Svetniški sij ali avreola (znan tudi kot halo (iz grščine ἅλως, halōs), nimb, obstret, glorija ali gloriola) je krona svetlobnih žarkov, krog ali disk svetlobe, ki obdaja osebo v umetnosti. V ikonografiji mnogih religij so ga uporabljali za označevanje svetih likov, v različnih obdobjih pa so ga uporabljali tudi za podobe vladarjev in junakov. V religiozni umetnosti antične Grčije, starega Rima, krščanstva, hinduizma in budizma med drugimi verami so lahko svete osebe upodobljene s svetniškim sijem v obliki okroglega sija ali plamenov v azijski umetnosti, okoli glave ali okrog celega telesa – to zadnje se pogosto imenuje mandorla. Svetniški sij je lahko prikazan v skoraj kateri koli barvi ali kombinaciji barv, vendar je najpogosteje upodobljen kot zlat, rumen ali bel, ko predstavlja svetlobo, ali rdeč, ko predstavlja plamen.
Mezopotamija Sumerska verska literatura pogosto govori o melamu (izposojeno v akadščino kot melammu), »briljantnem, vidnem sijaju, ki ga izžarevajo bogovi, junaki, včasih kralji, pa tudi templji velike svetosti ter božji simboli in emblemi.« J. Black and A. Green, Gods, Demons and Symbols of Ancient Mesopotmia (Austin, 1992) p. 130.
Antična Grčija
Homer opisuje več kot naravno svetlobo okrog glav junakov v bitki.Iliad v.4ff, xviii.203ff. Upodobitve Perzeja med dejanjem ubijanja Meduze s črtami, ki segajo iz njegove glave, se pojavljajo na toaletni škatli z belo podlago in na nekoliko kasnejši rdečefiguralni vazi v slogu Polignota, ok. 450–30 pr. n. št..Marjorie J. Milne, "Perseus and Medusa on an Attic Vase" The Metropolitan Museum of Art Bulletin New Series, 4.5 (January 1946, pp. 126–130) 126.p.) Na poslikanih izdelkih iz južne Italije se žareče črte ali preproste avreole pojavljajo na vrsti mitskih figur: Lyssa, poosebitev norosti; sfinga; morski demon; in Tetida, morska nimfa, ki je bila mati Ahila.<ref>L. Stephani, Nimbus und Strahlenkranz in den Werken der Alten Kunst" in Mémoires de l'Académie des Sciences de Saint-Petersbourg, series vi, vol. vol ix, noted in Milne 1946:130.</ref> Rodoški kolos je bil kip boga sonca Helija, ki je imel običajno žarečo krono (kopirano za Kip svobode). Helenistični vladarji so pogosto prikazani z žarečimi kronami, ki očitno posnemajo ta učinek.
Azijska umetnost
V Indiji uporaba svetniškega sija morda sega v drugo polovico 2. tisočletja pr. n. št. Dve figuri, ki sta bili aplicirani na fragmentu lončene vaze iz Daimabadove faze Malwa (1600–1400 pr. n. št.), sta bili interpretirani kot sveti figuri, podobni kasnejšemu hindujskemu bogu Šivi in spremljevalcu, oba z avreolami, ki obdajata njuni glavi, Avreola je bila pogosto uporabljena v indijski umetnosti, zlasti v budistični ikonografiji , kjer se pojavlja vsaj od 1. stoletja našega štetja; kušanska skrinja iz Bimarana v Britanskem muzeju je datirana iz leta 60 n. št. (vsaj med 30 pr. n. št. in 200 n. št.). Vladarji Kušanskega cesarstva so bili morda prvi, ki so si dali avreole na svoje kovance, nimb v umetnosti pa morda izvira iz Srednje Azije in se je razširil na vzhod in zahod.
V kitajski in japonski budistični umetnosti se je avreola uporabljala že od najzgodnejših obdobij za upodabljanje podob Amitabha Bude in drugih. Tibetanski budizem v kipih in Thangka slikah budističnih svetnikov, kot sta [fMilarepa]] in Padmasambhava ter božanstev, pogosto uporablja svetniški sij in avreole različnih vrst, ki črpajo iz indijske in kitajske tradicije. Različne barve le-teh imajo posebne pomene: oranžna za menihe, zelena za Budo in druga bolj vzvišena bitja,including the Qianlong Emperor – see note below. Rhie, Marylin and Thurman, Robert (eds):Wisdom And Compassion: The Sacred Art of Tibet, p. 99, & passim, 2000, 1991, običajno pa imajo figure avreolo za glavo in drugo okroglo za telo, ki se pogosto sekata nekje okoli glave ali vratu. Tanke zlate črte pogosto sevajo navzven ali navznoter od roba avreole, včasih pa je iz njih sestavljena celotna avreola.Rhie and Thurman, pp 77, 176, 197 etc.
V Indiji se avreola glave imenuje Prabhamandala ali Siras-cakra, avreola celega telesa pa Prabhavali.Gopinatha Rao, T. A. (1985). Elements of Hindu Iconography. pp. 31–32. Motilal Banarsidass. Dodelani svetniški siji in predvsem avreole se pojavljajo tudi v hindujskem kiparstvu, kjer se po navadi razvijejo v arhitekturne okvirje, v katerih je težko prepoznati izvirno idejo. Teravadski budizem in džainizem dolga stoletja nista uporabljala avreole, kasneje pa sta jo prevzela, čeprav manj temeljito kot druge verske skupine.
V azijski umetnosti si svetniške sije pogosto predstavljajo ne le iz svetlobe, ampak tudi iz plamenov. Zdi se, da se ta vrsta prvič pojavi v kitajskih bronastih predmetih, od katerih so prvi ohranjeni primerki izpred leta 450.No doubt, as later, the same motif appeared in paintings, but none survive from this early. L Sickman & A Soper, "The Art and Architecture of China", Pelican History of Art, 3rd ed 1971, pp. 86–7, Penguin (now Yale History of Art), LOC 70-125675 Upodobitev plamenov je lahko zelo formalizirana, kot v običajnih majhnih plamenih na avreoli obroča, ki obdaja številne bronaste predmete cesarstva Čola in druge klasične hindujske skulpture božanstev, ali zelo izrazita, kot z bolj realističnimi plameni in včasih dima, prikazanih kako se dvigajo navzgor pri mnogih tibetanskih budističnih upodobitvah "jeznega vidika" božanstev in tudi v perzijskih miniaturah klasičnega obdobja. Včasih se tanka črta plamenov dvigne iz robov okroglega svetniškega sija v budističnih primerih.Often in paintings from the Dunhuang caves, see Anne Farrer (ed), "Caves of the Thousand Buddhas", 1990, British Museum publications, nos 42, 53, 54 etc, Na tibetanskih slikah so plameni pogosto prikazani, kako jih piha veter, običajno od leve proti desni.Rhie and Thurman, p. 161 To vrsto zelo redko najdemo tudi v srednjeveški krščanski umetnosti in v manjšem obsegu.
Avreole najdemo v islamski umetnosti iz različnih krajev in obdobij, zlasti v perzijskih miniaturah ter mogulski in osmanski umetnosti, na katero so vplivale. Ognjene avreole, ki izhajajo iz budistične umetnosti, obkrožajo angele, podobne pa pogosto vidimo okoli Mohameda in drugih svetih človeških figur. Od zgodnjega 17. stoletja se na portretih mogulskih cesarjev in pozneje radžputskih in sikhskih vladarjev pojavljajo enostavnejši okrogli svetniški siji; kljub bolj lokalnim precedensom umetnostni zgodovinarji menijo, da so moguli prevzeli motiv iz evropske verske umetnosti, čeprav izraža perzijsko idejo o od Boga dana karizma kraljevanja, ki je veliko starejša.Crill & Jariwala, 29 and note Osmani so se izogibali uporabi avreol za sultane, kljub njihovemu nazivu kalifa, pri kitajskih cesarjih pa so vidne le, če se predstavljajo kot budistične verske osebe, kot so nekateri menili, da so upravičeni.Such as the Qianlong Emperor the Qianlong Emperor in Buddhist Dress, and his father.
Egipt in Azija
Rimska umetnost
Halo predstavlja avro ali sij svetosti, ki je običajno narisan in obkroža glavo. Prvič se je pojavil v kulturi helenistične Grčije in Rima, verjetno povezan z zoroastrsko hvareno – »slava« ali »božanski lesk« – ki je zaznamovala perzijske kralje in je bila morda uvožena z mitraizmom. Čeprav so rimske poslikave večinoma izginile, razen nekaj fresk, je lik s svetniškim sijem še vedno svež v rimskih mozaikih. V rimskem talnem mozaiku iz 2. stoletja našega štetja, ohranjenem v Bardu v Tuniziji,Illustrated. se pojavi Pozejdon z avreolo v njegovem vozu, ki ga vlečejo hipokampusi. Pomembno je, da triton in nereida, ki spremljata boga morja, nimata avreole.
V talnem mozaiku iz poznega 2. stoletja našega štetja iz Thysdrusa, El Džem, (ilustracija) je Apolon Helij prepoznaven po sijoči avreoli. Še en Apolon s svetniškim sijem v mozaiku iz Hadrumentuma je v muzeju v Sousse. Konvencije te upodobitve, nagnjena glava, rahlo razprte ustnice, velike oči, nakodrani lasje, postriženi v kitke, ki pokrivajo vrat, so bile razvite v 3. stoletju pr. n. št. za upodobitev Aleksandra Velikega (Bieber 1964; Yalouris 1980). Nekaj časa po izdelavi tega mozaika so cesarja začeli upodabljati z avreolo,Initially only dead and therefore deified Emperors were haloed, later the living Catholic Encyclopedia kar ni bilo opuščeno, ko so postali kristjani; sprva je imel Kristus le enega, ko je bil prikazan na prestolu kot Kristus v slavi.
Krščanska umetnost
Svetniški sij je bil vključen v zgodnjekrščansko umetnost nekje v 4. stoletju z najzgodnejšimi ikonskimi podobami Kristusa, sprva edina figura, prikazana z enim (skupaj z njegovim simbolom, Jagnje božje). Sprva so mnogi na to gledali kot na prikaz Kristusovega Logosa, njegove božanske narave, zato v zelo zgodnjih (pred letom 500) upodobitvah Kristusa pred Janezovim krstom ni prikazan s svetniškim sijem, saj je predmet razprave, ali je bil njegov Logos prirojen od spočetja (pravoslavni pogled) ali pridobljen s krstom (adopcionistični pogled). V tem obdobju je prikazan tudi kot otrok ali mladostnik v krstih, čeprav je to morda hieratična in ne starostna predstavitev.G Schiller, Iconography of Christian Art, Vol. I, 1971 (English trans. from German), Lund Humphries, London, p. 135, figs 150-53, 346–54.
Svetniški sij s križem v krogu ali zunaj kroga, se uporablja za ponazarjanje oseb Svete Trojice, zlasti Jezusa, zlasti v srednjeveški umetnosti. Na bizantinskih in pravoslavnih podobah je znotraj vsake prečke križa v Kristusovi avreoli ena od grških črk Ο Ω Ν, ki sestavljajo ὁ ὢν—»ho ōn«, dobesedno »Obstoječi«—kar označuje Jezusovo božanskost. Vsaj na kasnejših pravoslavnih podobah je vsaka vrstica tega križa sestavljena iz treh črt, ki simbolizirajo dogme o Trojici, enosti Boga in dveh Kristusovih naravah.
V mozaikih v baziliki Santa Maria Maggiore (432–40) ima mladi Kristus štirikraki križ bodisi na vrhu glave v radiju svetniškega sija bodisi nad polmerom, vendar je to nenavadno. V istih mozaikih imajo spremljevalni angeli sije (kot v nadaljevanju cesarske tradicije kralj Herod), ne pa Marija in Jožef. Občasno imajo druge figure prekrižane sije, na primer sedem golobov, ki predstavljajo sedem darov Svetega Duha v Jesejevem drevesu Codex Vyssegradensis iz 11. stoletja (kjer imata tudi Jese in Izaija navadne svetniške sije, tako kot Jezusovi predniki v drugih miniaturah).G Schiller, Iconography of Christian Art, Vol. I, 1971 (English trans. from German), Lund Humphries, London, figs 20–22,
Pozneje so trikotni svetniški sij včasih dali Bogu Očetu, da predstavlja Trojico.Nationalgallery.org.uk , Late 15th century reliefs by Jacopo della Quercia on the portal of San Petronio, Bologna are an early example of the triangular halo. According to Didron, Adolphe Napoléon: Christian Iconography: Or, The History of Christian Art in the Middle Ages, London, 1851, Vol 2, p30, this is "extremely rare in France, but common enough in Italy and Greece Ko je predstavljen z roko, ki sega iz oblaka, to lahko svetniški sij.
Navadne okrogle svetniške sije se običajno uporablja za označevanje svetnikov, Device Marije, starozaveznih prerokov, angelov, simbolov štirih evangelistov in nekaterih drugih figur. Bizantinski cesarji in cesarice so bili pogosto prikazani z njimi v kompozicijah s svetniki ali Kristusom, vendar so bili ti samo obrisani. To so kopirali otonski in kasneje ruski vladarji. V srednjem veku na Zahodu je manj verjetno, da bodo starozavezne figure imele svetniški sij.Didron, Vol 2, pp. 68–71