Gála Placidija (388–89 / 392–93 – 27. november 450), hči rimskega cesarja Teodozija I., je bila mati, vzgojiteljica in svetovalka cesarja Valentinijana III. ter velika sila v rimski politiki večino svojega življenja. Bila je kraljica, soproga Ataulfa, kralja Vizigotov od leta 414 do njegove smrti leta 415, za kratek čas je bila cesarica soproga Konstancija III. leta 421 in je vodila vladno upravo kot regentka med zgodnjo vladavino Valentinijana III., do svoje smrti.
Družina Placidija je bila hči Teodozija I. in njegove druge žene Gale,Oost, Stewart Irvin. Galla Placidia Augusta: a biographical essay. University of Chicago Press, 1968, p. 47 ki je bila sama hči Valentinijana I. in njegove druge žene Justine.Williams, Stephen. Theodosius: the Empire at Bay. Routledge, 1994, p.42 Datum rojstva Gale Placidije ni zabeležen, vendar je morala biti rojena v obdobju 388-89 ali 392-93.Sivan, Hagith. Galla Placidia: The Last Roman Empress. Oxford University Press, 2011, p. 12 Med temi datumi je bil njen oče v Italiji zaradi svoje kampanje proti uzurpatorju Magnu Maksimu, medtem ko je njena mati ostala v Konstantinoplu.
Ohranjeno pismo milanskega škofa Ambrozija iz leta 390 omenja Teodozijevega mlajšega sina Gracijana, ki je umrl v otroštvu; ker je bil Gracian rojen v obdobju 388–89, je najverjetneje Gala Placidija rojena v drugem obdobju, 392–93.Rebenich, S. "Gratian, a Son of Theodosius, and the Birth of Galla Placidia." Historia: Zeitschrift für Alte Geschichte 34 (1985), 372–85Doyle, Chris. Honorius: the Fight for the Roman West. Routledge. 2017, p. 74 Placidijina mati Galla je umrla nekaj pred letom 394 in morda rodila mrtvorojenega sina.
Placidija je bila po očetu mlajša polsestra cesarjev Arkadija in Honorija. Njena starejša polsestra Pulherija je umrla pred svojimi starši po Gregorju iz Nise, pri čemer je Pulherija umrla pred smrtjo Aelie Flaccille, prve žene Teodozija I., leta 385.Dictionary of Greek and Roman Biography and Mythology Na kovancih, izdanih Placidiji v čast v Konstantinoplu po letu 425, je njeno ime AELIA PLACIDIA; to je bilo morda namenjeno vključitvi Placidije v vzhodno dinastijo Teodozija II.Oost (1968), p. 49 Ni dokazov, da je bilo ime Aelia kdaj uporabljeno na zahodu ali da je bilo del Placidijine uradne nomenklature.Holum, Kenneth G. Theodosian empresses: women and imperial dominion in late antiquity. University of California Press, 1982, p. 130
Zgodnje življenje Placidiji je njen oče v zgodnjih 390. letih podelil lastno gospodinjstvo in je bila tako mladoletna finančno neodvisna. Leta 394 je bila poklicana na dvor svojega očeta v Mediolanum (Milano) McEvoy, Meaghan. Child Emperor Rule in the Late Roman West, AD 367–455. OUP Oxford, 2013, p.139 in je bila prisotna ob Teodozijevi smrti 17. januarja 395. V otroštvu je dobila naziv »nobilissima puella« (najbolj plemenito dekle).
Placidija je večino svojih zgodnjih let preživela v gospodinjstvu Stiliha in njegove žene Serene. Domnevajo, da se je naučila tkanja in vezenja. Morda je dobila tudi klasično izobrazbo. Serena je bila prva sestrična Arkadija, Honorija in Placidije. Klavdijanova pesem »V hvalo Sereni« in Zosimova Historia Nova pojasnjujeta, da je bil Serenin oče starejši Honorij, brat Teodozija I.Zosimus, Historia Nova, Book five, 1814 translation by Green and Chaplin Po Klavdijanovem De Consulatu Stilichonis je bila Placidija zaročena z Evherijem, edinim znanim sinom Stiliha in Serene. Njena načrtovana poroka je v besedilu omenjena kot tretja zveza med Stilihovo družino in Teodozijevo dinastijo, po tisti Stilihove s Sereno in Marije, njune hčerke, s Honorijem.
Stiliho je bil magister militum Zahodnega rimskega cesarstva. Bil je edina znana oseba, ki je imela čin magister militum in praesenti od leta 394 do 408 tako v Zahodnem kot Vzhodnem rimskem cesarstvu. Imel je tudi naziv magister equitum et peditum (Mojster konja in pešačenja), kar ga je postavilo za odgovornega tako za konjenico kot za pehoto v Zahodnem rimskem cesarstvu.Prosopography of the Later Roman Empire, vol. 1 , p. 1114 Leta 408 je Arkadij umrl in nasledil ga je njegov sin Teodozij II., star komaj sedem let. Stiliho je nameraval nadaljevati v Konstantinopel in »prevzeti vodenje Teodozijevih zadev«, in s tem prepričal Honorija, naj sam ne odpotuje na Vzhod. Kmalu zatem je Olympius, 'magister Scrinii', poskušal prepričati Honorija, da Stiliho dejansko načrtuje zaroto, da odstavi Teodozija II., da bi ga zamenjal z Evherijem. Olympius je nadaljeval z vojaškim udarom, ki mu je pustil nadzor nad Honorijem in njegovim dvorom. Stiliho je bil aretiran in usmrčen 22. avgusta 408. Evherij je poiskal zatočišče v Rimu, vendar so ga tam aretirali in usmrtili evnuhi Arzacij in Tarentij po cesarskem ukazu. Honorij je imenoval Tarentija za cesarskega komornika in naslednjo funkcijo pod njim dodelil Arzaciju.
Prva poroka
V nemirih, ki so sledili padcu Stiliha, so bile žene in otroci foederatov, ki so živeli v mestih Italije, ubiti. Večina federatov, ki so veljali za lojalne Stilihu, se je pridružila silam Alarika I., kralja Vizigotov. Alarik jih je odpeljal v Rim in ga z manjšimi prekinitvami oblegal od jeseni 408 do 24. avgusta 410. Zosim piše, da je bila Placidija med obleganjem v mestu. Ko je bila Serena obtožena zarote z Alarikom, je »zato ves senat skupaj s Placidijo, cesarjevo sestro, menil, da je primerno, da mora utrpeti smrt«.
Placidijo je Alarik ujel pred padcem Rima in je spremljala Vizigote iz Italije v Galijo leta 412. Njihov vladar Ataulf je po Alarikovem nasledstvu sklenil zavezništvo s Honorijem proti Jovinu in Sebastijanu, rivalskima zahodnorimskima cesarjema v Galiji, in načrtoval poraziti in usmrtiti oba leta 413.
Potem ko sta glavi Sebastiana in Jovina konec avgusta prispeli na Honorijev dvor v Raveni, da bi ju razstavili med drugimi uzurpatorji na obzidju Kartagine, so se odnosi med Ataulfom in Honorijem dovolj izboljšali, da jih je Ataulf utrdil s poroko z Galo Placidijo v Narbonnu 1. januarja 414. Poroko so praznovali z velikimi rimskimi slavji in veličastnimi darili. Priscus Attalus je imel poročni govor, klasični epithalamium. Poroko sta zabeležila Hidacij in Jordan, čeprav slednji trdi, da je bila prej, leta 411 na forumu Livii (sodobni Forlì) (morda bolj neformalen dogodek).
Placidija in Ataulf sta imela enega sina, Teodozija, rojenega v Barceloni do konca leta 414, vendar je otrok umrl zgodaj naslednje leto, kar je izločilo priložnost za rimsko-vizigotsko linijo; leto kasneje je bilo truplo izkopano in ponovno pokopano v cesarski mavzolej v stari baziliki svetega Petra v Rimu. V Hispaniji je Ataulf nepremišljeno sprejel v svojo službo človeka, identificiranega kot Dubius ali Eberwolf, nekdanjega Sarusovega privrženca. Sarus je bil germanski poglavar, ki je bil ubit med bojem pod Jovinom in Sebastianom, njegov privrženec pa je gojil skrivno željo, da bi maščeval smrt svojega pokrovitelja. Avgusta / septembra 415 je v palači v Barceloni moški nenadoma končal Ataulfovo vladavino tako, da ga je ubil, ko se je kopal.
Dinastija Amali je nadaljevala z razglasitvijo Sigerica, Sarusovega brata, za naslednjega kralja Vizigotov. Sigeric je ubil Ataulfovih šest otrok, ki jih je imel od prejšnje žene, tako da jih je odpeljal od Sigesarja, škofa Gotov. Gala Placidija, Ataulfova vdova, je bila prisiljena prehoditi več kot dvanajst milj peš med množico ujetnikov, ki so jih gnali pred konji Sigerica. Po 7 dneh vladanja je bil Sigeric umorjen in nadomeščen z Wallio, Ataulfovo sorodnico.Olympiodorus Fragment 26
Druga poroka
Po Chronicon Albeldense, vključenem v srednjeveškem rokopisu Códice de Roda, je vizigotski kralj Valija obupano želel zaloge hrane. Predal se je Konstanciju III., takratnemu Honorijevemu magister militumu, ki se je pogajal o pogojih, ki so Vizigotom podelili status foederata. Placidija je bila vrnjena Honoriju kot del mirovne pogodbe. Njen brat Honorij jo je 1. januarja 417 prisilil v poroko s Konstancijem III. Njuna hči Justa Grata Honoria se je verjetno rodila leta 417 ali 418. Zgodovina Pavla Diakona jo omenja kot prvo med zakonskimi otroki, kar nakazuje, da je bila najstarejša. Njun sin Valentinijan III. se je rodil 2. julija 419.
Placidija je posegla v nasledstveno krizo po smrti papeža Zosima 26. decembra 418. Dve frakciji rimske duhovščine sta izvolili svoje papeže, prva je izvolila Evlalija (27. decembra), druga pa Bonifacija I. (28. decembra). Delovala sta kot rivalska papeža, oba v Rimu, in njune frakcije so mesto pahnile v nemir. Simmah, prefekt Rima, je poslal svoje poročilo cesarskemu dvoru v Raveni in prosil za cesarski sklep o zadevi. Placidija in, domnevno, Konstancij sta pri cesarju zaprosila za Evlalija. To je bil verjetno prvi cesarjev poseg v papeške volitve.
Honorij je sprva potrdil Evlalija za zakonitega papeža. Ker s tem spor ni bil končan, je Honorij sklical sinodo italijanskih škofov v Raveni, da bi o zadevi odločili. Sinoda se je sestajala od februarja do marca 419, vendar ni dosegla zaključka. Honorij je maja sklical drugo sinodo, tokrat z galskimi in afriškimi škofi. Medtem je bilo obema rivalskima papežema ukazano, da zapustita Rim. Ko se je bližala Velika noč, se je Evlalij vrnil v mesto in poskušal zavzeti baziliko sv. Janeza v Lateranu, da bi »vodil velikonočne slovesnosti«. Cesarskim četam ga je uspelo odbiti in na veliko noč (30. marca 419) je slovesnosti vodil spoletski škof Ahilej. Spopad je Evlalija stal cesarske naklonjenosti in Bonifacij je bil 3. aprila 419 razglašen za zakonitega papeža, teden dni kasneje pa se je vrnil v Rim. Placidija je osebno pisala afriškim škofom in jih poklicala na drugo sinodo. Znano je, da so ohranjena tri njena pisma.
8. februarja 421 je bil Konstancij razglašen za avgusta in je postal sovladar s Honorijem brez otrok. Placidija je bila razglašena za avgusto. Bila je edina cesarica na Zahodu, saj se je Honorij leta 408 ločil od svoje druge žene Termantie in se ni nikoli ponovno poročil. Teodozij II., vzhodnorimski cesar, ni priznal nobenega naslova. Konstancij naj bi se pritoževal nad izgubo osebne svobode in zasebnosti, ki je prišla s cesarsko pisarno. Umrl je zaradi bolezni 2. septembra 421.
Vdova
Po besedah Olimpiodora iz Teb, zgodovinarja, ki so ga kot vir uporabljali Zosim, Sozomen in verjetno Filostorgij, je javnost postala nezaupljiva glede vse bolj škandaloznega javnega božanja, ki naj bi ga bila deležna od lastnega brata Honorija po moževi smrti. Vendar se je odnos bratov in sester nenadoma spremenil v sovražen in v tem času je morda skovala zaroto proti njemu. Potem ko so se njeni vojaki spopadli s Honorijevimi vojaki, je bila Gala Placidija sama prisiljena z otroki pobegniti v Konstantinopel. Kljub temu nazadovanju ji je ostal Bonifacij, guverner afriške škofije, še naprej zvest.Olympiodorus Fragment 38–40J. F. Matthews, "Olympiodorus of Thebes and the History of the West (A.D. 407–425)" The Journal of Roman Studies; 60 (1970:79–97)
Placidija, Valentinijan in Honorija so prispeli v Konstantinopel okrog leta 422/423. 15. avgusta 423 je Honorij umrl zaradi morda pljučnega edema. Ker v Raveni ni bil noben član Teodozijeve rodbine, ki bi zahteval prestol, se je pričakovalo, da bo Teodozij II. imenoval zahodnega socesarja. Vendar je Teodozij okleval in odločitev je bila odložena. Patricij Kastin je izkoristil vakuum oblasti in si vzel pravico postaviti kralja. Za novega zahodnorimskega cesarja je razglasil Joanesa, primicerius notariorum (glavnega notarja - vodjo državne službe). Med podporniki je bil Flavij Aecij. Joannesova vladavina je bila sprejeta v provincah Italija, Galija in Hispanija, ne pa tudi v provinci Afrika.