Bronasti jezdec: Peterburška povest (rusko Медный всадник: Петербургская повесть Mednyy vsadnik: Peterburgskaya povest) je pripovedna pesem, ki jo je napisal Aleksander Sergejevič Puškin leta 1833 o konjeniškem kipu Petra Velikega v Sankt Peterburgu in veliki poplavi leta 1824. Pesem je napisal leta 1833, v celoti pa je bila objavljena šele po njegovi smrti, saj je bilo njegovo delo pod cenzuro zaradi politične narave drugih njegovih spisov. Bronasti jezdec, ki velja za Puškinovo najuspešnejšo pripovedno pesem, je imel trajen vpliv na rusko književnost. Puškinov kritik A. D. P. Briggs hvali pesem »kot najboljšo v ruskem jeziku in celo najboljšo pesem, napisano kjerkoli v 19. stoletju«.Briggs, A. D. P. "Mednyy vsadnik [The Bronze Horseman]". The Literary Encyclopedia. 26 April 2005.accessed 30 November 2008. Velja za eno najvplivnejših del v ruski književnosti in je eden od razlogov, da Puškina pogosto imenujejo »ustanovitelj moderne ruske književnosti«.
Kip je zaradi velikega vpliva pesmi postal znan kot Bronasti jezdec.For general comments on the poem's success and influence, see Binyon, T. J. (2002), Pushkin: A Biography. London: Harper Collins, p. 437; Rosenshield, Gary. (2003), Pushkin and the Genres of Madness. Madison, WI: University of Wisconsin Press, p. 91; Cornwell, Neil (ed.) (1998), Reference Guide to Russian Literature. London: Taylor and Francis, p. 677.
Povzetek zapleta Pesem je razdeljena na tri dele: krajši uvod (90 vrstic) in dva daljša dela (164 in 222 vrstic). Uvod se začne z mitologizirano zgodovino ustanovitve mesta Sankt Peterburg leta 1703. V prvih dveh kiticah stoji Peter Veliki na robu reke Neve in si zamisli idejo o mestu, ki bo ogrozilo Švede in odprlo »okno v Evropo«. Pesem opisuje območje kot skoraj nenaseljeno: Peter lahko vidi le en čoln in peščico temnih hiš, v katerih živijo finski kmetje. Sankt Peterburg je bil pravzaprav zgrajen na ozemlju, ki so ga Švedi na novo pridobili v veliki severni vojni, Peter pa je sam izbral mesto za ustanovitev velikega mesta, ker je Rusiji zagotavljalo kotiček dostopa do Baltskega morja in s tem do Atlantika in Evrope.
Preostali del uvoda je napisan v prvi osebi in se bere kot oda mestu Peterburg. Pesnik-pripovedovalec opisuje, kako ljubi Peterburg, vključno s »strogo, mišičasto podobo« mesta (l. 44), njegovimi znamenitostmi, kot je Admiraliteta (ll. 50–58), ter ostrimi zimami in dolgimi poletnimi večeri (ll. 59 – ll. 84). Spodbuja mesto, naj ohrani svojo lepoto in moč ter trdno stoji proti valovom Neve (ll. 85–91).
I. del se odpre s podobo Neve, ki se razburja v neurju: reka se »premetava kot bolana v svoji nemirni postelji« (ll. 5–6). V tem ozadju mlad revež v mestu, Evgenij, razmišlja o svoji ljubezni do mlade ženske Paraše in namerava z njo preživeti preostanek svojega življenja (ll. 49–62). Evgenij zaspi, pripoved pa se nato obrne nazaj na Nevo z opisom, kako reka poplavi in uniči velik del mesta (ll. 72–104). Prestrašeni in obupani Evgenij ostane sam sedeti na vrhu dveh marmornih levov na Petrovem trgu, obdan z vodo in s kipom bronastega jezdeca, ki ga gleda navzdol (ll. 125–164).
V drugem delu Evgenij najde trajektnega ladjarja in mu ukaže, naj vesla tja, kjer je bil nekoč Parašin dom (ll. 26 – ll. 56). Vendar odkrije, da je njen dom uničen (ll. 57–60), zapade v nori delirij in se zasmeje (ll. 61–65). Leto dni roma po ulicah kot nor (ll. 89–130), naslednjo jesen pa se spomni na noč nevihte (ll. 132–133) in vir svojih težav. V navalu besa preklinja Petrov kip (ll. 177–179), kip oživi, Peter pa začne zasledovati Evgenija (ll. 180–196). Pripovedovalec Evgenijeve smrti ne opisuje neposredno, ampak se pesem zaključi z odkritjem njegovega trupla v porušeni koči, ki plava na vodi (ll. 219–222).
Žanr
Formalno je pesem nenavadna mešanica žanrov: deli, ki obravnavajo carja Petra, so napisani v slovesnem, odičnem slogu 18. stoletja, Evgenijevi pa so prozaični, igrivi in v zadnjih fazah napolnjeni s patosom.See V. Ia. Briusov's 1929 essay on "The Bronze Horseman", available here (in Russian). To mešanico žanrov predvideva naslov: Bronzasti jezdec je predlagal veličastno odo, toda podnaslov Peterburška zgodba navaja, da pričakujemo nejunaškega protagonista. Metrično je celotna pesem napisana z uporabo štiristopenjskega jamba, eden izmed Puškinovih prednostnih metrov, vsestranska oblika, ki se lahko prilagodi spreminjajočemu se razpoloženju pesmi. Pesem ima raznoliko shemo rim in kitice različnih dolžin.Little, p. xiv.
Kritik Michael Watchel je predlagal, da je Puškin v tej pesmi nameraval ustvariti nacionalni ep, pri čemer trdi, da imajo Petrovi odseki številne tipične značilnosti epske poezije.Wachtel, Michael. (2006) "Pushkin's long poems and the epic impulse". In Andrew Kahn (ed.), The Cambridge Companion to Puskhin, Cambridge: CUP, pp. 83–84. Opozarja na Puškinovo obsežno uporabo starozaveznega jezika in aluzij, ko opisuje tako ustanovitev Sankt Peterburga kot poplavo, ter trdi, da se močno opirajo na knjigo Geneze. Dodaten dokaz za kategorizacijo Puškinove pesmi kot epa je mogoče videti v njeni shemi rim in strukturi kitice, ki omogočata delu, da prenese svoj pomen na zelo jedrnat, a umetniški način.Newman, John Kevin. "Pushkin's Bronze Horseman and the Epic Tradition." Comparative Literature Studies 9.2 (1972): p. 187.JSTOR. Penn State University Press. Še eno vzporednico klasičnemu epskemu izročilu lahko potegnemo v zadnjih prizorih Evgenijevega pogreba, ki so opisani kot »za božjo voljo«. V ruščini ta stavek po Newmanu ne pomeni »zastrašujoče nestrpnosti, temveč takšnega sklicevanja na krščansko čustvo, ki bi ga lahko naredil berač«.Newman, p. 190 Zato je pomanjkanje empatije in dobrodelnosti v Peterburgu tisto, kar na koncu povzroči Evgenijevo smrt. Zahteva, da mora civilizacija imeti moralni red, je tema, ki jo najdemo tudi v Vergilijevih spisih. Vendar dodaja, da je zaplet Evgenija v nasprotju z epskim načinom, in hvali Puškina za njegovo »izjemno sposobnost sintetiziranja različnih materialov, stilov in žanrov«.Wachtel, p. 86. Še posebej nenavadno je, da se Puškin osredotoča na protagonista, ki je skromen in tudi navidezno odličen. V tej novi vrsti epa je več vprašanj kot odgovorov, kjer »agnostična ironija zlahka najde mesto«, medtem ko bi bil »nepristranski bralec prisiljen prepoznati, da se ukvarja z najglobljimi vprašanji, s katerimi se sooča človeštvo«.Newman, p. 176 Sklepa, da če naj bi pesem označili za nacionalni ep, je »zelo idiosinkratična«.
Zgodovinski in kulturni kontekst Več kritikov je predlagalo, da je bil neposredni navdih za Bronzanega jezdeca delo poljskega pesnika Adama Mickiewicza.Pushkin's own footnotes refer to Mickiewicz's poem 'Oleskiewicz' which describe the 1824 flood in Petersburg. See also Little, p. xiii; Binyon, pp. 435–6 Preden je začel delati na Bronzastem jezdecu, je Puškin prebral Mickiewiczovo Predvečerje (poljsko Dziady; 1823–1832), ki vsebuje pesem z naslovom Mojim moskovskim prijateljem, ki je tanko prikrit napad na Puškina in Vasilija Žukovskega, ker se nista pridružila radikalnemu dekabrističnemu uporu leta 1825. Predvečerje vsebuje pesmi, kjer je Peter I. opisan kot despot, ki je mesto ustvaril zaradi avtokratske muhavosti in pesem se norčuje iz Falconetovega kipa, kot da bi skočil s prepada. Puškinovo pesem je mogoče delno brati kot repliko Mickiewiczu, čeprav se večina kritikov strinja, da so njene skrbi veliko širše od odgovora političnemu sovražniku.See Binyon, p. 435; Little, p. xiii; Bayley, John (1971), Pushkin: A Comparative Commentary. Cambridge: Cambridge University Press. p. 128.
Obstajajo jasne podobnosti med Puškinovim glavnim junakom v Bronastem jezdecu in njegovim drugim delom Evgenij Onjegin. Prvotno je Puškin želel nadaljevati Evgenija Onjegina v tej pripovedi, namesto tega pa se je odločil ustvariti novega Jevgenija z drugačnim priimkom, vendar je bilo to še vedno »karikatura Puškinovega lastnega značaja«.Wilson, p. 67. Oba sta bila potomca starega režima bojarjev, ki se je zdaj znašel v družbi, kjer družinska dediščina ni bila cenjena, družbeno nepomemben.
Kip Bronastega jezdeca je izdelal Étienne Maurice Falconet in ga dokončal leta 1782. Katarina Velika, nemška princesa, ki se je poročila z družino Romanov, je naročila izdelavo kipa, da bi legitimirala svojo vladavino in zahtevala prestol ruskemu ljudstvu. Katarina je na oblast prišla z nezakonitim državnim udarom. Dala je na kip vpisati besedno zvezo Петру перьому Екатерина вторая, лѣта 1782, tako v latinščini kot v ruščini, kar pomeni Petru prvemu, Katarina druga, da bi izkazala spoštovanje do vladarja in pokazala, kje je videla svoje mesto med ruskimi vladarji.
Kip je nastajal 12 let. Prikazuje Petra Velikega na konju z iztegnjeno roko, ki sega proti reki Nevi v zahodnem delu države. Kip je hvaljen zaradi svoje dvoumnosti; pravijo, da je Puškin začutil dvoumno sporočilo kipa in ga je navdihnil, da je napisal pesem. V potopisu o Peterburgu leta 1821 je francoski državnik Joseph de Maistre komentiral, da ne ve, »ali Petrova bronasta roka varuje ali grozi«.
Mesto Sankt Peterburg Sankt Peterburg je zgradil Peter Veliki v začetku 18. stoletja, na močvirnih obrežjih in otokih Neve. Težave pri gradnji so bile številne, a Petra ni motila poraba človeškega življenja, potrebna za uresničitev njegove vizije mesta na obali. Od rokodelcev, ki jih je prisilil, da so prišli na sever, da bi postavili temelje mesta, je umrlo na tisoče zaradi stisk in bolezni; in mesto na svoji nenaravni legi je bilo na milost in nemilost prepuščeno strašnim poplavam, ki so jih povzročili lomljenje ledu na Ladoškem jezeru tik vzhodno od njega ali – kot je opisano v pesmi – zaradi zahodnega vetra, ki je pihal nazaj po Nevi. Ena tako uničujoča poplava je bila leta 1777 in še enkrat leta 1824, v Puškinovem času in poplava, ki je nastala v pesmi, in so se nadaljevale, dokler ni bil zgrajen Sanktpeterburški jez.
Teme Kip proti Evgeniju Konflikt med carjem in državljanom ali cesarstvom in posameznikom je ključna tema Bronastega jezdeca.Little, p. xix; Bayley, p. 131. Kritiki se razlikujejo glede tega, ali je Puškin na koncu pri Evgeniju - malem človeku - ali Petru in zgodovinski nujnosti. Radikalni kritik iz 19. stoletja Vissarion Belinsky je pesem smatral za utemeljitev Petrove politike, medtem ko je pisatelj Dmitrij Merežkovski menil, da je pesem individualnega protesta.Cited in Banjeree, Maria. (1978) "Pushkin's 'The Bronze Horseman': An Agonistic Vision". Modern Languages Studies, 8, no. 2, Spring, p. 42.
Druga interpretacija pesmi nakazuje, da kip pravzaprav ne oživi, ampak da Evgenij izgubi razum. Puškin razjezi Evengija, da bi ustvaril »strašljivo razsežnost tudi za najbolj neumno osebnost in hkrati prikazal brezno, skrito v najbolj navidezno običajni človeški duši«. V zvezi s tem je videti, da je Evgenij postal razdedinjen človek tistega časa v skoraj enakem smislu kot tradicionalni epski junak.Newman, p. 189.
Morda Evgenij sploh ni Petrov sovražnik. Po Newmanu je »[Evgenij] premajhen za to.«Newman, p. 175, Namesto tega je junaški konflikt pesmi med Petrom Velikim in elementi, medtem ko je Evgenij le njena »impotentna žrtev«. Ko Evgenij postane vse bolj v stiski zaradi izginotja zaročenke, njegova vse večja tesnoba je soproizvedena z brezbrižnostjo čolnarja, ki vesla čez reko. Newman tako postavlja pod vprašaj, ali je Evgenii upravičen do teh občutkov in kako ti občutki odražajo njegov ne-nevaren položaj v odnosu do kipa.
Človekov položaj v odnosu do narave