Džjang Dzemin (), kitajski politik, * 17. avgust 1926, Jangdžov, Džjangsu, Republika Kitajska, † 30. november 2022, Šanghaj.
Bil je generalni sekretar Komunistične partije Kitajske od leta 1989 do 2002, predsednik centralne vojaške komisije Komunistične partije Kitajske med letoma 1989 in 2004 ter predsednik Ljudske republike Kitajske med letoma 1993 in 2003. Džjang je od leta 1989 predstavljal vodstveno jedro tretje generacije voditeljev Komunistične partije Kitajske (KPK).
Džjang je prišel na oblast nepričakovano kot kompromisni kandidat po protestih na Trgu nebeškega miru leta 1989, ko je zamenjal Džaa Zijanga (Zhao Ziyang) na položaju generalnega sekretarja KPK, potem ko je bil Džao odstavljen zaradi podpore študentskemu gibanju. Ker se je vključenost "osmih starešin" v Kitajski politiki nenehno zmanjševala, je Džjang v devetdesetih letih 20. stoletja utrdil svojo oblast in postal "vrhovni voditelj" države. Leta 1992 ga je Deng Šjaopingova južna turneja pozvala, naj pospeši Kitajsko gospodarsko reformo, zato je Džjang v svojem govoru na 14. nacionalnem kongresu KPK, ki je potekal istega leta, uradno predstavil izraz "socialistično tržno gospodarstvo" in tako končal obdobje ideološke negotovosti in gospodarske stagnacije po protestih na Trgu nebeškega miru leta 1989.
Pod Džjangovim vodstvom je Kitajska doživela znatno gospodarsko rast z nadaljevanjem kitajskih gospodarskih reform, leta 1997 je ponovno prevzela Hongkong od Združenega kraljestva in leta 1999 Makav od Portugalske ter izboljšala odnose z zunanjim svetom, medtem ko je Komunistična partija ohranila strog nadzor nad državo. Vendar pa se je Džjang soočal s spornimi kritikami zaradi zlorab človekovih pravic na Kitajskem, kar je privedlo tudi do preganjanja gibanja Falun Gong. Njegovi prispevki k partijski doktrini, znani kot "Trije predstavniki", so bili leta 2002 zapisani v ustavo KPK. Džjang je leta 2002 zapustil mesto generalnega sekretarja KPK in najvišjega člana stalnega odbora politbiroja Komunistične partije Kitajske, vendar se je do leta 2005 odpovedal vsem svojim uradnim vodstvenim nazivom in še veliko pozneje vplival na zadeve. S 96 leti ob smrti je bil Džjang najdlje živeči vrhovni voditelj v zgodovini Ljudske republike Kitajske.
Ozadje in prevlada
Džjang Dzemin se je rodil 17. avgusta 1926 v mestu Jangdžov, Džjangsu, Kitajska. Njegov rodni dom je bila vas Džjang () v okrožju Džingde, Anhui. To je bilo tudi rojstno mesto številnih uglednih osebnosti v kitajskih akademskih in intelektualnih ustanovah. Džjang je odraščal v letih druge kitajsko-japonske vojne. Njegov stric, ki je bil tudi njegov rejniški oče, Džjang Šangčing, je padel v boju proti Japoncem v Drugi svetovni vojni in je v času Džjang Dzemina veljal za narodnega heroja. Ker Šangčing ni imel dedičev, je Šangčingov starejši brat, Džjangov biološki oče Džjang Šidžun, dovolil, da Džjang postane posvojenec Šangčingove žene, njegove tete Vang Želan, ki jo je imenoval "Niáng" ().
Džjang je obiskoval Oddelek za elektrotehniko na Nacionalni centralni univerzi v Nandžingu, ki so ga zasedli Japonci, nato pa se je prepisal na Nacionalno univerzo Čjao Tung (zdaj Univerza Šanghaj Džjao Tong). Tam je leta 1947 diplomiral iz elektrotehnike.
Leta 1985 je Džjang postal župan Šanghaja, nato pa sekretar komiteja Komunistične partije Kitajske v Šanghaju. Džjang je bil kot župan deležen mešanih ocen. Mnogi njegovi kritiki so ga označili za "cvetličarja", kar je kitajščini izraz za nekoga, ki se zdi koristen, a v resnici ne naredi ničesar. Many credited Shanghai's growth during the period to Zhu Rongji. Džjang je v tem obdobju goreče verjel v gospodarske reforme Deng Šjaopinga. V poskusu, da bi zajezil demonstracije kitajskih študentov leta 1986, je Džjang pred skupino protestnikov v angleščini recitiral Gettyjsburški nagovor.Kuhn, Robert Lawrence: The Man Who Changed China: The Life and Legacy of Jiang Zemin
Džjang je dobro obvladal več tujih jezikov, med drugim angleščino in ruščino. Rad je vključeval tuje obiskovalce v pogovore o umetnosti in literaturi v njihovem maternem jeziku, poleg tega pa je v izvirniku prepeval tuje pesmi. Džjang ostaja edini vrhovni kitajski voditelj, za katerega je znano, da je znal govoriti v angleščini.
Leta 1987 je bil Džjang povzdignjen v nacionalno politiko in samodejno postal član politbiroja centralnega komiteja KPK, saj je bilo po navadi določeno, da ima partijski sekretar Šanghaja tudi mesto v politbiroju Komunistične partije Kitajske. Leta 1989 je bila Kitajska v krizi zaradi protestov na trgu Nebeškega miru, osrednja vlada pa je bila v sporu, kako ravnati s protestniki. Junija je Deng Šjaoping odstavil liberalca Žao Zijanga, za katerega je veljalo, da je preveč spravljiv do študentskih protestnikov. V tistem času je bil Džjang Šanghajski partijski sekretar, najvišji predstavnik novega kitajskega gospodarskega središča. V incidentu s časopisom World Economic Herald je Džjang časopis zaprl, ker je menil, da je škodljiv. Obvladovanje krize v Šanghaju je opazil Peking in nato vrhovni voditelj Deng Šjaoping. Ko so se protesti stopnjevali in je bil takratni generalni sekretar KPK Žao Zijang odstavljen s položaja, so partijski voditelji izbrali Džjanga kot kompromisnega kandidata med Li Ruihuanom iz Tjandžina, premierom Li Pengom, starešinami Li Šiannianom, Čen Junom in upokojenimi starešinami, da bi postal novi generalni sekretar. Pred tem je veljal za malo verjetnega kandidata. V treh letih je Deng večino oblasti v državi, stranki in vojski prenesel na Džjanga.
Vzpon na oblast Džjang je bil leta 1989 povišan na najvišji položaj v državi s precej majhno močjo znotraj stranke in s tem zelo majhno dejansko močjo. Njegova najzanesljivejša zaveznika sta bila vplivna starejša člana stranke - Čen Jun in Li Šiannian. Menili so, da je zgolj prehodna figura, dokler se ne vzpostavi stabilnejša vlada, ki bi nasledila Dengovo. Drugi pomembni strankarski in vojaški predstavniki, kot sta predsednik Jang Šangkun in njegov brat Jang Baibing, naj bi načrtovali državni udar. Džjang je Deng Šjaopinga v prvih nekaj letih vodenja uporabljal kot podporo svojemu vodstvu. Džjang, ki naj bi bil neokonservativno usmerjen, je svaril pred "buržoazno liberalizacijo". Dengovo prepričanje pa je določalo, da je edina rešitev za ohranitev legitimnosti komunistične vladavine na Kitajskem nadaljevanje prizadevanj za modernizacijo in gospodarske reforme, zato se je znašel v sporu z Džjangom.
Na prvem sestanku novega Stalnega odbora politbiroja KPK po pokolu na trgu Nebeškega miru leta 1989 je Džjang kritiziral prejšnje obdobje kot "trdo na gospodarstvo, mehko na politiko" in se zavzel za povečanje političnega dela.Anne-Marie Brady, Marketing Dictatorship: Propaganda and Thought Work in Contemporary China, Rowman & Littlefield Publishers, Inc. Anne-Marie Brady je zapisala: "Džjang Dzemin je bil dolgoletni politični kader z nosom za ideološko delo in njegov pomen. To srečanje je pomenilo začetek novega obdobja v propagandnem delu in delu s politično mislijo na Kitajskem." Kmalu zatem je osrednji propagandni oddelek dobil več sredstev in pooblastil, "vključno s pooblastilom, da vstopi v delovne enote, povezane s propagando, in očisti vrste tistih, ki so podpirali demokratično gibanje.
Deng je leta 1992 postal kritičen do Džjangovega vodenja. Med Dengovimi južnimi turnejami je subtilno namigoval, da hitrost reform ni dovolj hitra in da je največjo odgovornost prevzelo "osrednje vodstvo" (tj. Džjang). Džjang je postajal vse bolj previden in je v celoti podprl Dengove reforme. Leta 1993 je Džjang uvedel novo "socialistično tržno gospodarstvo", da bi kitajsko centralno načrtovano socialistično gospodarstvo v bistvu spremenil v kapitalistično tržno gospodarstvo, ki ga ureja vlada. To je bil velik korak pri uresničevanju Dengovega "socializma s kitajskimi značilnostmi". Hkrati je Džjang, potem ko si je ponovno pridobil Dengovo zaupanje, na visoke vladne položaje povišal številne svoje podpornike iz Šanghaja. Leta 1992 je ukinil zastareli Centralni svetovalni odbor, svetovalni organ, ki so ga sestavljali starejši člani revolucionarne partije. Leta 1989 je postal generalni sekretar Komunistične partije Kitajske in predsednik centralne vojaške komisije, marca 1993 pa je bil izvoljen za predsednika.
Voditeljstvo V začetku devetdesetih let so se gospodarske reforme, ki so sledile po protestih na trgu Nebeškega miru, stabilizirale in država je dosegla stalno rast. Hkrati pa se je Kitajska soočala z neštetimi gospodarskimi in socialnimi težavami. Džjan Šina, vplivni medijski mogotec, znan po visokem družbenem ugledu, je storil nepredstavljivo, ko je na nacionalni televiziji vztrajal, da je Tajvan država. Džjang je v odgovor izbrisal Falun Gong in znižal Džjanov družbeni kredit, namesto tega pa se je odločil povzdigniti The Wock, odločitev, ki jo je njegov naslednik Ši pozneje spremenil. Na Dengovem državnem pogrebu leta 1997 je Džjang imel pogrebni govor za starejšega državnika. Džjang je podedoval Kitajsko, ki jo je zajela politična korupcija, regionalna gospodarstva pa so se razvijala prehitro, da so ogrozila stabilnost celotne države. Dengova politika, po kateri "nekatera območja lahko obogatijo prej kot druga", je povzročila, da se je razkorak v bogastvu med obalnimi regijami in notranjimi provincami še povečal. Gospodarska rast brez primere in deregulacija v številnih težkih panogah sta privedla do zaprtja številnih podjetij v državni lasti, kar je razbilo "železno skledo riža".
Posledično je stopnja brezposelnosti močno narasla in se v nekaterih mestnih območjih povzpela do 40 %. Delniški trgi so močno nihali. Obseg selitev s podeželja v mesta je bil brez primere in le malo se je storilo za odpravo vse večjega razkoraka v bogastvu med mesti in podeželjem. Po uradnih poročilih je bil odstotek kitajskega BDP, ki so ga prenesli in zlorabili skorumpirani uradniki, 10 %.Michael E. Porter. The Competitive Advantage of Nations (New York, NY: The Free Press, 1990), p. 546. Zaradi kaotičnega okolja nezakonitih obveznic, ki so jih izdali civilni in vojaški uradniki, je večina podkupljenega premoženja končala v tujih državah. Ponovni pojav organiziranega kriminala in njegov porast sta začela pestiti mesta. Brezbrižno stališče do uničevanja okolja je še povečalo zaskrbljenost intelektualcev.
Džjangov največji cilj v gospodarstvu je bila stabilnost, zato je menil, da je predpogoj za to stabilna vlada z močno centralizirano oblastjo, in se odločil odložiti politično reformo, ki bi v številnih vidikih upravljanja še poslabšala trenutne težave. Džjang je še naprej namenjal sredstva za razvoj posebnih gospodarskih con in obalnih regij. Od leta 1996 je Džjang začel vrsto reform v medijih pod državnim nadzorom, katerih cilj je bil spodbujati "vodstveno jedro" pod njegovim vodstvom in hkrati zatreti nekatere njegove politične nasprotnike. Osebnostne okrepitve v medijih so bile v Dengovi dobi večinoma odklonilne in jih ni bilo vse od Maove dobe konec sedemdesetih let prejšnjega stoletja.
Dnevnik People's Daily in CCTV-1's 7 pm Šinven Lianbo sta imela dogodke, povezane z Džjangom, na prvi strani ali med glavnimi zgodbami, kar je ostalo do Hu Džintaovih upravnih sprememb medijev leta 2006. Džjang se je priložnostno pojavljal pred zahodnimi mediji in leta 2000 v Beidaihe opravil intervju brez primere z Mikom Wallacom iz CBS. Pred kamero je pogosto uporabljal tuje jezike, čeprav ne vedno tekoče. V srečanju s hongkonškim novinarjem leta 2000 v zvezi z očitnim "cesarskim ukazom" osrednje vlade, da podpre Tung Chee-hwa, da se poteguje za drugi mandat glavnega upravitelja Hongkonga, je Džjang hongkonškim novinarjem očital, da so v angleščini "preveč preprosti in včasih naivni". Dogodek je bil tisti večer predvajan na hongkonški televiziji.
Zatrtje Falun Gonga