Gagauzi [gagaúzi] (gagauško Gagauzlar, romunsko Găgăuzi) so turška etnična skupina iz južne Moldavije, natančneje Gagauzije v Besarabiji, in jugozahodne Ukrajine (Budžak). Gagaúzi so večinoma pravoslavni kristjani. Ime Gagauz se pogosto uporablja kot skupno ime turških prebivalcev Balkana, ki govorijo gagaúški jezik, drugačen od balkanske gagauške turščine."Gagauzy". Internet Encyclopedia of Ukraine. 2014. Pridobljeno 6. avgusta 2020.
V Ruskem carstvu so jih pred oktobrsko revolucijo pogosto imenovali "turško govoreči Bolgari".
Manjšine Zunaj Moldavije živi manjšina Gagauzov v ukrajinskih regijah Odesa in Zaporožje. Živijo tudi v Kazahstanu, Kirgizistanu, Uzbekistanu, Bolgariji, Grčiji, Romuniji, Braziliji, Turkmenistanu, Belorusiji, Estoniji, Latviji, Gruziji, Turčiji in ruski regiji Kabardino-Balkarija.
Zgodovina Izvor Izvor Gagauzov je nejasen. V začetku 20. stoletja je bolgarski zgodovinar naštel 19 različnih teorij o njihovem nastanku. Nekaj desetletij kasneje je gagauški etnolog M. N. Guboglo število povečal na 21. V nekaterih teorijah so Gagauzi predstavljeni kot potomci Pečenegov, Kumanov-Kipčakov ali klana Turkov Seldžukov ali mešanica vseh. Drugi povsem dvomijo, da so Gagauzi turškega izvora, in trdijo, da so poturčeni Bolgari ali Grki.Menz, Astrid (2007). "The Gagauz between Christianity and Turkishness". Cultural Changes in the Turkic World: 123–130. doi:10.17613/m6q56n. Dejstvo, da izpovedujejo pravoslavno krščanstvo, lahko nakazuje, da so njihovi predniki živeli na tem ozemlju že pred osmanskimi osvajanji v poznem 14. stoletju.
Seldžuška (anatolska) hipoteza Po pripovedi Oghuzname iz 15. stoletja je turkomanski derviš Sari Saltuk leta 1261 spremljal skupino Turkomanov v Dobrudžo, kjer jih je naselil bizantinski cesar Mihael VIII. Paleolog, da bi branili severno mejo cesarstva. Dobrudžo so v istem obdobju zasedli Tatari. Isti vir po letu 1265 postavlja Sari Saltuka na Krim med Turkomane, ki jih je tja premestil tatarski kan Berke, po letu 1280 pa naj bi vodil nomade nazaj v Dobrudžo.Wittek. Yazijioghlu 'Ali on the Christian Turks.... str. 648-649, 659.Harry Norris. Islam in the Balkans. str. 146-147. Po smrti Sarija Saltika se je del Turkomanov vrnil v Anatolijo in postal prednik Karamanlidov, drugi pa so ostali, se pokristjanili Wittek. Yazijioghlu 'Ali on the Christian Turks..., str. 661-662. in postali predniki Gagauzov.Wittek. Yazijioghlu 'Ali on the Christian Turks.... str. 666. Ime Gagauz je morda reminiscenca imena Kejkavus II.Claude Cahen. Pre Ottoman Turkey. Jones Willims, Taplinger Publishing Co., New York, 1968, str. 279. Po mnenju A.F. Bajora je pripoved mit, ki so ga v Dobrudžo prinesli Tatari in ne sklop resničnih zgodovinskih dogodkov.
Seldžuško teorijo so kritizirali, ker "sekularna in kompaktna" prisotnost Seldžukov ni bila arheološko potrjena. Prav tako je težko verjeti, da so se seldžuški muslimani spreobrnili v krščanstvo, saj so severno od njih živeli njihovi sobrati muslimanski Tatari. Stepska hipoteza Stepska hipoteza nakazuje, da bi Gagauzi lahko bili potomci drugih turških nomadskih plemen in ne Seldžukov: Bolgarov in Kumanov-Kipčakov iz evrazijskih step. V 19. stoletju, so se Gagauzi z bolgarskih ozemelj Osmanskega cesarstva pred selitvijo v Besarabijo imeli za Bolgare. Etnološke raziskave kažejo, da je izraz Gagauz pomenil jezikovno in ne etnično pripadnost. Gagauzi so se takrat imenovali "Hasli Bulgar" (Pravi Bolgari) ali "Eski Bulgar" (Stari Bolgari) in menili, da je izraz Gagauz, kot so jih imenovali slovansko govoreči Bolgari, ponižujoč. Gagauzi so svoj jezik imenovali "turški" in trdili, da izvirajo iz turško govorečih Bolgarov, ki so v 7. stoletju ob Donavi ustanovili Prvo bolgarsko cesarstvo. Popis prebivalstva Ruskega imperija leta 1897 Gagauzov ni ločeval kot posebno etnično skupino, vendar je poročal o obstoju 55.790 govorcev "turškega jezika", domnevno gagavškega, v guberniji Besarabija.Russian 1897 Census data - breakdown by region and language. Besides "Turkish", the only other Turkic languages reported by the Census of 1897 as spoken in Bessarabia were the "Tatar" (777 native speakers), Turkmen (405), and Chuvash (73).
Četudi ima ta teorija veliko prepričljivih argumentov, je po mnenju zgodovinarja A.F. Bajora glavni argument proti tej teoriji dejstvo, da sta kumanski jezik in gagaúščina popolnoma različna jezika.
Grška hipoteza Po prvi različici te hipoteze naj bi se Gagauzi na Balkan priselili iz Anatolije, obdržali svojo grško pravoslavno vero in se jezikovno asimilirali (poturčili). Po drugi različici naj bi Osmani v 14. stoletju v Dobrudži našli maloštevilno staroselsko grško prebivalstvo, ki je obdržalo pravoslavno grško vero, vendar se je jezikovno asimiliralo (poturčilo). Kar se jezikovne asimilacije tiče so Gagauze primerjali s Karamanlidi.
Argument v prid grški hipotezi so genetske raziskave, ki kažejo, da so Gagauzi genetsko Evropejci. Poleg tega so se med grško vojno za neodvisnost Gagauzi v Besarabiji in Bolgariji prijavili v vojsko Aleksandra Ypsilantisa in se v vojni borili na grški strani. Grško hipotezo je med drugim najbolj podpiral Konstantin Jireček.
Bolgarska hipoteza Bolgari trdijo, da so Gagauzi poturčeni Bolgari, ker se večina Gagauzov v Bolgariji ima za staroselce (Erli). Po tej teoriji so Gagauzi bodisi prabolgarskega bodisi slovanskega izvora in niso nič drugačni od slovaniziranih Bolgarov, preden se je med njimi razširil turški jezik.
Po mnenju A.F. Bajora ima ta teorija veliko močnih argumentov. Močna protiargumenta sta dejstvi, da Osmani niso prisilili svojih podložnikov, da sprejmejo njihov jezik, ampak samo, da se spreobrnejo v islam, in da se vsi Gagauzi v Bolgariji nimajo za Bolgare.
Sodobna zgodovina Med letoma 1820 in 1846 je Rusko carstvo Gagauzom dodelilo zemljo in jih finančno spodbudilo, da so se naselili v Besarabiji v naseljih, ki so jih zapustila nogajska plemena. V Besarabiji so se naselili skupaj z Basarabskimi Bolgari, predvsem v Avdarmi, Comratu (ali Komratu), Congazu (Kongazu), Tomaiju, Cișmichioiju in drugih nekdanjih nogajskih vaseh v osrednjem Budžaku. Prvotno so se naselili tudi v več vaseh v južni Besarabiji in Kneževini Moldaviji, ki so pripadale bojarjem, vendar so se kmalu odselili in se pridružili svojim sorodnikom v Bugeacu. Do leta 1869 so Gagauze v Besarabiji opisovali kot Bolgare. V času romunske vladavine v najjužnejši Besarabiji (1856–1878) so Gagauzi podpirali odpiranje bolgarskih šol v svojih naseljih in sodelovali v bolgarskem narodnem gibanju. Nekateri etnologi, med njimi Karel Škorpil, Gavril Zanetov, tudi sam Gagauz, in Benjo Conev, so zato trdili, da so Gagauzi bolgarskega porekla.
V 60. letih 19. stoletja se je nekaj Gagauzov preselilo v bližino Berdjanska na obali Azovskega morja, v letih 1908–1914 pa v Srednjo Azijo.
Z izjemo šestdnevne neodvisnosti pozimi 1906, ko je kmečka vstaja razglasila avtonomno republiko Komrat, so Gagauzom večinoma vladali Ruski imperij, Romunija, Sovjetska zveza in Moldavija.
Val carske stolipinske agrarne politike je nekaj Gagauzov med letoma 1912 in 1914 odnesel v Kazahstan. Kasneje se je v zelo težavnih začetnih letih sovjetske kolektivizacije v Uzbekistanu naselila še ena skupina Gagauzov. Da ne bi izgubili svojih državljanskih pravic, so se v 30. letih dvajsetega stoletja imenovali Bolgari. Gagauzi iz vasi Maslerge v okrožju Taškent se tako imenujejo še danes.
Leta 1970 je skupno število Gagauzov v ZSSR doseglo 156.600. 26.400 jih je živelo v Ukrajinski SSR in 125.000 v Moldavski SSR. Leta 1979 je v ZSSR živelo približno 173.000 Gagauzov.
Gagauški nacionalizem, v 80. letih dvajsetega stoletja zgolj intelektualno gibanje, se je do konca desetletja okrepil, ko so tako elite kot opozicijske skupine v Sovjetski zvezi začele sprejemati nacionalistične ideale. Leta 1988 so se aktivisti lokalne inteligence povezali z drugimi etničnimi manjšinami in ustvarili gibanje, znano kot "Gagauško ljudstvo" (gagaúškoGagauz halkı). Leto pozneje je "Gagauško ljudstvo" imelo svojo prvo skupščino, ki je sprejela sklep o ustanovitvi avtonomnega ozemlja v južni Moldavski SSR. Za glavno mesto je bil izbran Comrat. Gagauško nacionalistično gibanje je postalo priljubljeno, ko je bila avgusta 1989 moldavščina sprejeta za uradni jezik Republike Moldavije.Legea cu privire la functionarea limbilor vorbite pe teritoriul RSS Moldovenesti Nr.3465-XI din 01.09.89 Vestile nr.9/217, 1989
Gagavški nacionalizem in Republika Moldavija Avgusta 1990 se je Comrat razglasil za avtonomno republiko, vendar je moldavska vlada razglasitev razveljavila kot neustavno. Gagauze so skrbele tudi posledice, če bi se Moldavija ponovno združila z Romunijo, kar se je zdelo vse bolj verjetno. Podpora Sovjetski zvezi je ostala visoka. Lokalni referendum marca 1991 je prinesel skoraj soglasen "da" za obstanek v ZSSR. Moldavci v Gagauziji so referendum bojkotirali. Številni Gagauzi so podprli poskus državnega udara v Moskvi, kar je še dodatno zaostrilo odnose s Kišinjevom, ko pa je moldavski parlament glasoval o neodvisnosti Moldavije, je šest od dvanajstih gagauških poslancev glasovalo zanjo.
thumb|right|250px|Zastava Gagauzije
Gagauzija se je na dan moskovskega poskusa državnega udara 19. avgusta 1991 razglasila za neodvisno kot Gagauška republika, čemur je septembra sledilo Pridnestrje. Februarja 1994 je predsednik Moldavije Mircea Snegur, ki je nasprotoval neodvisnosti Gagauzije, obljubil gagauško avtonomno regijo. Snegur je tudi nasprotoval predlogu, da bi Moldavija postala zvezna država, sestavljena iz treh "republik": Moldavije, Gagauzije in Pridnestrja. Leta 1994 je moldavski parlament ljudstvu Gagauzije podelil pravico do samoodločbe, če bi se status države spremenil. To pomeni, da bi bili Gagauzi v primeru, da bi se Moldavija odločila za priključitev kakšni drugi državi, na referendumu o odločali o tem, ali bodo ostali del nove države ali ne.
Kot rezultat referenduma o določitvi meja Gagauzije je trideset naselij, tri mesta in sedemindvajset vasi, izrazilo željo po vključitvi v Gagauško avtonomno teritorialno enoto. Leta 1995 je bil za guvernerja (baškana) Gagauzije s štiriletnim mandatom izvoljen George Tabunshik. Izvoljeni so bili tudi poslanci lokalnega parlamenta - "Ljudske skupščine" (Halk Topluşu), in njen predsednik Peter Pashali.
Možnosti za preživetje gagauške nacionalne kulture in obstoj Gagauzov kot samostojnega ljudstva so majhne. Imajo najnižji delež prebivalcev z visoko izobrazbo v Moldaviji, pomanjkanje umetniške inteligence, zelo šibko znanstveno inteligenco in akutno pomanjkanje intelektualcev na splošno. Leta 1989 je bilo na državno univerzo in politehnični inštitut sprejetih polovico manj Gagauzov kot leta 1918. Gagauzi so zato slabo zastopani v upravi, poklicih in storitvenih dejavnostih. V krizi je tudi okolje. Analiza stanja je pripeljala do gagauškega gibanja za narodno preporod. 12. novembra 1989 je izredno zasedanje predstavnikov moldavskega vrhovnega sovjeta sprejelo resolucijo, ki je pozvala k ustanovitvi Gagauške ASSR v okviru Moldavske SSR. Tri dni pozneje predsedstvo moldavskega vrhovnega sovjeta te odločitve ni potrdilo in s tem poteptalo načelo nacionalne samoodločbe. Sočasno je moldavski tisk začel kampanjo protigagauške propagande. Preporod Gagauzov se zaradi odsotnost potrebnih pogojev kljub vrsti izjav ni uresničil in vse kaže, da je ljudstvo obsojeno na asimilacijo.
Genetika Primerjave DNK so pokazale, da so Gagauzi genetsko tesneje povezani s sosednjimi jugovzhodnoevropskimi populacijami kot z jezikovno sorodnimi anatolskimi populacijami. Podobnost s sosednjimi populacijami je morda posledica šibkih socialnih ovir med lokalnim in turško-pravoslavnim prebivalstvom Balkanskega polotoka.
Jezik