Alexanderplatz () Aleksandrov trg) je velik javni trg in prometno središče v osrednjem okrožju Mitte v Berlinu. Trg je poimenovan po ruskem carju Aleksandru I., kar označuje tudi večjo sosesko, ki se razteza od Mollstraße na severovzhodu do Spandauer Straße in Rotes Rathaus na jugozahodu.
Alexanderplatz je domnevno najbolj obiskano območje Berlina, ki je premagal Friedrichstrasse in City West. Je priljubljena izhodiščna točka za turiste, s številnimi znamenitostmi, vključno s Fernsehturm (Berlinski TV stolp), Nikolajevo četrtjo in Rotes Rathaus (Rdeča mestna hiša), ki so v bližini. Alexanderplatz je še vedno eno glavnih komercialnih območij Berlina, kjer so različna nakupovalna središča, veleblagovnice in druge velike maloprodajne lokacije.
Zgodovina
Zgodnja zgodovina do 18. stoletja Na mestu današnjega Alexanderplatza je že od 13. stoletja stala bolnišnica. Bolnišnica, imenovana Heiliger Georg (sv. Jurij), je dobila ime po bližnjih Georgentor (Jurjevih vratih) berlinskega mestnega obzidja. Zunaj mestnega obzidja je bilo to območje večinoma nerazvito vse do okoli leta 1400, ko so prvi naseljenci začeli graditi slamnate koče. Ker so bile v bližini vislice, je območje dobilo vzdevek Teufels Lustgarten ('Vrt hudičevih užitkov').Aus der Geschichte des Alexanderplatzes, BZA, Teil 1: Foltergebühr: 10 Schillinge.
Georgentor (Jurijeva vrata) so postala najpomembnejša berlinska mestna vrata v 16. stoletju, saj so bila glavna vstopna točka za blago, ki je prihajalo po cestah proti severu in severovzhodu mesta, na primer iz Oderberga, Prenzlaua in Bernaua, ter velikih Hanzeatskih mest ob Baltskem morju.
Po tridesetletni vojni so utrdili mestno obzidje. Od leta 1658 do 1683 je bila po načrtih linškega gradbenega mojstra Johanna Gregorja Memhardta zgrajena mestna trdnjava. Nova trdnjava je vsebovala 13 bastijonov, povezanih z obzidjem, pred njo pa je bil jarek, širok do 50 metrov. Znotraj nove trdnjave so bila številna vrata zgodovinskega mestnega obzidja zaprta. Na primer, jugovzhodna vrata Stralauer so bila zaprta, a Jurijeva vrata so ostala odprta, zaradi česar so bila ta vrata še pomembnejši vhod v mesto.
Leta 1681 je bila v mestu prepovedana trgovina s pitanjem goveda in prašičev. Friderik Viljem, veliki volilni knez, je podelil cenejša zemljišča, brez osnovne obrestne mere, na območju pred Jurijevimi vrati. Naselja so hitro rasla in na trgu pred Vrati je bil organiziran tedenski živinski trg.
Območje se je razvilo v predmestje – Georgenvorstadt – ki je še naprej cvetelo v poznem 17. stoletju. Za razliko od jugozahodnih predmestij (Friedrichstadt, Dorotheenstadt), ki so bila strogo in geometrično načrtovana, so se predmestja na severovzhodu (Georgenvorstadt, Spandauervorstadt in Stralauer Vorstadt) širila brez načrta. Kljub prepovedi gradnje, ki je bila uvedena leta 1691, je do leta 1700 na tem območju obstajalo več kot 600 hiš.
Takrat so bila Jurjeva vrata pravokotna vratarnica s stolpom. Ob stolpu je stal preostali stolp iz prvotnega srednjeveškega obzidja. Zgornja nadstropja vratarnice so služila kot mestna ječa.Serie Aus der Geschichte des Alexanderplatzes, T. 2: Rüger auf der Lauer. Preko jarka je bil dvižni most, vrata pa je garnizija ob mraku zaklenila s težkimi hrastovimi deskami.
Skozi živinski trg je proti severovzhodu proti Bernauu potekala cesta. Desno je stala Jurijeva kapela, sirotišnica in bolnišnica, ki jo je leta 1672 podarila kneginja Sofija Doroteja. Ob kapeli je stala dotrajana srednjeveška kužna hiša, ki so jo podrli leta 1716. Za njo je bila strelska njiva in gostilna, pozneje imenovan Stelzenkrug.
Do konca 17. stoletja je na tem območju živelo od 600 do 700 družin. Med njimi so bili mesarji, živinorejci, pastirji in pridelovalci mleka. Jurijevo kapelo so nadgradili v Jurijevo cerkev in je dobila svojega pridigarja.
Königs Thor Platz (1701–1805)
Po kronanju v Königsbergu 6. maja 1701 je pruski kralj Friderik I. vstopil v Berlin skozi Jurijeva vrata. Zaradi tega so se vrata preimenovala v Kraljeva vrata, okolica pa je v uradnih dokumentih postala znana kot Königs Thor Platz (Trg Kraljevih vrat). Predmestje Georgenvorstadt se je preimenovalo v Königsvorstadt (ali kratko »kraljevo predmestje«).
Leta 1734 je bil berlinski carinski zid, ki je bil sprva sestavljen iz obroča palisadnih ograj, okrepljen in podaljšan, da je zajel staro mesto in njegova predmestja, vključno s Königsvorstadtom. Zaradi tega so Kraljeva vrata izgubila pomen kot vstopna točka za blago v mesto. Vrata so bila dokončno porušena leta 1746.
Do konca 18. stoletja je bila razvita osnovna struktura predmestja Königsvorstadt. Sestavljeno je bilo iz stavbnih blokov nepravilnih oblik, ki so potekali vzdolž zgodovinskih cest, ki so nekoč prevažale blago v različne smeri iz vrat. Takrat so bile na tem območju velike tovarne (svila in volna), kot sta Kurprinz (ena prvih berlinskih tovarn blaga, ki je bila v nekdanjem skednju) in leta 1758 ustanovljena delavnica za berače in brezdomce, kjer so zaporniki delali na tekalni stezi na človeški pogon za obračanje mlina.Serie Aus der Geschichte des Alexanderplatzes, T. 3: Tretmühle im Arbeitshaus.
Kmalu so vojaški objekti začeli prevladovati na tem območju, na primer vojaške parade v letih 1799–1800, ki jih je zasnoval David Gilly. V tem času so bili prebivalci Platza večinoma obrtniki, malomeščani, upokojeni vojaki in delavci v proizvodnji. Južni del poznejšega Alexanderplatza je bil z drevesi ločen od prometa in je služil kot paradni prostor, medtem ko je severna polovica ostala tržnica. Od sredine 18. stoletja je bila najpomembnejša tržnica volne v Nemčiji na Alexanderplatzu.
Med letoma 1752 in 1755 je v hiši na Alexanderplatzu živel pisatelj Gotthold Ephraim Lessing. Leta 1771 je bil čez jarek zgrajen nov kamnit most (Königsbrücke), leta 1777 pa je arhitekt Carl von Gontard zgradil s stebriščem obdano vrsto trgovin (Königskolonnaden). Med letoma 1783 in 1784 je okoli trga Georg Christian Unger postavil sedem trinadstropnih stavb, med njimi znamenito Gasthof zum Hirschen, kjer je kot stalni najemnik živel Karl Friedrich Schinkel in v dneh pred samomorom Heinrich von Kleist.
Alexanderplatz (1805–1900) 25. oktobra 1805 so ruskega carja Aleksandra I. sprejeli v mestu na paradnem prostoru pred starimi Kraljevimi vrati. Ob tej priložnosti je 2. novembra kralj Friderik Viljem III. ukazal, da se trg preimenuje v Alexanderplatz:Aus der Geschichte des Alexanderplatzes, T. 4: Taufe
Na jugovzhodu trga je Carl Theodor Ottmer preuredil stavbe tovarne blaga v gledališče Königstädter po ceni 120.000 talerjev. Temeljni kamen je bil položen 31. avgusta 1823, otvoritvena slovesnost pa je bila 4. avgusta 1824. Prodaja je bila slaba, zaradi česar so morali gledališče zapreti 3. junija 1851. Kasneje so stavbo uporabljali za skladišče volne, nato kot najemniško stavbo in nazadnje kot gostilna z imenom Aschinger do porušitve stavbe leta 1932.
V teh letih je bil Alexanderplatz naseljen z ribami, nosilci vode, prodajalci peska, moškimi s krpami in kostmi, brusilci nožev in dnevnimi delavci.
Zaradi njegovega pomena kot prometnega središča so leta 1847 avtobusi s konjsko vprego vozili vsakih 15 minut med Alexanderplatzom in Potsdamer Platzom.
Med marčno revolucijo leta 1848 so na ulicah Alexanderplatza potekali obsežni ulični spopadi, kjer so revolucionarji z barikadami blokirali pot od Alexanderplatza do mesta.
Romanopisec in pesnik Theodor Fontane, ki je delal v bližnji lekarni, je sodeloval pri gradnji barikad in kasneje opisal, kako je uporabil materiale iz gledališča Königstädter, da bi zabarikadiral Neue Königstraße.Theodor Fontane: Von Zwanzig bis Dreißig. Abschnitt Der achtzehnte März. Erstes Kapitel.
Königsstadt je v 19. stoletju še naprej rasel, s trinadstropnimi stavbami, ki so obstajale že na začetku stoletja, četrta nadstropja pa so bila zgrajena od sredine stoletja. Ob koncu stoletja je bila večina stavb visokih pet nadstropij. Velike tovarne in vojaški objekti so se umaknili stanovanjskim stavbam (predvsem najemniška stanovanja za tovarniške delavce, ki so se pravkar preselili v mesto) in trgovskim hišam.
V začetku 1870-ih je berlinska uprava dala zasuti nekdanji jarek za izgradnjo berlinske mestne železnice, ki je bila odprta leta 1882 skupaj z Bahnhof Alexanderplatz ('železniška postaja Alexanderplatz').
V letih 1883–1884 je bil zgrajen Grand hotel, neorenesančna stavba s 185 sobami in trgovinami pod njo. Od leta 1886 do 1890 je Hermann Blankenstein zgradil policijsko poveljstvo, ogromno zidano stavbo, katere stolp na severnem vogalu je dominiral nad stavbo. Leta 1890 je bilo na Alexanderplatzu ustanovljeno tudi okrožno sodišče.
Leta 1886 so lokalne oblasti zahodno od železniških tirov zgradile osrednjo tržnico, ki je leta 1896 nadomestila tedensko tržnico na Alexanderplatzu. Konec 19. stoletja so na severnem delu prevladovali nastajajoči zasebni promet in prve linije konjskih avtobusov, južni del trga (nekdanji paradni prostor) je ostal miren, saj mu je leta 1889 direktor vrta Hermann Mächtig dodal zelene elemente. Severozahodno od trga je bila druga, manjša zelena površina, kjer so leta 1895 postavili 7,5-metrski bakreni kip Berolina (personifikacija Berlina), kiparja Emila Hundrieserja.
Med cesarstvom in nacizmom (1900–1940) V začetku 20. stoletja je Alexanderplatz doživel svoj razcvet. Leta 1901 je Ernst von Wolzogen ustanovil prvi nemški kabaret Überbrettl v nekdanji Sezessionsbühne ('secesijski oder') na Alexanderstraße 40, sprva pod imenom Bunte Brettl. Napovedan je bil kot »Kabaret kot vrhunska zabava z umetniškimi ambicijami. Cesarju zvest in tržno naravnan je v ospredju nekritična zabava.«
Trgovci Hermann Tietz, Georg Wertheim in Hahn so na Alexanderplatzu odprli velike veleblagovnice: Tietz (1904–1911), Wertheim (1910–1911) in Hahn (1911). Tietz se je tržil kot veleblagovnica za ljudi v Berlinu, medtem ko se je Wertheim oblikoval kot veleblagovnica za svet.
Oktobra 1905 je bil prvi del veleblagovnice Tietz odprt za javnost. Zasnovala sta jo arhitekta Wilhelm Albert Cremer in Richard Wolffenstein, ki sta že osvojila drugo nagrado na natečaju za gradnjo stavbe Reichstaga. Veleblagovnica Tietz je bila podvržena nadaljnjim fazam gradnje in leta 1911 je imela poslovni prostor v velikosti 7300 kvadratnih metrov in najdaljšo fasado veleblagovnice na svetu z dolžino 250 metrov.
Za gradnjo veleblagovnice Wertheim, ki sta jo zgradila arhitekta Heinrich Joseph Kayser in Karl von Großheim, so Königskolonnaden leta 1910 odstranili in zdaj stojijo v parku Heinricha von Kleista v Schönebergu.
Oktobra 1908 so poleg Bunte Brettl na Alexanderstraße 41 odprli Haus des Lehrers ('hiša učiteljev'). Zasnovala sta jo Hans Toebelmann in Henry Gross. Stavba je pripadala Berliner Lehrererverein (združenje učiteljev), ki je dalo prostor v pritličju stavbe v najem za slaščičarno in restavracijo, da bi zbralo sredstva za združenje. V stavbi je bila učiteljska knjižnica, ki je preživela dve svetovni vojni, danes pa je vključena v knjižnico za izobraževalne zgodovinske raziskave. V zadnjem delu posesti je bila društvena upravna stavba, hotel za člane in razstavišče. Pomembni dogodki, ki so potekali v dvorani, vključujejo pogrebne slovesnosti za Karla Liebknechta in Roso Luxemburg 2. februarja 1919 in 4. decembra 1920 Vereinigungsparteitag (kongres stranke združevanja) komunistične partije in USPD.
Prvi redni kongres Komunistične delavske partije Nemčije je potekal v bližnji restavraciji Zum Prälaten od 1. do 4. avgusta 1920.