Arhitektura Madagaskarja je edinstvena v Afriki in je zelo podobna gradbenim normam in metodam južnega Bornea, od koder naj bi se priselili najzgodnejši prebivalci Madagaskarja. Po vsem Madagaskarju, v regiji Kalimantan na Borneu in v Oceaniji je večina tradicionalnih hiš pravokotne in ne okrogle oblike ter ima strmo nagnjeno koničasto streho, ki jo podpira osrednji steber.
Razlike v prevladujočih tradicionalnih uporabljenih gradbenih materialih služijo kot osnova za večino raznolikosti v madagaskarski arhitekturi. Lokalno dostopni rastlinski materiali so bili prvi uporabljeni materiali in ostajajo najpogostejši med tradicionalnimi skupnostmi. V vmesnih območjih med Centralnim višavjem in vlažnimi obalnimi območji so se razvile hibridne različice, ki uporabljajo mešanico gline in peska s slamo. Lesena gradnja, ki je bila nekoč običajna po vsem otoku, je propadla, ko je naraščajoča človeška populacija uničila večje dele gozda s sekanjem in požigalništvom za govedo zebu. Skupnost Zafimaniry v gorskih gozdovih Centralnega višavja je edina malgaška etnična skupina, ki je ohranila prvotno leseno arhitekturno tradicijo otoka; njihova obrt je bila leta 2008 uvrščena na Unescov seznam nesnovne kulturne dediščine pod naslovom Woodcrafting knowledge of the Zafimaniry (Lesno obrtniško znanje Zafimanije).Unesco
Ker je sčasoma lesa postalo malo, so lesene hiše v nekaterih skupnostih postale privilegij plemiškega razreda, kar ponazarjajo domovi plemstva Merina v kraljevini Madagaskar iz 19. stoletja. Uporaba kamna kot gradbenega materiala je bila tradicionalno omejena na gradnjo grobnic, kar je pomembna značilnost kulturne krajine na Madagaskarju zaradi vidnega položaja, ki so ga zasedali predniki v malgaški kozmologiji. Otok je ustvaril več različnih tradicij v arhitekturi grobnic: med Mahafalyji na jugozahodni obali so lahko vrhovi grobnic zloženi z lobanjami žrtvovanih zebujev in okrašeni z aloalo, okrasno izrezljanimi nagrobnimi stebri, medtem ko so med Merinami aristokrati zgodovinsko gradili majhne lesene hišice na vrhu grobnice, ki simbolizira njihov status andriana (plemič) in zagotavlja zemeljski prostor za nastanitev duhov njihovih prednikov.
Na tradicionalne sloge arhitekture na Madagaskarju je v zadnjih dvesto letih vplival vse večji vpliv evropskih slogov. Premik k zidani gradnji v višavju se je začel med vladavino kraljice Ranavalone II. (1868–1883) na podlagi modelov, ki so jih uvedli misijonarji Londonske misijonarske družbe in stikov z drugimi tujci. Tuji vpliv se je še razširil po razpadu monarhije in francoski kolonizaciji otoka leta 1896. Modernizacija v zadnjih nekaj desetletjih je vse bolj vodila v opuščanje nekaterih tradicionalnih norm, povezanih z zunanjo orientacijo in notranjo razporeditvijo hiš ter uporabo nekaterih običajnih gradbenih materialov, zlasti v visokogorju. Med tistimi, ki imajo sredstva, so tuji gradbeni materiali in tehnike – namreč uvoženi beton, steklo in elementi iz kovanega železa – pridobili na priljubljenosti na škodo tradicionalnih praks.
Izvori
Arhitektura Madagaskarja je edinstvena v Afriki in je zelo podobna arhitekturi južnega Bornea, od koder naj bi se izselili najzgodnejši prebivalci Madagaskarja. Tradicionalno gradnjo v tem delu Bornea, znanem tudi kot Južni Kalimantan, odlikujejo pravokotne hiše, dvignjene na pilote. Streha, ki jo podpira sredinski steber, je strmo nagnjena; dvokapni tramovi se križajo in tvorijo strešne rogove, ki so lahko dekorativno izrezljani. Centralno višavje Madagaskarja naseljujejo ljudstva Merina, ki so fiziološko in kulturno zelo podobna svojim prednikom na Kalimantanu; tukaj imajo tradicionalne lesene hiše aristokracije osrednji steber (andry), ki podpira strmo nagnjeno streho, okrašeno s strešnimi rogovi (tandro-trano). Na jugovzhodu Madagaskarja so bili pravi rogovi zebuja tradicionalno pritrjeni na zatrepni vrh. Povsod po Madagaskarju so hiše pravokotne z dvokapno streho, kot na Kalimantanu, osrednji stebri so razširjeni in v vseh, razen v peščici regij, so tradicionalni domovi zgrajeni na pilotih na način, ki se prenaša iz generacije v generacijo, ne glede na to, ali je značilnost prilagojeno lokalnim razmeram.
Nekateri kozmološki in simbolni elementi so pogosti tudi v indonezijski in madagaskarski arhitekturi. Osrednji hišni steber je svet tako na Kalimantanu kot na Madagaskarju in v obeh krajih je bil ob gradnji nove hiše ta steber pogosto tradicionalno namazan s krvjo. Značilnosti stavbe ali njene dimenzije (dolžina, velikost in zlasti višina) pogosto simbolično kažejo na status stanovalcev ali pomembnost njene namembnosti na obeh otokih. Podobno imata tako Madagaskar kot Borneo tradicijo delno nadzemne gradnje grobnic in prebivalci obeh otokov izvajajo klesanje okrasnih lesenih nagrobnih stebrov, imenovanih aloalo na zahodnem Madagaskarju in klirieng v narečju Kajang na Borneu.
Gradnja na rastlinski osnovi
Bivališča iz rastlinskega materiala so pogosta v obalnih regijah, nekoč pa so jih pogosto uporabljali tudi v visokogorju. Vrste rastlin, ki so na voljo v določenem kraju, določajo gradbeni material in slog gradnje. Velika večina domov iz rastlinskega materiala so pravokotne, nizke (enonadstropne) hiše s šilasto streho in so pogosto zgrajene na nizkih kolih. Te arhitekturne značilnosti so skoraj enake tistim, ki jih najdemo v delih Indonezije. Materiali, ki se uporabljajo za gradnjo, vključujejo trstičevje (ob rekah), rogoz (na jugozahodu okoli Toliare), endemične sukulente (kot ograje na jugu), les (na jugu in med Zafimaniryjem ter prej pogost v višavju), bambus (zlasti v vzhodnih deževnih gozdovih), papirjevec (Cyperus papyrus) (prej v višavju okoli jezera Alaotra), trave (vseprisotne), palme (povsod prisotne, a razširjene na zahodu okoli Mahajange) in rafija (zlasti na severu in severovzhodu). Na večjem delu dolžine vzhodne obale Madagaskarja, ki meji na Indijski ocean, je arhitektura zelo enotna: skoraj vsi tradicionalni domovi v tej regiji so zgrajeni na nizkih kolih in pokriti s slamo, narejeno iz listov popotnikove palme (ravinala madagascariensis).
Hodulje, tla in stene so običajno narejeni iz debla te iste rastline, običajno potem, ko ga potolčejo, da naredijo široke deske (za tla in streho) ali ozke trakove (za stene). Ti trakovi so pritrjeni navpično na okvir; rastlina rafija se pogosto uporablja na enak način, namesto popotnikove palme, na severu. Ko se namesto ravinale uporablja bambus, se dolge tolčene trakove pogosto splete skupaj, da ustvarijo stene s karo podobnim vzorcem.
Ti tradicionalni domovi nimajo dimnika. Njihova tla so pokrita s tkano zastirko s kamni, nakopičenimi v enem kotu, kjer je mogoče zakuriti les za kuhanje hrane; dim, ki se nabira, čez čas počrni strop in notranje stene. Vrata teh domov so tradicionalno puščali odprta ali pa so jih lahko zaprli s tkanim zaslonom, zaprtim z usnjenim trakom; danes je na vhod pogosto obešena zavesa iz blaga. Različice te osnovne predloge je mogoče najti v vseh obalnih regijah z uporabo lokalno dostopnega gradiva. Največje tradicionalne obalne hiše najdemo na jugovzhodu med ljudstvi Antemoro, Tanala in Antefasy, kjer lahko domovi dosežejo 5,48 m dolžine, 2,75 m višine in 4,57 m širine. Drugod ob obali so hiše veliko manjše, v povprečju 3 m dolge, 2,43 m široke in 2,74 visoke.
Lesena konstrukcija
Domneva se, da je bila lesena gradnja prej pogosta v mnogih delih Madagaskarja, vendar je skoraj izginila zaradi krčenja gozdov. To še posebej velja za visokogorje, kjer je bil les do nedavnega gradbeni material, rezerviran za aristokratski razred zaradi vse večje redkosti, pri čemer so nižji sloji prepuščali gradnji iz drugih lokalno dostopnih materialov, kot sta trsje in trava; palice in veje se občasno uporabljajo, kjer so na voljo, kar ustvarja občasne vasi lesa, običajno v bližini gozdnih rezervatov. Medtem ko je lesena arhitekturna tradicija med aristokracijo Merine izumrla, lahko rečemo, da imata vsaj dve etnični skupini nadaljevanje tradicije lesene arhitekture: Zafimaniry v osrednjem višavju in Antandroy na skrajnem jugu. Vsaka od teh treh tradicij je opisana spodaj.
Merina aristokratska tradicija Med Merinami v Centralnem višavju, ljudstvom Temanambondro (Antaisaka) v jugovzhodni regiji Manambondro in številnimi drugimi etničnimi skupinami je zaradi krčenja gozdov les postal dragocen gradbeni material, ki so ga uporabljali le aristokrati. Dejansko je zaradi njegove tradicionalne povezanosti s kraljevim razredom andriana kralj Andrianampoinimerina (1787–1810) izdal kraljevi edikt, ki prepoveduje gradnjo iz kamna, opeke ali zemlje v mejah Antananariva in kodificira tradicijo, po kateri so samo hiše plemičev so bile zgrajene iz lesa, kmečke pa iz lokalnih rastlinskih materialov. Ta tradicija je v preteklosti obstajala med številnimi etničnimi skupinami na Madagaskarju, zlasti vzdolž vzhodne obale, kjer ohranjanje deževnih gozdov še naprej omogoča lažji dostop do lesa za gradnjo.
Tradicionalne kmečke hiše po vsej Merini so imele debel osrednji steber (andry), ki je podpiral strešni nosilec, in manjši pokončni nosilec na vsakem vogalu, ki je segal v tla za stabilizacijo strukture. Za razliko od večine obalnih hiš višavske hiše nikoli niso bile postavljene na kolih, temveč so vedno sedele poravnane s tlemi. Južno od osrednjega stebra, v prostoru, namenjenem za spanje in kuhanje, so občasno namestili lesene ali bambusove deske za tla ali pa na tla z nabito zemljo, ki je segala proti severu mimo stebra, položili tkane preproge. Tradicionalno je bila postelja glave družine v jugovzhodnem kotu hiše. Severni prostor je izstopalo ognjišče, ki ga označujejo trije podolgovati kamni, navpično vtisnjeni v tla. Hiše in grobnice so bile poravnane na osi sever-jug z vhodom na zahodni strani. Severni del hiše je bil namenjen moškim in gostom, južni pa ženskam, otrokom in tistim nižjega ranga. Severovzhodni kot je bil sveti, rezerviran za molitev in daritve poklona prednikom.
Hiše plemičev so bile zgrajene v skladu s temi istimi kulturnimi normami, z več dodatki. Od zunaj jih je bilo prepoznati po stenah iz pokončnih lesenih desk in dolgih lesenih rogovih (tandrotrano), ki so nastali s križanjem strešnih tramov na obeh koncih strešnega vrha. Dolžina tandrotrana je kazala na položaj: daljša kot je bila dolžina, višji je bil status plemiške družine, ki je živela v njem. Notranjost stavbe je bila prav tako nekoliko spremenjena, pogosto je vsebovala tri osrednje stebre namesto enega in občasno leseno ploščad, dvignjeno visoko od tal.
Potem ko so bili Andrianampoinimerinini edikti glede gradbenih materialov v prestolnici v poznih 1860-ih preklicani, je bila lesena gradnja v Merini skoraj opuščena, starejše lesene hiše pa so bile hitro nadomeščene z novimi zidanimi domovi, ki so jih navdihnila bivališča misijonarjev LMS v britanskem slogu. Rogove tandrotrana je postopoma nadomestil preprost okrasni zaključek, nameščen na obeh koncih strešnega vrha. Druge arhitekturne norme, kot so orientacija sever-jug, osrednji steber in notranja razporeditev domov, so bile opuščene, prisotnost zaključkov na konicah streh pa ne kaže več na določen družbeni razred. Klasični primeri višavske lesene arhitekture aristokratskega razreda so bili ohranjeni v stavbah kompleksa Rova v Antananarivu (uničenem v požaru leta 1995, a v obnovi) in obzidanem kompleksu v Ambohimangi, kjer so bile lesene palače kralja Andrianampoinimerina in kraljice Ranavalone I. Ambohimanga, ki je verjetno najbolj kulturno pomemben preostali primer lesene arhitekture višavske aristokracije, je bil leta 2001 razglašen za svetovno dediščino Unesca.
Zafimaniry tradicije