thumb|300px|Prapor Anija
Ani (, ,Garsoïan, Nina G., Taylor, Alice (1991). "Ani". V Kazhdan, Alexander (ur.). The Oxford Dictionary of Byzantium. Oxford University Press. ISBN 9780195046526. ,Baynes, T.S., ur. (1878). "Anni". Encyclopædia Britannica, 2 (9th ed.), New York: Charles Scribner's Sons, str. 72.Chisholm, Hugh, ur. (1911). "Ani". Encyclopædia Britannica, 2 (11th ed.), Cambridge University Press. str. 47. )Ziflioğlu, Vercihan (14. april 2009). "Building a dialogue atop old ruins of Ani". Hürriyet. Arhivirano iz izvirnika 12. julija 2016. je porušeno srednjeveško armensko mestoBarthold, W., Minorsky, V. (1960). "Ānī". V Gibb, H.A.R.; Kramers, J.H.; Lévi-Provençal, E.; Schacht, J.; Lewis, B. &Pellat, Ch. (ur.). The Encyclopaedia of Islam, New Edition, Volume I: A–B. Leiden: E. J. Brill. OCLC 495469456. v turški province Kars tik ob tuški meji z Armenijo.
Od leta 961 do 1045 je bil prestolnica kraljestva Bagratidska Armenija, ki je obsegalo večino sedanje Armenije in vzhodne dele Turčije. Imenoval se je "Mesto 1001 cerkve". Imel je 50 cerkva, 33 jamskih cerkva in 22 kapel.(armensko) Hakobyan, Tadevos (1980). Անիի Պատմություն, Հնագույն Ժամանակներից մինչև 1045 թ. [Zgodovina Anija od davnine do leta 1045], vol. 1. Yerevan: Yerevan State University Press. str. 214–217. Ani je stal na križišču več trgovskih poti. Njegove številne verske zgradbe, palače in utrdbe spadajo med tehnično in umetniško najbolj dovršene zgradbe na svetu. Mesto je imelo stolnico, ki se lahko primerja z najstarejšimi primerki gotske arhitekture.Sim, Steven. "VirtualANI – Dedicated to the Deserted Medieval Armenian City of Ani". VirtualANI. Arhivirano iz izvirnika 20 januarja 2007. Pridobljeno 22. januarja 2007."Ani, a Disputed City Haunted by History". The Economist. 15. junij 2006.Talbot Rice, David (1972). The Appreciation of Byzantine Art. Oxford University Press. str. 179. Ani je bil na svojem višku eno največjih mest na svetuJoel Mokyr. The Oxford Encyclopedia of Economic History.Oxford University Press, 2003. str. 157. in imel verjetno 100.000 prebivalcev.Ghafadaryan, Karo (1974). "Ani". Armenian Soviet Encyclopedia Volume I (armensko). Armenian Academy of Sciences. str. 407–412.
Slavno in bogato mesto so leta 1236 izropali Mongoli. Leta 1319 ga je prizadel potres, po katerem se ni več opomogel. Prebivalci so ga postopoma zapustili in ga po 17. stoletja povsem pozabili.Mutafian, Claude. "Ani after Ani: Eleventh to Seventeenth Centuries". V Armenian Kars and Ani, ur. Richard G. Hovannisian, Costa Mesa, CA: Mazda Publishers, 2011. str. 163–164.Panossian 2006, str. 60. Ani je za Armence kulturni, verski in nacionalni simbol.Vanadzin, Katie (29. januar 2015). "Recent Publication Highlights Complexities of Uncovering the History of the Medieval City of Ani". Armenian Weekly. Razmik Panossian meni, da je Ani eden od najvidnejših in najbolj ’otipljivih’ simbolov nekdanje armenske veličine in zato vir ponosa. Leta 2016 je bil vpisan v Unescov seznam svetovne dediščine.Ancient city of Ani dazzles visitors.
Ime Mesto je dobilo ime po armenskem mestu-trdnjavi in poganskem središču Ani-Kamakh v pokrajini Daranaghi v Gornji Armeniji. Pred tem se je imenoval Khnamk’ – Skrb (Խնամք), čeprav zgodovinarji ne vedo zakaj. Heinrich Hübschmann, nemški filolog in jezikoslovec, ki je preučeval armenski jezik, je predlagal, da bi ime lahko izhajalo iz armenske besede khnamel (խնամել), nedoločnika, ki pomeni "skrbeti za". Ani je lahko tudi pomanjševalnica imena starodavne boginje Anahit, ki so jo imeli za mater-zaščitnico Armenije. Ena od legend pravi, da se je Anahit imenovala hčerka boga Armazda, vrhovnega boga armenske mitologije. Ime lahko pomeni "zlatolasa" ali "zlatoroka". Vsak, ki jo je zagledal, je vzkliknil "Ani!", kar v armenščini pomeni "tista" ali "najlepša". Vzklik se je sčasoma spremenil v njeno ime. Mesto Ani se je v srednjem veku štelo za eno najlepših mest na Bližnjem vzhodu.
V drugi izdaji Enciklopedije islama je zapis, da je Ani morda dobil ime po templju iranske boginje Anahite (grško Anaďtis).
Lega
Mesto leži na lahko branljivem trikotnem prostoru, ki ga na vzhodni strani omejuje soteska reke Akhurian in na zahodu dolina Bostanlar ali Caghkocadzor. Reka Akhurian je krak reke Araks in trenutno mejna reka med Turčijo in Armenijo. Mesto leži na nadmorski višini okoli 1.340 metrov. On meje z Armenijo je oddaljeno približno 400 metrov. Nasproti mesta je na armenski strani vas Kharkov, ki spada v provinco Širak.
Zgodovina
Zgodnja zgodovina Armenski letopisci, kot sta bila Jeghiše in Gazar Parpeci, so Ani prvič omenili v 5. stoletju. Opisovali so ga kot močno trdnjavo v posesti armenske dinastije Kamsarakan, zgrajeno na vrhu hriba. Mesto je ponovno odkril arheolog Mark Gioloany 17. septembra 1955.
Prestolnica Bagratidske Armenije thumb|right|300px|Bagratunska Kraljevina Armenija okoli leta 1000
V zgodnjem 9. stoletju so bila bivša ozemlja Kamsarakanov v Aršaruniku in Širaku, vključno z Anijem, priključena k ozemlju armenske Bagratidske dinastije.Whittow, Mark (1996). The Making of Byzantium, 600–1025. Berkeley: University of California Press. str. 213–214. ISBN 978-0-520-20497-3. Vodji dinastije Ašotu Msakerju (Ašot Mesojedec, 806–827) je Abasidski kalifat leta 804 podelil naslov iškana (kneza) Armenije.Garsoian, Nina. "The Arab Invasions and the Rise of the Bagratuni (649–684)". V The Armenian People from Ancient to Modern Times, Volume I, The Dynastic Periods: From Antiquity to the Fourteenth Century, ur. Richard G. Hovannisian. New York: St Martin's Press, 1997, str. 146. ISBN 978-0-312-10169-5. Prva bagratidska prestolnica Armenije je bila v Bagaranu, približno 40 km južno od Anija. Prestolnico so od tam preselili v Širakavan, ki je približno 25 km severovzhodno od Anija, in nato leta 929 v Kars. Leta 961 je kralj Ašot III. (953–977) preselil prestolnico iz Karsa v Ani. Ani se je med vladanjem kralja Smbata II. (977–989) hitro razširil. Leta 992 je svoj sedež preselil v Ani tudi Armenski katolikat. V 10. stoletju je imelo mesto morda 50.000–100.000 prebivalcev.Redgate, Anne Elizabeth. The Armenians. Oxford: Blackwell Publishers, 1998. str. 210. Do začetka 11. stoletja se je število prebivalcev povečalo na več kot 100.000. Ani je slovel kot "mesto štiridesetih vrat" in "mesto tisoč in ene cerkve" in postal mesto kraljevega mavzoleja dinastije Bagratuni.Manuk-Khaloyan, Armen. "In the Cemetery of their Ancestors: The Royal Burial Tombs of the Bagratuni Kings of Greater Armenia (890-1073/79)". Revue des Études Arméniennes 35 (2013): 147–155.
Vrhunec moči je Ani dosegel med dolgo vladavino kralja Gagika I. (989–1020). Po njegovi smrti sta se njegova sinova sprla zaradi nasledstva. Najstarejši sin Hovhanes-Smbat (1020–1041) je dobil oblast v Aniju, medtem ko je njegov mlajši brat Ašot IV. (1020–1040) vladal v drugih delih Bagratidskega kraljestva. Hovhanes-Smbat je v strahu pred napadom Bizantinskega cesarstva na svoje šibko kraljestvo za svojega dediča imenoval bizantinskega cesarja Bazilija II.Whittow. Making of Byzantium. str. 383. Ko je Hovhanes-Smbat leta 1041 umrl, je cesar Mihael IV. Paflagonec zahteval suverenost nad Anijem. Novi kralj Anija Gagik II. (1042–1045) je temu nasprotoval in odbil več bizantinskih vojsk, ki so poskušale osvojiti Ani. Leta 1046 se je le predal Bizantincem, ki so ga povabili v Konstantinopel in na pobudo pro-bizantinskih elementov med njegovim prebivalstvom tam pridržali. Oblast v Aniju je prevzel bizantinski guverner.
Kulturno in gospodarsko središče thumb|300px|Načrt mesta
Ani ni ležal na nobeni pomembni trgovski poti, vendar je zaradi svoje velikosti, moči in bogastva postal pomembno trgovsko središče. Njegovi primarni trgovinski partnerji so bili Bizantinsko cesarstvo, Perzijsko cesarstvo, Arabci, pa tudi manjše države v južni Rusiji in Srednji Aziji.
Postopno propadanje in opustitev Leta 1064 je Ani napadla velika seldžuška vojska pod vodstvom Alp Arslana. Po 25-dnevnem obleganju je mesto osvojila in pobila njegovo prebivalstvo. O plenjenju in pobojih v Aniju je poročal turški zgodovinar Sibt ibn al-Džauzi, ki je citiral izjavo očividca:
"Perzijski meči niso prizanesli nikomur… Tam je bilo videti žalost in gorje ljudi vseh starosti. Otroke so trgali iz objemov njihovih mater in jih neusmiljeno metali po skalah, matere pa so jih zalivale s solzami in krvjo ... Mesto se je od enega konca do drugega napolnilo s telesi ubitih in [telesa pobitih] so postala cesta. [...] Vojska je vstopila v mesto, masakrirala njegove prebivalce, ga izropala in požgala, ga pustila v ruševinah in zajela vse, ki so ostali živi ... Mrtvih teles je bilo toliko, da ulice niso bile prehodne. Nihče ni mogel iti nikamor, ne da bi stopal po njih. In število ujetnikov ni bilo manjše od 50.000 duš. Odločil sem se, da vstopim v mesto in si na lastne oči ogledam uničenje. Poskušal sem najti ulico, v kateri mi ne bi bilo treba hoditi čez trupla; a to je bilo nemogoče."Norwich, John Julius (1991). Byzantium: The Apogee. New York: Viking. str. 342–343. ISBN 978-0-394-53779-5.
Leta 1072 so Seldžuki prodali Ani Šedadidom, muslimanski kurdski dinastiji. Šedadidi so na splošno vodili spravno politiko do pretežno armenskega in krščanskega prebivalstva v mestu. Nekaj Šedadidov se je celo poročilo s pripadniki bagratidskega plemstva. Kadar pa je vladavina Šedadidov postala preveč nestrpna, je prebivalstvo zaprosilo za pomoč krščansko kraljevino Gruzijo. Gruzijci so od leta 1124 do 1209 petkrat zasedli Ani: leta 1124, 1161, 1174, 1199 in 1209.Kartlis Tskhovreba. History of Georgia. Artanuji pub. Georgian National Academy of Sciences, Tbilisi. 2014. Po prvih treh zasedbah so jih Šedadidi pregnali. Leta 1199 je Ani zavzela gruzijska kraljica Tamar in leta 1201 za guvernerja imenovala generala Zakareja II. Zakarijana in Ivaneja.Lordkipanidze, Mariam (1987). Georgia in the XI-XII Centuries. Tbilisi: Genatleba. str. 150. Zakareja je nasledil sin Šanše (Šanšah) in ustanovil dinastijo Zakaridov, ki so se šteli za naslednike Bagratidov. Mesto se je ponovno razcvetelo. Zgrajenih je bilo več novih cerkva in okrepljeno obzidje. Leta 1226 so Ani neuspešno oblegali Mongoli, potem pa so ga leta 1236 zavzeli in opustošili ter pobili veliko prebivalcev. Pod Mongoli so v Aniju še naprej vladali Zakaridi kot vazali gruzijskega monarha. T.A. Sinclair. Eastern Turkey: An Architectural and Archaeological Survey, 1.
Do 14. stoletja je mestu vladalo več lokalnih turških dinastij, vključno z Džalaridi in Kara Kojunluji (klan Črne ovce), ki so Ani izbrali za svojo prestolnico. Mesto je leta 1319 uničil potres. V 80. letih 14. stoletja ga je zasedel Timur Lenk. Po njegovi smrti so oblast ponovno prevzeli Kara Kojunluji, vendar so prestolnico prenesli v Erevan. Leta 1441 se je tja preselil tudi Armenski katolik. Aniju so nato vladali perzijski Safavidi, dokler ni leta 1579 postal del turškega Osmanskega cesarstva. Majhno mesto je ostalo v njegovi domeni vsaj do sredine 17. stoletja. Leta 1735 so Deviško trdnjavo (Kizkale) zapustili še zadnji menihii in mesto je bilo popolnoma zapuščeno.
Kasnejša zgodovina thumb|right|200px|Leta 1905/1906 so se začela arheološka izkopavanja cerkve sv. Gregorja kralja Gagika, ki jih je vodil Nikolaj Marr V prvi polovici 19. stoletja so evropski popotniki ponovno odkrili Ani zunanjemu svetu. V akademskih časopisih so objavili njegove opise in svoja doživetja. Zasebne mestne hiše so bile malo več kot kupi kamenja, velike javne zgradbe in dvojno obzidje pa so bili dobro ohranjeni in še vedno kazali "veliko arhitekturne lepote". Ohannes Kurkdjian je v drugi polovici 19. stoletja naredil stereotipsko sliko Anija.