Grad Windsor je kraljeva rezidenca v Windsorju v angleški grofiji Berkshire. Močno je povezan z angleško in njej sledečo britansko kraljevo družino ter uteleša skoraj tisočletje arhitekturne zgodovine.
Prvotni grad je bil zgrajen v 11. stoletju, po normanski invaziji na Anglijo Viljema Osvajalca. Od časa Henrika I. (ki je vladal 1100–1135) ga je uporabljal vladajoči monarh in je najdlje naseljena palača v Evropi. Umetnostni zgodovinar Hugh Roberts je grajska razkošna državna stanovanja iz zgodnjega 19. stoletja opisal kot »odlično in neprekosljivo zaporedje prostorov, ki velja za najboljši in najpopolnejši izraz kasnejšega jurijevskega okusa«.Hugh Roberts, Options Report for Windsor Castle, cited Nicolson, p. 79. Znotraj grajskega obzidja je kapela sv. Jurija iz 15. stoletja, ki jo zgodovinar John Martin Robinson šteje za »enega najvišjih dosežkov angleške perpendicular gotike«.Robinson, p. 27.
Prvotno zasnovan za normansko prevlado okoli obrobja Londona in nadzor nad strateško pomembnim delom reke Temze, je bil grad Windsor zgrajen kot mota, s tremi predgradji, ki obdajajo osrednjo gomilo. Grad, ki so ga postopoma zamenjali s kamnitimi utrdbami, je zdržal dolgotrajno obleganje med prvo baronsko vojno na začetku 13. stoletja. Henrik III. Angleški je sredi stoletja v gradu zgradil razkošno kraljevo palačo, Edvard III. pa je šel še dlje in je palačo obnovil, da bi naredil še veličastnejši niz stavb v tem, kar je postalo »najdražji posvetni gradbeni projekt celotnega srednjega veka v Angliji.« Edvardova osrednja zasnova je trajala skozi obdobje Tudorjev, v katerem sta Henrik VIII. Angleški in Elizabeta I. Angleška vse pogosteje uporabljala grad kot kraljevi dvor in središče za diplomatsko zabavo.
Grad Windsor je preživel razburkano obdobje angleške državljanske vojne, ko so ga parlamentarne sile uporabljale kot vojaško poveljstvo in zapor za Karla I. Ob obnovitvi monarhije leta 1660 je Karel II. Angleški obnovil večji del gradu s pomočjo arhitekta Hugha Maya, ki je ustvaril nabor ekstravagantnih baročnih interierjev. Po obdobju zanemarjanja v 18. stoletju sta Jurij III. Britanski in Jurij IV. Britanski prenovila in obnovila palačo Karla II. z ogromnimi stroški, tako da je nastala sedanja zasnova državnih stanovanj, polna rokokojskega, gotskega in baročnega pohištva. Kraljica Viktorija Britanska je naredila nekaj manjših sprememb v gradu, ki je večji del njene vladavine postal središče kraljevih zabav. Med prvo svetovno vojno je zgodovinsko posestvo navdihnilo poimenovanje kraljeve hiše Windsor. V času vladavine Jurija VI. ga je kraljeva družina uporabljala kot zatočišče med bombardiranjem Luftwaffe v drugi svetovni vojni. Po tem, ko je grad leta 1992 preživel požar, je prišlo do obsežne obnove več državnih dvoran. Je priljubljena turistična atrakcija, prizorišče državniških obiskov in je bil glavna rezidenca Elizabete II. od leta 2011 do 2022.
Arhitektura
Ozemlje gradu Windsor pokriva 5,3 hektarja in združuje značilnosti utrdbe, palače in majhnega mesta.Robinson, pp. 7, 156. Današnji grad je nastal v nizu faznih gradbenih projektov, ki so dosegli vrhunec z obnovo po požaru leta 1992.Nicolson, pp. 3–4. V bistvu gre za jurijevski in viktorijanski dizajn, ki temelji na srednjeveški strukturi, z gotskimi značilnostmi, prenovljenimi v sodobnem slogu. Od 14. stoletja je arhitektura na gradu poskušala ustvariti sodobno reinterpretacijo starejše mode in tradicije, pri čemer je vedno znova posnemala zastarele ali celo stare sloge. Posledično je arhitekt sir William Whitfield poudaril, da ima arhitektura Windsorskega gradu »določeno fiktivno kakovost«, slikovita in gotska zasnova pa ustvarja »občutek, da se tukaj uprizarja gledališka predstava«, kljub prizadevanjem v poznem 20. stoletju za razkritje več starejših struktur za povečanje občutka pristnosti.Nicolson, p.78; Brindle and Kerr, p. 61. Čeprav je bilo nekaj kritik, grajska arhitektura in zgodovina dajeta »mesto med največjimi evropskimi palačami«.Robinson, p. 156.
Srednje krilo V osrčju gradu Windsor je Srednje krilo (Middle Ward), predgradje, oblikovano okoli mote ali umetnega hriba v središču predgradja. Mota je visok 15 m in je narejen iz krede, prvotno izkopane iz okoliškega jarka. Trdnjava, imenovana Okrogli stolp (Round Tower), na vrhu mote temelji na prvotni stavbi iz 12. stoletja, ki so jo v začetku 19. stoletja pod vodstvom arhitekta Jeffryja Wyatvilla podaljšali za 9,1 m, da bi ustvarili mogočnejšo višino in silhueto.Robinson, p. 142. Notranjost Okroglega stolpa je bila dodatno preoblikovana v letih 1991–1993, da bi zagotovila dodaten prostor za kraljeve arhive, dodatna soba je bila zgrajena v prostoru, ki ga je pustil prvotno votli prizidek Wyatvilla. Okrogli stolp v resnici zaradi oblike in strukture mote pod njim še zdaleč ni valjast. Trenutna višina stolpa je bila kritizirana kot nesorazmerna z njegovo širino; arheolog Tim Tatton-Brown, na primer, ga je opisal kot pohabljenost starejše srednjeveške strukture.Tatton-Brown, p. 14.
Zahodni vhod v Srednje predgradje je zdaj odprt in prehod vodi severno od tega na Severno teraso.Mackworth-Young, p. 1. Vzhodni izhod iz predgradja varuje normansko vhodno poslopje. Ta vhod, ki kljub svojemu imenu izvira iz 14. stoletja, je močno obokan in okrašen z rezbarijami, vključno z ohranjenimi srednjeveškimi levjimi maskami, tradicionalnimi simboli veličastnosti, ki tvorijo impresiven vhod v Zgornje predgradje.Nicolson, p. 120. Wyatville je preoblikoval zunanjost vhodnega poslopja, notranjost pa je bila kasneje v 19. stoletju močno spremenjena za stanovanjsko uporabo.Mackworth-Young, p. 234.
Zgornje predgradje
Zgornje predgradje gradu Windsor obsega številne večje stavbe, obdane z zgornjim zidom, ki tvorijo osrednji štirikotnik. Državni apartmaji potekajo vzdolž severnega dela, z vrsto stavb vzdolž vzhodnega obzidja ter zasebnimi kraljevimi apartmaji in vrati kralja Jurija IV. na jugu, s stolpom Edvarda III. v jugozahodnem kotu. Mota in okrogli stolp tvorita zahodni rob predgradja. Bronasti kip Karla II. na konju stoji pod Okroglim stolpom.Robinson, p. 55. Po navdihu kipa Karla I. Huberta Le Sueurja v Londonu je kip leta 1679 ulil Josias Ibach, na podstavku iz marmorja pa so rezbarije Grinlinga Gibbonsa. Zgornje predgradje meji na severno teraso, ki gleda na reko Temzo, in vzhodno teraso, ki gleda na domači park; obe sedanji terasi je zgradil Hugh May v 17. stoletju.Brindle and Kerr, p. 31. Vzhodna terasa ima zasebni uradni rožni vrt, ki ga je prvi uredil Jurij IV. v 1820-ih. Sedanji vrt je posodobil princ Filip, vojvoda Edinburški, potem ko je bil med drugo svetovno vojno uporabljen za pridelavo, ki sta ga deloma oskrbovali princesi Elizabeta in Margareta. Leta 2020 je bilo napovedano, da bo vrt za omejen čas prvič po 40 letih odprt za javnost.
Tradicionalno je bilo zgornje predgradje ocenjeno kot »v vseh namenih in namenu stvaritev 19. stoletja ... podoba tega, kar so v začetku 19. stoletja mislili, da bi grad moral biti«, kot rezultat obsežne prenove gradu, ki jo je pod vodstvom Wyatvilla izvedel Jurij IV.Colvin, p. 392, cited Brown (1984), p. 230. Stene zgornjega predgradja so zgrajene iz kamna Bagshot Heath, ki je na notranji strani obložen z navadno opeko, gotski detajli pa so iz rumenega kamna Bath.Robinson, p. 92. Za stavbe v Zgornjem predgradju je značilna uporaba majhnih koščkov kremena v malti za žganje, ki so ga prvotno začeli na gradu v 17. stoletju, da bi kamnini iz različnih obdobij dali podoben videz. Obzorje Zgornjega predgradja je zasnovano tako, da je dramatično, če ga gledamo od daleč ali obrišemo ob obzorju, podobo visokih stolpov in obzidij, na katere je vplivalo slikovito gibanje poznega 18. stoletja. Arheološka in restavratorska dela po požaru leta 1992 so pokazala, v kolikšni meri sedanja stavba predstavlja preživetje elementov od prvotnih kamnitih zidov iz 12. stoletja naprej, predstavljenih v kontekstu Wyatvillove končne predelave.Brindle and Kerr, p. 61.
Državna stanovanja
Državna stanovanja tvorijo večji del Zgornjega predgradja in ležijo vzdolž severne strani štirikotnika. Moderna stavba sledi srednjeveškim temeljem, ki jih je postavil Edvard III., pritličje obsega servisne prostore in kleti, veliko večje prvo nadstropje pa tvori glavni del palače. V prvem nadstropju je postavitev zahodnega konca državnih stanovanj predvsem delo arhitekta Hugha Maya, medtem ko stavba na vzhodni strani predstavlja načrte Jeffryja Wyatvilla.Kraljičin salon, kraljičina plesna dvorana,kKraljičina dvorana za avdience, kraljičina dvorana za navzočnost, dvorana za kraljičino gardo, dvorana za kraljevo prisotnost, kraljeva soba za avdience, kraljevi salon in kraljeva jedilnica, ki so v stavbi iz 17. stoletja; Wyatville je preoblikoval postavitev vzhodnega konca državnih stanovanj in oblikoval veliko sprejemno sobo, beli salon, zeleni salon, škrlatni salon, dvorano Waterloo, državno jedilnico in osmerokotno jedilnico.
Notranjost državnih apartmajev je večinoma oblikoval Wyatville v začetku 19. stoletja. Wyatville je nameraval, da vsaka soba ponazarja določen arhitekturni slog in prikazuje ujemajočo se opremo in likovno umetnost tega obdobja. Z nekaj spremembami skozi leta ta koncept še naprej prevladuje v stanovanjih. Različne sobe sledijo klasičnemu, gotskemu in rokokojskemu slogu, skupaj z elementom jakobinskega ponekod. Številne prostore na vzhodnem koncu gradu je bilo treba po požaru leta 1992 obnoviti z metodami »enakovredne obnove« – prostori so bili obnovljeni tako, da so videti podobni prvotnemu videzu, vendar z uporabo sodobnih materialov in prikritimi sodobnimi konstrukcijskimi izboljšavami.Nicolson, p. 78. Te sobe so bile istočasno tudi delno prenovljene, da bi se bolj ujemale s sodobnimi okusi. Umetnostni zgodovinar Hugh Roberts je pohvalil Državna stanovanja kot »vrhunsko in neprekosljivo zaporedje sob, ki na splošno velja za najboljši in najpopolnejši izraz poznejšega jurijevskega okusa.« Drugi, kot sta arhitekt Robin Nicolson in kritik Hugh Pearman, so opisali kot "blage" in "izrazito dolgočasne".
Wyatvillovo najbolj znano delo so sobe, zasnovane v rokokojskem slogu. Te sobe zajemajo tekoče, igrive vidike tega umetniškega gibanja iz sredine 18. stoletja, vključno s številnimi izvirnimi deli v slogu Ludvika XV., vendar jih projicirajo v "zelo napihnjenem" obsegu.Ireland, p. 93; Nicolson, p. 191. Preiskave po požaru leta 1992 pa so pokazale, da so številne rokokojske značilnosti sodobnega gradu, za katere se je prvotno domnevalo, da so oprema iz 18. stoletja, prenesena iz Carlton House ali Francije, v resnici imitacije 19. stoletja v mavcu in lesu, zasnovane tako, da se zlijejo z izvirnimi elementi. Velika sprejemna soba je najvidnejša od teh rokokojskih zasnov, dolga je 30 m in visoka 12 m ter zaseda mesto velike dvorane Edvarda III.. Ta soba, obnovljena po požaru, vključuje ogromen strop v francoskem rokokoju, ki ga je Ian Constantinides, glavni restavrator, označil za »grobo obliko in surovost rok ... popolnoma zasenčeno s samim spektakularnim učinkom, ko ste na razdalja«.Nicolson, p. 190. Sobo zaznamuje niz restavriranih francoskih tapiserij tovarne Gobelins. Čeprav je okrašen z manj zlatimi lističi kot v 1820-ih, rezultat ostaja »eden največjih kompletov regentskega okrasja«.Brindle and Kerr, p. 28; Nicolson, p. 184. Bela, zelena in škrlatna soba vključuje skupaj 62 trofej: izrezljane, pozlačene lesene plošče, ki ponazarjajo orožje in vojni plen, mnoge z masonskim pomenom. Te trofeje, obnovljene ali zamenjane po požaru, slovijo po svoji »vitalnosti, natančnosti in tridimenzionalni kakovosti« in so bile prvotno pripeljane iz Carlton House leta 1826, nekatere so bile prvotno uvožene iz Francije, druge pa je izrezljal Edward Wyatt. Mehko pohištvo teh sob je, čeprav razkošno, skromnejše od izvirnikov iz 1820-ih, tako zaradi sodobnega okusa kot zaradi cene.