Krajinska oznaka Lokovška planota je prisotna na zgodovinskih zemljevidih, v starih katastrih in ponovno v strokovnih gradivih, ki jih je leta 1998 izdalo Ministrstvo za okolje in prostor Republike Slovenije, Urad RS za prostorsko planiranje, ter v novejših občinskih prostorskih aktih. Najpopolnejši sistematični popis slovenskih krajin deli ozemlje na pet osnovnih krajinskih regij, poimenovanih tudi krajinski tipi, ki se naprej delijo kot je v nadaljevanju primer Lokovške planote:
(4) Krajinska regija / Krajinski tip / Najširša krajinska enota: Kraške krajine notranje Slovenije
(4.1) Širša krajinska enota: Trnovsko-Nanoška planota
(4.1.1) Krajinska enota: Banjška planota: Najpomembnejše merilo za opredelitev enote je relief. Območje je opredeljeno kot enota zaradi geografske ločenosti od preostalega dela s Čepovanskim suhim dolom, ki zelo izrazito razmejuje Banjško-Lokovško planoto od Trnovskega gozda in Doline Soče.
(4.1.1.01) Krajinska podenota: Lokovška planota: Nekoč veliko bolj gol močno reliefno razgiban kraški svet vrtač in stožčastih vrhov je danes že močno zarasel in zaprt. Pričevanja o nekdanji kulturni krajini so majhne njivske površine na podzidanih terasah ali na reliefnih izravnavah, predvsem v dnu vrtač, danes večinoma spremenjenih v travnike in pašnike.
Popolnoma zakrasel svet Lokovške planote je reliefno zelo razgiban. Med stožčastimi vrhovi so globeli, vrtače, brezna in jame ter manjši kraški doli. V votlikavo kraško notranjost so odtekle vse vode, zato kljub namočenosti in dokaj enakomerni razporejenosti padavin preko celega leta tu ni površinsko tekočih voda. Razlog je v geološki sestavi tal, ki so iz apnenca in dolomita. Gozd, ki je pretežno smrekov in bukov, uspeva na plitvi ter skromni preperelini, in je zavetišče različnim prosto živečim živalim.
Območje Lokovške planote sega v tri občine: v Mestno občino Nova Gorica, v Občino Tolmin in v Občino Kanal ob Soči. Krajevna skupnost Lokovec z vsemi tremi Lokovci pokriva večino Lokovške planote v novogoriški občini. Na vzhodu in jugu planota meji na Krajevno skupnost Čepovan, na jugozahodu na Krajevno skupnost Grgarske Ravne-Bate in na zahodu na Krajevno skupnost Banjšice, preostali zahodni in severni del pa meji z občino Kanal ob Soči in Tolmin. V celoti ali deloma se na Lokovški planoti nahajajo naselja:
Mestna občina Nova Gorica: Lokovec, Čepovan (V in JV pobočje Č. dola), Banjšice (V območje), Bate (JV območje) Občina Tolmin: Kanalski Lom (V in JV območje), Grudnica Občina Kanal ob Soči: Kal nad Kanalom (J in V območje)
Banjško - Lokovška planota Banjško planoto stopničaste plasti, ki se dvigajo nad Goriško ravnino in dolino Soče proti notranjosti, členijo na posamezne podenote: Banjšice, Lokovška planota, Čepovanski dol in Kraška polja (Grgarsko, Zagorsko in Ravniško). Na najnižji stopnji je Grgarsko kraško polje (kotlina), nad njim proti vzhodu sta precej manj izraziti Zagorsko in Ravniško polje, v smeri SV pa Čepovanski dol, "gotovo eden najizrazitejših suhih dolov na svetu sploh." (Melik, 1961, Geografski zbornik), ki je ločnica med Banjško-Lokovško in Trnovsko planoto. Banjšice so rahlo valovita travniška planota z odprtim razgledom proti jugu, severu in zahodu. Od tu se proti vzhodu površje stopničasto dvigne do reliefno močno razgibane zakrasele Lokovške planote. Podenoti Banjšice in Lokovška planota oziroma Banjško-Lokovška planota je najzahodnejši reliefno neenoten izrastek dinarskega višavja. Nekateri viri jo obravnavajo skupaj s Trnovskim gozdom, Nanosom in Hrušico, drugi s flišnim svetom Kambreškega, ki se dviga zahodno od Soške doline.
Lokovško pogorje Lokovsko pogorje je opisano v drugi knjigi Poknežena grofija Goriška in Gradiščanska (avtor Rutar Simon) izdani 1892-1893: "Trnovsko planoto deli v dva skoro jednaka dela globoko urezana Čepovanska dolina (Čepovan 607 m), ki se na jugu razširi v Grgarsko (279 m) in Ravniško (438 m) kotlino. Pred njima stoji škrbasti jugozahodni rob s Sveto goro (Skalnica 684 m) in s sedlom Prevalo (348 m). Zahodni del se imenuje tudi Banjška planota, v katero je daleč zarezano Avščekovo debro. Na njej se vzdigajo podolgasti hribi, ki se sklepajo vzporedno s Čepovansko dolino v malo gorovje, Lokovsko pogorje. Tu je najvišji hrib Veli vrh (1072 m), vzhodno od Loma (600 m), potem Lašček (1070 m), vzhodno od Kala (692 m). Nižji vrhunci so: Bojnik (957 m), ZgoreInice (878 m) in Jelenek (789 m) pri Batah."
Hribovje Lašček, Planota Lašček, hrib/vrh Lašček Lašček, poimenovanje območja in enega od dveh najvišjih vrhov na planotah med Sočo, Idrijco in Čepovanskim dolom, najdemo v Franciscejskem katastru za Lokovec iz leta 1822 z imenom Laszeh. V virih dežel predhodnic sedanje Italije, Avstrije in Slovenije je kasneje z imeni Vlatzek (Illyria 1829-1835), Lašček, Vlazeh, Vlazek, Lascek, Lascik, Laschek in Monte Lasce. Franc Krašan, botanik in terenski raziskovalec, je leta 1868 objavil Poročilo o ekskurziji v hribovje Lašček med Kanalom in Čepovanom v obdobju med 5. in 8. avgustom 1867, v katerem pojasni, da je raziskoval celotno območje Lokovške planote in okolice (Čepovanska dolina z obema pobočjema do Trebuše, Banjšice s pobočjem do Grgarja, Kanala in ob levem bregu Soče do Kala), uporablja pa takrat uradno poimenovanje območja Lašček (Lašček Gebirge - Gorovje Lašček). Leta 1915 je izšel Geografski terminološki slovar. V njem je zapisan strokovni termin samostojne geografske enote Planota Lašček, prevedeno: Lašček, Planota Lašček, Laščkova planota (v italijanščini Altipiano del Laschek, Lascik, Pianoro Lascek). "Po tem najvišjem vrhu (1072 m) na vsej planoti nad majhno vasico Lokovec se imenuje kraška planjava, katero od planote Trnovski gozd deli Čepovanski dol. Planota Lašček je na levi strani od Svete Lucije (danes Most na Soči) do Solkana obdana z dolino Soče, na desni pa z dolino Idrijce in s Čepovansko dolino. V povprečju je visoka 1000 m in skoraj brez rastlinstva. Zaključi se s Sveto goro (682 m) nad Solkanom, ki dominira vsej Goriški ravnini, kateri predstavlja glavno severno obrambo." V tem Geografskem terminološkem slovarju Banjška planota ni omenjena, navedeni so kraji in hrib v soseščini Planote Lašček: Čepovan, Trnovo, Sveta gora, Gorica, Gradiška.
Henrik Tuma je v letih 1925–1926 v Geografskem vestniku objavil več člankov, oprtih na dolgoletna raziskovanja, o geografsko utemeljenih razlagah krajevnih imen. Za Lašček (»1070 m na Kalski planoti nad Čepovanom«) je napisano: LASTA morfologično pomeni hribe ali gore, ki so »sestavljene iz skladastega pečevja« in »na lahko naklonjene plošče gole peči«. "Lašček je posebno goriško ime po laštastih kamenitih krajih in ne od lazov, ki so po gozdnatih tleh." Potomci prvih naseljencev pod Lašček so povedali, da imata vrhova Lašček in sosednji Nemšček takšni imeni zato, ker so si en vrh lastili Lahi, drugega pa Nemci, vmes pa je nekoč potekala meja. Laško je (bilo) karkoli italijanskega, po obrobju Lokovške planote v bližini Laščka pa je od nekdaj potekala kakšna meja med gospostvi in med pražupnijami. "Ime Lah < Vlah je na slovenskem prvotno označevalo staroselca, romaniziranega Kelta, neslovanskega prebivalca vzhodnih Alp in Panonije pred prihodom Slovanov, kasneje splošno romansko govorečega, zlasti Italijana, v Beli krajini pa tudi uskoka," in kot podstav velja za vse toponime iz osnove Lah- in Laš-. (VIR: Snoj, Etimološki slovar slovenskih zemljepisnih imen). Franc Truhlar, zunanji sodelavec SAZU Inštitut za arheologijo, je leta 1974 v Arheološkem vestniku (Banjška planota - arheološka terra incognita?) zapisal, da značilno ime vrha Lašček utegne opomniti na morebitno nekdanjo rimsko utrdbo.
Hribi na Lokovški planoti Leta 1001 je v listini cesarja Otona III. navedeno ozemlje "med Sočo in Vipavo in Vrtovinom ter slemeni Alp". Danes je bolj ali manj sprejeto, da gre pri »iuga Alpium« za gorski greben nad Vipavsko dolino, katerega severno in severovzhodno mejo povezujemo z vrhovi na planoti Lašček, Lokovec (danes Banjško-Lokovška planota) in Trnovski planoti, in je kasneje postala tudi meja s Tolminsko. Historična topografija Primorske (do leta 1500) na podlagi gradiva Milka Kosa omenja gore Alpe S in SV od Gorice od okoli leta 1200 dalje in okoli leta 1370 zapis o goratih Banjšicah. Do 16. stoletja so si naziv "Il gran signore delle Alpi" - "veliki gospodarji Alp" in "gorski princi", lastili Goriški grofje, katerim so s Krna vozili led za hlajenje živil. Pavlinovo "Goriško gospostvo ob prehodu pod Habsburžane (na osnovi urbarja iz leta 1507)" navaja, da je v okviru takratnega obsega tega gospostva (ne glede na cerkveno organiziranost) področje "V gorah" zajemalo Srednje Posočje in današnjo Banjško-Lokovško planoto z Grgarjem, Čepovanom, Gorenjo Trebušo in Kanalskim Lomom, Tolminski Lom in Dolenja Trebuša pa sta bila del tolminskega gospostva. Pavlin piše, da okoli leta 1500 gozdnato območje Lokovcev ni bilo poseljeno.
Tisočaki Vsi vrhovi nad 1000 metri nadmorske višine na območju med Goriško ravnino, Soško dolino, Dolino Idrijce, Dolino Trebuščice, Čepovanskim dolom in Grgarsko kotlino, so na Lokovški planoti: Lašček (1071 m), Veliki vrh (1071 m), Senebik (1059 m), Ojstrica (1042 m), Nemšček (1034m), Temno (1034 m), Srednji vrh (1031 m), Štosovec (1027 m), Špile (1020 m), Kušnik (1008 m) in desetina še neimenovanih vrhov.
Ledinsko ime B. Senvik (Območje Senvik), kakor je poimenovan tudi tisočak Senebik, se prvič pojavi na zemljevidu Slovenija na vojaškem zemljevidu 1763-1787.
Hribi Rojčev vrh (993 m), Pirce (908 m), Učje (944 m), Duga (912 m), Murnov Košac (948 m), Koprivnik (951 m), Senčin (969 m), Špik (921 m), Komeščin (932 m), Rojčev vrh (972 m), Smrdikovec (899 m), Berbik (859 m), Kalski breg (945 m), Bezlajci (931 m), Benškarjev vrh (920 m)
Vrhovi mitske krajine Na območju Lokovca in sosednjih vasi na Banjško-Lokovški planoti so še ohranjene nekatere naravne lokacije, del nekoč bolj prepoznavne mitske krajine. Ena od "glav" starovercev je Črna glava (826 m), vrh na južnem robu Lokovške planote, na tromeji krajevnih skupnosti Lokovec, Grgarske ravne-Bate in Čepovan. Na tem vrhu in na bližnjima Peščeni glavi ter Volniku naj bi nekoč ležali trije obredni kamni, t. i. "kačje glave" (več glej podpoglavje Mitska krajina in staroverstvo v članku Lokovec).
Nastanek planote Z visoke Lokovške planote se površje strmo prevesi v geomorfološko posebnost tega območja – Čepovanski dol. Rob med njima poteka po kopastih vrhovih na nadmorski višini od 800 m do 950 m, ki si sledijo v smeri JZ-SV, in tvorijo tudi mejo med KS Lokovec in KS Čepovan. Čepovanska dolina je globoko vrezana v kraško planoto in izrazito obvisela nad dolino Idrijce, po njej pa ne teče noben vodotok. Mnenja stroke glede nastanka te doline so še vedno deljena. Po teorijah Melika (Melik, 1960) naj bi Čepovansko dolino izdolbla reka, ki je izvirala v južnem delu Julijskih Alp in je med Mostom na Soči in Solkanom tekla vzporedno s Sočo, svoje vode pa je zbirala v porečjih današnje Bače, Cerknice in Idrijce. Vzrok, da je ta rečna dolina danes suha, naj ni bil v pretočitvi Čepovanske reke zaradi vplivov tektonike, in naj bi se reka ob dvigu Trnovske in Lokovške planote prelila proti Tolminski kotlini.