sličica|Simfonij kitaraste oblike Simfónij (poznan tudi kot lajna) je godalno glasbilo, ki proizvaja zvok z ročno vrtečim se kolesom, ki drgne ob strune. Kolo deluje na podoben način kot violinski lok, posamezne note, zaigrane na inštrument, pa prav tako zvenijo podobno kot pri violini. Melodije se igrajo na klaviaturi, ki pritiska tangente - majhne zagozde, običajno narejene iz lesa - ob eno ali več strun in tako spremeni njihovo višino. Kot večina drugih akustičnih godalnih inštrumentov ima tudi simfónij zvočno ploščo in votel trup, ki omogoča slišnost vibracij strun.
Večina simfonijev ima več brnečih strun, ki dajejo melodiji stalno spremljavo, zaradi česar je zvok podoben zvoku dud, in se glasbili velikokrat uporabljata skupaj ali izmenično. Glasbilo se najbolj pogosto uporablja v okcitanski, aragonski, kajunski francoski, asturski, kantabrski, galicijski, madžarski in slovanski ljudski glasbi.
Ena ali več brnečih strun običajno teče čez ohlapen most tako, da proizvaja značilen udarni brenčeč zvok, med vrtenjem kolesa.
Zgodovina sličica| Starodavni kralji igrajo na organister v Pórticu de la Gloria v katedrali Santiago de Compostela v mestu Santiagu de Compostela v Španiji. Splošno prepričanje je, da se je simfónij razvil iz gosli okrog 11. stoletja v Evropi ali na Bližnjem vzhodu (npr. instrument rebab). Prva omemba gosli v Evropi izvira iz 9. stoletja iz zapisov perzijskega geografa Ibna Khurradadhbiha (um. 911), kjer avtor označi liro (lūrā) kot tipičen instrument v Bizantinskem cesarstvu.Margaret J. Kartomi: On Concepts and Classifications of Musical Instruments. Chicago Studies in Ethnomusicology, University of Chicago Press, 1990 Ena izmed najzgodnejših predhodnih oblik simfónija je bil velik inštrument s telesom v obliki kitare in dolgim vratom, v katerem so bile nameščene tipke (ki pokrivajo eno diatonično oktavo) imenovan organister. Ta je imel eno samo melodijsko struno in dve struni, ki sta tekli preko skupnega mostu, ter razmeroma majhno kolo. Na organister sta zaradi velikosti morali igrati dve osebi, pri čemer je ena oseba vrtela ročico, druga pa je vlekla tipke navzgor. Zaradi okornosti vleke tipk je bilo na organistru mogoče igrati le počasne melodije.Christopher Page, "The Medieval Organistrum and Symphonia. 1: A Legacy From the East?," The Galpin Society Journal 35:37–44, and "The Medieval Organistrum and Symphonia. 2: Terminology," The Galpin Society Journal 36:71–87
Tonske višine na organstru so bile zastavljene v skladu s pitagorejskim temperamentom. Inštrument se je uporabljal predvsem v samostanskih in cerkvenih okoljih za spremljavo zborovske glasbe. Opat Odo iz Clunyja (umrl 942) naj bi napisal kratek opis konstrukcije organistra z naslovom Quomodo organistrum construatur (Kako nastane organister),Scriptores ecclesiastici de musica sacra potissimum, 3 vols., ed. Martin Gerbert (St. Blaise: Typis San-Blasianis, 1784; reprint ed., Hildesheim: Olms, 1963), 1:303. Available online at http://www.chmtl.indiana.edu/tml/9th-11th/ODOORG_TEXT.html Franz Montgomery, "The Etymology of the Phrase by Rote." Modern Language Notes 46/1 (Jan. 1931), 19–21. vendar se je prvotni zapis izgubil, legitimnost kopije, v kateri je glasbilo opisano, pa je vprašljiva. Drug dokument iz 10. stoletja, za katerega se domneva, da omenja instrument podoben simfóniju, je arabski glasbeni zbornik Al Ziriklija. Ena najzgodnejših vizualnih upodobitev organistruma se pojavi na Pórtico da Gloria (Portalu slave) iz 12. stoletja v stolnici v Santiago de Compostela (Galicija, Španija). Na portalu sta upodobljena dva glasbenika, ki igrata na organister. levo|sličica|Igralec simfónija v Saint-Jean-des-Ollières, Puy-de-Dôme (Francija)
Kasneje so organister pomanjšali tako, da je lahko en sam igralec vrtel ročico in igral na tipke. Solistični organister je bil dobro poznan v Španiji in Franciji, vendar ga je postopoma nadomestila simfónija, majhna škatlasta različica simfónija s tremi strunami in diatonično klaviaturo. Približno v istem času je bila razvita nova oblika klaviature, ki se je pritiskala s spodnje strani. Ta je bila veliko bolj praktična za hitrejšo glasbo in lažje za rokovanje in je sčasoma popolnoma zamenjala klaviaturo, ki se je vlekla z zgornje strani. Srednjeveške upodobitve simfónije prikazujejo obe vrsti tipk.
V renesansi je bil simfónij zelo priljubljeno glasbilo (poleg dud). Imel je značilno obliko s kratim vratom in škatlastim telesom z ukrivljenim repom. V tem času so se na ilustracijah prvič začenja pojavljati tudi brneči most. Brenčeči most ali brenčalo (v angleščini pogosto imenovan pes (dog)) je asimetričen most, ki leži pod brnečimi strunami na zvočni plošči. Ko kolo pridobi na hitrosti, se ena noga mostu dvigne od zvočne plošče in zavibrira ter ustvari brenčeč zvok. Domneva se, da je brenčeči most prišel iz trombe marine (monokorda), strunskega inštrumenta z lokom.
V pozni renesansi sta se razvili dve značilni obliki simfónijev. Prva oblika je podobna kitari, drugi pa je po obliki podobna trupu lutnje. Simfónij z lutnjasto obliko je še posebej značilen za glasbila iz Francije. sličica| Del vrta zemeljskih užitkov Hieronymusa Boscha, ki prikazuje prvo znano upodobitev brenčečega mostu na simfóniju
Konec 17. stoletja je glasbilo prešlo v najnižje družbene sloje in dobilo imena, kot sta nemško Bauernleier (kmečka lira) in Bettlerleier (beraška lira), zaradi večje potrebe po polisimfoničnih sposobnostih in spreminjajočem se glasbenem okusu višjih slojev. V 18. stoletju je zaradi francoskega rokokojskega okusa po rustikalnih popestritvah simfónij znova pritegnil pozornost višjih slojev, kjer je pridobil izjemno priljubljenost med plemstvom do te mere, da so znani skladatelji pisali dela za glasbilo. Najbolj znano med njimi je Il pastor Fido Nicolasa Chédevilla, ki ga pripisujejo Vivaldiju. V tem času se je razvila najpogostejša oblika simfonija, vielle à roue (dobesedno viela s kolesom) s šestimi strunami. To glasbilo ima dve melodični struni in štiri brneče strune. Slednje so uglašene tako, da se lahko z njihovim vklopom ali izklopom inštrument igra v več lestvicah (npr. C in G ali G in D).
V tem času se je simfónij razširil tudi v srednjo Evropo, kjer so se v zahodnih slovanskih državah, nemško govorečih območjih in na Madžarskem razvile nadaljnje variacije glasbila. Večina variacij simfónijev je praktično padla iz uporabe do začetka dvajsetega stoletja. Najbolj znane so francoska vielle à roue, madžarska tekerőlant in španska zanfoña . V Ukrajini so različico, imenovano lira, pogosto uporabljali slepi ulični glasbeniki, ki jih je Stalin v 1930-ih večinoma odstranil v veliki čistki. levo|sličica| Potepuhi s simfónijem (risba iz leta 1887)
Tradicija igranja simfónija je dobro razvita zlasti na Madžarskem, Poljskem, v Belorusiji, jugovzhodni Franciji in Ukrajini. V Ukrajini je glasbilo znano kot lira ali relira. Igrali so in ga še vedno igrajo profesionalni, pogosto slepi, potujoči glasbeniki, znani kot lirnyky. Njihov repertoar večinoma opeva parareligiozne teme, večina skladb pa je nastala v obdobju baroka. V vzhodni Ukrajini repertoar vključuje edinstvene zgodovinske epe, znane kot dume in ljudske plese.
Ruske oblasti so lirnyke kategorizirale kot berače in so bili ti zato zatirani, v kolikor so jih oblasti našle pri nastopanju na ulicah večjih mest do leta 1902, ko so etnografi, ki so se udeležili 12. vseruske arheološke konference, oblasti pozvali, naj jih prenehajo preganjati.
Na simfónij igra Der Leiermann, ulični glasbenik, upodobljen v zadnji, melanholični pesmi Schubertove Zimske poti. Prav tako je glasbilo prikazano in igran v filmu Captains Courageous (1937) kot glasbilo lika Manuela, ki ga igra Spencer Tracy.
Glasbilo je na novo prišlo v javnost, ko je Donovan leta 1968 izdal svojo pop uspešnico Hurdy Gurdy Man. Čeprav pesem ne uporablja simfónija, je ponavljajoča se omemba glasbila v besedilu pesmi vzbudila radovednost in zanimanje med mladimi, kar je sčasoma privedlo do letnega glasbenega festivala simfónijev na območju Olimpijskega polotoka v zvezni državi Washington, ki se odvija v septembru.About the Over The Water Hurdy-Gurdy Association. From the 'Over The Water' website. Retrieved on January 9, 2014
V današnjem času je tradicija ponovno oživela. Težnje za ponovno oživitev glasbila že vrsto let potekajo tudi v Avstriji, Belorusiji, Belgiji, na Češkem, Danskem, v Nemčiji, na Madžarskem, v Italiji, na Nizozemskem, na Norveškem, Poljskem, Portugalskem, v Rusiji, na Slovaškem, v Španiji, na Švedskem in v Ukrajini. Po ponovnem odkritju glasbila, so ga glasbeniki začeli uporabljati v različnih glasbenih slogih (glejte seznam posnetkov, kjer se uporablja simfónij), vključno s sodobnimi oblikami, ki jih običajno ne povezujemo z glasbilom.
Terminologija sličica| Anna Murphy (Cellar Darling ; prej Eluveitie) igra sodobno različico simfónija Oseba, ki igra simfónij, se imenuje simfonist ali (zlasti za igralce francoskih glasbil) viellist. V angleščini se inštrument imenuje hurdy-gurdy, oseba pa hurdy-gurdist.
V Franciji se igralec inštrumenta kliče un sonneur de vielle (dobesedno zvočnik vielle), un vielleux ali un vielleur.
Zaradi poudarka francoske tradicije so številni izrazi za inštrumente in nastope, ki se uporabljajo v angleščini, običajno vzeti iz francoščine in je za branje literature potrebno splošno poznati te izraze. Takšni pogosti izrazi so naslednji:
Trompette (trobenta): najvišje zveneča brneča struna, ki ima brneči most Mouche (muha): brneča struna uglašena na četrtino ali petino pod trobento Petit bourdon (mali čmrlj): brneča struna za oktavo nižja od strune trompette Gros bourdon (veliki čmrlj): brneča struna za oktava nižja od strune mouche Chanterelle(kantarela): melodične strune Chien (brenčalo): (dobesedno "pes"), brneči most Tirant (veznik): majhen zatič v končniku instrumenta, ki se uporablja za nadzor občutljivosti brenčečega mostu
Nomenklatura sličica| Dva simfónija v madžarskem slogu (tekerőlants) sličica| Simfónij v Museu de la Música de Barcelona V slovenščini se glasbilo imenuje simfónij ali lajna, v Prekmurju pa se pojavlja tudi poslovenjen madžarski izraz hrgadus. V slovenščini ima izraz lajna tudi slabšalni pomen.
Glede na Oxfordski angleški slovar angleški izraz hurdy-gurdy izvira iz sredine 18. stoletja in je po naravi onomatopejski. Izraz naj bi izviral iz glasu, ki je značilen za glasbila s trdnimi lesenimi kolesi, ki so se zvila zaradi sprememb v vlažnosti, ali po zvoku brenčečega mostu. Druga možnost je, da izraz izvira iz škotskega in severnoangleškega izraza za hrup ali nered, hirdy-girdy ali iz hurly-burly. Glasbilo se v angleščini včasih bolj opisno imenuje wheel fiddle, vendar se ta izraz med igralci instrumenta le redko uporablja. Druga možna izpeljava je iz madžarskega izraza za lajno hegedűs (slovenska različica hrgadus).Slovene Folklore, Author(s): F. S. Copeland, Source: Folklore, Vol. 42, No. 4 (Dec. 31, 1931)
V Franciji se glasbilo imenuje vielle à roue (lajna s kolesom) ali samo vielle (čeprav obstaja še eno glasbilo s tem imenom), v francosko govorečih predelih Belgije pa je v lokalnih narečjih glasbilo znano tudi kot vièrlerète/vièrlète ali tisse di dj'va ('konjska glava'). Na Flamskem in Nizozemskem se glasbilo kliče draailier, kar je ustreza nemškemu imenu za taisto glasbilo Drehleier. Drugo nemško ime je Bauernleier in pomeni "kmečka lira". V Italiji se glasbilo imenuje ghironda ali lira tedesca. V Španiji se glasbilo imenuje zanfona v Galiciji, zanfoña v Zamori, rabil v Asturiji in viola de roda v Kataloniji. V baskovščini je simfónij znan kot zarrabete, na Portugalskem pa se imenuje sanfona.