Harz () je hribovito območje v severni Nemčiji. Ima najvišje nadmorske višine v tej regiji, njegov razgiban teren pa se razprostira čez dele Spodnje Saške, Saške-Anhalt in Turingije. Ime Harz izhaja iz srednjevisokonemške besede Hardt ali Hart (hribovski gozd). Ime Hercynia izhaja iz keltskega imena in bi se lahko nanašalo na druge gorske gozdove, vendar se uporablja tudi za geologijo Harza. Brocken je najvišji vrh v Harzu z nadmorsko višino 1141,1 metra. Wurmberg (971 metrov) je najvišji vrh, ki je v celoti v zvezni državi Spodnja Saška.
Geografija
Lokacija in obseg Harz je dolg 110 kilometrov in se razteza od mesta Seesen na severozahodu do Eislebena na vzhodu in je širok 35 kilometrov. Zavzema površino 2226 kvadratnih kilometrov in je razdeljen na Zgornji Harz (Oberharz) na severozahodu, ki je visok do 800 m, razen 1100 m visokega masiva Brocken in Spodnji Harz (Unterharz) na vzhodu, ki je visok do okoli 400 m in katerega planote so primerne za poljedelstvo.
Naslednja okrožja (Kreise) spadajo v celoti ali delno v Harz: Goslar in Göttingen na zahodu, Harz in Mansfeld-Südharz na severu in vzhodu ter Nordhausen na jugu. Okrožji Zgornjega Harza sta Goslar in Göttingen (oba na Spodnjem Saškem), medtem ko je Spodnji Harz na ozemlju okrožij Harz in Mansfeld-Südharz (oba na Saškem-Anhalt). Zgornji Harz je na splošno višji in ima jelove gozdove, medtem ko se Spodnji Harz postopoma spušča v okolico in ima listnate gozdove, prepredene s travniki.
Ločnica med Zgornjim in Spodnjim Harzom poteka približno po črti od Ilsenburga do Bad Lauterberga, ki približno ločuje porečji Weserja (Zgornji Harz) in Labe (Spodnji Harz). Samo na jugovzhodnem obodu Zgornjega Harza, ki se imenuje tudi Visoki Harz (Hochharz) (okrožja Goslar, Göttingen in Harz), gorovje presega 1000 m nad NN na masivu Brocken. Njegov najvišji vrh je Brocken (1141 m), pomožna vrhova sta Heinrichshöhe (1044 m) na jugovzhodu in Königsberg (1023 m) na jugozahodu. Drugi vidni hribi v Harzu so greben Acker-Bruchberg (927 m), Achtermannshöhe (925 m) in Wurmberg (971 m) pri Braunlageju. Na skrajnem vzhodu se gore zlijejo v vznožje Vzhodnega Harza (okrožje Harz, Saška-Anhalt), nad katerim prevladuje dolina Selke. Del južnega Harza leži v turinškem okrožju Nordhausen.
Narodni park Harz je v Harzu; zaščiteno območje pokriva Brocken in okoliško divjino. V mestih in vaseh hribovja Harz živi približno 600.000 ljudi.
Reke in jezera
Zaradi močnega deževja v regiji so bile reke v gorovju Harz že od nekdaj zajezene. Primera takih zidanih jezov sta dva največja: jez Oker in jez Rappbode. Bistro, hladno vodo gorskih potokov so zgodnji prebivalci prav tako zajezili, da so oblikovali različne gorske jezerce vodnih poti zgornjega Harza, kot je Oderteich.
17 jezov v Harzu blokira skupaj dvanajst rek. Ker je Harz ena izmed regij v Nemčiji, ki ima največ padavin, so njegovo vodno moč uporabljali že od nekdaj. Danes se jezovi uporabljajo predvsem za pridobivanje električne energije, zagotavljanje pitne vode, preprečevanje poplav in oskrbo z vodo v času pomanjkanja. Sodobna gradnja jezov se je začela v Harzu z izgradnjo jezu v dolini Söse, ki je bil zgrajen med letoma 1928 in 1931. Jezovi zgornjih jezer Harz so nekateri najstarejših jezov v Nemčiji, ki še vedno delujejo.
Največje reke v Harzu so Innerste, Oker in Bode na severu, Wipper na vzhodu in Odra na jugu. Innerste se zliva v Leine in njena pritoka sta Nette in Grane. Reke Radau, Ecker in Ilse se izlivajo v Oker. Hassel, Selke in Holtemme (katerega glavni pritok je Zillierbach) so se izlivale v Bode. Wipperja napaja Eine. Reki se pridružita Söse in Odra; slednjega hrani Sieber. Zorge, Wieda in Uffe se izlivajo v Helme.
Podnebje Klimatsko gledano ima hribovje nižje temperature in višje količine padavin kot okoliško ozemlje. Za Harz so značilne redne padavine skozi vse leto. Izpostavljena zahodnim vetrovom iz Atlantika, močna z dežjem, ima privetrna stran gora do 1600 mm dežja letno (Zahodni Harz, Zgornji Harz, Visoki Harz); nasprotno pa zavetrna stran prejme le povprečno 600 mm padavin na leto (Vzhodni Harz, Spodnji Harz, vznožje Vzhodnega Harza).
Geologija in pedologija Izvori
Harz je geološko najbolj pester med nemškimi Mittelgebirge, čeprav v veliki večini prevladujejo kamnine, ki imajo revno bazo. Najpogostejše kamnine, ki ležijo na površju, so glinasti skrilavci, skrilavi graiwaki in granitni vložki v obliki dveh velikih magmatskih kamnin ali intruzij. Površinska plast Gießen-Harz renohercinske cone, ki je razširjena v Harzu, je sestavljena predvsem iz fliša. Znana in gospodarsko pomembna so nahajališča apnenca v okolici Elbingerodeja in gabra v Bad Harzburgu. Za pokrajino Harza so značilni strmi gorski grebeni, kamnite steze, razmeroma ravne planote s številnimi dvignjenimi barji in dolgimi, ozkimi dolinami v obliki črke V, med katerimi so najbolj znane soteska Bode, doline Oker in Selke. Reprezentativni prerez vseh kamnin Harza je prikazan na Jordanshöhe blizu Sankt Andreasberga blizu parkirišča (glej sliko).
Nastajanje in geološko gubanje hribovja Harz se je začelo med vidno fazo paleozojske dobe, med gradnjo hercinskih gora v karbonskem obdobju, pred približno 350 do 250 milijoni let. V tistem času v zgodovini Zemlje so se v zahodni Evropi pojavile številne visoke gore, vključno z Fichtelgebirge in Renskim masivom. Vendar so bile zaradi svoje višine močno erodirane (do 4 km) in so jih kasneje prekrile mezozojske kamnine. Od zgodnje krede do pozne krede je bil Harz dvignjen v enem samem bloku zaradi tektonskih premikov in zlasti v terciarnem obdobju so bile mlajše prekrivne plasti erodirane, osnovna kamnina spodaj pa je ostala stati kot nizke gore. Najpomembnejši dvigi so bili v subhercinski fazi (83 mio let), ko je bil severni rob strmo nagnjen. To je oblikovalo prelomno območje na severni meji Harza (mejni prelom Severnega Harza ali Harznordrandverwerfung).
Harz je območje prelomnih blokov, ki se nenadoma dviga iz okoliških nižin na zahodu in severovzhodu ter postopoma pada proti jugu. Razčlenjen je s številnimi globokimi dolinami. Severno od hribovja ležijo kredne plasti subhercinske depresije v hribovju Harškega predgorja; južno od Harza ležijo permske usedline ravno na jugozahodno padajočih paleozojskih slojih.
Zaradi severne prelomne cone in navpičnih ali včasih celo prepognjenih geoloških plasti se geologija Harza včasih pogosto spreminja na razmeroma majhnem območju le nekaj kvadratnih kilometrov. Posledica tega je tudi »klasična geološka kvadratna milja«.
V muzeju Harz v Wernigerodeju je soba, posvečena geologiji.
Narava
Rastlinstvo Rastlinstvo gorovja Harz je razdeljeno na šest višinskih con: Subalpski pas: vrh Brocken, nad 1000 m nadmorske višine Altimontansko območje: najvišja območja (razen vrha Brocken) med 850 in 1000 m nadmorske višine Srednji montanski pas: višja območja med 750 in 850 m nadmorske višine Montano območje: srednjegorska območja med 525 in 750 m nadmorske višine Submontanski pas: nižji predeli med 300 in 525 m nadmorske višine Cona Colin: območja okoli roba Harza med 250 in 300 m nadmorske višine
Vrste gozdov
Bukov gozd Od obrobja Harza do 700 m nadmorske višine prevladujejo bukovi gozdovi, predvsem bukovi gozdovi bekice (Luzula) na legah, ki so slabo preskrbljene s hranili, kjer je navadna bukev (Fagus sylvatica) pogosto edina drevesna vrsta. V nižjih, bolj suhih legah se pojavljata tudi hrast dob (Quercus robur) in graden (Quercus petraea). Beli javor (Acer pseudoplatanus) lahko raste na bolj vlažnih mestih. V času propadanja in pomlajevanja, ko je svetlobe veliko, igrajo vlogo od svetlobe odvisni pionirji, kot so jerebika (Sorbus aucuparia), navadna breza (Betula pendula) in iva (Salix caprea). Meličaste bukove gozdove najdemo na redkih mestih, kjer je obilo hranilnih snovi in baz, npr. nad doleritnimi in gnajsovimi tvorbami ter imajo vegetacijski sloj bogate raznolikosti in razkošne rasti. Tudi tu prevladuje navadna bukev, ki se ji mešajo na primer beli javor, veliki jesen (Fraxinus excelsior), beli gaber (Carpinus betulus) in gorski brest (Ulmus glabra). Zaradi vse bolj celinskega podnebja na vzhodnem robu Harza se navadna bukev umika mešanim gozdom gradna.
Mešani gozdovi Na vmesnih višinah med 700 in 800 m nadmorske višine bi v naravnih razmerah prevladovali mešani gozdovi smreke (Picea abies) in navadne bukve. Te pa so, razen nekaj ostankov, zaradi premišljenega gospodarjenja z gozdovi že zdavnaj izpodrinili smrekovi sestoji. V teh gozdovih najdemo tudi beli javor.
Smrekov gozd Smrekovi gozdovi uspevajo v najvišjih legah od okoli 800 m do gozdne meje na okoli 1000 m nadmorske višine. V teh gozdovih rastejo tudi nekateri listavci, kot so jerebika, navadna breza (Betula pendula) in puhasta breza (Betula pubescens) ter vrbe (Salix spec.). Pogoji visoke vlažnosti spodbujajo okolje, bogato z mahom in lišaji. Kljub skoraj naravnemu habitatu je le nekaj avtohtonih, gensko prilagojenih smrek. Prevladujejo trstičasti smrekovi gozdovi. Na njihovih zmerno kamnitih in svežih, a nikakor ne mokrih tleh uspeva dobro razvita pritalna vegetacija, ki jo po videzu zaznamujejo predvsem trave, kot sta travi Calamagrostis villosa in Avenella flexuosa. Tla v višjih območjih so, tako kot v večini Harza, sorazmerno revna s hranili in bazami, tako da se tu pojavljajo le redke zelnate rastline, kot je na primer vresovka (Galium saxatile). Zato so bolj praproti, mahovi, lišaji in glive, ki poleg smrek zaznamujejo te gozdove. Balvani in kamniti nanosi se pojavljajo na območjih vremensko odpornih kamnin v visokih (alti)montanskih in montanskih conah – to so ekstremni habitati za vegetacijo. Zaradi pomanjkanja talnega materiala tu uspevajo le šibki, razčlenjeni, zelo odprti smrekovi gozdovi. Imajo posebno veliko različnih dreves in omogočajo več prostora za svetlobne vrste, kot so breza, jerebika, javor, vrba in pritlikavi grmi, kot je borovnica (Vaccinium myrtillus). Tu so pogosti tudi mahovi in praprotnice. Ena nenavadna vrsta je karpatska breza (Betula pubescens subsp. carpatica). Barjansko-smrekovi gozdovi so okoli visokih barij na močvirnih tleh. V teh krajih lahko smrekovi gozdovi v izjemnih primerih tvorijo naravni gozd tudi nižje v gorah. Ti mokri, barjanski gozdovi imajo visok delež šotnega mahu (Sphagnum spec.). V pritlični vegetaciji je lahko tudi bogata proliferacija nizkih grmov, kot je brusnica (Vaccinium vitis-idaea). Za ta tip gozdnega habitata so značilni tudi šopki škrlatne močvirske trave (Molinia caerulea). Značilne vrste gliv v naravnih smrekovih gozdovih so jelov plutač (Phellinus viticola) ter lična trhlenka (Tricholomopsis decora). Graparski, obvodni in izvirski gozdovi se pojavljajo le na majhnih površinah. V teh krajih se navadna bukev umakne tršim listavcem, kot so javor, navadna lipa (Tilia platyphyllos), bezeg ali jesen. Zeliščna plast je podobna tisti v bolje prehranjenem bukovem gozdu. Med tukajšnjimi rastlinskimi združbami so opazne vrste planinska ločika (Cicerbita alpina), trpežna srebrenka (Lunaria rediviva), trda ščitasta praprot (Polystichum aculeatum) in dolga bukova praprot (Phegopteris connectilis).
Visoka barja =