Afriški nesit (znanstveno ime Mycteria ibis) je velika afriška vrsta štorkelj iz družine Ciconiidae. Razširjena je v regijah južno od Sahare in se pojavlja tudi na Madagaskarju.
Taksonomija in evolucija Afriški nesit spada v rod Mycteria, skupaj s tremi drugimi še živečimi vrstami: M. americana iz Južne Amerike, M. cinerea in M. leucocephala.Peters Vrste v rodu Mycteria kažejo izrazite homologije v vedenju (na primer pri prehranjevanju in dvorjenju) in v morfologiji, z razmeroma malo razlikami značilnimi za posamezne vrste.
Opis Je srednje velika štorklja in meri v višino od 90 do 105 cm. Njeno telo je belo, rep pa je kratek in črn, s kovinskim zelenim in vijoličnim leskom, zlasti po menjavi perja. Kljun je temno rumen, proti konici rahlo ukrivljen navzdol in ima bolj okrogel prerez kot pri drugih vrstah štorkelj zunaj Mycteria. Perje sega na glavo in vrat tik za očmi, obraz in čelo pa prekriva temno rdeča koža. Oba spola sta si na videz podobna, samec pa je večji in ima nekoliko daljši težji kljun. Samci in samice tehtajo približno 2,3 kg oziroma 1,9 kg.
Obarvanost postane izrazitejše v gnezditveni sezoni. Takrat se perje na zgornjih krilih in hrbtu obarva rožnato, sicer rjave noge postanejo svetlo rožnate, kljun dobi temnejši odtenek rumene, koža na obrazu pa postane intenzivno rdeča.
Mladiči so sivkasto rjavi z neizrazitim, delno golim, oranžnim obrazom in motno rumenkastim kljunom. Noge in stopala so rjave, perje po celem telesu pa črnorjavo. Ob operjenju se začne razvijati lososovo rožnata barva na spodnjih pokrivnih peresih. Po približno enem letu postane perje sivo-belo, repna in letalna peresa pa črna. Kasneje se pojavi značilno rožnato obarvanje odraslih osebkov.
Te štorklje hodijo po tleh in plitvi vodi z značilnim visokim, previdnim korakom, pri čemer naredijo približno 70 korakov na minuto. Letijo z izmeničnim mahanjem in drsenjem, s hitrostjo mahanja med 177 in 205 udarcev na minuto. Krila uporabljajo predvsem za krajše razdalje, za daljše pa jadrajo in drsijo več kilometrov med gnezdišči, zatočišči ali prehranjevalnimi mesti. Z izkoriščanjem vzgonskih tokov in drsenjem lahko preletijo velike razdalje z malo porabljene energije. Pri spuščanju z večjih višin so jih opazovali, kako se spuščajo z veliko hitrostjo in se v zraku večkrat obrnejo s strani na stran, kar kaže na izjemne letalne spretnosti. Zdi se celo, da ptice v teh akrobacijah uživajo.
Afriški nesit je večinoma tih, vendar med svatbenimi predstavami v gnezditveni sezoni oddaja sikajoče, visoke krike. Med parjenjem izvaja tudi značilno klopotanje s kljunom in ustvarja slišne zvoke s krili. Mladiči v gnezdu oddajajo glasne, enakomerne klice, s katerimi prosijo starše za hrano.
Razširjenost in habitat sličica|Jata v sezonskem močvirju, Zambija Afriški nesit se pojavlja predvsem v vzhodni Afriki, vendar je široko razširjen na območjih, ki segajo od Senegala in Somalije do Južne Afrike ter v nekaterih regijah zahodnega Madagaskarja. Med opazovanjem ptičje kolonije mešanih vrst na reki Tana v Keniji je bilo ugotovljeno, da je bil afriški nesit tam najpogostejša vrsta, saj so našteli okoli 2000 osebkov. Prav tako prevladuje v velikih gnezditvenih kolonijah ob jezeru Manyara in v močvirjih Ihefu ob reki Ripera v Tanzaniji.
Na splošno se ne seli daleč, vsaj ne izven svojega območja gnezdenja; običajno izvaja krajše sezonske selitve, ki so povezane s padavinami. V Keniji se giblje lokalno, opažena pa je bila tudi sezonska selitev iz severnega v južni Sudan. Lahko se tudi redno seli proti Južni Afriki in nazaj. Vendar pa je dejansko malo znanega o selitvenih poteh te ptice. Ker se selitveno vedenje v različnih delih Afrike močno razlikuje, jo pogosto opisujejo kot občasno nomadsko vrsto. Selitve so lahko povezane tudi z izogibanjem območjem, kjer zaradi pomanjkanja vode ali neustreznih pogojev ne more loviti plena.> Nekatere populacije prepotujejo večje razdalje med prehranjevališči in gnezdišči, pri čemer izkoriščajo vzgonske zračne tokove za jadranje. Ugotovljeno je bilo, da so lahko druge lokalne populacije stalne in ostanejo v svojih habitatih vse leto.
Njegovi prednostni habitati so mokrišča, plitva jezera in blatne ravnice, kjer je voda globoka od 10 do 40 cm. zogiba se gostim tropskim gozdovom v osrednji Afriki, prav tako pa tudi poplavljenim območjem in zelo globokim vodnim telesom, saj tam razmere niso primerne za njegovo značilno tehniko lova, pri kateri z nogami in kljunom meša blato in rastlinje, da najde plen.
Ta vrsta gnezdi predvsem v Keniji in Tanzaniji. Čeprav je znano, da gnezdi tudi v Ugandi, gnezdišča tam niso bila zabeležena. Ugotovljeno je bilo, da gnezdi tudi v Malakolu v Sudanu in pogosto znotraj obzidanih mest v zahodni Afriki od Gambije do severne Nigerije. Druga znana gnezdišča se nahajajo v Zululanudu v Južni Afriki in na severu Bocvane, medtem ko so južneje, pod severno Bocvano in Zimbabvejem, gnezdišča redkejša, saj so tam razmere bolj suhe. Čeprav ni neposrednih dokazov o trenutnem gnezdenju na Madagaskarju, so oktobra v bližini jezera Kinkony opazili mlade ptice, ki še niso znale leteti.
Vedenje in ekologija Hranjenje Njihova prehrana je sestavljena predvsem iz majhnih sladkovodnih rib, dolgih približno 60–100 mm in težkih največ do 150 g, ki jih pogoltnejo cele. Prehranjujejo se tudi z raki, črvi, vodnimi žuželkami, žabami in občasno z majhnimi sesalci in ptiči.
Ta vrsta se pri iskanju in lovu plena zanaša predvsem na dotik, ne toliko na vid. Hrano išče potrpežljivo, tako da počasi hodi po plitvi vodi z delno odprtim kljunom, pri čemer v rednih presledkih tipa po vodi, dokler ne zazna gibanja plena. Ko kljun pride v stik s plenom, se sproži refleks hitrega zapiranja kljuna, zaradi česar ptica v delčku sekunde zapre kljun, dvigne glavo in plen pogoltne celega. Hitrost tega refleksa je bila pri sorodnem ameriškem lesni štorklji (Mycteria americana) izmerjena pri 25 milisekundah,in čeprav ta odziv pri afriškem nesitu še ni bil natančno izmerjen, je mehanizem hranjenja obeh vrst po opazovanju enak.
Poleg refleksa zapiranja kljuna afriški nesit uporablja tudi značilno tehniko mešanja z nogami, s katero poskuša iz spodnjega sloja vode pregnati skrite živali. Med hranjenjem s stopali rahlo premeša in premečka dno, kar deluje kot »mehanizem preganjanja«. Plen se tako dvigne iz mulja ali vodnega rastlinja in zaide v kljun. Ptica to večkrat ponovi z eno nogo, nato premakne nogo naprej in postopek ponovi z drugo. Čeprav je večinoma aktivni plenilec, so ga včasih opazili tudi, kako pobira ribe, ki so jih kormorani izbljuvali po hranjenju.
Afriškega nesita so večkrat opazili, kako sledi premikajočim se krokodilom ali povodnim konjem po vodi in se hrani za njimi, pri čemer izkorišča organizme, ki jih te živali dvignejo iz dna. Hranjenje traja le kratek čas, saj ptica hitro zaužije potrebno količino hrane, nato pa se znova umakne k počitku.
Starši hranijo svoje mladiče tako, da izbljuvajo ribe na tla gnezda, kjer jih mladiči nato poberejo in pojedo. Mladiči jedo zelo požrešno in posamezen mladič lahko svojo telesno težo poveča z 50 gramov na 600 gramov že v prvih desetih dnevih življenja. Zaradi tega je vrsta v nemščini dobila pogovorno ime „Nimmersatt“, kar pomeni »nikoli sit«.
Razmnoževanje Afriški nesit se razmnožuje sezonsko. Spodbuja ga obdobje močnih in dolgotrajnih padavin, ki povzročijo poplavljanje plitvih močvirij, predvsem v okolici Viktorijinega jezera. Poplave povečajo količino rib, ki predstavljajo glavni vir hrane, zato se gnezditvena sezona ujema z obdobjem, ko je hrane največ.
Vrsta lahko gnezditi tudi ob koncu dolgega deževnega obdobja, še posebej na ravnih, obsežnih močvirjih, ko se vodostaji znižajo in se ribe zberejo na manjši površini. Neobičajne padavine lahko povzročijo tudi gnezdenje izven običajne sezone, kar so opazili v severni Bocvani ter v zahodni in vzhodni Keniji. Gnezdenje se torej začne, ko so padavine in poplave najugodnejše, zato se lahko čas razmnoževanja precej razlikuje med posameznimi območji Afrike.
Kot pri vseh vrstah štorkelj samec izbira in zasede gnezditveno mesto v drevesu, nato pa skuša privabiti samico. Dvorjenje vključuje več značilnih gibov v bližini gnezda, s katerimi samec kaže pripravljenost na parjenje. Ta svatbena vedenja so podobna pri skupna vsem vrstam iz roda Mycteria in kažejo izrazito vedenjsko skladnost znotraj rodu. Ko samec zasede gnezditveno mesto in se mu samica začne približevati, izvaja več gibov, s katerimi jo privablja. Eden od njih je razkazovalno čiščenje perja, pri katerem samec z odprtim kljunom večkrat potegne po razprtih perutih, ne da bi jih dejansko očistil. Drugo vedenje je zibanje z vejicami, ko samec stoji na gnezdu in ritmično prijema ter spušča vejice, pri tem pa ziblje glavo in vrat.
Samica se odziva s svojimi značilnimi gibi, med katerimi je najbolj prepoznaven položaj ravnotežja, pri katerem hodi proti samcu z razprtimi perutmi in vodoravno držo telesa. Pogosto odpre kljun in vrat nagne navzgor pod kotom približno 45°. Če samec samico sprejme, ji dovoli vstop v gnezdo, samica pa običajno takrat zapre peruti. Samec lahko ob tem nadaljuje z razkazovalnim čiščenjem perja.
Med parjenjem samec stopi na samičin hrbet, z nogami se oprime njenih ramen, razpre peruti za ravnotežje in se spusti, da pride do stika kloak, kot je značilno pri večini ptic. Samica med tem drži peruti skoraj vodoravno. Parjenje spremlja klopotanje s kljunom, ko samec hitro odpira in zapira kljun ter z njim trka ob samičin kljun. Povprečen čas kopulacije pri tej vrsti znaša približno 15,7 sekunde.
Samica običajno izleže 2–4 jajca (najpogosteje tri) v presledkih dveh dneh, povprečno število jajc v leglu pa znaša 2,5. Samica in samec si delita naloge valjenja, ki traja približno 30 dni. Mladiči se izležejo neenakomerno (v razmiku 1–2 dni), zato so v istem leglu pogosto različne velikosti. V primeru pomanjkanja hrane imajo manjši mladiči slabše možnosti za preživetje, saj jih večji bratje in sestre pogosto izrinejo pri hranjenju.
Oba starša skrbita za mladiče, dokler slednji niso stari približno 21 dni, nato pa skupaj odideta na lov, da bi zadostila njihovi povečani potrebi po hrani. Poleg rib, ki jih izbljuvata v gnezdo, starša mladičem ob vročih dneh pogosto izbljuvata tudi vodo v njihove odprte kljune. To lahko pomaga pri uravnavanju telesne temperature (skupno vsem vrstam štorkelj), da po nogah spuščajo razredčen urin. Starša jih po potrebi dodatno senčita z razprtimi perutmi.
Mladiči običajno poletijo po 50–55 dneh, vendar se po prvem letu še nekaj tednov vračajo v gnezdo, da bi jih ti še naprej hranili in skupaj z njimi prenočevali. Odraslost dosežejo približno pri treh letih, čeprav se večina verjetno začne razmnoževati šele nekaj let pozneje.
Mladiči se pri strategiji hranjenja ne razlikujejo bistveno od odraslih. V eni od raziskav so štirje ročno vzrejeni odrasli osebki v ujetništvu že kmalu po prvem stiku z vodo pokazali tipajoče hranjenje in mešanje z nogami, kar kaže, da je to vedenje prirojeno.
Gnezdenje
Afriški nesit gnezdi v kolonijah, pogosto skupaj z drugimi vrstami ptic, včasih pa je edina vrsta, ki zasede določeno gnezdišče. Kolonije običajno obsegajo 10 do 20 gnezd, pri čemer več samcev hkrati zasede potencialna mesta za gnezda na istem območju. Če številnim samcem ne uspe najti partnerk, se celotna skupina skupaj z neparjenimi samicami preseli na drugo drevo. Takšne »jate samcev« so značilna lastnost kolonij te vrste in jih navadno sestavlja 12 ali več samcev ter približno enako število samic. Na posameznem gnezdišču so našteli tudi do 50 gnezd hkrati.
Samec in samica skupaj gradita gnezdo iz vejic, bodisi na visokih drevesih na suhem območju (daleč od plenilcev), bodisi na manjših drevesih nad vodo. Gradnja gnezda traja do 10 dni, gnezdo pa je običajno 80–100 cm široko in 20–30 cm debelo.
Druga vedenja