Grad Habsburg (nemško Schloss Habsburg ), je grad na hribu v Švici. Nahaja se v občini Habsburg v kantonu Aargau na nadmorski višini 505 m na podolgovatem grebenu Wülpelsberg. Znan je kot sedež prednikov vladajoče rodbine Habsburžanov, katerih vzpon se je začel s pridobivanjem posesti v bližini. Radbot naj bi bil ustanovitelj Habsburžanov okoli leta 1020/30. Leta 1108 je bil Oton II., prvi iz družine, ki je bil dokumentiran kot grof von Habsburg.
Habsburžani so tu živeli le približno dvesto let. Grofovska rodbina, ki je postajala vse močnejša, je grad zapustila okoli leta 1220/30, ker je bil videti premajhen in premalo reprezentativen. Nato so ga podelili različnim služabnikom. Z osvajanjem Aargaua leta 1415 s strani konfederacije so Habsburžani, ki so medtem na Dunaju ustanovili veliko pomembnejše središče moči, končno izgubili svoj grad prednikov. Habsburg je od leta 1804 v lasti kantona Aargau.
Prve stavbe so bile zgrajene v začetku 11. stoletja. Habsburg je bil v več korakih razširjen v dvojni grad. V začetku 13. stoletja je dosegel največji obseg. Po izselitvi Habsburžanov je starejši, prednji del gradu na vzhodu propadel. Mlajši, zadnji del gradu na zahodu je ostal in je lahko, razen nekaj prenov, videz ohranil do danes. Obsežne arheološke raziskave so potekale v letih 1978/83 in 1994/95. Habsburg je kantonalni spomenik od leta 1948 in je eno od kulturnih dobrin državnega pomena v švicarskem popisu kulturnih dobrin. Dvorana se od leta 1979 uporablja kot restavracija, v njej je priložen muzej o grajski zgodovini.
Lega thumb|Lega gradu Habsburg Habsburg leži tik severozahodno od vaškega središča istoimenske občine, približno 35 metrov nad vasjo na 505 m nadmorske višine. Grajski kompleks, ki leži približno tri kilometre jugozahodno od starega mesta prestolnice okrožja Brugg, se razprostira v dolžini nekaj več kot 100 metrov na skalnatem vršnem grebenu Wülpelsberga. Ta apnenčasti grič, prekrit z mešanim gozdom, je podaljšek Jure. Proti zahodu in severu se strmo spušča do ravnice doline reke Aare, ki je pod 160 metri. Vzhodna in južna stran grebena pa tvorita rob rahlo nagnjene planote, ki se neopazno zlije v Birrfeld. Nekaj več kot 400 metrov jugozahodno od gradu poteka avtocesta A3 skozi Habsburški predor.Topographische Landeskarte 1:25'000, Blatt 1070 Baden. Bundesamt für Landestopografie, Wabern bei Bern 2008.
Zgodovina Predzgodovina V obdobju Halštatske kulture (1. in 2. stoletje pred našim štetjem) je bilo na mestu današnjega gradu majhno naselje. Od druge polovice 1. stoletja našega štetja je bila na Wülpelsbergu rimska signalna postaja. Vzdrževali so jo legionarji iz vojaškega tabora Vindonissa, štiri kilometre severovzhodno (v današnji občini Windisch). Signalna postaja je omogočala vidno polje med taborom in Bözbergpassom in je verjetno obratovala tudi po zaprtju tabora leta 101.Martin Hartmann, Hans Weber: Die Römer im Aargau (S. 172). Verlag Sauerländer, Aarau 1985. ISBN 3-7941-2539-8. Konec 3. stoletja je Wülpelsberg služil kot zatočišče za civiliste. Preprosto ga je bilo braniti in obljubljal je zaščito pred občasnimi napadi Alemanov.
Ustanovitev Po legendi, ki jo je Ernst Ludwig Rochholz prvič zabeležil sredi 19. stoletja, naj bi bil Radbot graditelj gradu. Živel je v Altenburgu na Aari, znotraj obzidja utrdbe, ki so jo zgradili Rimljani. V iskanju jastreba, ki ga je izgubil med lovom, se je njegova lovska družba povzpela na gosto gozdnati Wülpelsberg in na vrhu hriba našla pobeglo ptico. Radbot je prepoznal ugoden položaj hriba in se na tej točki odločil zgraditi Habichtsburg.Ernst Ludwig Rochholz, Schweizersagen aus dem Aargau, Aarau 1856Meier, S. 11–12
Aegidius Tschudi se izreče proti legendi o sokolu. O tem piše: »Toda to, da neki pisec bajk piše Vesti, je od Habich-a dobil ime Habichsburg / nasprotuje ustanovitelju gradu škofa Wernherja, podpisanim v njegovem dokumentu / zato je po Anno Domini 1027 dal Muri predati bogu in ga še vedno najdejo nepoškodovanega / v njem najprej Habsburg sam in ne Habichsburg«.Skladno s tem izvira ime Habsburg iz Habesburga v smislu imeti / posest (za ohranitev ali zavarovanje).Aegidius Tschudi: Chronicon Helveticum
Ker je imel premalo denarja za gradnjo gradu, je Radbot za podporo prosil brata škofa Wernerja von Strassburga. Werner je to odobril in prišel na obisk, da pregleda stavbo. Vendar je na Wülpelsbergu našel le preprost stolp. Werner je Radbotu ostro očital, nato pa mu je ta zagotovil, da bo imel grad v eni noči močno obzidje. Ko se je Werner naslednje jutro zbudil, se je okoli gradu utaborilo veliko vitezov in njihovih služabnikov. Grof Radbot je pomiril presenečenega škofa in dejal, da so ti vitezi sledili njegovemu klicu. Močni grajski zidovi so uporabni le, če jih branijo zvesti in dobro plačani privrženci.Meier, S. 14
Sedež prednikov Habsburžanov thumb|left|Najstarejša upodobitev grba "Habsburg" v züriškem grbu okoli leta 1340 Izvor vladajoče rodbine, pozneje znane kot von Habsburg, ni jasen. Glede na Acta Murensia (polno ime: Acta fundationis monasterii Murensis), kroniko ki jo je neznani benediktinski menih napisal okoli leta 1160, velja, da je bil Guntram der Reiche, ki naj bi izhajal iz podružnice alzaške vojvodske družine Etichonov, začetnik. V drugi polovici 10. stoletja je imel deleže v Aargau, Breisgau, Frickgau, Zgornji Alzaciji in Zürichgauu. V Aargauu je bil alod koncentriran na območju med reko Aare in ustjem Reusse, tako imenovanim Eigenamtom. Druga posest je bila južneje v okolici Murija in Bremgartna. Guntramov sin Lanzelin (ali Kanzelin) je ukazal zgraditi majhen grad, grad Altenburg, z uporabo obstoječih zidov rimske utrdbe ob Aareju. Od tu je lastnino gospodaril sam, kjer je imel še posebej veliko gosposkih pravic.
V oporoki iz leta 1027 je škof Werner von Strassburg, sin Landolta, ki je identificiran z Lanzelinom, sinom Guntrama, naveden kot ustanovitelj Habsburžanov. Vendar se je okoli leta 1085 izkazalo, da je to ponarejanje. Zdaj je gotovo, da je Wernerjev mlajši brat Radbot dal Habsburžanom zgraditi grad približno dva kilometra južno od Altenburga okoli leta 1020/30. Povod za to je lahko bil prepir z naslednjim mlajšim bratom Rudolfom, ki se je razplamtel nad posestvom v Muriju in privedel do uničenja tamkajšnje graščine. Radbot in njegova žena Ita von Lothringen, hči vojvode Friedricha von Ober-Lothringena, sta leta 1027 ustanovila samostan Muri, verjetno za odkup dolga.Frey, Argovia 98, S. 107 – die Angabe, dass Ita Werners Schwester sei, ist inkorrekt thumb| Pomembne domene v Švici okoli 1200
Ime gradu verjetno izvira iz starovisokonemške besede hab ali haw, kar pomeni 'prehod reke'. To pomeni brod (prehod) blizu Altenburga, kjer so morali čolni, ki so se spuščali navzdol, pristati, da bi obšli brzice, ki so sledile. Z gradu je bilo mogoče spremljati ladijski promet. Namen gradu pa je bil predvsem razširiti državo in simbolizirati zahtevo po oblasti. Prevladujoča teza v prvi polovici 19. stoletja, da je bil Habsburg zgrajen kot vojaška baza med konfliktom z Kraljevino Burgundijo za varovanje meje in prometnih poti, je bila ovržena. Poimenovan Havichsberch v dokumentu iz leta 1108, se je ime spremenilo v Habsburg prek Havekhesperch (1150), Habisburch (1213) in Habsburc (1238/39). Tudi leta 1108 je mogoče dokumentirati Otona II., prvega člana družine kot grof von Habsburg (prihaja de Hauichsburch).Historisches – Website der Gemeinde Habsburg , Karl-Friedrich Krieger, Die Habsburger im Mittelalter. Von Rudolf I. bis Friedrich III., Stuttgart - Berlin - Köln, 1994, S. 14.
Čeprav so Habsburžani konec 11. stoletja postali grofi v Zgornji Alzaciji in sodni izvršitelji strasbourške škofije, so bili v današnji Švici sprva v senci močnejših plemiških družin. Zahvaljujoč statusu zvestih privržencev Staufovcev in ustvarjanju raznolikih družinskih odnosov, jim je po izumrtju Lenzburgov leta 1173 uspelo prevzeti njihove okrožne pravice v zahodnem Zürichgau in Frickgau ter okoli 1200 tudi v južnem Aargauu.
Ko so po izumrtju Zähringerjev leta 1218 dodali več območij, se je Habsburg kmalu izkazal za premajhnega in ne dovolj reprezentativnega za grofe, ki so postali mogočni. Med letoma 1220 in 1230 so se odselili iz svojega predniškega gradu in se naselili v sosednjem mestu Brugg. V naslednjih desetletjih je bila stavba, kasneje znana kot Effingerhof (porušena med gradnjo tiskarne leta 1864), ena najpomembnejših njihovih rezidenc.Max Baumann, Andreas Steigmeier: Brugg erleben - Band 1. Verlag hier+jetzt, Baden 2005. ISBN 3-03919-007-5 (S. 36) Leta 1273 je bil Rudolf I. izvoljen za nemškega kralja in je prevzel tudi dediščino grofov Kyburg. Pet let kasneje mu je v bitki pri Moravskem polju uspelo premagati češkega kralja Otokarja II. in osvojiti avstrijsko in štajersko vojvodino. Posledično se je središče moči Habsburžanov premaknilo na Dunaj; razpršene posesti v Švici, Alzaciji in južni Nemčiji so postale Prednja Avstrija.
Menjava lastnikov thumb|Pogled na Habsburg v Topographia Helvetiae, Rhaetiae et Valesiae, avtor Matthäus Merian, 1642 Potem ko je grad odslužil svojemu namenu kot rezidenca grofov Habsburg, so ga prejele različne ministerialne družine. Sprednji del, ki je od takrat naprej ostal nenaseljen, je pripadal gospodarjem Wülpelsberga. Fevd nad zadnjim delom je pripadel habsburškim in Habsburg-Wildegg, ki so v Habsburgu vedno imeli pomembne sodne funkcije in upravljali tudi druge gradove v bližini (Schenkenberg in Wildegg, nekdanji verjetno tudi Freudenau). Prvotno so bili ena družina, vendar so bili najkasneje v drugi četrtini 13. stoletja razdeljeni v dve veji.
Gospodarji Wülpelsberga so izumrli okoli leta 1300, sprednji del pa je pripadel vitezu Wernerju II. von Wohlen, ki je živel v Bruggu. Njegov sin Cunrat III. je leta 1364 od Truchsessenov pridobil del zadnjega grajskega fevda. Henmann von Wohlen, Cunratov sin, je leta 1371 kupil preostale posesti in v eno združil celoten grajski fevd.Frey, Argovia 109, S. 167 V začetku 15. stoletja so gozd južno in vzhodno od gradu očistili in ustvarili zaselek Habsburg, ki je bil sprva sestavljen le iz nekaj hiš in je v vas prerasel šele v 18. stoletju. thumb|left|Pogled na Habsburg v začetku 19. stoletja
Latentne napetosti med nemškim kraljem Sigmundom in avstrijskim vojvodom Friderikom IV. Tirolskim so izbruhnile marca 1415 na koncilu v Konstanci, ko je Friderik pomagal pobegniti protipapežu Janezu XXIII.. Sigmund je pozval konfederate, da v imenu cesarstva osvojijo habsburška ozemlja, nato pa je Bern hitro zavzel zahodni del Aargaua.Meier, S. 166–167 Glede na brezizhodne razmere se je Henmann von Wohlen konec aprila 1415 brez boja predal in priznal nove suverene iz Berna. V zameno je dobil garancijo za svoje premoženje. Habsburžani pa so svoj predniški grad za vedno izgubili.
Henmann von Wohlen je svoje posestvo leta 1420 prepisal nečaku Petermannu von Greifenseeju, ki je grad leta 1457 prodal mestu Bern. Leta 1462 je Habsbug prešel k Hansu Arnoldu Segesserju in leta 1469 končno k samostanu Königsfelden v Windischu, ki so Habsburg nekoč ustanovili v spomin na umor Albrechta I. Ko so samostan leta 1528 zaradi reformacije zaprli, je Habsburg spet prišel v posest mesta Bern. Zdaj je upravo prevzel Königsfelder Hofmeister, ki je v gradu postavil visoko stražo in poslal upravnika posestva, da obdeluje okoliška polja, gozdove in vinograde. Od leta 1804 je Habsburg v lasti kantona Aargau, ki ga je še naprej uporabljal kot posest.
Gradnja
Habsburg je bil zgrajen v več gradbenih fazah. Njegova delitev na sprednji grad na vzhodu, osrednje dvorišče in zadnji grad na zahodu sega do širitve temeljev v 11. stoletju.
Najstarejši del, porušen prednji grad, je bil sprva večinoma iz lesa. Kasnejša gradbena dejavnost je uničila ostanke in sledi. Kamnita hiša je datirana v drugo četrtino in sredino 11. stoletja. Upravne in gospodarske stavbe so bile na dvorišču in so verjetno bile lesene. Kurtina, postavljena kot suhozid ali kot lesena palisada, je kamnito hišo obkrožala s treh strani.