Winfried Georg Sebald

Winfried Georg Sebald, nemški pisatelj in literarni znanstvenik, * 18. maj 1944, Wertach, Allgäu; † 14. december 2011, Norfolk, Anglija.

Z deli, kot sta Saturnovi prstani in Austerlitz, je v 90-ih letih dosegel veliko prepoznavnost in je prejel več priznanj, med drugim nagrado Heinricha Bölla (Heinrich-Böll-Preis), nagrado Josepha Breitbacha (Joseph-Breitbach-Preis) in nagrado Heinricha Heineja (Heinrich-Heine-Preis). Pozornost je vzbudila tudi polemika glede njegovih izjav o vlogi Alfreda Alferscha v času nacionalsocializma.

Življenje W. G. SebaldSebald je odklanjal svoji imeni. Winfried je bil zanj »pravo nacistično ime«, družini in prijateljem se je pustil klicati »Max«. Uwe Schütte: W. G. Sebald. str. 17. je odraščal v Wertachu kot drugi od treh otrok Georga Sebalda in Rose Sebald, rojene Egelhofer. Imel je starejšo sestro, Gertrud, rojeno 1941 in mlajšo sestro, Beate, rojeno 1951.Saturn's Moons: W.G. Sebald – A Handbook. Izdala Jo Catling in Richard Hibbitt Oče, sin nekega železničarja, je izviral iz Bavarskega gozda (nem. Bayerischer Wald), izučil se je za ključavničarja, leta 1929 je vstopil v vojsko Weimarske repuplike, imenovano Reichswehr, in se v času nacizma povzpel do položaja stotnika. Do leta 1947 je bil v francoskem vojnem ujetništvu. Od srede 50-ih let do 1971 je služil v vojski Zvezne republik Nemčije, imenovani Bundeswehr, nazadnje kot podpolkovnik (nem. Oberstleutnant). Najpomembnejša moška oseba za Sebalda je bil dedek po materini strani, ki je bil vaški žandar.

Od leta 1954 je Sebald najprej obiskoval realno gimnazijo (nem. Realgymnasium) „Maria Stern“ v Immenstadtu, potlej od 1955 višjo realno šolo (nem. Oberrealschule) v Oberstdorfu, kjer je 1963 opravil maturo. Iz zdravstvenih razlogov je bil oproščen vojaške službe in je leta 1963 pričel s študijem germanistike in anglistike na Univerzi Alberta in Ludwiga v Freiburgu (nem. Albert-Ludwigs-Universität). 1965 je presedlal na Univerzo v Fribourg v Švici, kjer je zaključil študij z diplomo, po francosko imenovano Licence ès lettres. Istega leta se je preseli v Anglijo, kjer se je leta 1967 poročil s prijateljico iz svojega poznega šolskega obdobja. Leta 1976 se je z ženo in hčerjo naselil v viktorijanskem župnišču The Old Rectory v vasici Poringland, grofija Norfolk. Tam si je uredil obširen vzhodnoangleški cvetlični vrt.

Leta 1968 je v Manchestru predložil svoje magistrsko delo o Carlu Sternheimu. Od 1966-68 je delal kot lektor na Univerzi v Manchestru; od 1968-69 je tudi poučeval v privatnem internatu Institut auf dem Rosenberg v St. Gallenu, Švica, nato se je vrnil v Manchester 1969-70. Od 1970 je poučeval na Univerzi Vzhodne Anglije (ang. University of East Anglia) v Norwichu in 1973 promoviral z dizertacijo o Alfredu Döblinu. 1986 se je Sebald habilitiral na Univerzi v Hamburgu z delom Opis nesreče – O avstrijski literaturi od Stifterja od Handkeja (nem. Die Beschreibung des Unglücks – Zur österreichischen Literatur von Stifter bis Handke).Uwe Schütte: W. G. Sebald – Leben und literarisches Werk. Str. 45. 1988 je posta profesor za novejšo nemško literaturo na Univerzi Vzhodne Anglije. Od 1996 dalje je bil član Nemške akademije za jezike in pesništvo (nem. Deutsche Akademie für Sprache und Dichtung).

Sebald je umrl 14. decembra 2001 v prometni nesreči, ki jo je sam povzročil zaradi predhodne srčne kapi. Hči Anna je nesrečo preživela. Njegov grob se nahaja na pokopališču Svetega Andreja (ang. St. Andrew’s Churchyard), Framingham Earl, Norfolk.

Sebald je gojil tesno prijateljstvu s pisateljem Michaelom Hamburgerjem, ki je prevedel več njegovih del v angleščino. Močno se je tudi zavzemal za germanistiko v Veliki Britaniji in za posredovanje nemško govoreče literature v anglosaksonskem prostoru.

Značilnosti Sebaldove ustvarjalnosti Sebaldov pisateljski opus je v bistvenem nastajal od konca 80-ih dalje. Medtem ko so v Nemčiji postali pozorni nanj od srede 90-ih letih, je v Veliki Britaniji, ZDA (kjer se je zanj zavzemala posebej Susan Sontag) in v Franciji dosegel večjo popularnost še pozneje. Danes je Sebald eden tisti nemško govorečih avtorjev, o katerih se največ razpravlja.

Mnoga besedila zaznamuje melanholični ton. V njegovih tekstih je pomembno vprašanje o pomenu in funkciji spominjanja in spomina. Sebald se posveča travmatiziranim ljudem: izseljenim, ki so zapustili svojo domovino in se poskušajo v tujini na novo orientirati. Posebno težo imajo za Sebalda nemško-judovski odnosi. Že kot mladostnik je izražal ogorčenost nad molkom generacije očetov glede vojnih dogodkov in holokavsta. Pozneje je usmeril svojo kritiko tudi proti molku, s katerim sta literatura in družba zaobšla uničenje nemških mest v zavezniških bombardiranjih.

Argumentacijski postopek Sebalda kot esejista in kritika ni brez spornosti. Sebald je zavzel neizprosno in napadalno nestrpno držo v polemiki, ki jo je 1993 sprožil z esejem o moralni integriteti Alfreda Anderscha v času nacionalsocializma.W. G. Sebald: Between the Devil and the Deep Blue Sea – Alfred Andersch. Das Verschwinden in der Vorsehung. V: Lettre International, Heft 20, I. Vj./93.

Opisi posameznih del Po naravi. Elementarna pesem. (nem. Nach der Natur. Ein Elementargedicht. 1988) je prvo Sebaldovo literarno delo v ožjem pomenu te besede. Prva dela govorita o renesančnem slikarju Matthiasu Grünewaldu in o zdravniku in naravoslovcu Georgu Wilhelmu Stellerju iz Windsheima, udeležncu druge ekspedicije na Kamčatko; zadnja tretjina se odvija v Wertachu. V ozadju stojijo eksistencialna vprašanja človeštva in pisateljeva osebna biografija.

V delu Vrtoglavica. Občutja. (nem. Schwindel. Gefühle. 1990) Sebald postavlja v širih med seboj tesno prepletenih popotnih zgodbah svoje lastne izkušnje in spomine nasproti melanholični drži Stendhala in Kafke.

Izseljeni. Štiri dolge pripovedi (nem. Die Ausgewanderten. Vier lange Erzählungen. 1992) vsebuje deloma na avtentičnih dokumentih sloneče poročila o življenju štirih oseb. V prvem delu nastopi dr. Henry Selwyn, odtujeni mož pisateljeve najemodajalke. Selwyn se je boril v prvi svetovni vojni. Sebaldu zaupa, kako se je njegova judovska družina preselila iz Litve v Anglijo in sumi, da je ta skrivna, tuja preteklost tista, ki je prispevala k razkroju njegovega razmerja z ženo. V drugi pripovedi Sebald z likom Paula Bereyterja prikazuje svojega osnovnošoskega učitelja iz Sonthofna. Arminu Müllerju, ki je služil kot zgodovinska predloga za ta literarni lik, je bilo kot Judu v času nacionalsozializma prepovedano poučevati nemške otroke. V naslednji zgodbi je pisatelj fiktivnega prastrica Ambrosa Adelwartha napravil za butlerja nekega bogatega judovskega Američana, ki umre v duševni omračenosti, preganjan od grozotnih vizij iz prve svetovne vojne. Pripoved o Luizi Lanzberg v literarni obliki obdela spomine leta 1891 rojene Thee Frank-G.[Gebhardt].

Knjiga Saturnovi prstani. Angleško popotovanje. (nem. Die Ringe des Saturn. Eine englische Wallfahrt 1995) je popotno poročilo. Prvoosebni pripovedovalec v melanholičnem vzdušju potuje po angleški grofiji Suffolk in v svoj potopis vpleta lastna razmišljanja, ki pravzaprav tvorijo večji del knjige.

Sedaj že leta. (ang. For Years Now. 2001) vsebuje zbirko kratkih pesmi v angleškem jeziku.

V delu Zračna vojna in literatura (nem. Luftkrieg und Literatur. 1999) Sebald očita nemško govoreči povojni literaturi, predvsem Skupini 47 (nem. Gruppe 47), da je pred prikazom zračne vojne tako moralno kot tudi estetsko odpovedala. Knjiga temelji na predavanjih, ki jih je imel leta 1997 v Züriškem lutkovnem gledališču. Ta predavanja so sprožila kritične odzive, ki jih je prav tako upošteval v pozneje nastali knjigi. K temu glavnemu spisu je priložen še kritičen esej o Alfredu Anderschu in njegovem delu. Posledica teh diskusij je bila, da so na novo odkrili in objavili dela povojnega avtorja Gerta Lediga. Njegov protivojni roman Maščevanje (nem. Vergeltung) iz leta 1956 apokaliptično slika zračni napad Američanov na neko nemško velemesto.Volker Hage: „Die Angst muß im Genick sitzen“. V: Der Spiegel. Band 1, 4. Januar 1999 (spiegel.de [pridobljeno 11. januarja 2019]). Izčrpna obravnava Sebaldovih tez se najde tudi v delu Priče uničenja (nem. Zeugen der Zerstörung. 2003, posodobljena izdaja 2008) izpod peresa Volkerja Hageja, ki je prišel do sledečega sklepa: »Vrzel, ki je ni občutil zgolj Sebald, je manj vrzel v produkciji kot je v recepciji – objavljenih je bilo veliko romanov in pripovedi o zračni vojni, vendar so hitro in temeljito zapadli pozabi, če so sploh bili vzeti na znanje.«Volker Hage: Zeugen der Zerstörung. Fischer Taschenbuch Verlag, Frankfurt am Main 2008, ISBN 978-3-596-16035-8, str. 119 f.

Austerlitz (2001) velja za Sebaldovo „mojstrovino“. Tu se opisuje iskanje šestinšestdesetletnega Jacquesa Austerlitza na sledi za svojim izvorom. Omenjen je tudi H. G. Adler in njegovo znanstveno delo Theresienstadt 1941–1945. Obličje neke prisilne skupnosti (nem. Theresienstadt 1941–1945. Das Antlitz einer Zwangsgemeinschaft.).W. G. Sebald: Austerlitz. Hanser, München 2001, ISBN 3-7632-5201-0, str. 331 eff. Knjiga je sprožila razpravo o načinu, na katerega se Sebald poslužuje realnega biografskega gradiva.Helen Finch in drugi: H. G. Adler/W. G. Sebald Conference: Witnessing, Memory, Poetics (10-11 October 2012). Oktober 2012, pridobljeno 4. januarja 2018. Leta 2015 je BBC izbral ta roman za enega najpomebnejših doslej v tem stoletju. Uwe Schütte, eden od Sebaldovih doktorskih študentov in avtor več knjig o njem, kvalitete tega romana ne ceni tako visoko.Uwe Schütte: Das falsche Buch. V: der Freitag z dne 16. maja 2019, str. 17.

Campo Santo (2003) vsebuje prozne fragmente, eseje in govore iz zapuščine. Deloma gre za že prej objavljene odlomke nekega načrta za knjigo o Korziki, ki pa ga je avtor že leta 1996 opustil.

Nepripovedovano (ali Nepovedano) (nem. Unerzählt. 2003). Sebald je bil prijatelj in občudovalec slikarja in jedkarja Jana Petra Trippa, o katerem je napisal več esejev. Skupaj sta zasnovala knjigo, Sebald je prispeval besedila, Tipp pa slike, na katerih so upodobljene oči. Knjiga je izšla po Sebaldovi smrti.

Zbirka pesmi Preko kopnine in vode (nem. Über das Land und das Wasser) vsebuje liriko iz let 1964-2001. Poleg že objavljenih besedil se tu najde tudi 15 poprej še nenatisnjenih pesmi.Michael Opitz: Prosa, die klingt wie Musik. Rezenzija, ki je bila objavljena pri Deutschlandradio Kultur dne 30. januarja 2009, pridobljeno 1. marca 2011.

Dela

Literarna dela

Nach der Natur. Ein Elementargedicht. (sl. Po naravi. Elementarna pesem) Greno, Nördlingen 1988, ISBN 3-89190-436-3; Eichborn, Frankfurt am Main, 2001, ISBN 3-8218-4713-1; kot žepna knjiga: Fischer, Frankfurt am Main 1995, ISBN 3-596-12055-1. Schwindel. Gefühle. (sl. Vrtoglavica. Občutja) Eichborn, Frankfurt am Main 1990, Serija Die Andere Bibliothek, ISBN 978-3-8218-4063-5. Die Ausgewanderten. Eichborn, Frankfurt am Main 1992, ISBN 3-8218-4093-5. (Delo je izšlo tudi v slovenščini: Izseljeni. Ljubljana, Študentska založba, 2001, ISBN 961-6356-61-5. Prevedel Štefan Vevar.) Die Ringe des Saturn. Eine englische Wallfahrt. Eichborn, Frankfurt a. M. 1995, ISBN 3-8218-4130-3. (Delo je izšlo tudi v slovenščini: Saturnovi prstani: angleško popotovanje. Ljubljana, Beletrina, 2016, ISBN 978-961-284-242-0. Prevedel Štefan Vevar) For years now. 2001. Austerlitz. Hanser, München 2001, ISBN 3-446-19986-1; kot žepna knjiga: Fischer, Frankfurt am Main 2003, ISBN 3-596-14864-2. kot zvočna knjiga: bralec Michael Krüger: Hörverlag, München 2017, 9 CD. (Delo je izšlo tudi v slovenščini: Austerlitz. Ljubljana, Študentska založba, 2005, ISBN 961-242-025-4. Prevedel Štefan Vevar.) Unerzählt, 33 Texte. (sl. Nepripovedovano, 33 besedil.) Hanser, München 2003. Campo Santo. Izdal Sven Meyer. Hanser, München 2003, ISBN 3-446-20356-7. Über das Land und das Wasser. Ausgewählte Gedichte 1964–2001. (sl. Preko kopnine in vode. Izbrane pesmi 1964-2001.) Izdal Sven Meyer. Hanser, München 2008.