Finska arhitektura ima več kot 800-letno zgodovinoRichards, J. M. 800 Years of Finnish Architecture. London: David & Charles, 1978. in medtem ko je bila do moderne dobe na arhitekturo močno vplivala Švedska, so bili prisotni tudi vplivi iz Nemčije in Rusije. Od zgodnjega 19. stoletja naprej so vplivi prihajali neposredno od daleč: najprej, ko so potujoči tuji arhitekti prevzeli položaje v državi in nato, ko se je uveljavil finski arhitekturni poklic.
Poleg tega je finska arhitektura znatno prispevala k številnim mednarodnim slogom, kot so Jugendstil (ali Art nouveau), nordijski klasicizem in funkcionalize. Zlasti dela najbolj znanega zgodnjega modernističnega arhitekta v državi Eliela Saarinena so imela pomemben svetovni vpliv. Še bolj znan kot Saarinen je bil modernistični arhitekt Alvar Aalto, ki velja za eno glavnih osebnosti v svetovni zgodovini moderne arhitekture. V članku iz leta 1922 z naslovom Motivi iz preteklih dob je Aalto razpravljal o nacionalnih in mednarodnih vplivih na Finskem in kot je to videl:
V preglednem članku o finski arhitekturi 20. stoletja iz leta 2000 je Frédéric Edelmann, umetnostni kritik francoskega časopisa Le Monde, predlagal, da ima Finska več velikih arhitektov statusa Alvarja Aalta glede na število prebivalcev kot katera koli druga država na svetu.Frédéric Edelman, article in Le Monde, Paris, September 19, 2000. Najpomembnejši finski arhitekturni dosežki so povezani s sodobno arhitekturo, predvsem zato, ker ima sedanji stavbni fond manj kot 20 % stavb izpred leta 1955, kar je pomembno povezano z obnovo po drugi svetovni vojni in procesom urbanizacije, ki se je pospešila šele po vojni.Constructing the Finnish welfare state since 1945
1249 je datum, ki se običajno navaja za začetek švedske vladavine nad deželo, ki je danes znana kot Finska () in ta vladavina se je nadaljevala do leta 1809, potem pa je Finska postala Veliko vojvodstvo Finske, avtonomna država, ki ji je vladal ruski car.Pentti Virrankoski, Suomen historia - Maa ja kansa kautta aikojen, SKS, Helsinki, 2012. Finska je svojo popolno neodvisnost razglasila leta 1917, med rusko revolucijo. Ti zgodovinski dejavniki so pomembno vplivali na zgodovino arhitekture na Finskem, skupaj z ustanavljanjem mest ter gradnjo gradov in trdnjav (v številnih vojnah med Švedsko in Rusijo, ki so se bojevale na Finskem), pa tudi z razpoložljivostjo gradbenih materiali in izdelava ter kasneje vladna politika glede vprašanj, kot so stanovanjske in javne stavbe. Kot pretežno gozdnato območje je bil les naravni gradbeni material, medtem ko je trdota lokalnega kamna (predvsem granita) sprva oteževala obdelavo, proizvodnja opeke pa je bila pred sredino 19. stoletja redka.Riitta Nikula, Architecture and Landscape - The Building of Finland, Otava, Helsinki, 1993. Uporaba betona je dobila posebno veljavo z vzponom socialne države v 1960-ih, zlasti v državno sankcioniranih stanovanjih s prevlado montažnih betonskih elementov.Jouni Kaipia (ed.), Tehdään betonista - Concrete in Finnish Architecture, Museum of Finnish Architecture, Helsinki, 1993. Vendar pa je zaradi nedavnih pomislekov glede trajnosti gradbeništva prišlo do postopnega povečanja uporabe lesa, ne le kot zaključnega materiala, temveč tudi za glavno konstrukcijo.
Od zgodnje arhitekture do leta 1809 (vključno s švedskim kolonialnim obdobjem) Prevlada lesene gradnje Za ljudsko arhitekturo Finske je na splošno značilna prevladujoča uporaba lesene konstrukcije. Najstarejša znana bivalna struktura je tako imenovana kota, goahti, koča ali šotor s prevleko iz blaga, šote, mahu ali lesa. Tip stavbe je ostal v uporabi po vsej Finski do 19. stoletja in je še vedno v uporabi med ljudstvom Sami v regiji Sápmi (prej Laponska). Savna je tudi tradicionalna oblika gradnje na Finskem: najstarejše znane savne na Finskem so bile narejene iz jam, izkopanih v pobočju in so se v zimskem času uporabljale predvsem kot bivališča. Prve finske savne so danes imenovane 'dimne savne'. Te so se od sodobnih savn razlikovale po tem, da niso imele oken in so se ogrevale s segrevanjem kupa kamenja (imenovanega kiuas) s sežiganjem velikih količin lesa približno 6–8 ur, nato pa je bil dim izpuščen skozi loputo, preden si vstopil v toploto savne (imenovane löyly).Harri Hautajärvi, "Suuntana Lappi", Sankaruus ja Arki - Suomen 50-luvun miljöö. Suomen rakennustaiteen Museo, Helsinki, 1994.
Tradicija gradnje z lesom - onkraj koče - je že od prazgodovine razširjena v celotnem severnem borealnem iglastem pasu.Lars Pettersson, Finnish Wooden Church, Helsinki: Museum of Finnish Architecture, 1992. Osrednji konstrukcijski dejavnik pri njegovem uspehu je bila tehnika vogalnih povezav, tehnika, pri kateri so hlodi položeni vodoravno zaporedoma in zarezani na koncih, da tvorijo tesno varne spoje. Izvor tehnike je negotov; čeprav so ga uporabljali Rimljani v severni Evropi v prvem stoletju pr. n. št., naj bi bili drugi možni starejši viri območja današnje Rusije, tudi pogost naj bi bil med indoarijskimi ljudstvi vzhodne Evrope, Bližnjega vzhoda, Irana in Indije.A.V. and Y.A. Opolovnikov, The Wooden Architecture of Russia: Houses, Fortifications, Churches, London, Thames & Hudson, 1989. Ključnega pomena pri razvoju tehnike 'vogalnega povezave' so bila potrebna orodja, predvsem sekira in ne žaga.Gradnjo z hlodi je opisal rimski arhitekt Vitruvij v svojem arhitekturnem traktatu De Architectura. Opozoril je, da so bila v Bitiniji in Pontu (današnja Romunija, nekdanja provinca Rimskega cesarstva Dakija) bivališča zgrajena tako, da so hlode polagali vodoravno enega na drugega in zapolnjevali vrzeli z okrožki in blatom. Vitruvij, De Architectura (Deset knjig o arhitekturi) Penguin, London, 2012. Nastali tip stavbe, pravokotni tloris, ki je prvotno obsegal en sam notranji prostor in nizko nagnjeno sedlasto streho, je istega izvora kot megaron, zgodnja grška stanovanjska hiša. Njegova prva uporaba na Finskem je bila morda kot skladišče, kasneje pa kot savna in nato domača hiša. Prvi primeri tehnike so uporabljali okrogle hlode, vendar se je kmalu pojavila bolj razvita oblika, ki je hlode oblikovala s sekiro v kvadratno obliko za zanesljivejše prileganje in boljšo izolacijo. Tesanje s sekiro je veljalo za prednostno glede na žaganje, ker so s sekiro odrezane površine bolje zavirale prodiranje vode.
Po mnenju zgodovinarjev, čeprav so načela lesene gradnje morda prišla na Finsko od drugod, se zdi, da je ena posebna inovacija v leseni gradnji edinstvena za Finsko, tako imenovana cerkev s stebri iz blokov (tukipilarikirkko). Čeprav je bila na videz podobna običajni leseni cerkvi, je novost vključevala gradnjo votlih stebrov iz brun, vgrajenih v zunanje stene, zaradi česar so sami zidovi strukturno nepotrebni. Stebri so znotraj ladje povezani z velikimi tramovi. Običajno sta bila na vsaki vzdolžni steni dva, včasih pa tudi trije stebri. Največja ohranjena stebrasta cerkev je v Torniu (1686). Drugi primeri sta cerkvi Vörå (1627) in Tervola (1687).
V kasnejšem razvoju, zlasti v urbanih okoljih, je bil leseni okvir dodatno prekrit s plastjo lesenih desk. Domnevajo, da so bile lesene hiše šele od 16. stoletja naprej pobarvane v znani rdeči oker ali punamulti, ki je vsebovala do 95 % železovega oksida, pogosto pomešanega s katranom.Panu Kaila, "Keittomaali" (in Finnish), Helsinki, Museovirasto Rakennushistorian osasto, 2000. Tehnika okvirja iz brun, popularizirana po vsej Severni Ameriki, je prišla na Finsko šele v 20. stoletju. Finski gradbeni mojstri so odpotovali v ZDA, da bi videli, kako se je razvila industrializacija tehnike gradnje lesenih okvirjev, in po vrnitvi o tem pozitivno pisali v strokovnih revijah. Nekaj poskusov je bilo narejenih z uporabo lesenega okvirja, vendar sprva ni bil priljubljen.Pekka Korvenmaa, "The Finnish Wooden House Transformed: American prefabrication, war-time housing and Alvar Aalto", Construction History, Vol. 6, 1990. Eden od razlogov je bila slaba podnebna učinkovitost tanke konstrukcije (izboljšana v 1930-ih z dodatkom izolacije): pomembna je bila tudi razmeroma nizka cena lesa in dela na Finskem. Z izbruhom prve svetovne vojne pa se je industrializiran sistem lesene gradnje vse bolj razširil. Tudi sorazmerno nedavni 'uvoz' na Finsko je uporaba lesenih skodel za strehe, ki izvirajo šele iz zgodnjega 19. stoletja. Pred tem je bil tradicionalni sistem tako imenovana streha iz brezovega lubja (), sestavljena iz lesene letve, prevlečene z več plastmi brezovega lubja in zaključene s plastjo dolgih lesenih drogov, ki so jih obtežili ponekod ob občasnem balvanu. Tradicionalno je bila celotna stavba nepobarvana.Netta Book et al. (eds), Murtovaara - Kruununmetsätorppa Valtimolla - A crown forest croft in Valtimo. Karjalaisen Kulttuurin Edistämissäätiö, Kuopio, 2008. Prevleka skodel s katranom je bila sodobna pridobitev materiala, ki so ga prvič proizvedli v nordijskih državah v železni dobi in je bil glavni izvozni izdelek, zlasti pri tesnjenju lesenih čolnov.
Tradicionalna lesena hiša na Finskem je bila na splošno dveh vrst: (1) Vzhodna Finska, pod vplivom ruske tradicije. Na primer, v hiši Pertinotsa (zdaj v Muzeju na prostem Seurasaari v Helsinkih) so družinske bivalne sobe v zgornjih nadstropjih, medtem ko so hlevi in shrambe za živali v pritličju, nad njimi pa so seniki; (2) Zahodna Finska, pod vplivom švedske tradicije. Na primer, na kmetiji Antti, prvotno iz vasi Säkylä (danes tudi v Seurasaari), je bila kmetija sestavljena iz skupine posameznih lesenih stavb, postavljenih okoli osrednjega dvorišča kmetije. Tradicionalno je bila na taki domačiji prva stavba savna, nato pa prvi ali glavni prostor (tupa) glavne hiše, kjer je družina kuhala, jedla in spala. Poleti so kuhali na prostem, nekateri družinski člani pa so se odločili celo spati v hlevih.Seurasaari - The Open-Air Museum. Museovirasto, Helsinki, 1996.
Razvoj lesene gradnje na bolj izpopolnjeno raven pa je nastopil pri gradnji cerkva. Najzgodnejših primerov niso oblikovali arhitekti, temveč gradbeni mojstri, ki so bili tudi odgovorni za njihovo gradnjo. Ena najstarejših znanih lesenih cerkva je Santamala v Nousiainenu (obstoje samo arheološki ostanki), ki izvira iz 12. stoletja in ima preprost pravokoten tloris 11,5 x 15 metrov. Najstarejše ohranjene lesene cerkve na Finskem segajo v 17. stoletje (npr. Stara cerkev Sodankylä, Laponska, 1689); nobena od srednjeveških cerkva ni ohranjena, saj je bila tako kot vse lesene stavbe dovzetna za požar. Dejansko obstaja le še 16 lesenih cerkva iz 17. stoletja – čeprav ni bilo nič nenavadnega, da so leseno cerkev podrli, da bi naredili prostor za večjo kamnito.
Na zasnove lesenih cerkva je očitno vplivala cerkvena arhitektura srednje in južne Evrope ter Rusije s križnimi tlorisi ter značilnostmi in detajli gotike, romanike in renesanse. Najpogosteje pa so ti vplivi prihajali preko Švedske. Razvoj lesene cerkve na Finskem zaznamujejo večja kompleksnost tlorisa, povečana velikost in izpopolnjenost podrobnosti. Stara cerkev Sodankylä (okoli 1689), najbolje ohranjena in najmanj spremenjena lesena cerkev na Finskem, je preprost, nepobarvan pravokoten blok s sedlasto streho, ki meri 13 x 8,5 metra s stenami, ki se dvigajo do 3, 85 metrov in spominja na kmečko stanovanje. Nasprotno ima cerkev Petäjävesi (načrtoval in zgradil gradbeni mojster Jaakko Klemetinpoika Leppänen, 1765) ter dodatna zakristija in zvonik (Erkki Leppänen, 1821) (svetovna dediščina), čeprav na zunanjosti prav tako neposlikana, prefinjen križni tloris z enakomerni kraki, 18 x 18 metrov, s 13 metrov visokim notranjim lesenim obokom. Vzdušje notranjosti cerkve Petäjävesi velja za edinstveno; velika okna, neobičajna za gradnjo iz brun, dajejo mehko svetlobo.