sličica|265x265_pik|Fotografija zakopanih trupel žrtev, ubitih v Katinskem pokolu leta 1940 Sovjetski vojni zločini in zločini proti človeštvu, so bili zločini, ki jih je storila Sovjetska zveza in njene oborožene sile, od leta 1919 do razpada države leta 1991, kar vključuje dejanja, ki jih je storila Rdeča armada (pozneje imenovano sovjetska armada), kot tudi dejanja, ki jih je storila sovjetska tajna policija NKVD. V nekaterih primerih so bila ta dejanja storjena na ukaz sovjetskega diktatorja Josifa Stalina, v skladu s politiko zgodnjega sovjetskega obdobja in rdečega terorja, ki ga je izvajal Vladimir Lenin. V drugih primerih so bila dejanja storjena brez ukazov s strani sovjetskih vojakov proti vojnim ujetnikom in civilistom iz držav, ki so bile okupirane v spopadih z Sovjetsko zvezo, ali pa so bila storjena v času partizanskega gibanja.
Precejšnje število takšnih zločinov se je zgodilo v Severni, Srednji in Vzhodni Evropi v zadnjem času pred, med in po drugi svetovni vojni, kar vključuje usmrtitve in množične poboje vojnih ujetnikov, kot je Katinski pokol in množična posilstva s strani vojakov Rdeče armade na zasedenih ozemljih.
Ko so zavezniške sile ustanovile povojno Mednarodno vojaško sodišče, da bi preučili vojne zločine, storjene v času spopadov s strani nacistične Nemčije, so z uradniki iz Sovjetske zveze aktivno sodelovali v sodnih postopkih. Leta 1990 in 2000 so sojenja za nekatere vojne zločine, ki so potekala v baltskih državah, privedla do pregona ruskih državljanov zaradi zločinov proti človeštvu, storjenih med ali kmalu po drugi svetovni vojni, vključno z usmrtitvami ali pregonom civilistov. Danes se ruska vlada ukvarja predvsem z preučevanjem zločinov. Ruski mediji navajajo zločine proti človeštvu in vojne zločine kot zahodni mit. V ruskih šolskih učbenikih zgodovine so grozodejstva spremenila pozitivno prikazovanje Sovjetov. Leta 2017 je ruski predsednik Vladimir Putin priznal grozote stalinizma, vendar je hkrati tudi kritiziral pretirano demonizacijo Stalina s strani "ruskih sovražnikov".
Evropski parlament je v resoluciji ob 80. obletnici začetka druge svetovne vojne izrazil zaskrbljenost nad prizadevanji sedanjega ruskega vodstva, ker naj bi zamolčalo zločine, ki jih je storil sovjetski totalitarni režim.
Pred drugo svetovno vojno
Prva sovjetska leta sličica|274x274_pik|Trupla usmrčenih žrtev v bližini Rakvereja leta 1919, katere so usmrtili Leninovi boljševiki. Po oktobrski revoluciji leta 1917 je prve množične poboje in javne usmrtitve ter pošiljanje ljudi v koncentracijska taborišča za prisilno delo prvi začel izvajati Vladimir Lenin. Na njegovo pobudo je bila ustanovljena tajna policija ČEKA, namenjena za aretacijo političnih nasprotnikov. Zaradi tega so bili v letu 1918 izvedeni številni atentati, da bi Lenina odstranili s položaja. Po zadnjem neuspešnem atentatu so kot rezultat tega Leninovi boljševiki septembra 1918 začeli izvajati Rdeči teror, v katerem so pobili številne civiliste. To je bila prva kampanja, ki je izvedla prve zločine in prva, izvedena v času sovjetskega obdobja ter je trajala vse do konca ruske državljanske vojne leta 1922. V tem času je Sovjetsko zvezo prizadela tudi prva katastrofalna lakota, ki je ubila okrog 4 milijone ljudi in je nastala predvsem kot posledica Leninove totalitarne politike.
6. februarja 1922 je bila ČEKA preimenovana v NKVD. NKVD je bila namenjena za zaščito državne varnosti Sovjetske zveze, ki je bila dosežena z obsežnim političnim preganjanjem "razrednih sovražnikov". Rdeča armada je pogosto dala podporo NKVD pri izvajanju politične represije. NKVD je bila posebej odgovorna tudi za ohranjanje komunističnega režima in delovanja koncentracijskih taborišč Gulag ter izvajanja množične deportacije in prisilne preselitve.Applebaum, Anne (2003), Gulag: A History. Doubleday. , pg 583: "both archives and memoirs indicate that it was a common practice in many camps to release prisoners who were on the point of dying, thereby lowering camp death statistics."
Januarja 1924 je po Leninovi smrti vodenje Sovjetske zveze prevzel Josif Stalin. Pod njegovo vladavino se je nadzor nad narodom še bolj povečal. Do leta 1927 je vladavina v državi postala totalitarna. Leta 1932 je Sovjetsko zvezo prizadela druga, še hujša lakota, ki se velikokrat imenuje tudi holodmor. Ta lakota je ubila več kot 6 miljonov ljudi in je bila posledica predvsem politike kolektivizacije ter zaplembe žita z strani Stalinovih sodelavcev. Da bi odstranil svoje politične nasprotnike, je Stalin leta 1936 izvedel veliko čistko, v kateri so komunisti usmrtili tudi veliko članov iz sovjetske komunistične partije. Čistka se je končala leta 1938, pri tem pa je bilo pobitih 1,4 milijona ljudi.
Druga svetovna vojna Vojni zločini sovjetskih oboroženih sil nad civilisti in vojnimi ujetniki na ozemljih, ki jih je zasedla Sovjetska zveza med leti 1939 in 1941 v regijah, vključno zahodno Ukrajino, baltskimi državami in Besarabijo v Romuniji, skupaj z vojnimi zločini v letih 1944-1945, so bili v delu razprave v teh državah. Od razpada Sovjetske zveze, je prišla bolj sistematična, lokalno nadzorovana razprava o teh dogodkih.
Ko se je Rdeča armada po nemškem napadu leta 1941 umaknila, so Nemci razširili raziskavo o sovjetskih vojnih zločinih. Zočine so raziskali tako sodelavci z Nemčijo in člani anti-komunističnega odporniškega gibanja, kot so bile uporniške vojske (UPA) v Ukrajini, Forest Brothers v Estoniji, Latviji in Litvi, in poljsko Armia Krajowa.De Zayas, Alfred M., The Wehrmacht War Crimes Bureau, 1939–1945, University of Nebraska Press, Lincoln, Nebraska, 1989, 3rd revised edition Picton Press, Rockland, Maine 2003. Translation of: Die Wehrmacht-Untersuchungsstelle. NKVD je po naročilu Stalinovega sodelavca Lavrentija Berije izvedla tudi Katinski pokol, v katerem so komunisti pobili več kot 20.000 poljskih vojaških uradnikov in drugih zapornikov, vključno z več civilisti.
Sovjeti so izvedli tudi bombne napade med invazijo na Xinjiang. Med napadi so ubili največ civilistov.
Estonija sličica|263x263_pik|Trupla Estoncev, ki so jih ubili sovjeti v Kuressaareju v Estoniji, 1941. V skladu s paktom Molotov-Ribbentrop je Estonijo 6. avgusta 1940 priključila Sovjetska zveza in jo preimenovala v Estonsko Sovjetsko Socialistično republiko. Estonska vojska je bila poražena, njeni častniki pa so bili deportirani in usmrčeni. Leta 1941 je bilo okoli 34.000 Estoncev vpoklicanih v Rdečo armado, od katerih jih je manj kot 30 % preživelo vojno. Nič več kot polovica teh moških je bila uporabljena za služenje vojaškega roka. Preostale so poslali v koncentracijska taborišča, kjer jih je umrlo okoli 12.000, predvsem v prvih mesecih vojne. Potem ko je postalo jasno, da bo nemška invazija na Estonijo uspešna, je NKVD usmrtila politične zapornike, ki jih ni bilo mogoče evakuirati, da ne bi mogli vzpostaviti stika z nacistično vlado.The Baltic Revolution: Estonia, Latvia, Lithuania and the Path to Independence by Anatol Lieven p. 424 Več kot 300.000 državljanov Estonije, skoraj tretjina takratnega prebivalstva, je bilo prizadetih zaradi deportacij, aretacij, usmrtitev in drugih dejanj, povezanih z zatiranjem. Zaradi sovjetske okupacije je Estonija trajno izgubila najmanj 200.000 ljudi ali 20 % svojega prebivalstva zaradi zatiranja, eksodusa in vojne.
Sovjetske politične represije v Estoniji so naletele na oborožen odpor pripadnikov v gozdu, ki so jih sestavljali nekdanji naborniki nemške vojske in prostovoljci finskega pehotnega polka 200, ki so se borili v gverilski vojni, ki je bila popolnoma zatrta šele v poznih petdesetih letih prejšnjega stoletja.Valge raamat , pp. 25–30 Poleg pričakovanih človeških in materialnih škod, ki so jih utrpele zaradi spopadov, je ta spopad vse do konca pripeljal do deportacije več deset tisoč ljudi, več sto političnih zapornikov in na tisoče civilistov je zaradi tega izgubilo življenje.
Stalinizem je povzročil petkrat več smrtnih žrtev med Estonci kot pa Hitlerjeva vladavina.
Množične deportacije 14. junija 1941 in naslednja dva dni je bilo od 9.254 do 10.861 ljudi, večinoma mestnih prebivalcev, od tega več kot 5.000 žensk in več kot 2.500 otrok, mlajših od 16 let in 439 Judov (več kot 10 % estonskega judovskega prebivalstva) deportiranih, večinoma v Kirovsko, Novosibirsko regijo ali v zapore.Conclusions of the Estonian International Commission for the Investigation of Crimes Against Humanity , historycommission.ee; accessed 13 December 2016.Kareda, Endel (1949). Estonia in the Soviet Grip: Life and Conditions under Soviet Occupation 1947–1949. London: Boreas.Uustalu, Evald (1952). The History of Estonian People. London: Boreas.Laar, Mart (2006). Deportation from Estonia in 1941 and 1949 . Estonia Today: Fact Sheet of the Press and Information Department, Estonian Ministry of Foreign Affairs (June 2006).70th anniversary of deportation and uprising of 1941, The Baltic Times, 29 June 2011; retrieved 6 May 2013.The Soviet Occupation of Estonia in 1940-1941 , mnemosyne.ee; retrieved 6 May 2013. Deportacije so potekale pretežno v Sibirijo in Kazahstanu, z železniškimi živinskimi vagoni, brez predhodne najave, medtem ko so deportirani imeli v najboljšem primeru ponoči nekaj ur časa, da so spakirali svoje najpomembnejše stvari in se ločili od družine. Estonci, ki so živeli v Leningradski regiji, so bili že leta 1935 deportirani.
Uničevalni bataljoni Leta 1941 so bili za izvajanje Stalinove zločinske politike, na požganih zemljah ustanovljeni uničevalni bataljoni v zahodnih regijah Sovjetske zveze. V Estoniji so ubili na tisoče ljudi, vključno z velikim deležem žensk in otrok, medtem ko so požgali na desetine vasi, šol in javnih zgradb. Šolarju po imenu Tullio Lindsaar, so komunisti zlomili vse kosti na rokah, nato pa so ga sistematično mučili, ker je dvignil zastavo Estonije, nato pa so ga dokončno usmrtili. Mauricius Parts, sin veterana estonske osamosvojitvene vojne Karla Partsa, so komunisti polili s kislino, ki ga je razžrla. Avgusta 1941 so bili ubiti vsi prebivalci vasi Viru-Kabala, vključno z dveletnim otrokom in šestdnevnim dojenčkom. Kot odgovor na grozodejstva uničevalnih bataljonov je izbruhnila partizanska vojna, na desetine tisoč moških pa so zgradili gozdne zaščite, da bi zaščitili lokalno prebivalstvo pred temi bataljoni. Občasno so jih bataljoni živo sežgali.Mart Laar, War in the woods, The Compass Press, Washington, 1992, p. 10 Uničevalni bataljoni so v Estoniji ubili 1850 ljudi. Skoraj vsi so bili partizani ali neoboroženi civilisti.Eesti rahva kannatuste aasta. Tallinn, 1996, p. 234.
Drug primer dejanj, ki so jih storili uničevalni bataljoni, je pokol v Kautli, kjer je bilo pobitih dvajset civilistov in uničenih na desetine kmetij. Veliko ljudi so najprej mučili, potem, pa so jih ubili. Nizko število človeških žrtev v primerjavi s številom požganih kmetij je posledica tega, da je izvidniška skupina Erna na dolgem dosegu prekinila blokado Rdeče armade na tem območju in omogočila pobeg številnim civilistom.Mart Laar: Tavaline stalinism , printed in Postimees 16 August 2007
Latvija V skladu z paktom Ribbentrop-Molotov je bila Latvija vključena v sovjetsko okupirano področje. 17. junija 1940 so Latvijo zasedle sovjetske sile. Vlada Kārlisa Ulmanisa je bila odstavljena in 21. junija 1940 so bile izvedene nove nepoštene in nedemokratične volitve na seznamu samo ene stranke, ki je "izvolila" lažni parlament, ki je sprejel resolucijo o pridružitvi Sovjetski zvezi, pri čemer je bila resolucija že sestavljena v Moskvi pred volitvami. Latvija je 5. avgusta postala del Sovjetske zveze, 25. avgusta pa so vsi ljudje v Latviji postali državljani Sovjetske zveze. Ministrstvo za zunanje zadeve je bilo zaprto in komunisti so Latvijo izolirali od preostalega sveta.