sličica|290x290_pik|Zemljevid Romunije Ta stran prikazuje povzetke zgodovinskega obdobja v Romuniji.
Prazgodovina Sledi starodavnih ljudi v Romuniji segajo v paleolitsko dobo. V drugi polovici leta 3 tisoč pr. n. št. so Indoevropska pastirska plemena iz Severnega Črnega morja in Srednje Evrope vdrla na ozemlje današnje Romunije. Kot posledica njihove asimilacije staroselcev v bronasti dobi je nastala tračanska etnična skupnost, ki je vključevala plemena Getov in Dačanov. Prvi od njih je naselil bregove spodnje Donave, drugi današnjo Transilvanijo (Semigorod), pa tudi del Moldavije in Vlaške. Na razvoj geto-daških plemen so v 7.–6. stoletju vplivale grške mestne države Istra, Kalatia in Toma, ki so temeljile na obali Črnega morja (Dobrudža). Skiti so nato napredovali s severne obale Črnega morja na ozemlje Romunije. Kelti pa so se naselili v Transilvaniji (kasneje, tako kot Skiti, asimilirano s strani lokalnega traškega prebivalstva).
Antika levo|sličica|Mislilci Hamangia, neolitska kultura Hamangia (ok. 5250 - 4550 pr. n. št.) V 5. stoletju pr. n. št. so z vzhoda so na ozemlje Romunije vdrli Kimerijci, kasneje so v Dobrudži živeli Skiti, zato so to ozemlje Grki poimenovali Mala Skitija. Istočasno so na obali Črnega morja ustanovili svoje kolonije – Kalatis, Istra, Tomaž, Ahil – Stari Grki.
Na glavnem ozemlju današnje Romunije so v antiki živela plemena Dačanov in Getov, ki so imela napol primitivni skupni družbeno-ekonomski sistem. Berebistu (70–44 pr. n. št.) je uspelo združiti dežele Dačanov, Rimljani so se ga bali, Julij Cezar pa je na predvečer smrti načrtoval pohod v Dakijo. Vendar je Berebist umrl zaradi zarote in njegova država se je razdelila na 4 dele, ki so prišli pod vpliv Rima.
Nova združitev in okrepitev Dakije sta se zgodila v času vladavine Decebala (86–106 n. št.). Decebal je poskušal organizirati močno kraljestvo s prestolnico v Sarmizegetu in je vodil tri vojne z Rimom (86–88, 101–102, 105–106 n. št.). Prva, s cesarjem Domicijanom, je bila razmeroma uspešna, druga se je končala s porazom Dačanov od cesarja Trajana, tretja, prav tako s Trajanom – popolno osvojitev Dakije s strani Rimljanov, zajetjem Sarmizegeta in Decebalovim samomorom. V Dakiji je bila organizirana rimska provinca Dakija. Središče slednje je bilo mesto Ulpia Traiana Sarmizegetusa, pod Hadrijanom se je imenovalo tudi Sarmizegetus, a zgrajeno 50 km od starega središča. Napoca (danes Cluj) je izstopala od drugih mest v Rimski Dakiji.
Dakija je ostala rimska provinca do leta 271, ko jo je cesar Avrelijan, ki je ni mogel zaščititi pred napadi Gotov in Sarmatov, zapustil in evakuiral mestno prebivalstvo čez reko Donavo.
Srednji vek Na začetku 6. stoletja so se na levem bregu Donave naselila slovanska plemena (Anti, Sklavini), ki so tukaj živela z lokalnim romaniziranim geto-traškim prebivalstvom in so bila kasneje izgnana. Posledično je v 10. stoletju nastala vzhodnoromanska etnična skupnost Vlahov, prednikov Romunov in Moldavcev. V 9. in 10. stoletju se je na večino sodobne Romunije razširila moč Prvega in Drugega bolgarskega kraljestva. Od 9. stoletja so Moldavijo naseljevala vzhodnoslovanska plemena Tiverti, kasneje pa Uliči, ki so ustanovili mesta Peresichen, Tegin in Belgorod. Od 10. stoletja je bilo ozemlje Moldavije del Kijevske Rusije. Moldavijo so prečkale trgovske poti iz Galicije do Črnega morja. Na Donavi so galicijski trgovci ustanovili mesto Maly Halych (Galati). V spodnjem toku Donave so se iz gališko-volinske države preselili ubežniki in predstavniki drugih segmentov prebivalstva. Oblikovali so kneževino Berlad na jugu Moldavije z mesti Berlad, Tecuci in Maly Halych. V 11. in 12. stoletju je Transilvanija prišla pod oblast Ogrske. sličica|299x299_pik|Zemljevid Evrope iz leta 1648, ki prikazuje Transilvanijo in dve romunski kneževini: Vlaško in Moldavijo
V 11. in 12. stoletju so Romunijo napadla nomadska plemena - Pečenegi, Polovci in v 13. st. - Mongolsko-tatarska invazija. Moldavija in del Vlaške sta prišli pod oblast Zlate horde. V 12. in 13. stoletju so se Vlahi naselili v vzhodnih Karpatih in postopoma asimilirali staroslovansko prebivalstvo in ruske naseljence iz galicijske dežele. Kasneje so se Vlahi naselili v južnih predelih Galicije: v 15. stoletju so kolonizirali zahodna pobočja Karpatov. Po koncu mongolsko-tatarske invazije sta nastali dve romunski kneževini - Vlaška (okrog leta 1324) in Moldavija (leta 1359). Med slednje je spadala tudi Bukovina, naseljena predvsem z Ukrajinci. Na čelu obeh držav so bili lastniki (vojvode). Moč zemljiških gospodov je bila v veliki meri odvisna od velikih posestnikov - bojarjev, ki so imeli vse najvišje položaje v kneževinah. V obeh državah se je bíl nenehen boj za prestol. V Kneževini Moldaviji so sodelovali tudi ukrajinski kandidati. Tako je nekaj časa Moldaviji vladal princ Jurij Koriatovič. Vlaška je bila prisiljena postati vazal Ogrske, Moldavija pa je v letih 1387-1497 priznala vazalno odvisnost od poljskega kralja. Moldavske čete poljsko-litovsko-ukrajinske vojske so sodelovale v bitki pri Grunwaldu leta 1410.
Od 14. stoletja so bila romunska ozemlja priključena Osmanskemu cesarstvu. Od leta 1411 je morala vlaška kneževina Porti plačevati davek. V drugi polovici 15. stoletja je Moldavski vladar Štefan III. nasprotoval turški vladi, vendar je bil poražen in prisiljen plačati davek. V 16. stoletju so Podonavske kneževine postale odvisne od Turčije, čeprav so obdržale pravno avtonomijo v Osmanskem cesarstvu. Po zmagi pri Mohaču leta 1526 in propadu Ogrske kraljevine je Turčija leta 1541 vzpostavila vrhovno oblast nad Transilvansko kneževine.
Od 15. stoletja so se gospodarske vezi Moldavije z Galicijo izboljšale. Moldavski trgovci so vzdrževali tesne trgovinske odnose z galicijskimi mesti, zlasti Lvovom. Moldavski kmetje, ki so bežali pred hudim fevdalnim zatiranjem, so se pogosto selili v Galicijo in Bukovino. Na začetku leta 1490 so moldavski kmetje sodelovali v ljudski vstaji, ki jo je vodil Mucha. Leta 1514 je v Transilvaniji izbruhnila kmečka vstaja pod vodstvom D. Dodžija, ki je podprla prebivalstvo Zakarpatja.
Od sredine 16. stoletja so se zaporoški kozaki premaknili proti Moldaviji in pomagali Moldavcem v boju proti turškemu zatiranju, po drugi strani pa so se večkrat vmešali v notranji boj za oblast v kneževini. Leta 1563 so ukrajinski kozaki odkorakali v Moldavijo, ki jih je vodil hetman Dmitro Višnevecki.
Zgodnja moderna doba V zadnjih desetletjih 16. stoletja se je v Kneževini Moldaviji odvijal narodnoosvobodilni boj proti turški oblasti. Leta 1574 ga je vodil Ivan Voda Luty, ki je poklical na pomoč zaporoške kozake, ki jih je vodil Ivan Svirgovski. Moldavsko-kozaška vojska je dobila številne zmage in zasedla mesta Bukarešta, Tiagin (Bender) in Belgorod. Vendar so bile moldavsko-kozaške enote zaradi prepirov v moldavskem taboru in izdaje poveljnika hotinske trdnjave Jeremije Čarnaviča poražene v bitki pri jezeru Cahul (9–14. junij 1574).<ref name="Tamás Kis">Tamás Kis, Magyar nyelvjárások, Volumes 18–21, Nyelvtudományi Intézet, Kossuth Lajos Tudományegyetem (University of Kossuth Lajos). Magyar Nyelvtudományi Tanszék, 1972, p. 83 Magyar nyelvjárások</</ref>
Moldavsko vojaško sodelovanje z zaporoškimi kozaki v boju proti turškim osvajalcem se je nadaljevalo tudi v naslednjih desetletjih. Protiosmansko gibanje je dobilo največji razsežnost leta 1577 pod vodstvom kozaškega atamana Ivana Pidkova. Slednjemu je za nekaj časa celo uspelo zasesti moldavski prestol, a so njegove čete premagale čete sultana Murata III. Leta 1578 se je v Moldaviji pojavil neznani Aleksander na čelu kozaškega odreda, ki je zasedel njeno glavno mesto, a so ga Turki kmalu premagali. Leta 1583 so kozaki napadli turške garnizone v Moldaviji in uničili trdnjavo v Benderju. V letih 1594 in 1595 so kozaški odredi pod vodstvom S. Nalivajka in G. Lobode vkorakali v Moldavsko kneževino.
Leta 1600 je boj proti turški oblasti vodil vlaški gospod Mihai Horobri (1593–1601), katerega vojska je vključevala 7000 ukrajinskih kozakov. M. Horobrov je uspel za kratek čas združiti Vlaško, Moldavijo in Transilvanijo v enotno kneževino.
Ozemlje Moldavije je postalo prizorišče hotinske vojne 1620–21 med Poljsko in Turčijo, na začetku katere je bila poljska vojska poražena v bitki pri Cecorju leta 1620. Med sovražnostmi je ukrajinska kozaška vojska, ki je štela več kot 40.000 vojakov, pod vodstvom hetmana P. Sagaidačnega je skupaj s poljskimi četami premagala Turke in Tatare v bitki pri Hotinu leta 1621. levo|sličica|295x295_pik|Kneževina Moldavija in Vlaška leta 1786, italijanski zemljevid G. Pittori, geografa Giovannija Antonia Rizzija Zannonija.
Sredi 17. stoletja, da bi zagotovile ugodne zunanjepolitične pogoje za boj proti vplivu personalni uniji in Turčije, so podonavske države, Vlaška, Transilvanija in zlasti Moldavija, skušale vzpostaviti tesne diplomatske in vojaško-politične odnose s Hetmanatom. Avgusta 1648 je transilvanski (Semigorodski) princ Jurij II. Rakoczi prek Yu. Nemiriča vzpostavil zavezniške odnose s hetmanom B. Hmeljnickim in si po smrti kralja Vladislava IV. Vaza pridobil njegovo podporo v boju za poljski prestol.
Septembra 1650 je moldavski mojster Vasilij Lupul sklenil zavezniško pogodbo z B. Hmeljnickim in svojo hčer Rosando poročil s sinom hetmana T. Hmelnickega. Aprila 1653 je kozaška vojska pod poveljstvom T. Hmelnickega pomagala V. Lupulu, da si je začasno ponovno pridobil moldavski prestol, ki ga je ob podpori personalne unije, Vlaške in Transilvanije zavzel varovanec bojarske opozicije S. Georgitsu.
Leta 1654 je moldavski vladar S. Georgitsu (prestol je ponovno pridobil konec 1653) skušal vzpostaviti dobrososedske odnose z B. Hmelnickim in I. Vyhovskim ter prejeti vojaško pomoč Hetmanata v boju proti Osmanskemu cesarstvu in Krimskemu kanatu. Po več letih napetosti v ukrajinsko-transilvanskih odnosih je bil leta 1656 podpisan vojaško-politični sporazum med B. Hmeljničkim in knezom Jurijem II. Rakoczijem. Leta 1657 so bili med pohodom transilvanijskih čet na Poljsko njihovi zavezniki v tej kampanji 20.000-članski ukrajinski korpus pod vodstvom polkovnika A. Ždanoviča. Vlaški vladar Mihnia III (1658–59), moldavski vladar Konstantin Scherba in moldavski prestolonaslednik, nekdanji vladar Stefan Petricheika, so se v boju proti Osmanskemu cesarstvu skušali zanesti na pomoč zaporoških kozakov.
Moldavija (v manjši meri Vlaška) je bila stoletja povezana z Ukrajino ne le v vojaških, diplomatskih, trgovinskih, temveč tudi v kulturnih in cerkvenih odnosih. Zato je razlog skupna preteklost obeh ljudstev: Rusinov-Ukrajincev in Moldavcev - najprej znotraj Kijevske, nato Galicije-Volinske države, skupne verske in kulturne tradicije.
Uradni jezik v Moldaviji je bil cerkvenoslovanski (v ukrajinski izdaji). V 16. in 17. stoletju so moldavski gostitelji postali ustanovitelji številnih cerkva v Ukrajini (vključno z Marijino vnebovzetje in Paraskevo-Petek v Lvovu). Sin moldavskega lastnika Simeona Mohyle – Peter Mohyla, je postal ugledna ukrajinska cerkvena, politična in kulturna osebnost, kijevski metropolit. G. Mohyla je aktivno sodeloval pri ustanavljanju izobraževalnih ustanov v Moldaviji in Vlaški, kot je kolegij Kijev-Mohila, in prispeval k ustanavljanju tiskarn v teh kneževinah. Leta 1697 je v Vlaški izšla slovnica M. Smotrytskega, ki je služila kot model za prvo romunsko slovnico. Po porazu pri Poltavi sta I. Mazepa in njegov naslednik P. Orlyk nekaj časa ostala na ozemlju Moldavske kneževine.