Turku () je največje mesto jugozahodne Finske in središče regije Jugozahodne Finske (Varsinais-Suomi, »Prava Finska«). Leži ob izlivu reke Aurajoki v Baltsko morje. Turku ima približno 202.000 prebivalcev, medtem ko ima metropolitansko območje približno 311.000 prebivalcev. Je šesta najbolj naseljena občina na Finskem in tretje najbolj naseljeno mestno območje v državi za Helsinki in Tamperejem.
Turku je najstarejše mesto na Finskem. Na zemljevidu iz leta 1154 ga omenja že arabski geograf al-Idrizi, kot letnica »rojstva Turkuja« pa se navadno navaja 1229, ko je papež Gregor IX. prvič omenil mesto Aboa v svoji buli in tja preselil sedež finske škofije. V času švedske vladavine je bil Turku najpomembnejše mesto vzhodnega dela kraljevine. Turku je bil najpomembnejše mesto v vzhodnem delu Kraljevine Švedske (današnje Finske). Po finski vojni je Finska leta 1809 postalo avtonomno Veliko vojvodstvo Ruskega imperija, Turku pa je postal glavno mesto Velikega vojvodstva Finska. Je pa Turku izgubil status prestolnice tri leta kasneje, leta 1812, ko se je car Aleksander I. Ruski odločil prestolnico prestaviti v Helsinke. Šele po zadnjem velikem požaru leta 1827 je bila večina vladnih institucij preseljena v Helsinke skupaj s Kraljevo akademijo Turku, ustanovljeno leta 1640, ki je kasneje postala Univerza v Helsinkih, s čimer se je utrdil položaj Helsinkov kot nove prestolnice. Turku je bil do poznih 1840-ih najbolj naseljeno mesto na Finskem in ostaja regionalna prestolnica, pomembno poslovno in kulturno središče ter pristanišče.
Zaradi svoje dolge zgodovine je bil Turku prizorišče številnih pomembnih dogodkov in je imel kot nekdanja prestolnica velik vpliv na finsko zgodovino. Turku je bil skupaj s Talinom, glavnim mestom Estonije, imenovan leta 2011 evropska prestolnica kulture. Leta 1996 je bilo mesto Turku razglašeno za "božično mesto" Finske. Turku je bil tudi uradno razglašen za prestolnico hrane na Finskem, saj je dom nekaterih najstarejših in najkakovostnejših finskih restavracij ter zgodovinsko znane ribje tržnice, ki poteka dvakrat letno. Kulturo menz in kavarn v Turkuju pogosto primerjajo s francosko prehranjevalno kulturo, zato je Turku znan tudi kot finski Pariz, od tod tudi švedski pregovor: »Varför Paris, vi har ju Åbo!« (Zakaj Pariz, imamo Turku!).
Turku je dvojezična občina s finščino in švedščino kot uradnim jezikom. Prebivalstvo sestavlja 79 % govorcev finsko, 5 % govorcev švedščine in 15 % govorcev drugih jezikov, kar je precej nad nacionalnim povprečjem.
Zaradi svoje lokacije je pristanišče Turku pomembno komercialno in potniško pristanišče, saj vsako leto v Stockholm in Mariehamn potuje več kot tri milijone potnikov.
Imena in etimologija Finsko ime Turku izvira iz Švedske in Rusije. Prvi podatki o besedi tori segajo v 16. stoletje in je bila izposojena s Švedske (prim. švedsko: torg, 'trg'). Na Švedskem beseda ni izvirna, ampak izposojena iz stare vzhodnoslovanske besede tǔrgǔ, ki v sodobni ruščini pomeni trg, barantanje ali trgovanje. Stara ruska beseda je prešla neposredno v finski jezik in dobila obliko turku. Danes se beseda uporablja le v idiomih, že v srednjem veku pa je beseda postopoma začela pomeniti ime mesta Turku.
Švedsko ime Åbo je morda preprosta kombinacija å ('reka; potok; velik potok') in bo ('bivališče'). Obstaja pa star pravni izraz, imenovan åborätt [sv] (kar pomeni približno 'pravica do življenja na'), ki je državljanom (imenovanim åbo) dal podedovano pravico do življenja na zemljišču v lasti krone (å pomeni 'na' v stari švedščini, zdaj på).
V finščini je rodilnik za Turku Turun, kar pomeni 'iz Turkuja'. Finska imena organizacij in inštitutov v Turkuju se pogosto začnejo s to besedo, na primer v Turun yliopisto za Univerzo v Turkuju.
Zgodovina Turku ima dolgo zgodovino največjega finskega mesta in občasno upravnega središča države, zadnjih dvesto let pa so ga prehiteli Helsinki. Identiteta mesta izhaja iz statusa najstarejšega mesta na Finskem in prve prestolnice države. Prvotno se je beseda Finska nanašala samo na območje okoli Turkuja (od tod tudi naslov Centralna Finska za regijo).
Zgodnja zgodovina Naselitev na območju Turkuja je relativno nova, saj je jugozahodna Finska zaradi ledene dobe dalj časa ostala pod morsko gladino. Zaradi tektonskega dviga se je regija Turku med 3000–2000 pr. n. št. preoblikovala iz obrobnega arhipelaga v obalo. Območje je bilo v železni dobi gosto poseljeno, saj je bilo najpomembnejša kmetijska regija. V regiji so odkrili starodavna pokopališča iz let 550 do 1150. Nekatera pokopališča so bila uporabljena v začetni migracijski fazi, nekatera so bila uporabljena samo v vikinški dobi, druga pa so bila ustanovljena v 12. stoletju. Tu so tudi ostanki hiš in vasi ter starih gradišč iz mlajše železne dobe.
Po legendi je angleški škof Henry prve Fince krstil v krščanstvo leta 1150. Vendar pa so prvi krščanski grobovi iz 10. in 11. stoletja, prvi arheološki dokazi o cerkvi pa iz 12. stoletja.Lahtinen (2015), pp. 11 V 11. stoletju se je regija Turku začela razvijati kot pristanišče. Najstarejša znana cesta, Hämeen härkätie, je najkasneje v 9. stoletju povezala regijo in stari grad Lieto s Tavastijo. Zgodnji literarni viri, kot je Al-Idrizijev zemljevid sveta iz leta 1154, omenjajo Turku.Suomen historian merkkipaaluja: Ensimmäisenä Turussa (in Finnish)
Švedska doba
Po dovoljenju papeža Gregorja IX. leta 1229 je bil škofovski sedež prestavljen iz Nousiainena v Koroinen, ki je blizu sedanjega središča Turkuja. Nič ne kaže, da je dejansko mesto Turku na tej točki že obstajalo; vendar mesto ni nastalo na nenaseljenem zemljišču, ampak so bila tam polja in verjetno tudi kmečka vas. Ker ni ohranjenega nobenega zanesljivega dokumenta o letu ustanovitve mesta, se ugiba tudi, da je bilo mesto ustanovljeno v 1280 ali 1290 na skupno pobudo kralja, škofa in dominikanskega samostana svetega Olafa, ki je bil ustanovljen leta 1249.
Stolnica v Turkuju je bila posvečena leta 1300. V srednjem veku je bil Turku sedež škofa (naslov, ki je bil kasneje nadgrajen v nadškofa Turkuja), nato pa je do 17. stoletja pokrival vzhodno polovico Kraljevine Švedske (večji del današnje Finske). Tudi če Turku ni imel uradnega statusa glavnega mesta, je bil dolgo časa najpomembnejše mesto na Finskem kot del trgovine in ladijskega prometa Hanzeatske lige. V 14. stoletju sta bili dve tretjini meščanov Nemci, postopoma pa se je delež domačih meščanov povečal. Poleg cerkvene oblasti so v Turkuju delovali edini govorci na Finskem, od 15. do 16. stoletja pa je v mestu zasedalo sodišče, ki je izvajalo najvišjo sodno oblast v državi, deželno sodišče Turku.
Na začetku 16. stoletja so Danci v povezavi s spori Kalmarske unije dvakrat uničili mesto, leta 1509 pod vodstvom admirala Otte Ruda in leta 1522 pod vodstvom admirala Sørena Norbyja, do Erika Flemingove čete so leta 1523 pregnale Dance s Finske.Pieni tietosanakirja, Otava (publisher). (finščina) Po začetku miru je Gustav Vasa, ki je pravkar postal kralj, temeljito spoznal različne dele svojega kraljestva, središče kraljevega prvega obiska Finske pa je bil grad Turku, kjer je živel med obiskom. Novi kralj je s seboj prinesel tudi versko reformacijo in prvi, ki je pridigal novo doktrino, je bil Petrus Särkilahti. Särkilahtijev učenec Mikael Agricola, ki je znan kot »oče finskega knjižnega jezika«, je nadaljeval versko reformo najprej kot ravnatelj stolne šole in kasneje kot škof v Turkuju. Vojvoda Ivan (kasneje Ivan III. Švedski), sin Gustava Vase, je prejel naslov finskega vojvode in je vladal svojemu ozemlju z gradu Turku, preden je postal naslednji švedski kralj po svojem bratu Eriku XIV.
Po vojni proti Sigismundu je bilo mesto prizorišča pokola pri Åboju. Po tem se je 17. stoletje začelo kot bolj mirno obdobje za Turku, ko je bil poudarek predvsem na poudarjanju položaja Turkuja kot središča širšega območja z ustanovitvijo številnih novih upravnih in šolskih ustanov. Leta 1640 je bila po ukazu kraljice Kristine v Turkuju ustanovljena prva univerza na Finskem, Kraljeva akademija Turku. Ta projekt sta podprla tudi grof Per Brahe, generalni guverner Finske in Isaacus Rothovius, škof iz Turkuja. Turku je bil leta 1676 tudi kraj srečanja Finskih držav.
Rusko obdobje
Po finski vojni je Švedska s pogodbo iz Fredrikshamna leta 1809 prepustila Finsko carski Rusiji. V Turkuju ni bilo nobenega odpora, ko so Rusi oktobra 1809 vkorakali v mesto v povezavi s finsko vojno. Kljub okupaciji je življenje v Turkuju potekalo mirno. Prizivno sodišče v Turkuju je ob prihodu Rusov nadaljevalo zasedanje in pozneje spomladi so Jacob Tengström, nadškof Turkuja in Finske, ter učiteljsko osebje Akademije v Turkuju prisegli na zvestobo novemu vladarju.
Turku je za kratek čas postal uradna prestolnica, vendar je status kmalu izgubil zaradi Helsinkov, saj je cesar Aleksander I. Ruski menil, da je Turku predaleč od Rusije in preveč povezan s Švedsko, da bi služil kot glavno mesto Velikega vojvodstva Finske. Sprememba se je uradno zgodila leta 1812. Vladni uradi, ki so ostali v Turkuju, so se dokončno preselili v novo prestolnico po velikem požaru v Turkuju, ki je leta 1827 uničil velik del mesta. Po požaru je nemški arhitekt Carl Ludvig Engel izdelal nov in varnejši mestni načrt, ki je zasnoval tudi novo prestolnico Helsinke. Nov načrt mesta, ki je temeljil na pravilnem mrežnem načrtu, je bil bolj prostoren in požarno varnejši kot prej, po rekonstrukciji pa je bil Turku ena najbolj enotnih arhitektur v Evropi. Turku je ostal največje mesto na Finskem še dvajset let.
Sredi 19. stoletja je bil Turku za Helsinki najpomembnejše obrtno mesto na Finskem, industrijsko revolucijo s parnimi in električnimi stroji pa je Turku doživel šele okoli leta 1900. Prva svetovna vojna je poskrbela za pospešek mestne industrije, saj so težave pri izvozu prizadele lesno industrijo, ki je Turku ni imel veliko in je bilo enostavno dobiti prepotrebne surovine iz nevtralne Švedske.
Po osamosvojitvi
Leta 1918 je bila v Turkuju ustanovljena nova univerza, Åbo Akademi – edina univerza v švedskem jeziku na Finskem. Dve leti kasneje je bila ob njej ustanovljena Univerza v finskem jeziku. Ti dve univerzi sta druga in tretja univerza, ustanovljena na Finskem, obe z zasebnimi donacijami.
V 20. stoletju so zgodovinarji, kot je Jarmo Virmavirta, Turku imenovali »finska vrata na zahod«. Mesto je imelo dobre povezave z drugimi zahodnoevropskimi državami in mesti, zlasti od leta 1940 s Stockholmom čez Botniški zaliv. V 1960-ih je Turku postal prvo zahodno mesto, ki je podpisalo sporazum o pobratenju z Leningradom v Sovjetski zvezi, kar je pripeljalo do večje medkulturne izmenjave in zagotovilo nov pomen mestni funkciji 'vrata'. Po padcu komunizma v Rusiji so številni ugledni Sovjeti prišli v Turku, da bi preučevali zahodne poslovne prakse, med njimi Vladimir Putin, tedanji podžupan Leningrada.