Marjeta Gerzin, slovenska redovnica in bolničarka, * 27. oktober 1882, Mihelja vas, † 18. marec 1968, Reka.
Rodila se je kot Neža Gerzin očetu Janezu in materi Mariji, roj. Jerman. V Družbo hčera krščanske ljubezni sv. Vincencija Pavelskega (pariških usmiljenk) je vstopila leta 1903 v Gradcu v Avstriji. Zaobljube je naredila leta 1908. Prejela je redovno ime sestra Marjeta.
Najprej je delovala v Lichtenthurnovem zavodu za vzgojo in izobraževanje deklic sirot v Ljubljani. Leta 1909 je prišla v Novo mesto, kjer so leta 1908 odprli žensko bolnišnico cesarice Elizabete, ki so jo v oskrbo prevzele redovne sestre usmiljenke. Tu je s. Marjeta kot njihova predstojnica ostala do leta 1927, razen med letoma 1914 in 1916, ko je službovala v bolnišnici Rdečega križa v Osijeku. Leta 1917 je bila odlikovana z vojnim križcem za civilne zasluge tretjega razreda. Poleg strežbe bolnikov je sestra Marjeta opravljala še delo asistentke, anestezistke in delo z rentgenom.
Nato je v Beogradu kot hišna predstojnica sester Sanatorija Vračar deset let nadaljevala svoje poslanstvo. Leta 1937 je odšla za predstojnico sester usmiljenk v Dom sv. Marte v Skopju. Zaradi bolezni se je naslednje leto vrnila v Ljubljano, se zdravila v sanatoriju Leonišče ter okrevala pri domačih na Hotemežu, kamor so se preselili iz Mihelje vasi. Leta 1940 je zopet odšla v Beograd, kjer je prevzela skrb za sirotišnico v beograjskem okrožju Čukarica. Po drugi svetovni vojni je od leta 1947 delovala v provincialni hiši usmiljenk v Marijinem domu v Ljubljani in v sestrski ambulanti v Šentrupertu, kjer so sestre obiskovale bolnike po vaseh ter jih zdravile večinoma z domačimi zdravili, ker niso imele dostopa do medicinskih preparatov.
Povojna revolucionarna oblast jo je leta 1949 še z nekaterimi drugimi redovnicami obsodila na prisilno delavno taborišče v Verdrengu na Kočevskem (danes Podlesje), od koder so jo pozno jeseni z ostalimi političnimi zapornicami preselili v škofjeloški grad. Tudi iz novomeške bolnišnice so izgnali sestre usmiljenke in nekatere med njimi so končale v taborišču.
Ko je bila naslednjega leta izpuščena, se je zatekla k domačim v Dol pri Hrastniku. Zadnja leta svojega požrtvovalnega življenja je preživela na gradu Raka pri Krškem v Domu onemoglih sester, ki ga je od leta 1948 vodil njen pregnani verski red in kjer je bila do leta 1957 tudi njegova provincialna hiša.
Sklici
Kategorija:Slovenske medicinske sestre Kategorija:Slovenske usmiljenke