Svetozar Marković [svétozar márković] (), srbski publicist, novinar, politični aktivist, literarni kritik, socialist, materialistični in socialistični filozof, revolucionar, * 21. september 1846, Zaječar, Kneževina Srbija (sedaj Srbija), † 26. februar 1875, Trst, Avstro-Ogrska (sedaj Italija).
Marković je razvil aktivistično antropološko filozofijo z določenim programom družbenih sprememb. Imenovali so ga srbski Nikolaj Dobroljubov. Leta 1871 je pomagal izdelati politični program, kar je leta 1881 vodilo do ustanovitve vplivne Narodne radikalne stranke Nikole Pašića.
Izdajal je časopis Radenik, prvi socialistični časopis v Srbiji in na Balkanu. Bil je oster kritik velikosrbske politike in pionir ideje o Balkanski federaciji. Zavračal je »zgodovinsko pravico«, to je obnovo Srbskega cesarstva, kot osnovo za rešitev srbskega vprašanja. Dejal je, da bi poskus obnove te srednjeveške države, ki ni bila samo srbska in na ozemlju katere so se odvijali nepovratni zgodovinski procesi, iz Srbije naredil navzven osvajalko, navznoter pa vojaško-policijsko državo.
Utemeljil je federalizem kot stalnico srbske politične levice, kot alternativo velikodržavni ideologiji, ki temelji na »zgodovinski pravici«. Zavrnil je tudi klerikalno tradicijo kot osnovo za enotnost srbskega ljudstva in potegnil črto ločevanja z desničarskim populizmom.
Življenje
Mladost
Otroštvo
Rodil se je v Zaječarju očetu Radoju, okrajnemu glavarju, in materi Stani, ki sta imela še pet otrok, hčerke Katarino, Persido, Hristino in Milico ter sina Jevrema. Radoje se je kot vdovec leta 1853 poročil z Marijo - Maco (1822–1905), rojeno Rajić, vdovo Pantelejmina - Pante Perišića (1817–1852). Oče je umrl leta 1854, njegova druga žena Marija je prevzela skrb za otroke.
Otroštvo je preživel v vasi Rekovac in nato v Jagodini. Družina se je leta 1856 preselila v Kragujevac.
Izobraževanje
Prvi razred osnovne šole je začel v Jagodini, končal pa ga je v Rekovcu.
Mladostno dobo je doživel približno v času, ko je Mihailo Obrenović postal srbski knez. Na gimnazijo je hodil v Kragujevcu in Beogradu. Leta 1863 je začel študij tehnike na Veliki šoli v Beogradu, najvišjem izobraževalnem organu v tedanji Srbiji, ustanovljenem leta 1808.
V Beogradu se je začel zanimati za politiko in literaturo, nanj sta vplivala Vuk Karadžić, pa tudi ideolog Liberalne stranke Vladimir Jovanović. Zaradi njegove izjemne uspešnosti kot študent na Veliki šoli so ga njegovi profesorji soglasno predlagali za podiplomsko štipendijo za študij v tujini. Odločil se je za študij v Rusiji, še posebej v Sankt Peterburgu, na Državni univerzi za komunikacije Aleksandra I.
Študij v tujini
Naslednja tri leta je živel v Rusiji in prišel pod vpliv ruskih radikalcev iz 1860-ih. To so bili privrženci agrarnega socialista Nikolaja Černiševskega, ki je pisal in urejal revijo Sovremennik Nikolaja Nekrasova. Tam je spoznal tudi Dimitrija Pisareva in Ljubena Karavelova, ki je jeseni 1876 kot prostovoljec sodeloval v srbskem pohodu proti Osmanom in se nato pridružil Bolgarskemu nerednemu kontingentu Ruske vojske v 2. srbsko-turški vojni (1877–1878). Skupaj z nekaj drugimi izobraženci, Mihailom Katkovom, Konstantinom Pobedonoscevom in Aleksejem Suvorinom, je Marković začel na skrivaj sejati demokratična čustva med kmeti. Na njegovo sočutno naravo je vplivalo ogorčenje nad brutalnimi metodami do aktivistov, zlasti političnih zapornikov, in strogi ukrepi, ki so jih bile oblasti prisiljene sprejeti, da bi zatrle revolucionarno gibanje. Njegovo ogorčenje ga je za nekaj časa spravilo v soglasje s tistimi, ki so zagovarjali sprejem ustavnih metod. Bil je blizu podtalne sanktpeterburške organizacije »Smorgonska akademija«. Posledično se je izpostavil nevarnosti, ko je ostal v Rusiji zaradi strahu, da bi ga ruske oblasti aretirale zaradi njegovih socialističnih simpatij z revolucionarji. Nato je odšel v Zürich v Švico, da bi se posvetil politični dejavnosti in začel študirati znanstveni socializem.
Švica je bila tedaj znana kot zatočišče revolucionarnih voditeljev, kot so Johann Philipp Becker in drugi. Na ETH Zürich, univerzi tipa STEM, je nadaljeval s prekinjenim študijem in v prostem času nadaljeval s pisanjem člankov o družbenih in političnih vprašanjih. Tudi tam ga je politika ovirala pri študiju. V novosadskem časopisu Zastava je leta 1869 objavil članek Srbska zavajanja (Српске обмане), v katerem je kritiziral celotni srbski državni sistem, ustavo in politični režim, ter še posebej birokracijo. Bil je dopisnik ruske sekcije Prve internacionale. Na splošno, ko je govoril kot zagovornik Karla Marxa v Internacionali, je verjel, da so zakoni družbenega razvoja odprti za tiste. Zato se je pri slovanskem vprašanju strinjal z Mihailom Bakuninom, ki je v nasprotju z marksisti predlagal, naj Slovani ne čakajo na socialno revolucijo v naprednih državah Evrope, ampak začnejo takoj organizirati dejavne sile za takojšnjo socialno revolucijo v slovanskih državah.
Nazaj na Balkan
Po ostrih kritikah Jovana Ristića in Milivoja Blaznavca je izgubil pravico do štipendije, zato se je z novimi idejami vrnil v Beograd. Srečal se je z novinarjem Perom Todorovićem, enim od bodočih ustanoviteljev Narodne radikalne stranke, in njegovo ženo novinarko Milico Ninković ter drugimi mladimi intelektualci, ki so želeli narediti spremembo. Marković je takoj začel vzbujati pozornost in od leta 1868 do svoje zgodnje smrti postal ena vodilnih osebnosti srbskega prizadevanja za vrnitev izgubljenih ozemelj prednikov in vstop v skupnost narodov.
Kmalu po prihodu je zbral manjšo skupino študentov, v kateri je bil tudi bodoči radikalni voditelj Pašić. Tedaj je Srbijo kot regent vodil knez Milan Obrenović od leta 1868. Spomladi 1869 je Liberalna stranka podpisala sporazum z regentstvom in sprejeta je bila ustava z brezzobo skupščino. Marković je to sklenitev označil za razprodajo in ustanovil majhno radikalno stranko.
Marković je zdaj skušal Liberalni stranki prevzeti nadzor nad podmladkom Mladine. Kongres Mladine se je sestal konec avgusta 1870 v Novem Sadu, ki je bil tedaj pod vladavino Avstro-Ogrske, a blizu tedanje srbske meje. Marković in njegovi kolegi radikali so predlagali resolucijo, ki je zahtevala decentralizacijo in številne socialne ukrepe, ki so se začeli z: »Rešitev nacionalnega problema v Avstro-Ogrski in vzhodnega vprašanja po načelu 'svobodnega človeštva'.«
thumb|right|200px|Naslovnica prve številke časopisa Radenik, 1. junij 1871
Liberalni podporniki Jovanovića so se zoperstavili s pozivom k agresivni zunanji politiki, češ da mora biti notranja politika na drugem mestu pred združevanjem južnih Slovanov. Dosegli so kompromis, ki je zahteval decentralizacijo in ekspanzionistično zunanjo politiko.
1. junija 1871 je Marković izdal prvi srbski socialistični časopis z urednikom inženirjem Đurom Ljočićem. Časopis Radenik je skrbno ujel ravnotežje med odkritostjo in izogibanjem tiskanju česar koli, zaradi česar bi ga prepovedali. Izkazal se je za zelo uspešnega. Javnost ga je kmalu označila za prvi socialistični časopis na Balkanu. Skupina poslancev Srbske narodne skupščine je časopis obtožila, da propagira komunizem »s čimer posega v same temelje države; versko moralo in lastnino.« V časopisu sta bila prvič, v nadaljevanjih, objavljena Marxova Državljanska vojna v Franciji in dve poglavji iz njegovega Kapitala.
Marca 1872 se je vlada odločila aretirati Markovića, vendar je vnaprej opozorjen pobegnil čez Savo na madžarsko ozemlje. Končno je Radenik enkrat preveč prestopil mejo, ko je objavil članek, v katerem je Kristusa označil za komunista in revolucionarja. S tem kot pretvezo je vlada maja 1872 prepovedala časopis zaradi bogokletja in izdaje.
Srbija na Vzhodu
Svojo literarno pot je začel junija 1872 z delom Srbija na Vzhodu (Србија на Истоку / Srbija na Istoku), ki je izšlo v Novem Sadu, kjer je analiziral zgodovino Srbije in interpretiral srbsko družbo pred prvo srbsko vstajo med letoma 1804 in 1813 saj družba ni bila razdeljena toliko po verskih črtah ampak razredno. Trdil je, da je imel srbski upor proti Osmanom socialni in ne verski značaj. Družbena organiziranost srbskih kmetov, ki so imeli vodilno vlogo pri morebitnem uspešnem strmoglavljenju otomanske oblasti, se mu je zdela nezadostna, da bi preprečila, da bi nova država postala despotizem, ki je kmalu zaživel parazitsko birokracijo.
Trdil je, da rast Srbije, medtem ko bi bila ta birokracija pod nadzorom, ne bi privedla do večje svobode, ampak bi samo okrepila moč te birokracije. Kot alternativo temu je zagovarjal demokratični federalizem. Idealiziral je staro balkansko družinsko strukturo, zadrugo, in verjel, da mora država služiti zgolj za usklajevanje dejavnosti občin oziroma majhnih skupnosti, organiziranih po načelu zadruge. Pravzaprav je imel raje federativno in revolucionarno Srbijo:
Tedaj je intenzivno študiral socializem. In iz tega okvira za analizo Srbije je izšla osnova za rast gibanja, katerega duhovni oče je postal in ki naj bi leta kasneje leta 1903 po mnenju nekaterih preraslo v Srbsko socialnodemokratsko stranko pod vodstvom Dimitrija Tucovića.
Vrnitev v Srbijo
Marković je kot izgnanec nadaljeval svoje prejšnje razmišljanje in delovanje. Zaradi političnega delovanja v Novem Sadu so ga madžarske oblasti izgnale, a so ga takoj po prihodu v Srbijo aretirali. V Vzhodni Evropi so ga že poznali po knjigi Srbija na Vzhodu, ki je izšla pred kratkim. Novi predsednik vlade Ristić ga je takoj izpustil. Ristić se je za svoj položaj zahvalil muhi kneza Milana, zaradi česar so mu nasprotovali tako liberalci kot konservativci. Ristić je upal, da bo z izpustitvijo Markovića odgnal socialiste.
8. novembra 1873 je v Kragujevcu začel izhajati nov časopis Javnost z Markovićem kot urednikom. Marković je bil sprva precej nežen do nove konservativne vlade, ki je prišla na oblast le nekaj tednov pred začetkom izhajanja časopisa.
Kritika Javnosti je hitro postala ostrejša. Vlada je izgubila potrpljenje in 8. januarja 1874 so Markovića aretirali, čeprav je do takrat že predal urednikovanje. Medtem so njegovi privrženci izdajali še en časopis Glas Javnosti, ki so ga začeli izdajati v pričakovanju prepovedi Javnosti.
Sojenje
Marković je bil že nekaj časa v slabem zdravju, razmere pa je še poslabšalo bivanje v vlažni, slabo ogrevani celici požarevškega zapora. Njegovo sojenje za »tiskovne zločine« se je začelo 19. februarja 1874.
Marković se je branil očitkov, da je »užalil« Narodno skupščino, ko jo je označil za zgolj debatno društvo, in je odgovoril, da je napisal resnico. Nato se je lotil obrambe svobode tiska. Na očitek, da je zagovarjal pravico ljudstva, »da strmoglavi kneza, ki mu dela zlo, in ga nadomesti z dobrim«, je zanikal, da bi šlo za poziv k revoluciji. Govoril je abstraktno.
16 let pred sojenjem Markoviću sta srbsko ljudstvo in Narodna skupščina izkoristila to pravico in leta 1858 odstavila kneza Aleksandra Karađorđevića ter na prestol vpoklicala očeta vladajočega princa Miloša Obrenovića.
Sojenje je pritegnilo veliko občinstva, vključno s številnimi lokalnimi kmeti. Zaradi sojenja je Marković postal simbol naraščajočega nezadovoljstva proti vladi. Markovićeva obsodba je bila vnaprej določena, kazen, 18 mesecev zapora, pa je bila razmeroma lahka. Vendar so se do zdaj njegove splošne zdravstvene težave razvile v popolno tuberkulozo. Kazen so dodatno znižali na devet mesecev. Še zdaleč ni bilo gotovo, da bi lahko preživel zapor. Izpustili so ga 16. novembra 1874 in odšel je na okrevanje v Jagodino.
Uspeh socialistov