Albrecht Wenzel Eusebius von Wallenstein ali češko Albrecht Václav Eusebius z Valdštejna, češki vojskovodja in politik, * 24. september 1583, Heřmanice na severu Češke, † 25. februar 1634, Cheb na skrajnem zahodu Češke.
V tridesetletni vojni se je bojeval na strani katoličanov in cesarja. V dveh obdobjih (1625–1630 in 1632–1634) je bil glavni poveljnik cesarske vojske, s katero je dosegel vrsto pomembnih zmag. Za zasluge in sposobnosti ga je cesar nagradil z vrsto ozemelj; tako je postal vojvoda v vojvodini FriedlandVojvodina Fridlandija se je nahajala v severo-vzhodnem delu današnje Češke in je obstajala samo v letih 1627–1634, pred tem je bila tri leta (1624–1627) kneževina in vojvodini Sagan, vojvodini Mecklenburg (1628–1631), knez Wendena, grof Schwerina, gospodar gospostev Rostock in Stargard. Zaradi njegovega vse večjega vpliva so mu postali sovražni volilni knezi, dunajski in bavarski dvor ter nazadnje tudi cesar Ferdinand II., ki ga je odstavil. Tajno sodišče ga je obsodilo veleizdaje, skupina cesarju vdanih oficirjev pa ga je med prenočevanjem ubila.
Mladost
Wallensteinova starša sta izhajala iz starega češkega plemstva, oče iz rodbine Valdštejn, ki je svoje ime dobila po gradu Valdštejn (nemško Waldstein) v češki pokrajini Češki raj, mati pa iz rodbine Smiřičtí iz Smiřic. Oče Vilém je bil peti sin v družini in njegovo posestvo Heřmanice ni bilo veliko. Bil je glavar okraja Hradecký kraj. Mati Markéta je rodila sedem otrok, a preživeli sta le dve hčeri in najmlajši sin Albrecht.
Allbrechtu sta mati in oče, oba protestanta, umrla ko je bil star 9 in 11 let. Po smrti staršev ga je k sebi na grad Košumberk vzel materin svak Jindřich Slavata s Chluma. Skupaj z njegovim sinom so ga dve leti vzgajali češki bratje, ki so se zavzemali za širjenje krščanstva, miru in izobraževanja v svetu. Jeseni 1597 ga je skrbnik poslal v nadaljnje šolanje v protestantsko latinsko šolo v mestu Złotoryja v Spodnji Šleziji in poleti 1599 na protestantsko akademijo v Altdorf pri Nürnbergu. Albrecht se je tam pogosto zapletal v bojevite prepire med študenti, kar ga je pripeljalo v mestno ječo. Med tem je njegov skrbnik umrl. Ko je februarja 1600 moral zapustiti Altdorf, je dve leti potoval po Franciji in Italiji, domnevno je tudi študiral na bolonjski in padovanski univerzi. Tekoče je že govoril češko, nemško, latinsko in italijansko in nekaj francoščine ter bil sposoben razumeti špansko.
Prvi vstop v vojsko
Albrecht je leta 1602 stopil v dvorno službo mejnega grofa Karla von Burgau, sina nadvojvode Ferdinanda Tirolskega brata cesarja Maksimilijana II.. Leta 1604 se je priključil pehotnemu regimentu čeških cesarskih najemnikov in se z njimi boril na Ogrskem proti Turkom pod poveljstvom italijanskega generala Giorgia Baste. Tam se je seznanil s taktiko lahke transilvanske konjenice in se srečal s takrat petinštiridesetletnim poveljnikom cesarskega topništva grofom Tillyjem. Njegova prva vojaška zaposlitev se je končala z Žitvanskim mirom (1606)glej tudi tukaj. Očitno pa je želel ostati v vojaški službi, saj si je od cesarja že pridobil priporočila za sprejem v vojsko Španske Nizozemskebrat cesarja Rudolfa II., nadvojvoda Albert VII. Avstrijski, je bil takrat namestnik španskega kralja na Nizozemskem. Potem pa se je odločil drugače. Na svakovo priporočilo je postal komornik na dvoru nadvojvode Matije.
Uveljavljanje na Moravskem in prva poroka
Albrecht se je v Olomucu, kjer je bila njegova sestra Kateřina Anna poročena z vodjo moravskih protestantov, deželnim glavarjem Karlom Starejšim ze Žerotína, seznanil z vodjo seminarja v jezuitskem samostanuime mu je bilo Veit Pachta von Rayhofen. Najverjetneje je takrat iz protestantizma prestopil v katolištvo. Morda ga je v to prepričal menih, verjetneje pa habsburška politika, ki je protestantom preprečevala napredovanje v vojski.
Leta 1609 se je Albrecht, s posredovanjem omenjenega meniha, poročil z nekoliko starejšo Čehinjo Lukrecijo, bogato vdovo po Arklebu z Víckov, ki je v vzhodni Moravski posedoval mesta Vsetín, Lukov, Rymice, Všetuly/Holešov in 46 vasi. Takoj je prevzel vajeti gospodarjenja. Zanimal se je za vse podrobnosti in vpeljal izboljšave. Razumel je, da zadovoljni podložniki prinašajo gospodarju večji dohodek, zato jim je zboljševal pogoje, a jih tudi vabil v katolištvo, kot je od njega pričakoval omenjeni menih. Razumno gospodarjenje mu je prineslo ugled pri večini moravskih stanov, tako protestantskih kot katoliških. Leta 1610 so ga imenovali za nabornega komisarja z nalogo, da zbere regiment mušketirjev, ki bi varovali moravsko mejo pred passavskimi vojašklmi tolpami v letih 1610–1611 so vojaške tolpe, skupaj kakih 110.000 mož, plenile po Avstriji, Češki in Moravski.
Leta 1614 je Lukrecija umrla in Albrecht je podedoval njeno imetje. Z velikim pompom jo je dal pokopati v božjepotni cerkvi v vasi Štípa (danes del mesta Zlín) na gospostvu Lukov in v njen spomin ustanovil tam kartuzijanski samostanki pa ni bil nikoli dograjen, ker je Wallenstein prej umrl. Ljudje so ga cenili tudi zaradi njegove zadržanosti v pogledu verskih vprašanj. Leta 1615 so ga moravski stanovi imenovali za poveljnika pehotnega regimenta, ki ga je moral v primeru vojne sestaviti in opremiti na svoje stroške. Tedaj je prvič zbolel za boleznijo, ki se mu je kasneje ponavljala, za katero je mislil, da je posledica pretiranega pitja alkohola.
Med tem je Matija postal cesar (1612). Albrecht je kot njegov komornik izstopal s svojim sijajem, ki je kazal na bogastvo, katerega izvor sodobnikom ni bil jasen. Leta 1615 je postal tudi komornik nadvojvode Ferdinanda Notranjeavstrijskega in nadvojvode Maksimilijana III.4. sin cesarja Maksimilijana II., kasnejši veliki mojster Nemškega viteškega reda
Notranjeavstrijski nadvojvoda Ferdinand je v vojni z Benetkami (1615–1617)imenovana furlanska ali gradiščanska ali uskoška vojna ostal brez denarja in je zaprosil svoje vazale in stanove, da mu v pomoč pošljejo čete na lastne stroške. Edini, ki se je odzval, je bil Albrecht Wallenstein, ki je na svoj račun opremil 200 konjenikov in leta 1617 z njimi rešil trdnjavo Gradišče beneškega obleganja. S tem si je pridobil naklonjenost bodočega cesarja.
Med češko vstajo
Cesar Matija je leta 1617 Čehom vsilil svojega bratranca Ferdinanda za novega češkega kralja. Protestantski češki stanovi so se naslednje leto temu imenovanju uprli in ga odstavili. S tem se je začela tridesetletna vojna, v kateri se je Wallenstein postavil na habsburško, to je katoliško stran.
Moravski stanovi so sprva ostali nevtralni, organizirali pa so svojo deželno obrambo. Wallenstein je v Jihlavi zbral svojih 3.000 mušketirjev.
Avgusta 1618 se je Ferdinand kot cesarjev namestnik udeležil moravskega deželnega zbora. Wallenstein mu je tedaj ponudi, da zanj na lastne stroške postav regiment kirasirjev. Jeseni je odpotoval na Dunaj, kjer so ga imenovali za cesarskega oficirja in ga pooblastili za nabor. Polovico od potrebnih 40.000 guldnov je prispeval sam, polovico pa si jih je izposodil. Istočasno je bil tako cesarski in moravski oficir. Marca 1619 je bil njegov, v Flandriji zbrani regiment najemnikov, že pripravljen. V začetku aprila se je Wallenstein vrnil v Olomuc. Malo prej je umrl cesar Matija.
Do 20. aprila se moravski stanovi še vedno niso odločili, ali se bodo priključili vstaji ali ne. Zato je češki poveljnik grof Heinrich Matthias von Thurn prekoračil moravsko mejo in brez boja zasedel Moravsko; prebivalstvo ga je navdušeno sprejelo. 2. maja so se moravski stanovi na zboru v Brnu priključili vstaji.
Wallenstein se je skupaj s poveljnikom moravske vojskeJiří Březničtí z Náchoda odločil, da bo svoj regiment prepeljal na Dunaj. Náchodu so se vojaki uprli in reševati se je moral z begom. Tudi Wallensteinu je hotel eden od podrejenih namen preprečiti, a ga je Wallenstein zabodel. 5. maja je polovico regimenta pripeljal na Dunaj (drugi so se porazgubili), s seboj pa je prinesel tudi denar iz blagajne moravskih stanov. Dunajčani so denar vrnili moravskim stanovom. Ti so Wallensteina za vedno izgnali in zaplenili vse njegovo premoženje na Moravskem. Bil je spet samo najemnik v cesarjevi službi. S svojimi 1.300 kirasirji se je vključili v vojsko generala Charlesa de Bucquoya, ki je tedaj vodil cesarsko vojsko in znatno pripomogel k zmagi v bitki pri Záblatí (junij 1619, severozahodno od Čeških Budejovic).
Jeseni 1619 je v pomoč upornikom mimo Bratislave proti Dunaju prodiral transilvanski knez Gábor Bethlen. Bucquoy se je pred močnejšo nasprotno vojskoBucquoyeva vojska je štela 20.000 mož, združeni vojski Thurna in Bethlena pa 35.000 mož umaknil preko Donave, da bi zaščitil Dunaj. Wallensteinovi konjeniki so ščitili prehod vojske preko reke pred napadi sovražnikov in nazadnje most podrli. Dunaj je bil rešen. Bethlen in Thurn sta se dokončno umaknila, ko je Ferdinandov svak, poljski kralj Sigismund III.z njim je bila poročena Ferdinandova sestra Ana, Avstrijcem poslal pomoč.
Medtem je bil Ferdinand na zboru volilnih knezov v Frankfurtu izvoljen za cesarja (28. avgusta 1619). Dva dni kasneje so Čehi v Pragi za svojega kralja izvolili pfalškega volilnega kneza Friderika V. Ferdinand se je na povratku s kronanja ustavil v Münchnu. Z bavarskim vojvodo Maksimilijanom I. sta se dogovorila, da bo katoliška liga sestavila vojsko 25.000 najemnikov, ki se bo borila za katolištvo in cesarstvo. Stroške za vojsko bo plačeval cesar. Čete cesarstva se bodo tej vojski priključile kot pomožne čete, tudi njim bo poveljeval poveljnik lige. Organizacijo in vodstvo vojske katoliške lige so zaupali španskemu poveljniku grofu Johannu Tillyju.
Vojska katoliške lige je julija 1620 iz Bavarske vstopila v Avstrijo in tam pokorila avstrijske stanove, ki so se pridružili češki vstaji. Skupaj s cesarsko vojsko je konec septembra prekoračila češko mejo in v bitki na Beli gori (8. novembra 1620) potolkla vojsko upornikov. Wallenstein je v tistem času bolan ležal v postelji.
Po bitki na Beli gori so Wallensteinovi regimenti ostali pri vojski, on pa je dobil nalogo, da s posebno enoto zavzame severozahod Češke. Vsa mesta, ki jih je zavzel, so se morala pokloniti cesarju in plačevati za mestne posadke. Praktično je bil vojaški poveljnik severne Češke, formalno pa še vedno podrejen Bucquoyu in je za cesarsko armado nabiral nove regimente. V začetku leta 1621 je bil imenovan za člana dvornega vojnega sveta na Dunaju, a se je opravičil in ostal v Pragi. S časom je razširil svoje pristojnosti in imel nadzor nad vsemi dogajanji na Češkem.
Vojvodina Friedlandija. Prvi pohod na Ogrsko
Po vojni je bilo uporno češko plemstvo obsojeno na odvzem lastnine. Cesar je dal Wallensteinu za poplačilo svojega dolga v fevd posesti Jičín, Český Dub, Hrubá Skála, Semily in Hořice in v zameno za novo posojilo posesti Frýdlant v Čechách (nemško Friedland) in Liberec.
Cesarska uprava je za plačevanje vojske potrebovala vedno več denarja. Iskala je nove vire dohodkov. Eden je bila kovnica, ki je kovala vse manj vreden denar. Med ustanovitelji kovnice so bili poleg cesarske dvorne kamere tudi upravnik Češke knez Karel I. von Liechtenstein, glavni bankir Hans de Witte, Wallenstein in drugi.