Estonija ima razvito gospodarstvo. Država je članica Evropske unije in evrskega območja. Na gospodarstvo Estonije močno vplivajo razvoji v finskem in švedskem gospodarstvu.
Pregled Pred drugo svetovno vojno je gospodarstvo Estonije temeljilo na kmetijstvu, vendar je obstajal tudi pomemben akademski sektor z univerzitetnim mestom Tartu, znanem po znanstvenih prispevkih, in rastočim industrijskim sektorjem, podobnim tistemu v sosednji Finski. Izdelki, kot so maslo, mleko in sir, so bili na zahodnoevropskih trgih splošno znani. Glavna trga sta bila Nemčija in Združeno kraljestvo, le 3 % vse trgovine pa je potekalo s sosednjo ZSSR. Estonija in Finska sta imeli razmeroma podoben življenjski standard.
Okupacija in aneksacija Estonije s strani ZSSR leta 1940 ter posledično uničenje nacistične Nemčije in rast stalinistične Sovjetske zveze med drugo svetovno vojno sta pohabili estonsko gospodarstvo. Kasnejša sovjetska okupacija in povojna sovjetizacija življenja sta se nadaljevali z integracijo estonskega gospodarstva in industrije v centralno načrtovano strukturo ZSSR.
Po estonski oddaljitvi od komunizma v poznih osemdesetih letih prejšnjega stoletja in osamosvojitvi leta 1991 je Estonija postala tržno gospodarstvo in postala pionir v svetovnem gospodarstvu. Leta 1992 je država za svojo valuto sprejela estonsko krono, kar je močno stabiliziralo gospodarstvo. Leta 1994 je postala ena prvih držav na svetu, ki je sprejela enotno davčno stopnjo v višini 26 % ne glede na osebni dohodek. Estonija je v drugi polovici devetdesetih let prejela več tujih naložb na prebivalca kot katera koli druga država v srednji in vzhodni Evropi. Med letoma 2005 in 2008 se je dohodnina postopoma znižala z 26 % na 21 %.
Država je hitro postala članica EU-15; njen BDP na prebivalca je zrasel z evropskega povprečja 34,8 % leta 1996 na 65 % do leta 2007, podobno kot v srednjeevropskih državah. Svetovna banka jo že ocenjuje kot državo z visokimi dohodki. BDP na prebivalca države, ki je dober kazalnik bogastva, je po podatkih Svetovne banke leta 2018 znašal 35.974 $ in tako Estonce uvrstil med prebivalce Litve in Cipra, vendar pod nivo BDP večine dolgoletnih članic EU, kot sta Španija ali Italija. Zaradi svoje gospodarske uspešnosti po ponovni osamosvojitvi leta 1991 je bila Estonija imenovana za enega izmed baltskih tigrov.
Leta 2008 je bila Estonija uvrščena na 12. mesto od 162 držav v Indeksu ekonomske svobode 2008, kar je uvršča kot najboljšo od vseh postsovjetskih držav. Istega leta je bila država na dnu seznama evropskih držav po svobodi trga dela, vendar je vlada pripravljala izboljšave.
Za Estonijo je bila finančna kriza 2007–2008 razmeroma lahka zaradi dosledno uravnoteženega proračuna, kar je pomenilo, da je javni dolg Estonije glede na BDP države ostal najnižji v Evropi. Gospodarstvo si je leta 2010 opomoglo.
1. januarja 2011 se je Estonija pridružila evrskemu območju in postala prva nekdanja sovjetska republika, ki se je evroobmočju sploh pridružila.
Leta 2013 je Skupina Svetovne banke Estonijo po indeksu enostavnosti poslovanja ocenila na 13. mesto.
Zgodovina
Zgodnja zgodovina Do začetka 13. stoletja je bilo ozemlje današnje Estonije neodvisno. Gospodarstvo je bilo večinoma kmetijsko usmerjeno, vendar so se zaradi dolge obale razvijale tudi pomorske dejavnosti. Avtonomni razvoj so končale severne križarske vojne, ki so jih opravili danski kralj ter nemški livonski in tevtonski vojaški redovi. Vojna proti osvajalcem je trajala od 1208 do 1227, zadnja estonska grofija, ki je padla, pa je bila otok Saaremaa leta 1261.
Do prve svetovne vojne so estonski kmetje povečini obdelovali velika fevdalna posestva v lasti nemških posestnikov. V desetletjih pred osamosvojitvijo je centralizirana carska vladavina ustvarila precej velik industrijski sektor, v katerem je prevladovala Kreenholm Manufacturing Company, takrat največji predelovalec bombaža na svetu.
Neodvisnost Po razglasitvi neodvisnosti leta 1918, estonski vojni za neodvisnost in kasnejšem podpisu Tartujske pogodbe leta 1920 je nova estonska država podedovala uničeno povojno gospodarstvo in valuto rubelj. Kljub precejšnjim stiskam, dislokacijam in brezposelnosti je Estonija v prvem desetletju neodvisnosti v celoti preoblikovala svoje gospodarstvo. Leta 1918 je bil carski rubelj zamenjan z estonsko marko, ki je bila v obtoku do leta 1927. Do leta 1929 je bila vzpostavljena stabilna valuta krona. Izdajala ga je Banka Estonije, estonska državnacentralna banka. Za plačila odškodnin nemškim posestnikom za njihovo posest je vlada zaplenila posestva in jih razdelila na majhne kmetije, ki so pozneje predstavljale osnovo estonske blaginje. Trgovina je bila osredotočena na lokalni trg in Zahod, zlasti Nemčijo in Združeno kraljestvo. Le 3% vse trgovine je bilo z ZSSR.
Sovjetska okupacija Nasilna sovjetska aneksacija Estonije leta 1940 in posledično nacistično in sovjetsko uničenje med drugo svetovno vojno sta pohabili estonsko gospodarstvo. Povojna sovjetska okupacija in sovjetizacija življenja sta se nadaljevali z integracijo estonskega gospodarstva in industrije v centralno načrtovano strukturo ZSSR. Več kot 56 % estonskih kmetij je bilo kolektiviziranih samo v aprilu 1949, ta je sledila po množičnih deportacijah v Sibirijo v marcu 1949. Moskva se je razširila na tiste estonske industrije, ki so imele lokalno dostopne surovine, kot so rudarjenje naftnega skrilavca in fosforitov.
Obnova neodvisnosti, modernizacija in liberalizacija
Junija 1992 je Estonija zamenjala rubelj s svojo prosto zamenljivo valuto, krono (EEK). Ustanovljen je bil valutni odbor in nova valuta je bila vezana na nemško marko po tečaju 8 estonskih kron za 1 nemško marko. Ko je Nemčija uvedla evro, je bila vezava spremenjena na 15,6466 kron za 1 evro.
Estonija naj bi evro prvotno sprejela leta 2008, a je bila sprememba valute zaradi stopnje inflacije nad zahtevanimi 3 % prestavljena na leto 2011. 1. januarja 2011 je Estonija sprejela evro in postala 17. država članica evrskega območja.
Popolnoma elektronska borza v Talinu se je odprla v začetku leta 1996, leta 2001 pa jo je kupila finska helsinška borza.
Estonija se je Svetovni trgovinski organizaciji pridružila leta 1999.
Od začetka 2000. do drugega dela prvega desetletja je estonsko gospodarstvo doživelo precejšnjo rast. V letu 2000 je estonski BDP zrasel za 6,4 %.
Ob vstopu v Evropsko unijo leta 2004 je bila kmalu zatem opažena dvomestna rast.
Finančna kriza 2008, odziv in okrevanje sličica|300x300_pik| Realna rast BDP v Estoniji, 2002–2012. Finančna kriza v letih 2007–2008 je s padcem naložb in potrošnje močno vplivala na estonsko gospodarstvo. Kriza je sledila poku cen nepremičnin, ki so se nabrale v letih pred krizo.
Po dolgem obdobju zelo visoke rasti BDP se je BDP Estonije zmanjšal. V prvem četrtletju 2008 je BDP zrasel le za 0,1 %, nato pa se je zmanjšal: negativna rast je bila v 2. četrtletju −1,4 %, v 3. četrtletju nekaj več kot −3 % (na medletnem nivoju) in − 9,4 % v 4. četrtletju tega leta.
Vlada je pripravila rebalans negativnega proračuna, ki ga je sprejel Riigikogu (estonski parlament). Prihodki proračuna so se za leto 2008 zmanjšali za 6,1 milijarde EEK, odhodki pa za 3,2 milijarde EEK. Primanjkljaj na tekočem računu je obstal, vendar se je začel zmanjševati v zadnjih mesecih leta 2008, enak trend je bil predviden tudi za naslednje mesece.
Leta 2009 se je estonsko gospodarstvo v prvem četrtletju skrčilo za dodatnih 15,1 %. Nizko domače in tuje povpraševanje je zmanjšalo celotno proizvodnjo gospodarstva. Padec industrijske proizvodnje estonskega gospodarstva za 33,7 % je bil najmočnejši upad industrijske proizvodnje v celotni Evropski uniji. Tega leta je bila Estonija eno izmed petih najslabših gospodarstev na svetu glede letne stopnje rasti BDP in je imela eno najvišjih stopenj brezposelnosti v EU, ki se je s 3,9 % maja 2008 povečala na 15,6 % % maja 2009.
Decembra 2008 je Estonija postala ena od držav donatork vodilnega reševalnega paketa MDS za Latvijo. Ansipova vlada se je kot odgovor na krizo odločila za fiskalno konsolidacijo in zmanjšanje z ohranjanjem fiskalne discipline in uravnoteženega proračuna v kombinaciji z varčevalnimi paketi: vlada je povečala davke in zmanjšala javno porabo z znižanjem izdatkov in javnih plač na vseh področjih.
Julija 2009 se je davek na dodano vrednost zvišal z 18 % na 20 %. Zabeleženi proračunski primanjkljaj za leto 2009 je znašal le 1,7 % BDP.
Posledica tega je bila, da je bila Estonija ena od le petih držav EU v letu 2009, ki so izpolnile maastrichtska dolžniška in primankljajska merila, in je imela tretji najnižji primanjkljaj za Luksemburgom in Švedsko. Tudi Estoniji ni bilo treba zaprositi za pomoč pri MDS. Kljub tretjemu največjemu padcu BDP je imela država med srednjeevropskimi in vzhodnoevropskimi državami najnižji proračunski primanjkljaj in najnižji javni dolg.
Leta 2009 se je estonsko gospodarstvo začelo obnavljati, gospodarska rast pa se je nadaljevala v drugi polovici leta 2010. Stopnja brezposelnosti v državi se je od takrat močno znižala na raven pred recesijo. Poleg tega je Estonija leta 2010 dobila dovoljenje za pridružitev evrskemu območju za leto 2011.
Pridružitev evrskemu območju Pred vstopom v evroobmočje je bila estonska krona vezana na evro po tečaju 15,64664 EEK za en evro; pred tem je bila krona vezana na nemško marko pri približno 8 EEK do 1 DEM.
Načrti za vstop v evro so bili pripravljeni že pred letom 2011. Oblikovanje estonskih evrokovancev je bilo končano konec leta 2004.
Potovanje Estonije k evru je trajalo dlje, kot je bilo prvotno predvideno, saj je bila stopnja inflacije pred letom 2010 nenehno nad zahtevanimi 3 %, kar je državi preprečilo izpolnjevanje meril za vstop. Država je prvotno nameravala sprejeti evro 1. januarja 2007; vendar tega leta ni uradno veljal in je uradno dvakrat spremenil svoj ciljni datum: najprej na 1. januar 2008 in pozneje na 1. januar 2011.
Evropska komisija je 12. maja 2010 objavila, da je Estonija izpolnila vsa merila za vstop v evroobmočje. 8. junija 2010 so se finančni ministri EU dogovorili, da se bo Estonija lahko pridružila evru 1. januarja 2011.Estonia to Join Euro 1 January 2011 Estonija je 13. julija 2010 prejela končno odobritev ECOFIN za prevzem evra od 1. januarja 2011 naprej.
Prehod na evro je potekal 1. januarja 2011.
S tem je Estonija postala ena prvih post-sovjetskih držav, ki se je pridružila evrskemu območju.
9. avgusta 2011 je Standard & Poor's dvignil bonitetno oceno Estonije z A na AA-. Med dejavniki, ki jih je S&P navedel k svoji odločitvi je bilo zaupanje v sposobnost Estonije, da "ohrani močno gospodarsko rast". Stopnja rasti BDP Estonije je bila leta 2011 navkljub negativni rasti prebivalstva nad 8 %.
Gospodarstvo danes V drugem četrtletju 2013 je bila povprečna mesečna bruto plača v Estoniji 976 evrov (15.271 kron). Ta številka je vztrajno rasla na 1.310 EUR (20.497 kron) od leta 2018 in na 1.586 EUR (20.816 kron) junija 2021.
Estonija je energetsko skoraj neodvisna in več kot 90 % svojih potreb po električni energiji oskrbuje z lokalno izkopanim oljnim skrilavcem. Alternativni viri energije, kot so les, šota in biomasa, predstavljajo približno 9 % proizvodnje primarne energije. Estonija potrebne naftne derivate uvaža iz zahodne Evrope in Rusije. Kot ključni gospodarski sektorji so pridobivanje energije iz naftnega skrilavca, telekomunikacije, izdelava tekstila, kemičnih izdelkov, bančne storitve, storitve, pridelava hrane in ribištvo, pridelava lesa, ladjedelništvo, izdelava elektronike in transport. Pristanišče Muuga brez ledu v bližini Talina je sodoben objekt z dobro zmogljivostjo pretovarjanja, visoko zmogljivim žerjavom za žito, skladiščem za hlajenje/zamrzovanje in popolnoma novim tankerjem za raztovarjanje nafte. Železnica služi kot kanal med Zahodom, Rusijo in drugimi točkami na vzhod.