Organizacija Združenih narodov za izobraževanje, znanost in kulturo (UNESCO) označuje območja svetovne dediščine izjemne univerzalne vrednosti za kulturno ali naravno dediščino, ki so jih predlagale države podpisnice Unescove konvencije o svetovni dediščini, ustanovljene leta 1972. Kulturno dediščino sestavljajo spomeniki (kot so arhitekturna dela, monumentalne skulpture ali napisi), skupine zgradb in najdišča (vključno z arheološkimi najdišči). Naravna dediščina je opredeljena kot naravne značilnosti (ki jih sestavljajo fizične in biološke formacije), geološke in fiziografske formacije (vključno s habitati ogroženih vrst živali in rastlin) ter naravna območja, ki so pomembna z vidika znanosti, ohranjanja ali naravne lepote. Ukrajina je uradno sprejela Unescovo konvencijo in postala samostojna članica 12. oktobra 1988, medtem ko je bila še vedno uradno Zvezna republika Sovjetske zveze (pred njenim razpadom leta 1991).

Od leta 2023 je v Ukrajini osem območij svetovne dediščine, od katerih je sedem kulturnih območij, eno izmed njih, starodavni in pragozdovi bukovi gozdovi Karpatov in drugih regij Evrope, pa je naravno območje. Prvo uvrščeno mesto je bilo leta 1990 Kijev: cerkev svete Sofije in sorodne samostanske stavbe, Kijevsko-Pečerska lavra. Najnovejše uvrščeno mesto je bilo zgodovinsko središče Odese leta 2023. Mesto je bilo takoj uvrščeno na seznam ogroženih zaradi ruske invazije leta 2022 sta bili mesti Kijev in Lvov dodani na seznam ogroženih pozneje istega leta. Tri območja so transnacionalna: lesene cerkve si deli s Poljsko, Struvejev geodetski lok si deli z devetimi državami, starodavne in prvobitne bukove gozdove pa s 17 državami. Poleg tega ima Ukrajina na poskusnem seznamu 16 območij.

Svetovna dediščina Unesco navaja območja po desetih merilih; vsaka prijava mora izpolnjevati vsaj enega od kriterijev. Kriteriji od i do vi so kulturni, od vii do x pa naravni

+ Naziv Slika Lokacija Leto vpisaKriterij OpisKijev: cerkev sv. Sofije in z njo povezane samostanske stavbe, Kijevsko-Pečerska lavra Kijev 1990 527ter; i, ii, iii, iv (kulturno) Cerkev svete Sofije je bila zgrajena v 11. stoletju, kmalu po pokristjanjevanju Kijevske Rusije. V notranjosti so ohranjeni mozaiki in freske iz tistega časa. Samostanske stavbe okoli cerkve so bile zgrajene v 17. in 18. stoletju v ukrajinskem baročnem slogu. Kijevsko-Pečerska lavra je samostanski kompleks, ki se je razvijal od 11. do 19. stoletja. Obsega cerkve, samostane in jame, kjer so bili pokopani svetniki. Bilo je pomembno središče vzhodne pravoslavne cerkve. Cerkev Odrešenika na Berestovem, ki meji na Lavro, je bila mestu dodana leta 2005. Leta 2023 je bilo mesto uvrščeno na seznam ogroženih zaradi ruske invazije leta 2022.Staro mestno jedro Lvova Lvovska oblast 1998 865bis; ii, v (kulturno) Mesto Lvov je bilo ustanovljeno v poznem srednjem veku in še vedno ohranja svojo srednjeveško topografijo. Mesto so oblikovali medsebojni vplivi različnih skupnosti, ki so tam živele skozi stoletja, vključno z različnimi krščanskimi skupinami, muslimani in Judi. Arhitektura mesta predstavlja fuzijo slogov iz vzhodne Evrope z vplivi, ki prihajajo iz Italije in Nemčije. Ohranjenih je več stavb iz obdobja renesanse in baroka. Leta 2023 je bilo območje uvrščeno na seznam ogroženih zaradi ruske invazije leta 2022. Struvejev geodetski lok* Hmelnicka oblast, Odeška oblast 2005 1187; ii, iii, vi (kulturno) Struvejev geodetski lok je niz triangulacijskih točk, ki se raztezajo na razdalji 2820 kilometrov od Hammerfesta na Norveškem do Črnega morja. Točke je postavil v raziskavi astronom Friedrich Georg Wilhelm von Struve, ki je prvi izvedel natančno meritev dolgega odseka poldnevnika, kar je pomagalo določiti velikost in obliko Zemlje. Prvotno je bilo 265 postajnih točk. Svetovna dediščina vključuje 34 točk v 10 državah (od severa proti jugu: Norveška, Švedska, Finska, Rusija, Estonija, Latvija, Litva, Belorusija, Moldavija, Ukrajina), od katerih so štiri v Ukrajini (na sliki oznaka mesta v Gvardijske, Hmelnicka oblast). Starodavni prvobitni bukovi gozdovi Karpatov in drugih delov Evrope* Ivano-frankivska, Hmelnicka, Lvovska, Zakarpatska oblast 2007 1133ter; ix (naravna) To območje obsega neokrnjene zmerne gozdove, ki predstavljajo postglacialni proces širjenja evropske bukve iz nekaj izoliranih območij zatočišč v Alpah, Karpatih, Dinaridih, Sredozemlju in Pirenejih. Območje je bilo prvotno uvrščeno leta 2007 kot bukovi pragozdovi v Karpatih, ki si jih delita Slovaška in Ukrajina, leta 2011 razširjeno na starodavne bukove gozdove Nemčije, leta 2017 in 2021 pa nadalje razširjeno na gozdove v skupno 18 državah. V Ukrajini je vključenih 13 gozdnih rezervatov (Sinevir na sliki).Rezidenca metropolitov pravoslavne cerkve Bukovine in Dalmacije v Črnovicah Črnoviška oblast 2011 1330; ii, iii, iv (kulturno) Rezidenca bukovinskega in dalmatinskega metropolita v Črnovicah je bila zgrajena za vzhodnopravoslavnega metropolitanskega škofa v poznem 19. stoletju, ko je bila regija pod oblastjo Avstro-Ogrske. Zasnoval jo je češki arhitekt Josef Hlávka. Kompleks je zgrajen v historicističnem slogu in združuje značilnosti bizantinske, gotske in baročne arhitekture. Do druge svetovne vojne je služil kot škofova rezidenca. Leta 1955 je bila posest prenesena na Univerzo v Črnovicah.Antično mesto Tavrični Hersones in njegova Hora v Sevastopolu Sevastopol 2013 1411; ii, v (kulturno) Mesto Herson so ustanovili dorski Grki v 5. stoletju pred našim štetjem na obali Črnega morja. V naslednjih stoletjih je bilo mesto prizorišče interakcij grških, rimskih in bizantinskih skupnosti v črnomorski regiji. Končno je bilo opuščeno v 15. stoletju. Okolica mesta je bila pomembna zaradi proizvodnje vina, ostanki starodavnih vinogradov pa so dobro ohranjeni. Lesene cerkve Karpatske regije na Poljskem in v Ukrajini* Ivano-Frankivska, Lvovska, Zakarpatska oblast 2013 1424; iii, iv (kulturno) Ta vpis obsega 16 lesenih cerkva v Karpatih, od tega jih je osem v Ukrajini. Cerkve so med 16. in 19. stoletjem zgradile skupnosti vzhodne pravoslavne in grškokatoliške vere. Oblike temeljijo na pravoslavnih cerkvenih tradicijah z lokalnimi vplivi. Imajo lesene zvonike, ikonostasne pregrade in notranjo barvno dekoracijo, pa tudi cerkvena dvorišča, vratarnice in pokopališča. Na sliki je cerkev Svete Trojice v Žovkvi. Zgodovinsko središče Odese Odeška oblast 2023 1703; i, ii, iii, iv, v (kulturno) Mesto Odesa se je v poznem 18. in 19. stoletju hitro razvilo kot pristaniško mesto. Večkulturno mesto je bilo dom Bolgarom, Grkom, Armencem, Judom, Italijanom, Moldavcem, Poljakom, Rusom, Romunom, Tatarom in Ukrajincem, katerih tradicije so se v enem stoletju zlile v eno samo družbeno-kulturno okolje. V Odesi so ohranjene številne stavbe in arhitekturni sklopi iz 19. stoletja, vključno s Primorskim bulvarjem, Potemkinovimi stopnicami ter opernim in baletnim gledališčem v Odesi (na sliki). Mesto je bilo zaradi ruske invazije leta 2022 takoj uvrščeno na seznam ogroženih.

Poskusni seznam Poleg območij na seznamu svetovne dediščine lahko države članice vodijo seznam začasnih območij, ki jih lahko upoštevajo pri nominaciji. Nominacije za seznam svetovne dediščine so sprejete le, če je bilo območje predhodno uvrščeno na poskusni seznam. Od leta 2023 ima Ukrajina na poskusnem seznamu 16 lokacij