sličica|245x245_pik|Dva ameriška vojaka med begom proti bunkerju, 1917. Združene države Amerike so napovedale vojno Nemčiji 6. aprila 1917, skoraj tri leta po začetku prve svetovne vojne. Premirje je bilo med državama razglašeno 11. novembra 1918. Pred vstopom v vojno, so ZDA ostale nevtralne, čeprav so bile pomemben dobavitelj Združenemu kraljestvu, Franciji in drugim pristojnosti držav zaveznic prve svetovne vojne.
ZDA so vložile svoje glavne prispevke v smislu zalog, surovin in denarja, začenši leta 1917. Ameriški vojaki pod vodstvom generala ameriške vojske Johna Pershinga, glavnega poveljnika ameriške ekspedicijske sile (AEF), so prispeli z številom 10.000 vojakov na zahodno fronto poleti 1918. Med vojno so ZDA mobilizirale več kot 4 milijone vojaškega osebja in utrpele izgubo 65.000 ljudi. Vojna je bila dramatična širitev ameriške vlade, da bi si prizadevala za vojno in znatno povečanje velikosti ameriških oboroženih sil.
Po relativno počasnem začetku pri mobilizaciji gospodarstva in delovne sile je bil do pomladi 1918 ameriški narod pripravljen igrati svojo vlogo v vojni. Pod vodstvom ameriškega predsednika Woodrowa Wilsona je vojna predstavljala vrhunec progresivne dobe, saj si je prizadevala za reformo in uvedbo demokracije v svetu. Javno nasprotovanje ameriškemu vstopu v vojno je bilo veliko.
Vstop v vojno levo|sličica|291x291_pik|ZDA je v prvi svetovni vojni vodil Woodrow Wilson Ameriški vstop v prvo svetovno vojno je nastopil 6. aprila 1917 po večletnem prizadevanju predsednika Woodrowa Wilsona, da bi Združene države Amerike držal stran od vojne. Mnenje o nevtralnosti je bilo še posebej veliko med Irskimi Američani, Nemškimi Američani in Skandinavskimi Američani, pa tudi med cerkvenimi voditelji in med ženskami na splošno. Po drugi strani pa je bilo ameriško mnenje že pred izbruhom prve svetovne vojne bolj negativno do Nemškega cesarstva kot do katere koli druge evropske države. Sčasoma, zlasti po poročilih o nemških vojnih zločinih v Belgiji leta 1914 in po nemški potopitvi britanske potniške ladje RMS Lusitania leta 1915, so Američani vse bolj začeli gledati na Nemško cesarstvo kot na agresorja.Barnes, Harry Elmer. The Genesis of the World War (1925) pp. 590–591
Kot predsednik ZDA je bil Wilson tisti, ki je sprejemal ključne politične odločitve glede zunanjih zadev: medtem ko je v državi prevladoval mir, je domače gospodarstvo delovalo po načelu laissez-faire, pri čemer so ameriške banke dajale ogromna posojila Veliki Britaniji in Franciji – skladom, ki so bili v velik del se uporablja za nakup streliva, surovin in hrane iz onstran Atlantika. Do leta 1917 se je Wilson minimalno pripravljal na kopensko vojno in držal ameriško vojsko v mirnem stanju, kljub vse večjim zahtevam po večji pripravljenosti. Vendar je razširil ameriško mornarico.H.J.Res.169: Declaration of War with Austria-Hungary, WWI, United States Senate
Leta 1917 se je z rusko revolucijo in razširjenim razočaranjem nad vojno ter z nizkimi krediti v Veliki Britaniji in Franciji zdelo, da ima Nemško cesarstvo premoč v Evropi, medtem ko se je Osmansko cesarstvo oklepalo svojih posesti na Bližnjem vzhodu. Istega leta se je Nemško cesarstvo odločilo, da nadaljuje neomejeno podmorniško vojno proti vsem plovilom, ki bodo plula v britanskih vodah; ta poskus, s katerim so Nemci mislili, da se bo Velika Britanija predala, je bil uravnotežen z pričakovanjem, da bo skoraj zagotovo pripeljal ZDA v vojno. Nemško cesarstvo je v telegramu, znanem kot Zimmermannov telegram, ki ga je prestregla britanska obveščevalna služba, dalo tudi skrivno ponudbo za pomoč Mehiki pri ponovni pridobitvi ozemelj, izgubljenih v mehiško-ameriški vojni. Objava tega sporočila je močno razburila Američane, ko so nemške podmornice začele potapljati ameriške trgovske ladje v severnem Atlantiku. Wilson je nato od kongresa zahteval "razglasitev vojne za konec vseh vojn", ki bi "naredila svet varen za demokracijo", kongres pa je 6. aprila 1917 glasoval za razglasitev vojne Nemškemu cesarstvu. 7. decembra 1917 so ZDA napovedale vojno še Avstro-Ogrski. Ameriške enote so začele prihajati na Zahodno fronto v veliko večjem številu leta 1918.
Nevtralnost Po začetku vojne leta 1914 so ZDA razglasile nevtralnost.
Ko je nemška podmornica U-20 7. maja 1915 napadla in potopila britansko potniško ladjo RMS Lusitania, na kateri je med potopom umrlo 128 Američanov, je Wilson zahteval konec nemških napadov na potniške ladje in opozoril, da ZDA ne bodo tolerirale neomejenega podmorniškega vojskovanja v nasprotju z "ameriškimi pravicami" ter "mednarodnimi obveznostmi." Wilsonov državni sekretar William Jennings Bryan je odstopil, ker je menil, da so predsednikovi protesti proti nemški uporabi napadov U-podmornic v nasprotju z uradno zavezanostjo ameriške nevtralnosti. Po drugi strani je bil Wilson pod pritiskom vojnih politikov, ki jih je vodil nekdanji predsednik Theodore Roosevelt, ki je nemška dejanja obsodil kot "piratstvo", ter britanskih delegacij pod vodstvom Cecila Spring Ricea in sira Edwarda Greya.
Javno mnenje ZDA se je ogorčeno odzvalo na domnevno nemško sabotažo v Jersey Cityju v New Jerseyju 30. julija 1916 in na eksplozijo v Kingslandu 11. januarja 1917 v današnjem Lyndhurstu v New Jerseyju.Jules Witcover, Black Tom: Imperial Germany's Secret War in America (1989). Also in January 1917, the Zimmerman Telegram, through which the German government sought to enlist Mexico as an ally and instigate a Mexican invasion of the U.S., was leaked, further inflaming anti-German sentiment.
Ključno je, da se je spomladi 1917 uradna zavezanost predsednika Wilsona nevtralnosti končno razšla. Wilson je spoznal, da mora vstopiti v vojno, da bi sestavil mir in uresničil svojo vizijo Lige narodov na mirovni konferenci v Parizu.
Javno mnenje Ameriško javno mnenje je bilo različno, saj je večina Američanov do začetka leta 1917 večinoma menila, da bi morale ZDA ostati izven vojne. Mnenje se je postopoma spreminjalo, deloma kot odgovor na nemška zločinska dejanja v Belgiji in pomorski napad na Lusitanio, deloma, ko so nemški Američani izgubili vpliv, deloma pa kot odgovor na Wilsonovo stališče, da mora Amerika odigrati svojo vojno vlogo, da bo svet postal varen za demokracijo.Ernest R. May, The World War and American Isolation, 1914-1917 (1959)
V širši javnosti je bilo malo ali sploh nobene podpore za vstop v vojno na strani Nemškega cesarstva. Velika večina nemških Američanov, pa tudi skandinavskih Američanov, je želela, da Združene države ostanejo nevtralne; vendar se je ob izbruhu vojne na tisoče nemških državljanov ZDA poskušalo vpisati v nemško vojsko. Irska katoliška skupnost, ki je imela sedež v velikih mestih in je pogosto nadzorovala aparat demokratske stranke, je bila močno sovražna do kakršne koli pomoči Veliki Britaniji, zlasti po velikonočni vstaji leta 1916 na Irskem. Večina voditeljev protestantske cerkve v Združenih državah, ne glede na njihovo teologijo, je podpirala pacifistične rešitve, s katerimi bi Združene države posredovale pri miru. Tudi večina voditeljic ženskega gibanja, za katerega je zelo znana Jane Addams, je iskala pacifistične rešitve. Najvidnejši nasprotnik vojne je bil industrialec Henry Ford, ki je tudi osebno financiral.Hew Strachan, The First World War (2003)TV Series, The First World War Part 7: Blockade (2003)
Velika Britanija je imela pomembno podporo med intelektualci in družinami, ki so tesno povezane z Britanijo. Najvidnejši vodja je bil Samuel Insull iz Chicaga, vodilni industrialec, ki je emigriral iz Anglije. Insull je financiral številna propagandna prizadevanja in financiral mlade Američane, ki so se želeli boriti, tako da so se pridružili kanadski vojski.Forrest McDonald, Insull: The Rise and Fall of a Billionaire Utility Tycoon (2004)"Constitution Act, 1867". Her Majesty the Queen in Right of Canada. March 29, 1867. p. s.9. Retrieved September 3, 2012.
Gibanje pripravljenosti sličica|295x295_pik|Protinemško razpoloženje se je povečalo po potopu Lusitanie. Ta naborniški plakat prikazuje utapljajočo se mater in otroka. Do leta 1915 so Američani vojni posvečali veliko več pozornosti. Potopitev Lusitanie je vzbudila besne obtožbe nemške brutalnosti. V ameriških vzhodnih mestih se je pojavilo novo gibanje "Pripravljenost". Trdili so, da morajo ZDA takoj zgraditi močne pomorske in kopenske sile za obrambne namene; neizrečena domneva je bila, da se bo Amerika slej ko prej spopadla z Nemčijo. Člani priprave so bili vsi republikanci, zlasti general Leonard Wood, nekdanji ameriški predsednik Theodore Roosevelt in nekdanja vojna sekretarja Elihu Root in Henry Stimson; zaposlili so številne najvidnejše bančnike, industrialce, odvetnike in potomce uglednih družin. Dejansko se je pojavil "atlantistični" zunanjepolitični establišment, skupina vplivnih Američanov, ki so izhajali predvsem iz odvetnikov višjega razreda, bankirjev, akademikov in politikov severovzhoda, ki so zavezani verigi anglofilskega internacionalizma.Priscilla Roberts, "Paul D. Cravath, the First World War, and the Anglophile Internationalist Tradition." Australian Journal of Politics and History 2005 51(2): 194-215.
Gibanje za pripravljenost je imelo tisto, kar politologi imenujejo "realistična" filozofija svetovnih zadev - verjeli so, da sta gospodarska moč in vojaška moč bolj odločilni kot idealistične križarske vojne, osredotočene na vzroke, kot sta demokracija in nacionalna samoodločba. Vedno znova so poudarjali šibko stanje nacionalne obrambe in so pokazali, da je 100.000-članska armada Združenih držav, celo povečana s 112.000-člansko nacionalno gardo, nemška vojska številčno presegla; podobno so bile leta 1915 oborožene sile Velike Britanije in Britanskega cesarstva, Francije, Rusije, Avstro-Ogrske, Osmanskega cesarstva, Italije, Bolgarije, Romunije, Srbije, Belgije, Japonske in Grčije vse večje in izkušenejše od ameriške vojske.
Pozvali so k UMT ali "univerzalni vojaški službi", po kateri bi moralo 600.000 moških, ki so vsako leto dopolnili 18 let, preživeti šest mesecev na vojaškem usposabljanju, nato pa so jih razporedili v rezervne enote. Mala redna vojska bi bila predvsem agencija za usposabljanje. Javno mnenje pa ni bilo pripravljeno iti tako daleč.Chambers 93; Weigley Army 345
Tako vodja redne vojske kot vodje pripravljenosti so imeli slabo mnenje o Narodni gardi, ki so jo videli kot politizirano, provincialno, slabo oboroženo, slabo usposobljeno, preveč nagnjeno k idealističnim križarjenjem (v primerjavi s Španijo leta 1898) in premalo razumevanja svetovne zadeve. Po drugi strani je bila Nacionalna garda trdno zakoreninjena v državni in lokalni politiki, pri čemer je bila zastopana iz zelo širokega preseka ameriške politične ekonomije. Straža je bila ena redkih državnih institucij, ki je (v nekaterih severnih državah) sprejemala temnopolte moške enako kot belce.
Odziv demokratov sličica|287x287_pik|Landship Recruit na trgu Union v New Yorku Demokratska stranka je v gibanju Pripravljenosti videla grožnjo. Theodore Roosevelt, Root in Wood so bili bodoči republikanski predsedniški kandidati. Bolj subtilno so bili demokrati zakoreninjeni v lokalizmu, ki je cenil nacionalno gardo, volivci pa so bili najprej sovražni do bogatih in močnih. V sodelovanju z demokrati, ki so nadzorovali kongres, je Wilsonu uspelo zagotoviti silam pripravljenosti."The Royal Navy". Britannica Online. Encyclopædia Britannica. Retrieved 3 June 2009. Voditelji vojske in mornarice so bili prisiljeni pričati pred kongresom o tem, da je nacionalna vojska v odlični formi.