Henricus Antonius 'Han' van Meegeren (nizozemska izgovorjava: [ɦɛnˈrikɵs ɑnˈtoːniɵs ˈɦɑn vɑn ˈmeːɣərə (n)]; ), nizozemski slikar in portretist, * 10. oktober 1889, Deventer, Nizozemska, † 30. december 1947, Amsterdam, Nizozemska
Veljal je za enega najbolj iznajdljivih ponarejevalcev umetnosti v 20. stoletju. Van Meegeren je postal nizozemski narodni heroj po drugi svetovni vojni, ko je bilo razkrito, da je ponarejeno sliko prodal Reichsmarschallu Hermannu Göringu med nacistično okupacijo Nizozemske.
Kot mladenič je Van Meegeren razvil navdušenje nad slikami nizozemske zlate dobe in odločil se je postati umetnik. Umetnostni kritiki pa so njegovo delo označili za utrujeno in neizvirno, Van Meegeren pa je menil, da so mu uničili kariero. Svoj talent se je odločil dokazati s ponarejanjem slik umetnikov iz 17. stoletja, med katerimi so bili Frans Hals, Pieter de Hooch, Gerard ter Borch in Johannes Vermeer. Najboljši umetniški kritiki in strokovnjaki tistega časa so slike sprejeli kot pristne in izvrstne. Njegov najuspešnejši ponaredek je bila slika Večerja v Emavsu, ki je nastala 1937-38, ko je živel na jugu Francije. Sliko so kot pravega Vermeerja pozdravili vodilni strokovnjaki tistega dne, kot je dr. Abraham Bredius.
Med drugo svetovno vojno je Göring zamenjal 137 slik za enega izmed Van Meegerenovih ponaredkov Vermeerja, ki je postal ena njegovih najbolj cenjenih slik. Po vojni je bil Van Meegeren aretiran, saj so uradniki verjeli, da je nacistom (konkretno Göringu) prodal nizozemsko kulturno dobrino. Van Meegeren se je moral soočiti z morebitno smrtno kaznijo in je zato priznal manj resno obtožbo ponarejanja. 12. novembra 1947 je bil obsojen zaradi obtožb o ponarejanju in goljufiji po kratkem, a močno oglaševanem sojenju in obsojen na eno leto zapora. Kazni pa ni odslužil; umrl je 30. decembra 1947 na kliniki Valerius v Amsterdamu po dveh srčnih napadih. Ocenjuje se, da je Van Meegeren prevaral kupce v protivrednosti več kot 30 milijonov ameriških dolarjev v denarju iz leta 1967, vključno z nizozemsko vlado.Ekvivalent skupnega zneska v dolarjih, ki ga je omenil Kilbracken v Appendix II, biografiji, izdani leta 1967.
Zgodnja leta Han (pomanjševalnica od Henrija ali Henricusa) van Meegeren se je rodil leta 1889 kot tretji od petih otrok rimskokatoliških staršev srednjega razreda v podeželskem mestu Deventer. Bil je sin Auguste Louise Henriette Camps in Hendrikusa Johannesa van Meegerena, učitelja francoščine in zgodovine na šoli Kweekschool (šola za učitelje) v mestu Deventer.
Zgodaj se je Han počutil zanemarjenega in nerazumljenega s strani očeta, saj je starejši Van Meegeren strogo prepovedoval njegov umetniški razvoj in ga nenehno zasmehoval. Oče ga je pogosto prisilil, da je stokrat napisal: »Ničesar ne vem, nisem nič, ničesar nisem sposoben.«Doudart de la Grée, Marie-Louise (Amsterdam 1966) Geen Standbeeld voor Van Meegeren (No Statue for Van Meegeren). Nederlandsche Keurboekerij Amsterdam. Godley, John (Lord Kilbracken) (1951). Van Meegeren, master forger. p:127 - 129. New York: Charles Scribner's Sons. LC call number: ND653.M58 K53 1966. Med obiskovanjem višje meščanske šole je spoznal učitelja in slikarja Bartusa Kortelinga (1853– 1930), ki je postal njegov mentor. Kortelinga je navdihnil Johannes Vermeer in Van Meegerenu pokazal, kako je Vermeer izdeloval in mešal svoje barve. Korteling je impresionistično gibanje in druge sodobne trende zavrnil kot dekadentno, degenerirano umetnost, njegov močan osebni vpliv pa je verjetno povzročil, da je van Meegeren zavračal sodobne sloge in slikal izključno v slogu nizozemske zlate dobe.Godley, 1951:129 - 134
Van Meegerenov oče ni delil sinove ljubezni do umetnosti; namesto tega ga je prisilil, da je leta 1907 študiral arhitekturo na Technische Hogeschool (Tehnična šola Delft) v Delftu, domačem kraju Johannesa Vermeerja. Prejel je tudi pouk risanja in slikanja. Z lahkoto je opravil predhodne izpite, vendar nikoli ni opravil (končnega) izpita Ingenieurs, saj ni hotel postati arhitekt. Kljub temu se je izkazal kot primeren arhitekt in zasnoval čolnarno za svoj veslaški klub v Delftu, ki še vedno obstaja (glej sliko).
Leta 1913 je Van Meegeren opustil študij arhitekture in se na umetniški šoli v Haagu osredotočil na risanje in slikanje. 8. januarja 1913 je od Tehniške univerze v Delftu prejel prestižno zlato medaljo za Študijo notranjosti cerkve svetega Lovrenca (Laurenskerk) v Rotterdamu. Nagrado je vsakih pet let prejel študent umetnosti, ki je ustvaril najboljše delo, spremljala pa jo je zlata medalja.
18. aprila 1912 se je Van Meegeren poročil s študentko umetnosti Anno de Voogt, ki je pričakovala njunega prvega otroka. Par je sprva živel z Anino babico v Rijswijku, 26. avgusta 1912 pa se je tam rodil njihov sin Jacques Henri Emil. Slikar je postal tudi Jacques van Meegeren; umrl je 26. oktobra 1977 v Amsterdamu.
Kariera zakonitega slikarja
Poleti 1914 je Van Meegeren svojo družino preselil v Scheveningen. Tega leta je opravil diplomski izpit na Kraljevski umetniški akademiji v Haagu. Diploma mu je omogočala poučevanje in za majhno mesečno plačo 75 guldov je zasedel mesto asistenta profesorja Gipsa, profesorja risbe in umetnostne zgodovine. Marca 1915 se mu je rodila hči Pauline, pozneje Inez. Da bi dopolnil svoj dohodek, je Han risal plakate in slikal slike za komercialno umetniško trgovino, običajno božične voščilnice, tihožitje, pokrajine in portrete. Mnoge od teh slik so danes zelo dragocene.Kreuger 2007
Van Meegeren je svoje prve slike javno prikazal v Haagu, kjer so bile razstavljene od aprila do maja 1917 v Kunstzaal Pictura.Tentoonstelling van schilderijen, acquarellen, en teekeningen door H. A. van Meegeren. The Hague: Kunstzaal Pictura, 1917. Decembra 1919 ga je za izbranega člana sprejel Haagse Kunstkring, ekskluzivno društvo pisateljev in slikarjev, ki se je tedensko sestajalo v prostorih Ridderzaala. Srno, ki je pripadala princesi Julianni, je naslikal v svojem ateljeju v Haagu, nasproti kraljeve palače Huis ten Bosch. Naredil je veliko skic in risb jelenov, leta 1921 pa naslikal Hertje ('Srnjaček'), ki je postal precej priljubljen na Nizozemskem. Opravil je številna potovanja v Belgijo, Francijo, Italijo in Anglijo in si pridobil ime kot nadarjen portretist. Državne honorarje je zaslužil z naročili angleških in ameriških družabnikov, ki so zimske počitnice preživeli na Azurni obali. Njegove stranke je navdušilo njegovo razumevanje tehnik nizozemskih mojstrov iz 17. stoletja. V svojem življenju se je Van Meegeren podpisoval z lastnim podpisom.
Po vseh opisih je bila nezvestoba odgovorna za razpad zakona Van Meegerena z Anno de Voogt; par se je ločil 19. julija 1923.Godley, 1951:143–147 Anna je odšla z otroki in se preselila v Pariz, kjer je Van Meegeren občasno obiskal svoje otroke. Zdaj se je posvetil portretiranju in začel izdelovati ponaredke za povečanje dohodka.Kreuger 2007:46 and 56
Leta 1928 se je v Woerdnu poročil z igralko Johanno Theresia Oerlemans, s katero je živel zadnja tri leta. Johanna je bila znana tudi pod umetniškim imenom Jo van Walraven, prej pa je bila poročena z umetnostnim kritikom in novinarjem dr. C. H. de Boerjem (Carel de Boer). Njuno hčerko Violo je pripeljala v gospodinjstvo Van Meegerena.
Ponaredki
Van Meegeren je postal znan slikar na Nizozemskem, še posebej priljubljeni pa so bili Hertje ali Srnjaček (1921) in Straatzangers ali Ulični pevci (1928). Njegove prve legitimne kopije so bile naslikane leta 1923: Smejoči kavalir in Veseli kadilec, obe sliki v slogu Fransa Halsa. Do leta 1928 je podobnost Van Meegerenovih slik s slikami starih mojstrov začela motiti nizozemske likovne kritike, ki so jih bolj zanimali kubizem, nadrealizem in druga sodobna gibanja. Govorili so, da je bilo njegovo delo imitacija in da je bil njegov talent omejen s kopiranjem del drugih umetnikov.
Neki kritik je zapisal, da je bil »nadarjen tehnik, ki je naredil nekakšen sestavljeni faksimile renesančne šole in ima vse vrline, razen izvirnosti.« V odgovor na te komentarje je Van Meegeren v svojem delu objavil vrsto agresivnih člankov v mesečni reviji De Kemphaan ('Divja kura'). Jonathan Lopez v svoji knjigi o ponarejevalcih piše, da je v reviji »moderno slikarstvo obsodil kot 'umetnost-boljševizma', njegove zagovornike opisal kot 'sluzast kup sovražnikov žensk in ljubiteljev črncev' in se skliceval na podobo 'Juda z ročnim vozičkom' kot simbol za mednarodni umetniški trg«. Ta revija je skupaj z novinarjem Janom Ubinkom izhajala med aprilom 1928 in marcem 1930.Van Meegeren, Han (partly under alias) (April 1928–March 1930). De Kemphaan.
Van Meegeren je menil, da je bil njegov genij napačno ocenjen in se je odločil umetniškim kritikom dokazati, da lahko več kot kopira nizozemske mojstre; ustvaril bo delo, tako veličastno, da bi se kosalo z njihovim. Z Jo se je preselil na jug Francije in začel priprave na to končno ponarejanje, ki ga je spremljalo od leta 1932 do 1937. V nizu zgodnjih vaj je ponarejal dela Fransa Halsa, Pietera de Hoocha, Gerarda ter Borcha in Johannesa Vermeerja.Goll, Joachim (1962). Art counterfeiter. p.183. Leipzig: E.A.Seemann Publishing House. Language: German (with pictures Number 106 – 122 and literature pp. 249 – 250). Nazadnje se je za svojo mojstrovino odločil ponarediti Vermeerjevo sliko. Vermeer še posebej ni bil znan do začetka 20. stoletja; njegova dela so bila izjemno dragocena in redka, saj jih je preživelo le približno 35.Bailey, 2003:233
Van Meegeren se je poglobil v biografije starih mojstrov, preučeval njihovo življenje, poklice, tehnike blagovnih znamk in kataloge. Oktobra 1932 je umetniški poznavalec in strokovnjak za Rembrandta, dr. Abraham Bredius, objavil članek o nedavno odkritem Vermeerju, ki ga je opisal kot sliko Moški in ženska ob spinetu.Bredius, Abraham (October 1932). . Burlington Magazine 61:145. Slika je bila kasneje prodana Amsterdamskemu bankirju dr. Fritzu Mannheimerju.
Popolna ponaredka Leta 1932 se je Van Meegeren s svojo ženo preselil v vas Roquebrune-Cap-Martin. Tam je najel opremljen dvorec z imenom Primavera in se lotil določitve kemijskih in tehničnih postopkov, ki bi bili potrebni za ustvarjanje njegovih popolnih ponaredkov. Kupil je verodostojna platna iz 17. stoletja in mešal lastne barve iz surovin (kot so lapis lazuli, beli svinec, indigo in cinabarit) s starimi formulami, da bi lahko zgledale kot verodostojne. Poleg tega je ustvaril lastne čopiče iz las, podobne tistim, za katere je bilo znano, da jih je uporabljal Vermeer. Pripravil je shemo uporabe fenol formaldehida (bakelit), da se barve po nanosu strdijo, zaradi česar so slike videti, kot da so stare 300 let. Po dokončanju slike jo je Van Meegeren spekel pri 100 ° C do 120 ° C, da se je barva strdila, nato pa jo valjal čez valj, da bi povečal razpoke. Kasneje je sliko opral s črnim indijskim črnilom, da je zapolnil razpoke.Godley, 1951:43-56, 86–90
Van Meegeren je potreboval šest let, da je razvil svoje tehnike, vendar je bil navsezadnje zadovoljen s svojim delom na umetniški in zavajajoči ravni. Dva od teh poskusnih ponaredkov sta ponaredka Vermeerjevih slik: Dama bere glasbo (notni zapis), je naslikal po vzoru slike Ženska v modrem bere pismo iz Rijksmuseuma v Amsterdamu; drugo sliko Ženska igra lutno, pa po Vermeerjevi Ženska z lutnjo, ki visi v Metropolitanskem muzeju umetnosti v New Yorku. Van Meegeren teh dveh slik ni prodal; danes obe hranijo v Rijksmuseumu.