Kraljestvo Burgundcev () ali Prvo kraljestvo Burgundije () so v 5. stoletju ustanovili germanski Burgundi v Porenju in nato v vzhodni Galiji.
Kraljestvo Burgundcev ali Prvo kraljestvo Burgundije je bilo eno od tako imenovanih "barbarskih kraljestev" poznega Zahodnega Rimskega cesarstva v 5. in 6. stoletju. Začelo se je na območju današnje zahodne Švice in jugovzhodne Francije, vladali pa so mu burgundski kralji, ki so bili nasledniki starejše hiše Gibichung, a so imeli tudi položaje rimskih vojaških častnikov. Leta 451 so Burgundi pomagali rimskim zaveznikom premagati Atilo v bitki na Katalunskih poljih, leta 455 pa so pomagali rimskim silam pod vodstvom Teoderika II., kralja Vizigotskega kraljestva, premagati kraljestvo Svebov. Po tem so Burgundi lahko razširili svoja ozemlja in svojo vlogo v Rimskem cesarstvu ter preselili svojo prestolnico iz Ženeve v Lyon. Leta 534 se je vladavina burgundskih kraljev končala in kraljestvo je postalo del Frankovske republike.
Kraljestvo je nastalo iz rimske preselitve zavezniških Burgundov leta 443 v regijo Sapaudia, ki je takrat vključevala Ženevsko jezero. Ti Burgundi so bili organizirani okoli ostankov prejšnjega rimsko zavezniškega burgundskega kraljestva, ki so mu Rimljani dovolili, da se naselijo na zahodnem bregu svoje renske meje pri Borbetomagusu, verjetno blizu Wormsa, saj so bili prej rimski zavezniki, ki so živeli vzhodno od Rena, zunaj cesarstva. Plemenski vladar, ki je bil odgovoren za to selitev, je bil Gundahar. Okoli leta 436 je Gundaharja in številne ljudi, ki jih je vodil, ubil rimski vojskovodja Flavij Ecij, ki je sodeloval s svojimi hunskimi zavezniki.
Zgodovina
Ozadje
Burgundi, ki so se naselili v bližini Ženevskega jezera, so se imeli za nadaljevanje Burgundov pod vodstvom Gundaharja, ki je živel zahodno od Rena po približno letu 406 in so ga Rimljani in Huni pobili leta 436. Pravni zakonik, ki ga je za kraljestvo Burgundov sestavil kralj Gundobad (umrl 516), omenja njegove kraljeve predhodnike (auctores) ne le kot njegovega očeta (Gundioc) in strica po očetovi strani (Hilperik I.), temveč tudi Gibico, Gundomarja, Gislaharja in Gundaharja. citing Lex Bugundorum, III Kot navidezni potomci (ali vsaj nasledniki) Gibice se ta linija kraljev danes imenuje rodbina Gibichung, ime, ki izvira iz srednjeveških junaških legend, vključno z Pesem o Nibelungih (Niebelungenlied) in sago Völsunga, ki v zelo izmišljenih oblikah prikazujejo nepozaben poraz Gundaharja s strani Hunov.
Burgundi iz Gundaharja so pred letom 409, v času krize na rimskem obmejnem območju Rena, prečkali Ren v rimsko Galijo. Po smrti cesarja Teodozija I. leta 395, ko sta bila njegova dva sinova še mlada, so jih zajele množične selitve oboroženih Alanov, Vandalov in drugih ljudstev z vzhoda ter konflikti znotraj samega Rimskega cesarstva. Ko je njegov mlajši sin Honorij leta 413 od uzurpatorja Jovina ponovno prevzel centraliziran rimski nadzor nad območjem Rena, so bili Gundaharjevi Burgundi sprejeti kot rimski - nerimljani, ki so živeli v Rimu kot zavezniki z vojaškimi obveznostmi. Natančen položaj tega renskega kraljestva ni znan, vendar je prav to obdobje burgundske zgodovine fikcionalizirano v Niebelungenlied, ki prikazuje kralja Gundaharja, ki vlada iz Wormsa, južno od Mainza, zato se to tradicionalno šteje za območje, kjer so se naselili., citing Prosper, Epitoma Chronicon, under the year 413
Pred tem so Burgundi živeli vzhodno od Rena, blizu reke Majne. Posebej pomembni rimski zavezniki proti svojim sosedom Alemanom so postali med vladavino cesarja Valentinijana I. v letih 364–375. Rimska zgodovinarja Amijan Marcelin in Orozij sta oba zapisala, da so bile njihove sile velike in da so verjeli, da so potomci ljudi, ki so nekoč branili rimske mejne utrdbe blizu Majne, nad katerimi so Rimljani izgubili nadzor. Čeprav je verjetno, da so Rimljani to prepričanje spodbujali sami, poročila kažejo na malo verjetnost, da bi imeli Burgundi kakšno drugačno jasno predstavo o svojem izvoru., citing Ammianus 28.5, Orosius 7.32
Pravzaprav so Burgundi blizu Majne verjetno vsaj delno prišli z območja današnje Poljske. V ohranjenih pisnih zapisih jih je prvič omenil Plinij Starejši v 1. stoletju, ki je le omenil, da so bili Burgundi med germanskimi ljudstvi ena od vandalskih skupin, ki je vključevala tudi Varine in Gutone. Iz drugih virov pa vemo, da so Varini, Gutoni in kasneje ljudstva, imenovana Vandali, živeli vzhodno od reke Labe, precej daleč od rimskih ozemelj. Podobno je Klavdij Ptolemaj v drugem stoletju opisal Burgunde zahodno od reke Visle in Frugundione vzhodno od nje, pri čemer bi lahko oba ljudstva odražala isto ljudstvo, ki ga je prej omenil Plinij. V začetku 3. stoletja je pisatelj iz 6. stoletja Jordanes poročal, da so bili Burgundi opustošeni v porazu proti gepidskemu kralju Fastidi, ki je v tistem času živel blizu ustja Visle in si prizadeval razširiti svoja ozemlja. Panegyrici Latini, napisan leta 291, omenja drugi uničujoč poraz v 3. stoletju, tokrat proti vzhodnoevropskim Gotom. Prav tako se v 3. stoletju Burgundi prvič pojavijo v rimskih zapisih o spopadih v bližini Rena, na območju današnje južne Nemčije.
Zgodovina Rimska vojaška naselbina Edini vir, ki datira burgundsko naselbino v bližini Ženevskega jezera, je nezanesljiva Galska kronika iz leta 452, ki zapisuje, da je bila leta 443 »Sapaudija dana preostanku Burgundov, da bi jo razdelili z avtohtonimi prebivalci.« Njene natančne meje so negotove, vendar je ležala v rimski provinci Maxima Sequania in je vključevala Ženevo in Neuchâtel., ,
Zgodovinar Ian N. Wood ugotavlja, da ta prva naselbina ni pritegnila veliko pozornosti sodobnikov in verjetno ni vključevala velike migracije Burgundov. Po njegovem mnenju lahko Burgunde, naseljene v Sapaudiji, razumemo kot rimsko vojaško enoto. Prvi kralji so bili predvsem vojaški uradniki rimskega cesarstva. Njihovi nerimski privrženci niso bili vsi Burgundi, ne-Burgundi pa so se jim pridružili sčasoma., , Po Woodovem mnenju se je pravo burgundsko »kraljestvo«, ki ni temeljilo na rimski vojaški pisarni, pojavilo šele med letoma 474 in 494. Po prihodu Julija Nepota na prestol leta 474 kralj Gundobad ni mogel več trditi, da zastopa zahodni cesarski dvor.
Zakonik Lex Burgundionum, izdan pod Gundobadom, kljub temu omenja prejšnje kralje nazaj v Gundahar in naprej. Ena klavzula potrjuje svobodo oseb, za katere se je izkazalo, da so se rodile svobodne pod prejšnjimi »predhodniki kraljevega spomina«, vključno z njegovim očetom in stricem (Gundioc in Chilperic), temveč tudi »Gibico, Gundomarjem, Gislaharjem in Gundaharjem«.Lex Burgundionum III Druga klavzula razveljavlja vse nerešene burgundske pravne primere pred bitko na Mavrijskih ravnicah (Katalaunska polja) leta 451.Lex Burgundionum XVII
Ali je bil Gundiok sin ali celo potomec Gundaharja, ni gotovo., Gregor Tourski je poročal, da je bil Gundiok ("Gundevech") potomec tervinškega Gota Atanarika. citing Gregory of Tours, II.28
Bitka na Katalunskih poljih
Bitka na Katalunskih poljih leta 451 je bila odločilna prelomnica za Burgunde, primerljiva z njenim vplivom na Vizigote., Lex Burgundionum, sprejet kasneje, v času Gundobada, razveljavlja vse nerešene burgundske pravne primere pred bitko.Lex Burgundionum XVII
Burgundi in druga barbarska kraljestva iz Galije so se pod Aetijem borila za Rim, Huna Atilo in njegove zaveznike pahnila v beg, toda vizigotski kralj Teodorik I. je bil med bitko ubit, njegov sin Thorismund pa je sledil Aetijevemu nasvetu, naj jih ne zasleduje. Bližnji sodobnik Sidonij Apolinarij je poročal, da so se na strani Hunov borili tudi Burgundi, ki so morda živeli vzhodno od Rena zunaj rimskega nadzora. citing Sidonius, Poems, VII
Imperialna politika Približno v času bitke - ali verjetno malo prej - je Gundioc utrdil vezi s prihodnjim zahodnim mešetarjem moči Ricimerjem, tako da se je poročil z njegovo sestro, povezava, ki pomaga razložiti poznejše burgundsko-cesarsko usklajevanje.
Atila je umrl leta 453, Aetij pa leta 454, pa tudi cesar Valentinijan III., ki ga je ubil. Tudi leta 454 Continuatio Prosperi Havniensis presenetljivo poroča, da so Burgundce, raztresene po Galiji (intra Galliam diffusi), Gepidi pregnali nazaj (repelluntur). Gepidi so bili eno najpomembnejših ljudstev, povezanih z Atilo v njegovem napadu na Galijo, vendar je bilo njihovo kraljestvo sedež daleč na območju današnje Romunije, tako da sodobni učenjaki sumijo, da je v besedilu napaka ali manjkajoče informacije, potrebne za pravilno razlago. citing Continuatio Prosperi Havniensis p.304 in MGH edition. In this same period, 454/5, the main Gepid kingdom was part of the winning side at the Battle of Nedao, probably near Slovakia, which was fought among the main allies of Attila after his death.
Petronij Maksim je bil ubit leta 455 po manj kot treh mesecih na oblasti, kmalu zatem pa so Rim oplenili Vandali s sedežem v Severni Afriki. 9. julija 455 je Teodorik II., novi kralj Vizigotov, za novega cesarja razglasil galsko-rimskega plemiča Avita, ki je bil takrat v vizigotskem mestu Toulouse in ga je Petronij poslal v poslanstvo k Vizigotom. V pesmi, posvečeni Avitu, ki se nanaša na čas odpusta, Sidonij vplete neimenovanega Burgundca, ker je Avita napeljal k temu, da se jezi na Petronija zaradi odpusta.Sidonius, Poems, VII, line 442
Leta 456 sta se burgundska kralja Gundioc in Chilperic pridružila Teodoriku II. v uspešnem pohodu proti kraljestvu Svebov v Hispaniji, ki so ga podprli Rimljani. To je prvič, da je katera koli kraljeva družina v Sapaudii omenjena z imenom v sodobnih zapisih. citing Jordanes, Getica, 231
Oktobra 456 pa sta Avitusa kot cesarja strmoglavila Majorijan in Ricimer, ki je postal novi cesar in magister militum. Kmalu za tem leta 456 je Marius Aventicensis poročal, da so Burgundci »zasedli del Galije in si dežele razdelili z galskimi senatorji«., , To je morda temeljilo na vojaških sporazumih, ki jih je že sklenil Avit, kar je nakazalo sodelovanje Burgundije v svebski kampanji. Možno je tudi, da galsko-rimsko plemstvo (senatorji) ni sprejelo novega režima v Rimu. Vojaški vidik nove ureditve se očitno odraža leta 457, ko se burgundski vojaki vrnejo iz Hispanije in so bili nekateri zdaj morda v garniziji v Lyonu. Continuatio Prosperi Havniensis poroča, da je »Gundioc, kralj Burgundijcev, s svojim ljudstvom in vsemi svojimi silami vstopil v Galijo, da bi se naselil«, z gotskim odobravanjem in prijateljstvom., citing Continuatio Prosperi Havniensis p.305 in MGH edition. Po besedah Wooda: »je članu družine Gibichung prvič pripisana formativna vloga v razvoju njegovega ljudstva«.
Leta 458 je Marjorian vdrl v Galijo brez Ricimerja, s čimer je Teoderika II. potisnil iz Septimanije, in zasedel nezadovoljno mesto Lyon, očitno burgundske sile iz mesta. Leta 461 ga je umoril Ricimer. Po tem je politično vodstvo v zahodnem cesarstvu prevzel patricij Ricimer, Gundiokov svak., Pod Ricimerjevim vplivom se je burgundski nadzor vztrajno širil po dolini Rone. Lyon je bil v poznejših 460. letih odvzet cesarskemu nadzoru, Burgundi pa so se prav tako porinili na jug proti Drômu. Do tega trenutka je bil Gundiok priznan ne samo kot kralj, ampak tudi kot magister militum za Galijo, ki je imel formalno rimsko vojaško oblast.,
Leta 468 je pretorijanski prefekt Galije, Arvand, znano predlagal vizigotskemu kralju Euriku, da se Galija razdeli med Gote in Burgundce – predlog, ki ga sodobni zgodovinarji na splošno vidijo kot odraz moči teh dveh zveznih kraljestev glede na italijansko vlado.
Gundiok je umrl okoli leta 470, nasledil ga je njegov brat Hilperik I.. Ko so se vizigotske sile leta 471 pomaknile navzgor po spodnji Roni, jih je Hilperik odbil, s čimer se je začelo obdobje občasne burgundsko-gotske sovražnosti. Boji so se nadaljevali tudi na severni meji: do sredine 470-ih so bili Burgundi dejavni proti Alemanom v regiji Langres–Besançon–Jura, sčasoma pa so v svojo sfero vključili večino Maxima Sequanorum in dele Lugdunensis I.,