jasnih slikah, je pritegnilo veliko pozornosti z vsega sveta in številni vulkanologi in vladni uradniki so vstopili v evakuacijsko svetovalno območje za intervjuje in fotografiranje. 28. maja je Ministrstvo za gradbeništvo (takrat uradniki Zavoda za raziskave javnih del) objavilo sliko, posneto ob vstopu na pot prejšnjih piroklastičnih tokov pod kupolo lave, druga skupina pa 1. ali 2. junija popoldne, ko so vstopili na konico poti nanosa, so približno eno uro raziskovali lokacijo, fotografirali vzorec in ga objavili.
Poleg tega se je okrog Unzen-dake začelo zbirati veliko obiskovalcev, da bi videli izbruhe. Ker je bila 2. junij nedelja, se je veliko obiskovalcev iz drugih prefektur zbralo okoli reke Mizunaši in z daljnogledom opazovalo piroklastične tokove ter jih fotografiralo z video kamerami. Zaradi tega se je promet zgostil.
Vendar so bili 26. maja novinarji Asahi Šimbuna opozorjeni, da jih bodo verjetno zajeli oblaki, in v priporočilu za evakuacijo so bili pozvani, naj zapustijo »fiksno točko« in poiščejo drugo območje. Po besedah fotografa, ki je nadaljeval fotografiranje kupole lave iz helikopterja, »dno se širi od jezu Sabo reke Mizunaši, in če pride do velikega piroklastičnega toka, obstaja velika možnost, da udari v fiksno točko.« Asahi Šimbun je zapustil svoj položaj in se umaknil mimo avtobusne postaje Cucuno, da bi namesto tega 28. maja postavil točko v mestu Fukae zunaj območja evakuacije in od tam prešel na 24-urno slikanje. Na »fiksni točki« je bila pokritost v bližini omejena na patrulje.