Islamska zlata doba je bilo obdobje znanstvenega, gospodarskega in kulturnega razcveta v zgodovini islama, ki je tradicionalno datirano od 8. stoletja do 13. stoletja.
Tradicionalno velja, da se je to obdobje začelo med vladavino abasidskega kalifa Haruna al Rašida (786 do 809) z otvoritvijo Hiše modrosti, zaradi katere so se učenjaki z vsega muslimanskega sveta zgrinjali v Bagdad, takrat največje mesto na svetu, prevesti klasično znanje znanega sveta v arabščino in perzijščino. Obdobje naj bi se po tradiciji končalo s propadom Abasidskega kalifata zaradi mongolskih vpadov in obleganja Bagdada leta 1258.
Obstaja nekaj alternativnih časovnic. Nekateri učenjaki podaljšujejo končni datum zlate dobe na okoli 1350, vključno s timuridsko renesanso v njej, medtem ko drugi umeščajo konec islamske zlate dobe v konec 15. do 16. stoletja, vključno z vzponom islamskih imperijev smodnika.
Zgodovina konceptov Metafora zlate dobe se je začela uporabljati v literaturi 19. stoletja o islamski zgodovini, v kontekstu zahodne estetske mode, znane kot orientalizem. Avtor Priročnika za popotnike po Siriji in Palestini leta 1868 je opazil, da so najlepše mošeje v Damasku »kot samo mohamedanstvo, ki zdaj hitro propada« in relikvije »zlate dobe islama«.Josias Leslie Porter, A Handbook for Travelers in Syria and Palestine, 1868, [ p. 49].
Nedvoumne definicije izraza ni in glede na to, ali se uporablja s poudarkom na kulturnih ali vojaških dosežkih, se lahko razume, da se nanaša na precej različna časovna obdobja. Tako bi neki avtor iz 19. stoletja menil, da se je razširil na čas trajanja kalifata ali na »šest stoletij in pol«, drugi pa naj bi se končal po le nekaj desetletjih osvajanj Rašiduna, s smrtjo Umarja in prva Fitna.
V zgodnjem 20. stoletju je bil izraz uporabljen le občasno in pogosto omenjen kot zgodnji vojaški uspehi rašidunskih kalifov. Šele v drugi polovici 20. stoletja se je izraz začel pogosteje uporabljati, zdaj pa se večinoma nanaša na kulturni razcvet znanosti in matematike pod kalifati med 9. in 11. stoletjem (med ustanovitvijo organiziranega učenja v Hiši modrosti in začetek križarskih vojn), vendar se je pogosto razširil na del poznega 8. ali 12. do začetka 13. stoletja. Definicije se lahko še vedno precej razlikujejo.
Enačenje konca zlate dobe s koncem kalifatov je priročna mejna točka, ki temelji na zgodovinskem mejniku, vendar je mogoče trditi, da je islamska kultura vstopila v postopni zaton veliko prej; tako Khan (2003) opredeljuje pravo zlato dobo kot dve stoletji med letoma 750 in 950, pri čemer trdi, da se je začetna izguba ozemelj pod Harunom al-Rašidom poslabšala po smrti Al-Mamuna leta 833 in da so križarske vojne v 12. stoletju povzročile oslabitev islamskega imperija, od katere si ni nikoli opomogel.
Glede konca Gole Mohamad Abdalla trdi, da je prevladujoč pristop učenjakov »teorija propada«. Šteje se, da je zlata doba nastala z velikanskim prizadevanjem za pridobivanje in prevajanje starodavnih ved Grkov med 8. in 9. stoletjem. Prevajalski dobi sta sledili dve stoletji sijajnega izvirnega razmišljanja in prispevkov in je znana kot »zlata doba« islamske znanosti. Ta tako imenovana »zlata doba« naj bi trajala od konca 9. do konca 11. stoletja. Obdobje po tem obdobju je običajno znano kot »doba zatona«. Pregled literature od 19. stoletja dalje kaže, da je teorija zatona postala prednostna paradigma v splošnem akademskem krogu.Mohamad Abdalla, "Ibn Khaldun on the Fate of Islamic Science after the 11th Century", Islam & Science 5.1 (2007). online
Vzroki
Verski vpliv Različne koranske zapovedi in hadisi (ali Mohamedova dejanja), ki vrednotijo izobraževanje in poudarjajo pomen pridobivanja znanja, so imeli ključno vlogo pri vplivanju na muslimane te dobe pri njihovem iskanju znanja in razvoju telesa znanosti.
Državno sponzorstvo Islamski imperij je močno podpiral učenjake. Ocenjuje se, da je denar, porabljen za prevajalsko gibanje za nekatere prevode, enak približno dvakratnemu letnemu raziskovalnemu proračunu Sveta za medicinske raziskave Združenega kraljestva. Najboljši učenjaki in ugledni prevajalci, kot je Hunajn ibn Išak, so imeli plače, ki so po ocenah enakovredne današnjim profesionalnim športnikom. Hiša modrosti je bila knjižnica, ki jo je leta 825 ustanovil kalif Al-Mansur v Bagdadu v Iraku v času Abasidov po vzoru akademije Gundišapur.
Odprtost za različne vplive V tem obdobju so muslimani pokazali močno zanimanje za asimilacijo znanstvenih spoznanj osvojenih civilizacij. Mnoga klasična dela antike, ki bi sicer morda bila izgubljena, so bila prevedena iz grščine, sirščine, srednjeperzijščine in sanskrta v sirščino in arabščino, od katerih so bila nekatera kasneje prevedena v druge jezike, kot sta hebrejščina in latinščina.
Kristjani, zlasti privrženci Vzhodne cerkve (nestorijanci), so prispevali k islamski civilizaciji v času vladavine Omajadov in Abasidov s prevajanjem del grških filozofov in starodavne znanosti v sirščino in nato v arabščino. Blesteli so tudi na številnih področjih, zlasti v filozofiji, znanosti (kot so Hunajn ibn Išak, Jusuf Al-Khuri, Al Himsi, Kusta ibn Luqa, Masavaij, patriarh Evtihij in Džabril ibn Buhtišu) in teologiji. Dolgo časa so bili osebni zdravniki abasidskih kalifov pogosto asirski kristjani. Med najuglednejšimi krščanskimi družinami, ki so služile kot zdravniki kalifom, je bila dinastija Bukhtišu. Skozi 4. do 7. stoletje je bilo krščansko znanstveno delo v grškem in sirskem jeziku na novo prevedeno ali pa se je ohranilo od helenističnega obdobja. Med vidnimi središči učenja in prenosa klasične modrosti so bile krščanske fakultete, kot sta Nisibisova šola in šola v Edesi, pogansko izobraževalno središče v Haranu, ter priznana bolnišnica in medicinska akademija Gondišapurja, ki je bila intelektualno, teološko in znanstveno središče Vzhodne Cerkve.University of Tehran Overview/Historical Events Mnogi učenjaki Hiše modrosti so bili krščanskega porekla, vodil pa jo je krščanski zdravnik Hunajn ibn Išak ob podpori bizantinske medicine. Prevedenih je bilo veliko najpomembnejših filozofskih in znanstvenih del starega sveta, vključno z deli Galena, Hipokrata, Platona, Aristotela, Ptolemaja in Arhimeda.Hyman and Walsh Philosophy in the Middle Ages Indianapolis, 1973, p. 204' Meri, Josef W. and Jere L. Bacharach, Editors, Medieval Islamic Civilization Vol. 1, A–K, Index, 2006, p. 304.
Perzijci so bili tudi izrazito velik delež znanstvenikov, ki so prispevali k islamski zlati dobi. Bernard Lewis pravi: »Kulturno, politično in najbolj izjemen od vseh celo versko je perzijski prispevek k tej novi islamski civilizaciji izjemnega pomena. Delo Irancev je mogoče videti na vseh področjih kulturnih prizadevanj, vključno z arabsko poezijo, ki so pesniki iranskega porekla, ki so svoje pesmi pisali v arabščini, zelo pomembno prispevali.«
Medtem ko je kulturni vpliv seval iz Bagdada, se je po mongolskem uničenju Abasidskega kalifata arabski vpliv zmanjšal. Iran in Srednja Azija, ki sta imela koristi od povečanega medkulturnega dostopa do Vzhodne Azije pod mongolsko vladavino, sta cvetela in se bolj izrazito razvila zaradi arabskega vpliva, kot je timuridska renesansa pod Timuridi.
Nova tehnologija
Z novo in lažjo pisavo ter uvedbo papirja se je informiranje demokratiziralo do te mere, da se je verjetno prvič v zgodovini dalo živeti samo s pisanjem in prodajo knjig. Uporaba papirja se je razširila iz Kitajske v muslimanske regije v 8. stoletju prek množične proizvodnje v Samarkandu in Horasanu, v Al Andaluzu na Iberskem polotoku (sodobna Španija in Portugalska) pa je prispela v 10. stoletju. Bilo ga je lažje izdelati kot pergament, manj verjetno je, da bi počil kot papirus in je lahko absorbiral črnilo, zaradi česar ga je bilo težko izbrisati in je bil idealen za vodenje evidenc. Islamski izdelovalci papirja so razvili metode ročnega kopiranja rokopisov na tekočem traku, da bi izdelali izdaje, ki so bile veliko večje od vseh, ki so bile stoletja na voljo v Evropi. V teh državah se je preostali svet naučil izdelovati papir iz platna.
Izobraževanje
Osrednji pomen svetega pisma in njegovega preučevanja v islamski tradiciji je pomagal, da je izobraževanje postalo osrednji steber vere v skoraj vseh časih in krajih v zgodovini islama. Pomen učenja v islamski tradiciji se odraža v številnih hadisih, ki se pripisujejo Mohamedu, vključno s tistim, ki pravi, da je »iskanje znanja obvezno za vsakega muslimana«. Ta zapoved velja zlasti za učenjake, do neke mere pa tudi za širšo muslimansko javnost, kot je ponazorjeno z izrekom Al-Zarnudžija, »učenje je predpisano za vse nas«. Čeprav je stopnje pismenosti v predmodernih islamskih družbah nemogoče izračunati, je skoraj gotovo, da so bile razmeroma visoke, vsaj v primerjavi z evropskimi družbami.
Izobraževanje se je začelo že v mladosti z učenjem arabščine in Korana, bodisi doma ali v osnovni šoli, ki je bila pogosto pri mošeji. Nekateri učenci so nato nadaljevali z usposabljanjem v tafsirju (koranska eksegeza) in fikhu (islamska pravna praksa), kar se je zdelo posebej pomembno. Izobraževanje se je osredotočalo na pomnjenje, vendar je tudi usposabljalo naprednejše učence, da sodelujejo kot bralci in pisci v tradiciji komentiranja preučevanih besedil. Vključevalo je tudi proces socializacije ambicioznih učenjakov, ki so prihajali iz skoraj vseh družbenih okolij, v vrste uleme.
V prvih nekaj stoletjih islama so bila izobraževalna okolja povsem neformalna, toda z začetkom v 11. in 12. stoletju so vladajoče elite začele ustanavljati ustanove višjega verskega učenja, znane kot medrese, da bi si zagotovile podporo in sodelovanje uleme. Medrese so se kmalu množile po vsem islamskem svetu, kar je pripomoglo k širjenju islamskega učenja izven urbanih središč in k združevanju različnih islamskih skupnosti v skupnem kulturnem projektu. Kljub temu je pouk ostal osredotočen na individualne odnose med učenci in učiteljem. Formalno potrdilo o doseženi izobrazbi, idžaza, je podeljeval določen učenjak in ne institucija, svojega imetnika pa je uvrščalo v genealogijo učenjakov, ki je bila edina priznana hierarhija v izobraževalnem sistemu. Medtem ko so bile formalne študije v medresah odprte le za moške, so se ženske iz uglednih mestnih družin običajno izobraževale v zasebnih okoljih in mnoge od njih so prejele in kasneje izdale idžaze iz študija hadisa, kaligrafije in recitiranja poezije. Zaposlene ženske so se verskih besedil in praktičnih veščin učile predvsem ena od druge, čeprav so nekaj pouka prejemale tudi skupaj z moškimi v mošejah in zasebnih domovih.
Medrese so bile v glavnem posvečene študiju prava, ponujale pa so tudi druge predmete, kot so teologija, medicina in matematika. Kompleks medres je običajno sestavljala mošeja, penzion in knjižnica. Vzdrževal ga je vakuf (dobrodelna naklada), ki je izplačeval plače profesorjem, štipendije študentom ter kril stroške gradnje in vzdrževanja. Medresa ni bila podobna modernemu kolidžu, saj ni imela standardiziranega učnega načrta ali institucionaliziranega sistema certificiranja.
Muslimani so razlikovali discipline, podedovane iz predislamskih civilizacij, kot sta filozofija in medicina, ki so ju imenovali »znanosti starodavnih« ali »racionalne vede«, od islamskih verskih znanosti. Vede prvega tipa so cvetele več stoletij in njihov prenos je bil del izobraževalnega okvira v klasičnem in srednjeveškem islamu. V nekaterih primerih so jih podpirale ustanove, kot je Hiša modrosti v Bagdadu, pogosteje pa so se neformalno prenašale od učitelja do učenca.