Japonski suhi vrt (枯山水, karesansui) ali japonski skalnjak, pogosto imenovan zen vrt, je značilen slog japonskega vrta. Ustvarja miniaturno stilizirano pokrajino s skrbno sestavljenimi razporeditvami skal, vodnih elementov, mahu, obrezanih dreves in grmovja ter uporablja gramoz ali pesek, ki je zgrabljen, da predstavlja valovanje v vodi.Ono Kenkichi and Walter Edwards: "Dvojezični (angleški in japonski) slovar japonskih vrtnih izrazov (Karesansui. str. 20) iz Kansai Main Pageocess, Nara 2001 Definicija Karesansui je bila pridobljena z dovoljenjem iz Spletni "živi" vodnik za ustvarjanje zen vrta by P.M. Patings. Zen vrtove običajno najdemo v templjih ali samostanih. Običajno je razmeroma majhen, obdan z zidom ali stavbami in je mišljen tako, da si ga lahko ogledate sedeč z enega samega zornega kota zunaj vrta, kot je veranda, rezidenca glavnega meniha templja ali samostana. V mnoge, z gramozom namesto s travo, stopijo le zaradi vzdrževanja. Klasični zen vrtovi so bili ustvarjeni v templjih zen budizma v Kjotu v obdobju Muromači. Namenjeni so bili posnemanju bistva narave, ne njenega dejanskega videza in služili kot pomoč pri meditaciji.Gunter Nitschke, Le Jardin japonais, p. 65.
Zgodovina Zgodnji japonski skalni vrtovi Kamniti vrtovi so na Japonskem obstajali vsaj od obdobja Heian (794–1185). Ti zgodnji vrtovi so bili opisani v prvem priročniku japonskih vrtov Sakuteiki (»Zapisi o vzdrževanju vrtov«), ki ga je konec 11. stoletja napisal Tačibana no Tošicuna (1028–1094). Prilagodili so kitajsko vrtno filozofijo dinastije Song (960–1279), kjer so skupine skal simbolizirale goro Penglai, legendarno gorsko otoško domovino osmih nesmrtnikov v kitajski mitologiji, v japonščini znano kot Horai.Michel Baridon, Les Jardins- Paysagistes, Jardinieres, Poetes, pp. 485–87. Sakuteiki je natančno opisal, kako je treba postaviti kamne. V enem odlomku je zapisal:
»Na mestu, kjer ni ne jezera ne potoka, lahko postavimo tako imenovano kare-sansui ali suho pokrajino«. Ta vrsta vrta je vsebovala skale, postavljene pokonci kot gore ali pa v miniaturni pokrajini hribe in grape z malo rastlinami. Opisal je več drugih slogov skalnjakov, ki so običajno vključevali potok ali ribnik, vključno s slogom velike reke, slogom gorske reke in slogom močvirja. Oceanski slog je vseboval skale, za katere se je zdelo, da so jih razjedli valovi, obdane z bregom belega peska, kot plaža.Michel Baridon, Les Jardins, p. 488
Bel pesek in prod sta bila dolgo značilnost japonskih vrtov. V šintoistični veri so ga uporabljali za simbol čistosti in ga uporabljali okoli svetišč, templjev in palač. V zen vrtovih predstavlja vodo ali, kot beli prostor na japonskih slikah, praznino in daljavo. So mesta meditacije.
Zen budizem in obdobje Muromači (1336–1573) Za obdobje Muromačija na Japonskem, ki je potekalo približno v istem času kot renesansa v Evropi, so bila značilna politična rivalstva, ki so pogosto vodila v vojne, a tudi izjemen razcvet japonske kulture. Tam se je začelo gledališče Noh, japonski obred pitja čaja, slog japonske arhitekture šoin in vrt zen.Nitschke, le jardin japonais, p. 67.
Zen budizem je bil uveden na Japonsko ob koncu 12. stoletja in je hitro pridobil veliko privržencev, zlasti med razredom samurajev in vojnimi gospodarji, ki so občudovali njegovo doktrino samodiscipline. Vrtovi zgodnjih zen templjev na Japonskem so spominjali na kitajske vrtove tistega časa z jezeri in otoki. Toda v Kjotu se je v 14. in 15. stoletju ob pomembnih zen templjih pojavila nova vrsta vrtov. Ti zen vrtovi so bili zasnovani za spodbujanje meditacije. «Narava, če bi jo naredili ekspresivno tako, da bi jo zmanjšali na njene abstraktne oblike, bi lahko posredovala najgloblje misli s svojo preprosto prisotnostjo«, je zapisal Michel Baridon. »Kompozicije iz kamna, ki so bile že običajne na Kitajskem, so na Japonskem postale prave okamenele pokrajine, ki so se zdele obešene v času, kot v določenih trenutkih gledališča Noh, ki sega v isto obdobje«.Baridon, Les Jardins p. 472.
Mnogi strokovnjaki menijo, da je prvi vrt, ki je začel prehod na nov slog, Saihō-dži, »tempelj dišav Zahoda«, popularno znan kot Koke-dera, tempelj mahu, v zahodnem delu Kjota. Budistični menih in zen mojster Musō Kokuši je leta 1334 preoblikoval budistični tempelj v zen samostan in zgradil vrtove. Spodnji vrt Saihō-dži je v tradicionalnem slogu obdobja Heian; ribnik z več skalnimi kompozicijami, ki predstavljajo otoke. Zgornji vrt je suhi skalnjak, ki ima tri skalne »otoke«. Prvi, imenovan Kamešima, otok želve, je podoben želvi, ki plava v »jezeru« mahu. Drugi, Zazen-seki, je ravna »meditacijska skala«, za katero se verjame, da izžareva mir in tišino; in tretji je kare-taki, suh »slap«, sestavljen iz stopnic ravnih granitnih skal. Mah, ki zdaj obdaja skale in predstavlja vodo, ni bil del prvotnega vrtnega načrta; zrasel je nekaj stoletij kasneje, ko je bil vrt neurejen, zdaj pa je najbolj znana značilnost vrta.Nitschke, le jardin japonais, pp. 68–73.
Muso Kokuši je zgradil še en tempeljski vrt v Tenrjū-dži, »tempelj nebeškega zmaja«. Zdi se, da je na ta vrt močno vplivalo kitajsko krajinsko slikarstvo dinastije Song, ki prikazuje gore, ki se dvigajo v megli in namiguje na veliko globino in višino. Vrt v Tenrjū-dži ima pravi ribnik z vodo in suhim slapom iz kamnov, ki je videti kot kitajska pokrajina. Saihō-dži in Tenrjū-dži prikazujeta prehod iz vrta v slogu Heian proti bolj abstraktnemu in stiliziranemu pogledu na naravo.
Vrtovi Ginkaku-dži, znani tudi kot Srebrni paviljon, se prav tako pripisujejo Muso Kokušiju. Ta tempeljski vrt je vključeval tradicionalni vrt z ribnikom, vendar je imel novo funkcijo za japonski vrt; območje z nabranim belim prodom s popolno oblikovano goro iz belega proda, ki spominja na goro Fudži, v središču. Prizor so poimenovali ginšanada, dobesedno »srebrni pesek in odprto morje«. Ta vrtna značilnost je postala znana kot kogecudai ali »majhna gora, obrnjena proti luni«, in podobna majhna gora Fudži, narejena iz peska ali zemlje, prekrite s travo, se je stoletja pozneje pojavljala v japonskih vrtovih.Nitschke, Le jardin japonais, p. 86.
Najbolj znan od vseh zen vrtov v Kjotu je Rjoan-dži, zgrajen v poznem 15. stoletju, kjer je zen vrt prvič postal povsem abstrakten. Vrt je pravokotnik velikosti 340 kvadratnih metrov.Nitschke, Le Jardin Japonais. Young and Young put the size at twenty-five meters by ten meters. V njej je postavljenih petnajst kamnov različnih velikosti, skrbno sestavljenih v pet skupin; ena skupina po pet kamnov, dve skupini po tri in dve skupini po dva kamna. Kamni so obdani z belim prodom, ki ga menihi vsak dan skrbno grabijo. Edina vegetacija na vrtu je nekaj mahu okoli kamnov. Vrt je namenjen opazovanju iz sedečega položaja na verandi hōdžō, rezidence opata samostana.Nitschke, Le Jardin Japonais, p. 90.
Vrt v Daisen-inu (1509–1513) je imel bolj literaren pristop kot Rjoan-dži. Tam »reka« belega proda predstavlja metaforično potovanje skozi življenje; začne se s suhim slapom v gorah, poteka skozi brzice in skale in se konča v mirnem morju belega proda z dvema prodnatima gorama.
Izum zen vrta je bil tesno povezan z razvojem japonskih pokrajinskih slik s tušem. Japonski slikarji, kot sta Sesshū Tōjō (1420–1506) in Soami (umrl 1525), so močno poenostavili svoje poglede na naravo in prikazali le najbolj bistvene vidike narave, pri čemer so okoli črnih in sivih risb pustili velike bele površine. Soami naj bi bil osebno vpleten v načrtovanje dveh najbolj znanih zen vrtov v Kjotu, Rjoan-dži in Daisen-in, čeprav njegova vpletenost ni bila nikoli z gotovostjo dokumentirana.
Michel Baridon je zapisal: »Slavni zen vrtovi iz obdobja Muromači so pokazali, da je japonska umetnost vrtov popeljala do najvišje stopnje intelektualne prefinjenosti, ki jo je bilo mogoče doseči.«Michel Baridon, Les Jardins, p. 474. Translation of this excerpt from French by D.R. Siefkin.
Poznejši skalni vrtovi V obdobju Edo je velik sprehajalni vrt postal prevladujoč slog japonskega vrta, vendar so zen vrtovi še naprej obstajali v zen templjih. Zgrajenih je bilo nekaj majhnih novih skalnjakov, običajno kot del vrta, kjer pravi potok ali ribnik ni bil praktičen.
Leta 1880 je stavbe templja Tōfuku-dži v Kjotu, enega najstarejših templjev v mestu, uničil požar. Leta 1940 je tempelj naročil krajinski zgodovinar in arhitekt Šigemori Mirei, da poustvari vrtove. Ustvaril je štiri različne vrtove, enega za vsako stran glavne tempeljske stavbe. Naredil je en vrt s petimi umetnimi griči, pokritimi s travo, ki simbolizirajo pet velikih starodavnih templjev Kjota; sodoben skalnjak z navpičnimi skalami, ki simbolizirajo goro Horai; veliko »morje« belega gramoza, nagrabljenega v vzorcu šahovnice in intimen vrt z vrtinčastimi peščenimi vzorci.Nitschke, Le jardin Japonais, pp. 217–18
V zadnjem stoletju so se zen vrtovi pojavili v mnogih državah zunaj Japonske.
Izbira in razporeditev kamnov Kamniti aranžmaji in drugi miniaturni elementi se uporabljajo za upodobitev gora in naravnih vodnih elementov in prizorov, otokov, rek in slapov. Kamniti in oblikovani grmi (karikomi, hako-zukuri topiarij) se uporabljajo izmenično. V večini vrtov se mah uporablja kot pokrivalo tal za ustvarjanje »zemlje«, prekrite z gozdom.
Izbira in postavitev kamnov je najpomembnejši del izdelave japonskega skalnjaka. V prvem znanem priročniku japonskega vrtnarjenja, Sakuteiki (»Zapisi o urejanju vrtov«), je izraženo kot »postavljanje kamnov«, iši vo tateru koto; dobesedno »dejanje postavljanja kamnov pokonci«. Določil je zelo natančna pravila za izbiro in postavitev kamnov ter opozoril, da bo lastnik vrta trpel nesrečo, če se pravila ne bodo upoštevala.Michel Baridon, Les Jardins, pp. 485–90. V japonskem vrtnarjenju so skale razvrščene kot visoke navpične, nizke navpične, obokane, ležeče ali ravne.Young and Young, The Art of the Japanese Garden. p. 22.
Za ustvarjanje »gora« se običajno uporabljajo magmatske vulkanske kamnine, razgibane gorske skale z ostrimi robovi. Gladke, zaobljene sedimentne kamnine se uporabljajo za robove prodnatih »rek« ali »morskih obal«. V kitajskih vrtovih dinastije Song so bile posamezne skale, ki so izgledale kot živali ali imele druge nenavadne lastnosti, pogosto glavna atrakcija vrta. V japonskih vrtovih posamezne skale redko igrajo glavno vlogo; poudarek je na skladnosti kompozicije. Za urejanje skal je v Sakuteiki veliko pravil, na primer: Poskrbite, da bodo vsi kamni, vse do sprednjega dela aranžmaja, postavljeni tako, da bodo vidne njihove najboljše strani. Če ima kamen grdo zgornjo stran, jo postavite tako, da bo ta stran poudarjena. Tudi če to pomeni, da se mora nagniti pod precejšnjim kotom, nihče ne bo opazil. Vedno mora biti več vodoravnih kot navpičnih kamnov. Če obstajajo kamni, ki »bežijo«, morajo biti kamni, ki se »lovijo«. Če obstajajo »naslonjeni« kamni, morajo biti tudi »podporni« kamni.
Skale so redko, če sploh kdaj, postavljene v ravne črte ali v simetrične vzorce. Najpogostejša razporeditev je ena ali več skupin treh kamnov. Ena pogosta triadna ureditev ima visoko navpično skalo, ob kateri sta dve manjši skali, ki predstavljata Budo in njegova dva spremljevalca. Druge osnovne kombinacije so visoka navpična skala z ležečo skalo; kratka navpična skala in ravna skala; in triado visoke navpične skale, ležeče skale in ploščate skale. Druga pomembna načela so, da izberete kamnine, ki se razlikujejo po barvi, obliki in velikosti, da se izognete kamninam s svetlimi barvami, ki bi lahko motile gledalca in poskrbite, da zrna kamnin tečejo v isto smer.
Ob koncu obdobja Edo je bilo izumljeno novo načelo: uporaba suteiši, »zavrženih« ali »brezimnih« kamnov, postavljenih na na videz naključna mesta, da bi dodali vrtu spontanost. Druga pomembna načela razporeditve kamnov vključujejo uravnoteženje števila navpičnih in vodoravnih skal.
Gramoz