Valerie Elise Plame (rojena 13. avgusta 1963) je ameriška pisateljica, avtorica vohunskih romanov in nekdanja uslužbenka Centralne obveščevalne agencije (CIA). V aferi Plame iz leta 2003, znani tudi kot škandal z uhajanjem podatkov iz CIA, je identiteto Plame kot uslužbenke CIA razkril in nato objavil Robert Novak iz časopisa The Washington Post.

Po izbruhu škandala je bil kot eden od virov informacij naveden Richard Armitage iz zunanjega ministrstva ZDA, Scooter Libby, vodja osebja podpredsednika Dicka Cheneyja, pa je bil obsojen zaradi laganja preiskovalcem. Po neuspeli pritožbi je predsednik George W. Bush Libbyju znižal kazen. Leta 2018 ž ga je predsednik Donald Trump pomilostil. Nihče ni bil uradno obtožen razkritja informacij.

Plame je v sodelovanju s piscem, ki je pisal za njo napisala spomine, v katerih je opisala svojo kariero in dogodke, ki so vodili do njenega odstopa iz Cie. Pozneje je napisala in objavila vsaj dva vohunska romana. Leta 2010 je bil na podlagi njenih spominov in spominov njenega moža posnet biografski celovečerni film Fair Game.

Plame je bila leta 2020 neuspešna kandidatka za 3. kongresno okrožje Nove Mehike in je na predizborih 2. junija 2020 zasedla drugo mesto. Za Tereso Leger Fernandez .

Mladost in izobraževanje Valerie Elise Plame se je rodila 13. avgusta 1963 v letalski bazi Elmendorf v Anchorageu na Aljaski Diane (rojeni McClintock) in Samuelu Plamu III. Plame pravi, da je bil njen dedek po očetovi strani Jud, sin rabina, ki je emigriral iz Ukrajine; prvotni družinski priimek je bil "Plamevotski". Preostali člani njene družine so bili protestanti (vera, v kateri je bila Plame vzgojena); do odraslosti ni vedela, da je bil njen dedek Jud.

Leta 1981 je diplomirala na srednji šoli Lower Moreland v Huntingdon Valleyju v Pensilvaniji, leta 1985 pa na državni univerzi v Pensilvaniji, kjer je diplomirala iz oglaševanja. Med študijem na Penn State se je pridružila sestrskemu društvu Pi Beta Phi in delala za poslovni oddelek študentskega časopisa Daily Collegian. levo|sličica|200x200_pik| Predstavitev njene knjige Fair Game na Univerzi Brown v Providenceu, Rhode Island, 4. decembra 2007. Po končanem študiju in selitvi v Washington je Plame delala v trgovini z oblačili, medtem ko je čakala na rezultate prijave v CIA. V letih 1985-86 je bila sprejeta v razred za usposabljanje častnikov CIA. Posebni svetovalec Patrick Fitzgerald je potrdil, da je bila Plame "od 1. januarja 2002 dalje častnica Cie" in da je bila "njena povezanost s Cio od takrat do julija 2003 tajna". Podrobnosti o poklicni karieri Plame so še vedno zaupne, vendar je dokumentirano, da je za CIA delala kot neuradno kritje v zvezi s preprečevanjem širjenja orožja.

Plame je za CIA občasno delala kot neuradno prikritje (NOC), in sicer v Atenah in Bruslju. Čeprav je uporabljala lastno ime "Valerie Plame", se je morala za svoje naloge predstavljati v različnih poklicnih vlogah, da bi učinkoviteje zbirala obveščevalne podatke. Dve od njenih kritij vključujeta služenje kot mlajši konzularni uradnik v začetku devetdesetih let v Atenah in kasneje kot energetski analitik za zasebno podjetje (ustanovljeno leta 1994) "Brewster Jennings & Associates", za katerega je CIA pozneje priznala, da je bilo navidezno podjetje za določene preiskave. Nekdanji višji diplomat v Atenah se je Plame spominjal v njeni dvojni vlogi, spomnil pa se je tudi, da je bila ena od "nadzornih uradnikov", ki so koordinirali obisk predsednika Georgea Busha julija 1991 v Grčiji in Turčiji. Vprašanje, ali je dejansko imela status tajne osebe, je sporno. Po vojni v Perzijskem zalivu leta 1991 jo je CIA poslala najprej na London School of Economics in nato na College of Europe v Bruggeu na magistrski študij. Po drugi diplomi je ostala v Bruslju, kjer je kot "energetska svetovalka" za podjetje Brewster-Jennings začela opravljati naslednjo nalogo pod krinko. Od leta 1997 je bila glavna naloga Plame premeščena na sedež Cie v Langleyju v Virginiji.

V tem času je del njenega dela obsegal ugotavljanje uporabe aluminijastih cevi, ki jih je kupil Irak. Bela hiša je pred invazijo na Irak navajala analitike Cie, ki so menili, da si Irak prizadeva pridobiti jedrsko orožje in da bi te aluminijaste cevi lahko uporabili v centrifugi za jedrsko bogatenje. David Corn in Michael Isikoff sta trdila, da je tajno delo, ki so ga opravljali Plame in njeni sodelavci pri Cii v Centru za neširjenje jedrskega orožja pri Direktoratu centralne obveščevalne službe, močno nasprotovalo takšni trditvi.

"Plamegate" 14. julija 2003 je Robert Novak, novinar časopisa The Washington Post, v svoji kolumni uporabil informacije, pridobljene od Richarda Armitagea, Karla Rova in Scooterja Libbyja, in razkril identiteto Plame kot agentke Cie. Pravni dokumenti, objavljeni med preiskavo velike porote o uhajanju podatkov iz CIA, v zadevi Združene države proti Libbyju in kongresnih preiskavah, so dokazovali, da je bila Plame zaposlena kot tajna sodelavka CIA v času, ko je bila julija 2003 objavljena Novakova kolumna.

Na svoji tiskovni konferenci 28. oktobra 2005 je posebni tožilec Patrick Fitzgerald pojasnil potrebo po tajnosti svoje preiskave velike porote, ki se je začela jeseni 2003 – "ko je bilo jasno, da je bila krinka Valerie Wilson razkrita" – ter o ozadju in posledice obtožbe takratnega visokega uradnika Busheve administracije Scooterja Libbyja, saj se je nanašala nanjo.

Fitzgeraldovi poznejši odgovori na vprašanja novinarjev so dodatno osvetlili parametre preiskave uhajanja podatkov in kaj je kot glavni tožilec, ki ga zavezujejo pravila o tajnosti velike porote, takrat lahko in česa ne sme pravno razkriti. Uradni sodni dokumenti, objavljeni pozneje, 5. aprila 2006, razkrivajo, da je Libby pričal, da je bil "pred srečanjem z Judith Miller, novinarko časopisa The New York Times, posebej pooblaščen", da razkrije "ključne sodbe" tajne nacionalne obveščevalne ocene (NIE) iz oktobra 2002. Po Libbyjevem pričanju mu je "podpredsednik pozneje svetoval, da je predsednik pooblastil obtoženca za razkritje ustreznih delov NIE [Judith Miller]". Po njegovem pričanju so bile informacije, za katere je bil Libby pooblaščen, da jih razkrije Millerjevi, "namenjene ovržbi obtožb kritikov administracije, nekdanjega veleposlanika Josepha Wilsona". Nekaj dni po Libbyjevem srečanju z Millerjevo je takratna svetovalka za nacionalno varnost Condoleezza Rice novinarjem povedala: "Ne želimo se spuščati v selektivno deklasifikacijo" NIE in dodala: "Preučujemo, kaj je mogoče dati na voljo." "Sanitizirana različica" zadevnega NIE je bila uradno razkrita 18. julija 2003, deset dni po Libbyjevem stiku z Millerjem, in je bila predstavljena na informativnem sestanku Bele hiše o orožju za množično uničevanje (WMD) v Iraku. V NIE ni nobene omembe Valerie Plame ali njenega statusa pri CIA, vendar je posebni svetovalec domneval, da so bili ukrepi Bele hiše del "načrta za diskreditacijo, kaznovanje ali maščevanje proti gospodu Wilsonu". Predsednik Bush je pred tem nakazal, da bo odpustil tistega, ki je razkril Plame.

Sodna vloga Libbyjine obrambne ekipe je trdila, da Plame ni bila najpomembnejša od uradnikov administracije, ko so skušali ovreči obtožbe – ki jih je podal njen mož – da je Bela hiša manipulirala z obveščevalnimi podatki, da bi dokazala invazijo. Vloga je pokazala, da Libbyjevi odvetniki niso nameravali povedati, da mu je bilo naročeno, naj razkrije Plameino identiteto. V sodni vlogi je tudi navedeno, da "gospod Libby namerava dokazati, da je obtožnica napačna, ko namiguje, da so on in drugi vladni uradniki menili, da je bila vloga gospe Wilson pri pošiljanju njenega moža v Afriko pomembna," kar nakazuje, da so Libbyjevi odvetniki nameravali poklicati Karla Skoči na stojalo. Fitzgerald se je nazadnje odločil, da ne bo vložil tožbe proti Roveu.

Obtožnica proti Libby v petih točkah je vključevala lažno pričanje (dve točki), oviranje pravice (ena točka) in dajanje lažnih izjav zveznim preiskovalcem (dve točki). Ni pa bilo nobenega števka za razkritje zaupnih informacij, tj. Plamejevega statusa operativca Cie.

Sojenje Libby

Libby je bil 6. marca 2007 obsojen zaradi oviranja pravosodja, dajanja lažnih izjav in dveh primerov krive izpovedbe. Bil je oproščen v enem primeru lažnih izjav. Ni bil obtožen zaradi razkritja statusa Plame pri CIA. Obsojen je bil na 250.000 dolarjev denarne kazni, 30 mesecev zapora in dve leti pogojne kazni. Predsednik George W. Bush je 2. julija 2007 Libbyju kazen spremenil, pri čemer je odpravil zaporno kazen, pustil pa denarno kazen in pogojno kazen ter kazen označil za "pretirano". Na naslednji tiskovni konferenci 12. julija 2007 je Bush dejal: "... odločitev o Scooterju Libbyju je bila po mojem mnenju pravična in uravnotežena." Wilsonovi so se na omilitev kazni odzvali v izjavah, ki jih je objavila njihova pravna svetovalka Melanie Sloan, izvršna direktorica organizacije Citizens for Responsibility and Ethics in Washington (CREW), in na svoji spletni strani za pravno podporo. Predsednik Donald Trump je Libbyja pomilostil 13. aprila 2018.

Wilson proti Cheney 13. julija 2006 sta Joseph in Valerie Wilson vložila civilno tožbo proti Roveu, Libby, podpredsedniku Dicku Cheneyju in drugim neimenovanim visokim uradnikom Bele hiše (ki so jim kasneje dodali Richarda Armitagea) zaradi njihove domnevne vloge v javnosti. razkritje tajnega statusa Valerie Wilson pri Cii. Sodnik John D. Bates je 19. julija 2007 zavrnil tožbo Wilsonov zaradi pristojnosti; Wilsonova sta se pritožila. Dne 12. avgusta 2008 je tričlanski senat pritožbenega sodišča Združenih držav za okrožje Columbia v odločitvi 2-1 potrdil zavrnitev. Melanie Sloan iz organizacije Državljani za odgovornost in etiko v Washingtonu, ki zastopa zakonca Wilson, je "je dejala, da bo skupina zahtevala celotno okrožje DC, da pregleda primer in se pritoži na vrhovno sodišče ZDA ." Obamovo pravosodno ministrstvo se je strinjalo z Bushevo administracijo in trdilo, da Wilsonova nimata zakonitih razlogov za tožbo. O trenutnem položaju ministrstva za pravosodje je Sloan izjavil: "Zelo smo razočarani, ker Obamova administracija ni prepoznala hude škode, ki so jo Bushevi uradniki Bele hiše povzročili Joeju in Valerie Wilson. Stališča vlade ni mogoče združiti s pogosto izraženo zavezo predsednika Obame, da bo vladne uradnike znova odgovarjal za svoja dejanja.«

21. junija 2009 je vrhovno sodišče ZDA zavrnilo obravnavo obtožbe.

Zaslišanje hišnega nadzornega odbora 8. marca 2007, dva dni po izreku sodbe v Libbyjevem procesu, je kongresnik Henry Waxman, predsednik odbora za nadzor in vladno reformo predstavniškega doma ameriškega kongresa, napovedal, da bo njegov odbor 16. marca pozval Plame k pričanju, da bi preveril, "ali so uradniki Bele hiše upoštevali ustrezne postopke za zaščito Plameine identitete".

16. marca 2007 je Waxman na teh zaslišanjih o razkritju prebral izjavo o Plameovi karieri pri Cii, ki jo je odobril direktor CIE gen. Michael V. Hayden in CIA, ki je izjavila, da je bila pod krinko in da je njen status zaposlitve pri Cii tajen podatek, ki ga je v skladu z izvršnim ukazom 12958 prepovedano razkriti.

Kasnejša poročila v različnih novicah so se osredotočala na naslednje dele njene zgodbe:

"Moje ime in identiteto so brezskrbno in nepremišljeno zlorabili visoki vladni uradniki v Beli hiši in zunanjem ministrstvu"; do te zlorabe je prišlo iz "povsem političnih razlogov". Potem ko so uradniki v Bushevi administraciji razkrili njeno identiteto, je morala zapustiti Cio: "Nisem mogla več opravljati dela, za katerega sem bila visoko usposobljena." Svojega moža ni izbrala za potovanje Cie v Niger, ampak njen višji častnik ga je izbral in ji rekel, naj vpraša svojega moža, ali bi o tem razmislil: "Nisem ga priporočil. Nisem ga predlagal. Ni šlo za nepotizem . Nisem imel pooblastil [. . . ].«

Poštena igra