Notranja Mongolija (, mongolsko , ), uradno Avtonomna pokrajina Notranja Mongolija, je avtonomna regija Ljudske republike Kitajske. Njena meja vključuje večino dolžine kitajske meje z državo Mongolijo. Notranja Mongolija predstavlja tudi majhen odsek kitajske meje z Rusijo (Zabajkalski kraj). Njeno glavno mesto je Hohot; druga večja mesta vključujejo Baotou, Čifeng, Tongliao in Ordos.
Avtonomna pokrajina je bila ustanovljena leta 1947 in je vključevala območja provinc nekdanje republike Kitajske Suijuan, Čahar, Rehe, Liaobei in Šing'an, skupaj s severnima deloma Gansu in Ningšja.
Po površini je tretja največja kitajska upravna enota, ki obsega približno 1.200.000 km² in 12 % celotne kitajske površine. Zaradi dolgega razpona od vzhoda do zahoda je Notranja Mongolija geografsko razdeljena na vzhodni in zahodni del. Vzhodni del je pogosto vključen v severovzhodno Kitajsko (Dongbei), z večjimi mesti, vključno s Tongliao, Čifeng, Hailar in Ulanhot. Zahodni del je vključen v severno Kitajsko, z večjimi mesti, vključno z Baotoujem in Hohotom. Po popisu leta 2010 je zabeležil 24.706.321 prebivalcev, kar je predstavljalo 1,84 % celotnega prebivalstva celinske Kitajske. Notranja Mongolija je 23. najbolj naseljena enota na ravni province. Večina prebivalstva v regiji so Kitajci Han, s precejšnjo mongolsko manjšino blizu 5.000.000 (2019), ki je največja mongolska populacija na svetu (večja od tiste v državi Mongolija). Notranja Mongolija je ena gospodarsko bolj razvitih provinc na Kitajskem z letnim BDP na prebivalca v višini 14.343 USD (2022), kar je na 8. mestu v državi. Uradna jezika sta mandarinščina in mongolščina, od katerih je slednja napisana v tradicionalni mongolski pisavi, v nasprotju z mongolsko cirilico, ki se uporablja v državi Mongolija (prej pogosto opisana kot Zunanja Mongolija).
Etimologija V kitajščini je regija znana kot »Notranja Mongolija«, kjer sta izraza »notranja in »zunanja« izpeljana iz mandžurskega dorgi/tulergi (prim. mongolsko dotugadu/gadagadu). Notranja Mongolija se razlikuje od zunanje Mongolije, ki je bila izraz, ki so ga uporabljale Republika Kitajska in prejšnje vlade za označevanje sedanje neodvisne države Mongolije in Republike Tuve v Rusiji. Izraz notranja se je nanašal na Nei Fan , tj. tisti potomci Džingiskana, ki so v dinastijah Ming in Čing prejeli naziv kan (kralj) in so živeli v delu južne Mongolije. Lokalni separatisti in mongolski iredentisti regijo včasih imenujejo Južna Mongolija.
Zgodovina
Veliko tega, kar je znanega o zgodovini Velike Mongolije, vključno z Notranjo Mongolijo, je znanega iz kitajskih kronik in zgodovinarjev. Pred vzponom Mongolov v 13. stoletju so današnjo osrednjo in zahodno Notranjo Mongolijo, zlasti regijo Hetao, izmenično nadzorovali kitajski poljedelci na jugu ter Šiongnu, Šianbei, Hitan, Džurčen, Tudžue in nomadski Mongoli iz severa. Zgodovinska pripoved o tem, kar je zdaj Vzhodna Notranja Mongolija, je večinoma sestavljena iz izmenjav med različnimi tunguškimi in mongolskimi plemeni, ne pa iz boja med nomadi in kitajskimi poljedelci.
Zgodnja zgodovina Kulturne spomenike Ploščasto-grobne kulture najdemo v severni, srednji in vzhodni Mongoliji, Notranji Mongoliji, severozahodni Kitajski, južnem, srednjevzhodnem in južnem bajkalskem ozemlju. Mongolski učenjaki dokazujejo, da je ta kultura povezana s proto-Mongoli.History of Mongolia, Volume I, 2003.
V času dinastije Džov so osrednjo in zahodno notranjo Mongolijo (regija Hetao in okoliška območja) poseljevala nomadska ljudstva, kot so Loufan, Linhu in Dí, medtem ko so vzhodno notranjo Mongolijo naselili Donghu. V obdobju vojskujočih se držav je kralj Vuling (340–295 pr. n. št.) iz države Džao s sedežem v današnjih provincah Hebei in Šanši zasledoval ekspanzionistično politiko do regije. Potem ko je uničil državo Dí Džongšan v današnji provinci Hebei, je premagal Linhu in Loufan ter ustvaril poveljstvo Jundžong blizu sodobnega Hohota. Kralj Vuling iz Džao je zgradil tudi dolg zid, ki se je raztezal skozi regijo Hetao. Potem ko je Čin Ši Huang leta 221 pr. n. št. ustvaril prvo enotno kitajsko cesarstvo, je poslal generala Meng Tiana, da prežene Šiongnu iz regije in vključi stari zid Džao v Veliki kitajski zid dinastije Čin. Obdržal je tudi dve komandiji v regiji: Džiujuan in Jundžong in tja preselil 30.000 gospodinjstev, da bi utrdil regijo. Po propadu dinastije Čin leta 206 pr. n. št. so bila ta prizadevanja opuščena.Records of the Grand Historian by Sima Qian.
Med dinastijo Zahodni Han je cesar Vu leta 127 pr. n. št. poslal generala Vei Činga, da ponovno osvoji regijo Hetao od Šiongnu. Po osvojitvi je cesar Vu nadaljeval politiko gradnje naselbin v Hetau za obrambo pred Šiong-Nu. Istega leta je v Hetau ustanovil poveljstvi Šuofang in Vujuan. Istočasno je današnjo vzhodno notranjo Mongolijo nadzoroval Šianbei, ki bo kasneje po moči in vplivu zasenčil Šiongnu.
Med vzhodno dinastijo Han (25–220 n. št.) so Šiongnu, ki se je predala dinastiji Han, začeli naseljevati v Hetao in se mešati s priseljenci Han na tem območju. Kasneje, v času dinastije Zahodni Džin, je plemič Šiongnu iz Hetaoja, Liu Juan, v regiji ustanovil kraljestvo Han Džao, s čimer se je začelo obdobje šestnajstih kraljestev, ki je zaznamovalo razpad severne Kitajske pod različnimi Han in ne-Han (vključno s Šiongnu in Šianbei) režimi.
Dinastija Sui (581–618) in dinastija Tang (618–907) sta ponovno vzpostavili enoten kitajski imperij in tako kot njihovi predhodniki osvojili in naselili ljudi v Hetao, čeprav so bila ta prizadevanja znova prekinjena, ko je imperij Tang začel propadati. Hetao (skupaj s preostalim delom današnje Notranje Mongolije) je nato prevzel Kitanski imperij (dinastija Liao), ki so ga ustanovili Kitanci, nomadsko ljudstvo, ki izvira iz današnjega južnega dela Mandžurije in vzhodne Notranje Mongolije. Sledili so jim Zahodni Šja Tanguti, ki so prevzeli nadzor nad tem, kar je danes zahodni del Notranje Mongolije (vključno z Zahodnim Hetaom). Kitane so pozneje nadomestili Džurčeni, predhodniki sodobnih Mandžujev, ki so ustanovili dinastijo Džin v Mandžuriji in Severni Kitajski.
Mongolsko in Ming obdobje
Potem ko je Džingiskan leta 1206 združil mongolska plemena in ustanovil Mongolsko cesarstvo, je bilo cesarstvo Tangut Zahodni Šia dokončno osvojeno leta 1227, dinastija Džurčen Džin pa je padla leta 1234. Leta 1271 je Kublajkan, vnuk Džingiskana, ustanovil dinastijo Juan. Kublajkanova poletna prestolnica Šangdu (aka Šanadu) je bila v bližini današnjega Dolonorja. V tem času sta ljudstva Ongud in Khungirad prevladovala na območju današnje Notranje Mongolije. Potem ko je dinastijo Juan leta 1368 strmoglavila dinastija Ming pod vodstvom Hanov, je Ming zavzela dele Notranje Mongolije, vključno s Šangdujem in Jingčangom. Mingi so obnovili Veliki kitajski zid na njegovi sedanji lokaciji, ki približno sledi južni meji sodobne avtonomne regije Notranja Mongolija (čeprav se znatno odmika na meji Hebei-Notranja Mongolija). Mingi so tam ustanovili tri garde, sestavljene iz Mongolov. Kmalu po incidentu v Tumuju leta 1449, ko je vladar Oirata Esen taiši ujel kitajskega cesarja, so Mongoli preplavili jug od Zunanje Mongolije do Notranje Mongolije. Tako je bila od takrat naprej do leta 1635 Notranja Mongolija v času dinastije Severni Juan politično in kulturno središče Mongolov.CPAtwood-Encyclopedia of Mongolia and the Mongol Empire, p. 246.
Obdobje Čing Vzhodna mongolska plemena v bližini in v Mandžuriji, zlasti Khorčin in Južni Khalkha v današnji Notranji Mongoliji, so se poročala med seboj, sklepala zavezništva z plemeni Džurčen in se borila proti njim, dokler Nurhaci, ustanovitelj nove dinastije Jin, ni utrdil svojega nadzora nad vsemi skupinami v območje leta 1593.Atwood, Christopher. Encyclopedia of Mongolia and the Mongol Empire, p. 449. Mandžurci so pridobili daljnosežni nadzor nad plemeni Notranje Mongolije leta 1635, ko je sin Ligden kana predal plemena Čakhar Mongol Mandžurcem. Mandžurci so nato leta 1644 napadli Kitajsko Ming in jo spravili pod nadzor svoje novoustanovljene dinastije Čing. Pod dinastijo Čing (1636–1912) se je Velika Mongolija za vsako regijo upravljala na drugačen način:
Zunanja Mongolija: ta regija ustreza moderni državi Mongoliji, plus regija Tanu Uriankhai pod rusko upravo in del severnega Šindžjanga. Vključevala je štiri lige (aimag) Khalkha Mongolov severno od Gobija, pa tudi regiji Tanu Uriankhai in Khovd v severozahodni Mongoliji, ki ju je nadzoroval general Uliastai iz mesta Uliastai. Notranja Mongolija: ta regija je ustrezala večini sodobne Notranje Mongolije in nekaterim sosednjim območjem v provincah Liaoning in Džilin. Baners (upravna razdelitev avtonomne regije Notranja Mongolija) in plemena v tej regiji so spadala pod šest lig (čulghan): Džirim, Džuuda, Džosutu, Šilingol, Ulanqab in Jekedžu. Taoši Mongolia: Baners Alašan Öölüd in Edžine Torghud sta bili ločeni od aimagov Zunanje Mongolije in chuulghanov Notranje Mongolije. To ozemlje je enakovredno današnji ligi Alxa, najzahodnejšemu delu današnje Notranje Mongolije. Čaharske baners je nadzoroval vojaški poveljnik mesta Čahar (zdaj Džangdžjakou). Njihov obseg je ustrezal južnemu Ulanqabu in Bajanurju v sodobni Notranji Mongoliji ter regiji okoli Džangdžjakouja v provinci Hebei. Hkrati je tej regiji pripadala tudi pristojnost nekaterih obmejnih oddelkov provinc Džili in Šanši. Baner Guihua Tümed je nadzoroval vojaški poveljnik mesta Suijuan (zdaj Hohot). To ustreza okolici sodobnega mesta Hohot. Hkrati je tej regiji pripadala tudi pristojnost nekaterih obmejnih oddelkov sodobne province Šanši. Regija Hulunbuir v današnji severovzhodni Notranji Mongoliji je bila del jurisdikcije generala Heilongdžianga, enega od treh generalov Mandžurije.
Notranji mongolski voditelj Čahar Ligdan Kan, potomec Džingiskana, je nasprotoval in se boril proti Čingu, dokler ni leta 1634 umrl za črnimi kozami. Nato so se notranji Mongoli pod njegovim sinom Ejei Kanom predali Čingom. Ejei Kan je dobil naziv princ (), plemstvo Notranje Mongolije pa se je tesno povezalo s kraljevo družino Čing in se z njo pogosto poročalo. Ejei Kan je umrl leta 1661 in nasledil ga je njegov brat Abunai. Potem ko je Abunai pokazal nezadovoljstvo z vladavino Manču Činga, so ga leta 1669 v Šenjangu dali v hišni pripor in cesar Kangši je svoj naslov dal svojemu sinu Borniju. Abunai je nato zahteval čas, nato pa sta se on in njegov brat Lubuzung uprl Čingu leta 1675 med uporom treh fevdatorijev, pri čemer se je uporu pridružilo 3000 privržencev Čahar Mongolov. Upor je bil zadušen v dveh mesecih, Čing je nato v bitki 20. aprila 1675 zatrl upornike in ubil Abunaija in vse njegove privržence. Njihov naslov je bil ukinjen, vsi kraljevi moški Čahar Mongol so bili usmrčeni, tudi če so bili rojeni princesam Manču Čing in vse ženske mongolske kraljevine Čahar so bile prodane v suženjstvo, razen princes Manču Čing. Čahar Mongoli so bili nato postavljeni pod neposredni nadzor cesarja Činga, za razliko od drugih notranjih mongolskih zvez, ki so ohranile svojo avtonomijo.
Kljub uradni prepovedi naselitve Kitajcev Han na mandžurskih in mongolskih ozemljih se je Čing do 18. stoletja odločil naseliti Han begunce iz severne Kitajske, ki so trpeli zaradi lakote, poplav in suše, v Mandžurijo in notranjo Mongolijo. Posledično so Han Kitajci do leta 1780 obdelovali 500.000 hektarjev v Mandžuriji in več deset tisoč hektarjev v Notranji Mongoliji.
Navadni Mongoli niso smeli potovati izven svojih lig. Čing je Mongolom prepovedal prečkati meje svojih banerjev, celo v druge mongolske banerje in prestopiti v neidi (18 kitajskih provinc Han) in jih resno kaznoval, če so to storili, da bi ohranili Mongole razdeljene drug proti drugemu koristi Čingu.Bulag 2012 , p. 41. Mongolski romarji, ki so želeli zapustiti meje svojega banerja iz verskih razlogov, kot je romanje, so morali zaprositi za potne liste, ki so jim dali dovoljenje.