Organizacija Združenih narodov za izobraževanje, znanost in kulturo (UNESCO) označuje območja svetovne dediščine izjemne univerzalne vrednosti za kulturno ali naravno dediščino, ki so jih predlagale države podpisnice Unescove konvencije o svetovni dediščini, ustanovljene leta 1972. Kulturno dediščino sestavljajo spomeniki (kot so arhitekturna dela, monumentalne skulpture ali napisi), skupine zgradb in najdišča (vključno z arheološkimi najdišči). Naravna dediščina je opredeljena kot naravne značilnosti (ki jih sestavljajo fizične in biološke formacije), geološke in fiziografske formacije (vključno s habitati ogroženih vrst živali in rastlin) ter naravna območja, ki so pomembna z vidika znanosti, ohranjanja ali naravne lepote. Portugalska je ratificirala konvencijo 30. septembra 1980.

Na Portugalskem je 17 območij svetovne dediščine, nadaljnjih 18 pa je na poskusnem seznamu. Prva štiri mesta, navedena na Portugalskem, so bila samostan sv. Hieronima in stolp Belém v Lizboni, samostan Batalha, samostan Kristusovega reda, Tomar in mesto Angra do Heroísmo leta 1983. Najnovejši dodatki na seznam leta 2019 sta bila Svetišče Bom Jesus do Monte v Bragi in palača Mafra z lovskim parkom. Eno območje, Laurisilva, je na otoku Madeira in je edino naravno območje na Portugalskem; druga mesta so kulturna. Na arhipelagu Azori sta dve lokaciji. Lokacijo Prazgodovinska skalna umetnost v dolini Coa in Siegi Verde si deli s Španijo, in je edino nadnacionalno najdišče na Portugalskem.

Mesta svetovne dediščine Unesco navaja območja po desetih merilih; vsaka prijava mora izpolnjevati vsaj enega od kriterijev. Kriteriji od i do vi so kulturni, od vii do x pa naravni.

+ Ime Slika Lokacija Leto vpisa Kriteriji Opis Center starega mesta Angra do Heroísmo na Azorih Terceira (otok) 1983 206; iv, vi (kulturno) Mesto je bilo ustanovljeno v poznem 15. stoletju v dobi velikih odkritij. 400 let, do pojava parnikov, je služil kot pristanišče za ladje, ki so plule v ekvatorialno Afriko ter Vzhodno in Zahodno Indijo ter nazaj v Evropo. Obrambni sistem mesta vključuje utrdbi São Sebastiã in São João Baptista. Obstaja več baročnih cerkva. Mesto je bilo močno poškodovano v potresu leta 1980, vendar je bilo od takrat v veliki meri obnovljeno. Samostan sv. Hieronima in Stolp Belém v Lizboni Lizbona 1983 263bis; iii, vi (kulturno) Tako samostan kot stolp, ki sta v okrožju Belém v Lizboni ob reki Tajo, sta simbolično povezana z dobo odkritij, ko je Portugalska raziskovala svet. Samostan je bil ustanovljen v spomin na princa Henrika Pomorščaka in da bi menihi molili za kralja in pomorščake. Stolp (na sliki) je bil zgrajen v spomin na potovanje Vasca da Game in za zaščito pristanišča. Obe stavbi sta bili zgrajeni v začetku 16. stoletja v manuelinskem slogu. Leta 2008 je prišlo do manjše spremembe meja območja. Samostan Batalha Batalha 1983 264; i, ii (kulturno) Dominikanski samostan Batalha je bil zgrajen v zgodnjem 15. stoletju v spomin na portugalsko zmago nad Kastiljci v bitki pri Aljubarrota leta 1385. Samostan je mojstrovina gotske arhitekture s kasnejšimi dodatki v manuelinskem slogu. Več kot dve stoletji je služil kot pomembna delavnica za portugalsko monarhijo, kot kraj, kjer so se določale značilnosti nacionalne umetnosti. samostan Kristusovega reda v Tomarju Tomar 1983 265; i, vi (kulturno) Samostan je bil ustanovljen v 12. stoletju kot templjarska trdnjava. Ko je bil red v 14. stoletju razpuščen, se je portugalska veja spremenila v viteze Kristusovega reda, ki so kasneje podpirali portugalska pomorska odkritja v 15. stoletju. Samostan, zgrajen v razponu več stoletij, ima elemente romanske, gotske, manuelinske, renesančne, manieristične in baročne arhitekture. Zgodovinski center Évore Évora 1986 361; ii, iv (kulturno) Mesto Évora je najboljši primer mesta zlate dobe Portugalske (saj je bila Lizbona v veliki meri uničena v potresu leta 1755). Mesto je dom spomenikov iz različnih obdobij, vključno z rimskim templjem (na sliki), mavrskimi utrdbami ter cerkvami in palačami, zgrajenimi po 15. stoletju, ko je Évora postala rezidenca portugalskih monarhov. Značilnost mesta so pobeljene hiše iz 16. do 18. stoletja. Okrašene so s poslikanimi ploščicami (azulejos) in balkoni iz kovanega železa. Spomeniki Évore so navdihnili portugalsko kolonialno arhitekturo v Braziliji. ​ Samostan Alcobaça Alcobaça 1989 505; i, iv (kulturno) Cistercijanski samostan je bil ustanovljen v 12. stoletju in je postal kulturno, versko in politično regionalno središče. Cerkev in samostanske stavbe so bile zgrajene v 13. stoletju v gotskem slogu, medtem ko je bila fasada prenovljena v 18. stoletju v baročnem slogu. Tudi kuhinja je iz 18. stoletja. V cerkvi sta dvojni grobnici kralja Pedra I. in Inês de Castro iz leta 1360, ki sta odlična primera gotskih nagrobnih skulptur. Kulturna krajina Sintra Sintra 1995 723; ii, iv, v (kulturno) Kulturna krajina je v gorovju Sintra. V 19. stoletju je območje postalo središče romantične arhitekture. Pomembne znamenitosti so palača Pena, porušeni samostan, spremenjen v grad v eklektični kombinaciji slogov, narodna palača Sintra (na sliki), Quinta da Regaleira, palača Monserrate in grad Mavrov. V parkih ob palačah raste več eksotičnih rastlinskih vrst. Zgodovinski center Porta, most Ludvika I. in samostan Serra do Pilar Porto 1996 755; iv (kulturno) Mesto Porto leži ob izlivu reke Duero. Prvotno feničansko trgovsko naselje je bilo mesto stalno naseljeno že od rimskih časov. Spomeniki v mestu so iz različnih obdobij: stolnica je bila zgrajena v romaniki, cerkev Santa Clara v manuelinskem slogu in borzna palača v neoklasicističnem slogu. Prazgodovinska skalna umetnost v dolini Coa in Siegi Verde* regiija Douro 1998 866bis; i, iii (kulturno) To dediščina obsega dve lokaciji z vklesanimi skalami na prostem. Portugalsko območje, uvrščeno na seznam leta 1998, je v dolini Côa. Najdišče Siega Verde v Španiji je bilo dodano kot razširitev leta 2010. Rezbarije, ki predstavljajo zlasti živali (več kot 5000 figur), so bile izdelane v več tisočletjih, od zgornjega paleolitika do magdalenskega/epipaleolitika (22.000 do 8.000 pr. n. št.). Laurisilva na Madeiri Madeira 1999 934; ix, x (naravno) Gozdovi lovorja na Madeiri predstavljajo relikt gozdnega tipa, ki je pred 40 do 15 milijoni let pokrival velike dele južne Evrope. Gozd sestavljajo predvsem zimzelena drevesa in grmovnice s ploščatimi temnozelenimi listi. Ekosistem, ki je večinoma prvinski gozd, je dom številnim rastlinskim in živalskim vrstam, med katerimi je več endemičnih. Zgodovinsko središče Guimarãesa in Couros Zone Guimarães 2001 1031bis; ii, iii, iv (kulturno) Kot dom vojvod, ki so v 12. stoletju razglasili neodvisnost, je Guimarães pomembno mesto v zgodovini Portugalske. Služil je kot prva prestolnica države. Okoli gradu in samostanskega kompleksa je potekal razvoj srednjeveškega mesta. Med poznim 15. in 17. stoletjem so bile v zgodovinskem središču, ki je dobro ohranjeno, zgrajene plemiške hiše in meščanske stavbe. Posebne gradbene tehnike, razvite v Guimarãesu v srednjem veku, so se prenesle v portugalske kolonije v Afriki in Ameriki. Območje Couros z usnjarnami je bilo dodano leta 2023. Vinska regija Alto Douro provinca Trás-os-Montes e Alto Douro 2001 1046; ii, iv, v (kulturno) Dolina reke Duero in njenih glavnih pritokov je kulturna krajina, kjer vino pridelujejo že približno dve tisočletji. Pokrajino so oblikovale človeške dejavnosti, s terasastimi vinogradi, quintas (vinogradniškimi posestvi), cestami in kapelicami. Od sredine 18. stoletja je bil najbolj znan proizvod v regiji portovec. Vinogradniška kulturna pokrajina otoka Pico Pico (otok) 2004 1117rev; iii, v (kulturno) Proizvodnja vina na otoku Pico se je začela v 15. stoletju. Da bi zaščitili kmetije in vinograde pred vetrom in morsko vodo, so kmetje čez otok zgradili mrežo dolgih kamnitih zidov. Stavbe, povezane z vinogradništvom, vključujejo graščine iz zgodnjega 19. stoletja, vinske kleti, pristanišča in cerkve. Proizvodnja vina na otoku je dosegla vrhunec v 19. stoletju in nato upadla. V 21. stoletju se nadaljuje v manjšem obsegu​. Obmejno garnizijsko mesto Elvas in njegove utrdbe Elvas 2012 1367bis; iv (kulturno) Mesto Elvas je blizu meje s Španijo. Portugalska se je leta 1640 ponovno osamosvojila od Španije in okoli mesta je bil zgrajen zapleten sistem utrdb s suhim jarkom (zvezdasta utrdba). Zasnoval jo je nizozemski jezuitski duhovnik padre Cosmander v skladu z najnovejšimi nizozemskimi obrambnimi trendi. Mesto vključuje tudi utrdbo Nossa Senhora da Graça iz 18. stoletja in akvadukt Amoreira iz 16. stoletja. Leta 2013 je prišlo do manjše spremembe meja območja. Univerza v Coimbri – Alta in Sofia Coimbra 2013 1387bis; ii, iv, vi (kulturno) Univerza v Coimbri je bila ustanovljena konec 13. stoletja na hribu nad mestom (Alta). Leta 1537 se je preselila v kraljevo palačo Alcáçova in kasneje razvila vrsto visokih šol. Služila je kot predloga za univerze v portugalsko govorečem svetu. Mesto Coimbra je močno prepleteno z univerzo. Nekatere ključne stavbe so stara stolnica iz 12. stoletja, baročna knjižnica Joanina, kapela São Miguel in fakultete vzdolž sofijske ulice v mestu. Leta 2019 je prišlo do manjše spremembe meja območja. Kompleks kraljeva palače v Mafri – palača, bazilika, samostan, vrt Cerco in Lovski park (Tapada) Mafra 2019 1573; iv (kulturno) Kompleks palače v Mafri je v začetku 18. stoletja naročil kralj Ivan V. Portugalski. Kompleks vključuje baziliko, kraljevo in kraljičino palačo, samostan in knjižnico. Zgrajen je bil v italijanskem baročnem slogu, predvsem po navdihu rimske arhitekture. Območje vključuje tudi vrt Cerco, ki meji na palačo in kraljeva lovišča. Svetišče Bom Jesus do Monte v Bragi Braga 2019 1590; iv (kulturno) Svetišče je na pobočju gore Espinho nad Brago in je primer svetega romarskega kraja. Glavne stavbe so bile zgrajene v baročnem slogu, najbolj simbolično pa je Stopnišče petih čutov (na sliki).

Poskusni seznam Poleg območij, ki so vpisana na seznam svetovne dediščine, lahko države članice vodijo seznam začasnih območij, ki jih lahko upoštevajo pri nominaciji. Nominacije za seznam svetovne dediščine so sprejete le, če je bilo območje predhodno navedeno na poskusnem seznamu. Portugal has 18 sites on its tentative list.