thumb|400px| Švicarske regije, Mittelland je označena z rumeno Mittelland ali švicarska planota (; , ) je ena od treh geografskih regij v Švici s približno 30 odstotki površine, poleg Švicarske Jure in Alp.

Pokriva delno položno, a pretežno gričevnato območje med pogorjem Jura in Alpami, v povprečju pa leži na nadmorski višini od 400 do 700 m. Ker ima prednost v sedimentni podlagi, je daleč najgosteje poseljena regija v državi in je zato njeno gospodarsko in prometno najpomembnejše območje. thumb|400px| Pogled od Vue des Alpes do Mittellanda in obronkov Berna, Freiburga in Valaisa (od leve proti desni); pod meglo Neuchâtelskega jezera

Geografija thumb|400px|Satelitska slika Mittellanda Mittelland je na severozahodu in severu, geografsko in geološko, jasno razmejen s podolgovatimi gorskimi verigami Jure. Na jugu proti Alpam meja ni enotno opredeljena. Kriterij za razmejitev je ponavadi sorazmerno nenaden dvig na višine nad 1500 m nadmorske višine, apnenčaste Alpe in planote, delno v gore subalpske molase. Občasno se regije višjega Mittellanda, zlasti hribovita pokrajina Freiburg, območje Napf, Tössbergland in deli Appenzellerlanda štejejo kot del Švicarskih Predalp v ožjem smislu. Če pa upoštevamo le gorska območja, alpsko vznožje očitno spada na osrednjo planoto. Ženevsko jezero tvori jugozahodno mejo Mittellanda, severovzhodna meja pa je Bodensko jezero in Zgornji Ren.

Geološko gledano je Mittelland podolgovata sedimentna kotlina, ki sega čez švicarske državne meje. Na jugozahodu na francoskem ozemlju se zoži v Ženevi in se konča pri Chambéryju, kjer se združita Švicarska Jura in Alpe. Za Bodenskim jezerom se nadaljuje osrednja planota v južne nemška in avstrijska alpska vznožja.

Na švicarskem ozemlju je osrednja planota dolga približno 300 km in se širi od jugozahoda proti severovzhodu. Na območju Ženeve je širina 20–30 km, na območju Berna približno 50 km, v vzhodni Švici pa približno 70 km.

Številni kantoni imajo svoj delež na osrednji planoti. Celotni kantoni na planoti so kanton Zürich, kanton Thurgau in kanton Ženeva; kantoni Luzern, Aargau, kanton Solothurn, Bern, kanton Fribourg in Vaud se večinoma nahajajo na planoti; manjši delež najdemo tudi v kantonih Neuchâtel, Zug, Schwyz, St. Gallen in Schaffhausen.

Geologija Zaporedje premikov Zaradi številnih globokih vrtin za nafto in zemeljski plin so sekvence kamnin na Mittellandu razmeroma dobro raziskane. Osnovo tvori kristalinska podlaga, ki se pojavi v osrednjih masivih Alp, pa tudi v Schwarzwaldu in Vogezih, vendar leži globoko pod zemljo na območju Jure in osrednje planote. Približno 2500 do 3000 metrov pod površjem zemlje in tudi bistveno globlje v bližini Alp se pri vrtanju na osrednji planoti naleti na te kristalinske kamnine. Nad podlago leži razvito zaporedje slojev sedimentov iz triasne, jurske in kredne dobe. Debelina teh se postopoma zmanjšuje z 2500 na 800 metrov od zahoda proti vzhodu. Tako kot v Juri so bile tudi te plasti nanesene v razmeroma plitvem obrobnem morju oceana Tetida. Na mezozojskih plasteh so ležali sedimenti molase. Te sestavljajo erozijski proizvodi Alp, večinoma konglomerati, peščenjaki, laporji in gline, ki so se pod pritiskom prekrivnih sedimentov strdili v kamnine. Zgornji sloj je gramoz in druga ohlapna kamnina, ki so jo prepeljali ledeniki.

Molasa

Na Mittellandu so geološko najpomembnejši mogočni sedimenti molase, ki so se zaradi erozije gora odložili na mladem robu Alp. Debelina plasti molase se povečuje (na enaki razdalji od Alp) od zahoda proti vzhodu. Reke iz Alp so takrat - na splošno niso bile skladne z današnjo rečno mrežo - ustvarile pomembne naplavine ob vznožju gora. Najpomembnejša primera tega sta aluvialna stožca kot hrib Napf in Hörnli, drugi so bili tudi na območju Rigi, v Schwarzenburgerlandu in na območju med vzhodnim Ženevskim jezerom in osrednjim tokom reke Saane.

Erozijski material je bil razvrščen glede na velikost zrn. Grobozrnat material se je v glavnem usedal takoj blizu Alp, ko je hitrost pretoka vode kot transportnega medija postala prenizka, da bi grobi kamni ostali v suspenziji. V srednjem delu kotline najdemo predvsem drobnozrnate peščenjake in na njenem severnem robu v bližini gline in laporje iz Jure.

Zgodovina molase na Mittellandu V prvem obdobju terciarja, pred približno 60–40 milijoni let, je bilo območje današnje švicarske planote zakrasela apnenčasta planota, ki se je nekoliko nagnila proti jugu in je bila v tej smeri tudi odcedna. V naslednjem obdobju je to planoto dvakrat poplavilo morje zaradi dviganja in pogrezanja v povezavi z nastankom Alp. Zato ločimo med ustreznimi nahajališči, kot sta morska melasa in sladkovodna melasa, pri čemer slednje ne smemo razumeti predvsem kot usedline v sladkovodnih jezerih, temveč predvsem nahajališča iz rečnih sistemov in vetrnega prometa.

Spodnja morska melasa (pred približno 37–30 milijoni let): postopoma se je apnenčasta planota umirila in prodrl je plitev rokav morja, ki je segal na vzhodu do Karpatov. Sedimenti so bili drobnozrnat pesek, gline in laporji; konglomerat še ni obstajal, ker se dejansko dviganje Alp začne šele ob koncu tega obdobja. Spodnja sladkovodna melasa (pred približno 30–22 milijoni let): morje se je po eni strani umikalo zaradi dvižnih procesov, po drugi strani pa zaradi svetovnega padca morske gladine. Skupaj z gubanjem Alp se je začela gorska erozija in pojavili so se prvi nanosi konglomerata. Molasa v zgornjem morju (pred približno 22–16 milijoni let): plitvi del morja je spet prodrl in začelo se je oblikovanje aluvialnih stožcev Napf in Hörnli. Zgornja sladkovodna molasa (pred približno 16–2 milijoni let): morje se je zdaj končno umaknilo. Gradnja Napf in Hörnli (kot tudi drugih manjših naplavinskih stožcev) se je nadaljevala, tako da so konec obdobja dosegli debelino plasti okoli 1500 metrov.

V naslednjem obdobju je bil spet močno dvignjen zlasti zahodni del Centralne planote, zaradi česar so na tem območju spet v veliki meri zrušeni sedimenti zgornjega morja in sladkovodne molase.

Za usedline morske molase so značilni okameneli polži, školjke in zobje morskih psov. Nasprotno pa v sladkovodni molasi najdemo fosile tipičnih celinskih sesalcev, pa tudi ostanke subtropske vegetacije tistega časa (npr. palmovi listi).

Ledenodobni relief Pokrajina Mittelland je dobila današnji videz, ko so jo oblikovali ledeniki ledene dobe. Med vsemi znanimi alpskimi stopnjami poledenitve (ledeniška obdobja Günz, Mindel, Riss in Würm) so ogromne ledeniške mase ledenikov segale daleč na planoto. Medledeniška topla obdobja so povzročila umik ledenikov v visoke Alpe (včasih manjše kot danes), na osrednji planoti pa se je razširila subtropska vegetacija. thumb|left|250px|Napfgebiet na višjem Mittellandu

V ledeniškem obdobju se je ledenik Rone na izhodu iz Alp razdelil na dva kraka, od katerih se je eden razširil po celotni zahodni osrednji planoti do regij Solothurn in Aarau. Na območju Berna se je združil z ledenikom Aare. Nekateri ledeniki Reuss, Linth in Ren so dosegli tudi Juro. Ledene mase so oblikovale zemljo na eni strani z globoko erozijo, na drugi strani z nanosi talnih moren, pogosto debelih nekaj metrov (zelo fino zmleta skalna moka) in z odlaganjem gramoza ob rekah pred ledeniki.

Sledi starejših ledeniških obdobij Günz in Mindel pa so ostali le na nekaj mestih, saj so jih ledeniki naslednjih ledeniških obdobij odstranili ali preselili. Največji obseg so ledeniki dosegli v hladni dobi Riss, v kateri je bila celotna planota, razen območja Napf in Tössberglanda, prekrita z ledom. Večina sledov dokazuje ledeniško obdobje Würm, ki se je začelo približno 115.000 let pred sedanjostjo. Končne morene ledenikov in nanosi na različnih stopnjah umika so ohranjeni.

Zaradi močne poledenitve in velikih rečnih sistemov v Švici najdemo puhlico le na skrajnem severu okoli Basla, Badna in Schaffhausna.Sandwand für die Uferschwalben bei Giebenach Auf: Verein Naturnetz Untersuchungen an Lössen der Nordschweiz von Gouda Hassanein Gauda, von 1958, auf: Geographica Helvetica

Površje Če se pogleda zemljevid, še vedno vidi smer toka ledenodobnih ledenikov. Obseg ledenika Rone na severovzhodu kaže potek dolin (Broye, Glâne) in jezer (Neuchâtel, Biel in Murten) v zahodni Švici, ki so vzporedna z Juro in Alpami. Ledenika Reuss in Linth sta ustvarila doline (vključno z dolinami Wigger, Suhren, See in Reuss) in jezera (Züriško jezero, Greifensee, Hallwilersee, Sempachersee) osrednje planote, ki poteka od jugovzhoda proti severozahodu. Na severovzhodu Švice je Renski ledenik pustil večinoma sledi v smeri vzhod-zahod (Thurtal, Untersee Bodensko jezero). Ponekod so značilni bobni iz stisnjenega mletega morenskega materiala, ki se običajno pojavijo v večjih rojih, zlasti značilnih za Zürich Oberland, regijo Hirzel, Bodensko jezero ter med dolino reke Reuss in Baldeggersee.

Druge pomembne zapuščine ledenikov na planoti so poleg jezerskega in rečnega sistema tudi balvani, ki jih najdemo razpršene po celotnem območju. Ti včasih ogromni bloki (na primer blizu Steinhofa), iz tujih kamnin, večinoma iz granita ali gnajsa, ki se pojavljajo le v visokih Alpah, so bili med drugim ključni za utemeljitev teorije ledene dobe v 19. stoletju, saj se transport samo s hidroenergijo ni bil mogoč.

Končno, prodna tla v dnu dolin planote so dokaz ledene dobe. V času ledenikov in takrat, ko so ledeniki napredovali in se umikali, so se po dolinah odložili debeli sloji gramoza, ki so znova izginili, z izjemo nekaj ostankov v naslednjem toplem obdobju. Številne doline imajo zato sistem teras: spodnjo teraso sestavlja gramoz iz würmske ledene dobe, visoko teraso sestavljajo usedline iz obdobja Riss. Včasih najdemo tudi gramoz iz starejših ledenih dob.

Topografija thumb|250px|Mittelland pri Muri (AG) Čeprav je švicarski Mittelland planota, ga nikakor ne moremo uvrstiti med ravne pokrajine, ampak ima glede na regijo zelo raznoliko naravno zgradbo. Pomembna elementa sta dve veliki jezeri, Ženevsko in Bodensko jezero, ki mejita na planoto na jugozahodu in severovzhodu. Za zahodno osrednjo planoto so značilne planote (Gros de Vaud, do 600 m nadmorske višine) in hribovita dežela molase (Jorat, do 900 m nadmorske višine; dežela Freiburg, 600–1200 m nad morjem), v nekatere so vklesane globoke doline. Le v bližini Jure je skoraj neprekinjena depresija z dolino reke Venoge in Orbe, ki teče skozi Mormont, nad katero je razvodje med porečjema Rone in Rena na samo 500 m nadmorske višine, in je razdeljen na dva dela. Seeland tvori največje ravninsko območje Mittellanda, vendar se na njem dvigajo tudi posamezni molasni grebeni. Na vzhodu so zdaj različne hribovite pokrajine, ki proti severu postopoma postajajo nižje. Drugo večje območje je ravnica, skozi katero teče Emme. Aare, ki večinoma teče v široki dolini ob južnem vznožju Jure, kot žleb absorbira vse reke, ki prihajajo z višjega dela planote in Alp.

thumb|left|250px|Centralni Mittelland pri Surseeju

Za Mittelland so značilni številni jugovzhodno-severozahodno usmerjeni široki grebeni (vključno z Erlosenom, Lindenbergom) in doline, nekatere z jezeri (Sempacher, Hallwiler in Baldeggersee). Vzhodni konec tega tvori veriga Albis, ki skupaj z verigo Heitersberg ustvari prečko, ki teče po planoti med Juro in Alpami, do katerih lahko le na nekaj mestih pridejo visokozmogljivi načini prevoza, običajno s predori.

Vzhodni Mittelland je razdeljen na doline Limmat (z Züriškim jezerom), Glatt (z Greifensee), Töss in Thur. Vmes so hribovite pokrajine, v Thurgauu so tudi široki molasni grebeni (Seerücken, Ottenberg).

Dva hribovita predela jasno izstopata od omenjenih krajinskih oblik. To sta Napfbergland (z višino do 1408 m, tudi najvišja točka na planoti) in Tössbergland (Chrüzegg do 1314 m), oba ostanka terciarnega aluvialnega stožca konglomerata. Ta so bila sčasoma močno erodirana, vendar jih ledena doba zaradi višine ni oblikovala. Zato so se razvile globoko razčlenjene doline (jarki) s strmimi brežinami in močno razvejana, gosta mreža vodnih poti.

Podnebje