Staro asirsko cesarstvo

Staro asirsko cesarstvo (sumersko-akadski klinopis 𒆳𒀭𒊹𒆠 KUR AN-ŠAR2KI, asirski klinopis 80px mat aš-šurKI, »Država mesta boga Aššurja«, fonetsko tudi 70px mat da-šur) je bilo drugo od štirih obdobij asirske zgodovine. Druga tri so bila Zgodnje asirsko obdobje (2600–2025 pr. n. št.), Srednje asirsko cesarstvo (1392 – 934 pr. n. št.) in Novo asirsko cesarstvo (911 – 609 pr. n. št.).

Asirija je bila najpomembnejše mezopotamsko vzhodnosemitsko govoreče staroveško cesarstvo na Bližnjem vzhodu. Osrednji del države je ležal med rekama Evfrat in Tigris v Gornji Mezopotamiji. Obsegala je pomemben del »zibelke civilizacije«, kamor so spadale tudi Sumerija, Akadsko kraljestvo in Babilonija. Asirija je na svojem vrhu pomenila tudi vrh mezopotamskih tehnoloških, znanstvenih in kulturnih dosežkov. Asirsko cesarstvo je na višku moči vladalo tistemu, kar se je v mezopotamski religiji imenovalo »štirje vogali sveta«: na severu do Kavkaza, vključno s sedanjo Armenijo in Azerbajdžanom, na vzhodu do gorovja Zagros na ozemlju sedanjega Irana, na jugu do Arabske puščave v sedanji Saudovi Arabiji in na zahodu do otoka Cipra na Sredozemskem morju in v severni Afriki do Egipta in vzhodne Libije.Albert Kirk Grayson (1972). Assyrian Royal Inscriptions: Volume I. Wiesbaden: Otto Harrassowitz. str. 108. §716.

Ime je dobila po svoji prvotni prestolnici Ašur, ustanovljeni ok. leta 2600 pr. n. št. Ašur je bil eno od številnih akadskih mestnih držav v Mezopotamiji. Asirija je bila pred vzponom mestne države Ašur znana tudi kot Subartu in Azuhinum, v sasanidskem obdobju pa kot Asōristān.

Zgodovina thumb|upright=1.5|Valjasti pečat in njegov sodobni odtis; na njem so upodobljeni ljudje in demoni; ok. 1820–1730 pr. n. št., Sirija thumb|upright=1.5| Valjasti pečat in njegov sodobni odtis; na njem je uposobljen kraljevski častilec pred bogom na prestolu, pod njim pa bika s človeško glavo; ok. 1820–1730 pr. n. št., Sirija

V Starem asirskem cesarstvu je Asirija ustanovila kolonije v Anatoliji in Levantu in pod kraljem Ilu-šumo vzpostavila oblast nad južno Mezopotamijo, ki je kasneje postala Babilonija. Prvi napisi urbaniziranih asirskih kraljev so se pojavili ok. leta 2450 pr. n. št., potem ko so se otresli sumerske prevlade. Asirijo kot celoto so sestavljale številne mestne države in majhna semitsko govoreča kraljestva. Nekatera so bila sprva neodvisna od Asirije. Postavitev prvega večjega templja v mestu Ašur se tradicionalno pripisuje kralju Ušpiji, ki je vladal ok. 2050 pr. n. št. in bil verjetno sodobnik Išbi-Ere Isinskega in Naplanuma Larškega. Ušpijo so domnevno nasledili kralji Apiašal, Sulili, Kikija in Akija (umrl ok. 2026 pr. n. št.), o katerih je malo znanega. Znano je samo to, da je Kikija v Ašurju gradil templje in utrjeval mestno obzidje.

Od ok. 2500 pr. n. št. do ok. 2400 pr. n. št. so bili asirski kralji voditelji pastirskih plemen. Glavni tekmeci, sosedje ali trgovski partnerji asirskih kraljev v obdobju od ok. 2200 pr. n. št. do ok. 2000 pr. n. št. so bili Hati in Huriti na severu v Anatoliji, Gutijci, Lulubi in Turuki na vzhodu v gorovju Zagros in na severozahodni Iranski planoti, Elamiti na jugovzhodu današnjega južnega osrednjega Irana, Amoriti na zahodu v današnji Siriji in njihove zavezniške sumersko-akadske mestne države v južni Mezopotamiji, med njimi Isin, Kiš, Ur, Ešnuna in Larsa.Georges Roux (1964). Ancient Iraq. ok. leta 2400 pr. n. št. so Asirci postali podložniki Sargona Akadskega, ki je združil vsa sumersko-akadsko govoreča ljudstva Mezopotamije v Akadsko cesarstvo, ki je živelo od ok. 2334 pr. n. št. do ok. 2154 pr. n. št.Georges Roux (1964). Ancient Iraq, str. 161–191. V tem času so se Sumerci dokončno izgubili v akadski asirsko-babilonski populaciji.Deutscher, Guy (2007). Syntactic Change in Akkadian: The Evolution of Sentential Complementation. Oxford University Press US. str. 20–21. ISBN 978-0-19-953222-3.Woods C. (2006). Bilingualism, Scribal Learning, and the Death of Sumerian. V S.L. Sanders (ur.) Margins of Writing, Origins of Culture. Chicago. str. 91–120. Asirija je postala močna regionalna država v Starem asirskem cesarstvu, ki je trajalo od ok. 2100 pr. n. št. do ok. 1800 pr. n. št.

V obdobju od ok. 2100 pr. n. št. do ok. 1900 pr. n. št. so Amoriti preplavili kraljestva v južni Mezopotamiji in Levantu, medtem ko jih asirski kralji uspešno odbijali. Zadnji kralj asirske dinastije, ki jo je ok. leta 2025 pr. n. št. ustanovil Puzur-Ašur I., je bil Erišum II. (vladal ok. 1818-1809 pr. n. št.). Slednjega je med širitvijo amoritskih plemen v porečje Haburja in severovzhodni Levant odstavil Šamši-Adad I. (vladal ok. 1809-1776 pr. n. št.) in uzurpiral asirski prestol.

Ok. leta 1800 pr. n. št. je Asirija prišla v konflikt z novonastalo mestno državo Babilon, ki je sčasoma zasenčila mnogo starejše južne akadske države in mesta kot so bila Ur, Isin, Larsa, Kiš, Nipur, Eridu, Lagaš, Uma, Uruk, Akšak in Adab in jih vključila v večjo Babilonijo. Asiriji so še naprej povzročali težave Hetiti in kraljestvo Mitani severno od Asirije, in kasneje Kasiti, ko so osvojili Babilon. Po vzpostavitvi in utrditvi vseh meja se je v Asiriji začelo obdobje miru, ki je trajalo dve stoletji in pol. Nastanek cesarstva Mitani ok. leta 1600 pr. n. št. je povzročil občasna kratka obdobja mitansko-huritske prevlade ok. leta 1500 pr. n. št. Domneva se, da so Asirijo osvojili indoevropsko govoreči Mitanci in izoblikovali vladajoči razred nad avtohtonimi Huriti v vzhodni Anatoliji. Huriti so govorili svoj huritski jezik, ki ni bil niti semitski niti indoevropski.

Ime Asirija je dobila ime po svoji prvi prestolnici Ašur. Mesto samo je dobilo ime po mestnem zavetniku bogu Ašurju. Asirija je bila pred vzponom mestne države Ašur znana tudi kot Azuhinum in zatem Aššūrāju. Ime Asirija je lahko pomenilo tudi geografsko regijo, domovino Asircev, ki se je približno ujemala z ozemljem Starega asirskega cesarstva in je e vedno domovina domorodnih krščanskih Asircev.

Zgodovinarji domnevajo, da je Subartu morda zgodnje ime Asirije ob Tigrisu in ob reki navzgor v Gornjo Mezopotamijo. Druge teorije umeščajo Subartu bolj proti severu, zahodu in/ali vzhodu v porečju Evfrata in Tigrisa.

Naselja Glavni mesti Ašur

Ašur je bil glavno mesto Asirije od ok. 2025 pr. n. št. do ok. 1754 pr. n. št. in od ok. 1681 pr. n. št. do ok. 1379 pr. n. št. Med najstarejše ostanke mesta spadajo temelji Ištarinega templja in Stare palače. Ok. leta 2025 pr. n. št. je Puzur-Ašur I. ustanovil novo dinastijo. Njegovi nasledniki, kot so Ilu-šuma, Erišum I. in Sargon I., so zapustili napise o gradnji templjev bogovom Ašurju, Adadu in Ištar.

Ašur se je hitro razvil v trgovsko središče. Trgovske poti so vodile iz mesta v Anatolijo, kjer so trgovci iz Ašurja ustanavljali trgovske kolonije. Imenovale so se karu in trgovale predvsem s kositrom in volno. V mestu Ašur so postavili prva velika templja bogu mesta Ašurju in bogu vremena Adadu. Ašur je bil glavno mesto imperija Šamši-Adada I. (vladal ok. 1754 pr. n. št. – ok. 1721 pr. n. št.).

Šamši-Adad I. je povečal moč in razširil vpliv mesta izven doline Tigrisa in ustvaril državo, ki je nekateri štejejo za prvo asirsko cesarstvo. V tem obdobju je bila zgrajena Velika kraljeva palača, Ašurjev tempelj pa razširjen in povečan z ziguratom. Cesarstvo se je končalo, ko je babilonski amoritski kralj Hamurabi po smrti Išme-Dagana ok. leta 1681 pr. n. št. mesto vključil v svoj kratkotrajni imperij. Naslednji trije asirski kralji so veljali za babilonske vazale. Kralj Adasi je ok. leta 1720 pr. n. št. pregnal Babilonce in Amorite iz Asirije, o njegovih naslednikih pa je malo znanega. Znana so obnovitvena dela kralja Puzur-Ašurja III. nekaj stoletij kasneje. Obovljene so bil južne četrti mesta in vključene v glavni obrambni sistem mesta.

Šubat-Enlil

thumb|300px|Asirski valjasti pečat iz obdobja ok. 1820–1730 pr. n. št.

Šubat-Enlil je bil glavno mesto Asirije od ok. 1754 pr. n. št. do ok. 1681 pr. n. št. Ok. leta 2000 pr. n. št. je bil znan kot Šekna. Ko je regijo osvojil Šamši-Adad I. (vladal ok. 1754-1721 pr. n. št.), je Asirija obnovila zapuščeno mesto Šekna in ga preimenovala v Šubat-Enlil, kar v akadščini pomeni »bivališče boga Enlila«.Harvey Weiss. Tell Leilan and Shubat Enlil, Mari. Annales de Recherches Interdisciplinaires, 4 (1985): 269-292.

V mestu sta bila zgrajena vladarska palača in tempeljska akropola, do katere je od mestnih vrat vodila ravna tlakovana ulica. Načrtovana je bila tudi gradnja stanovanjske četrti. Celo mesto je bilo obdano z obzidjem. Babilonce je porazil in iz Asirije izgnal asirski kralj Adasi. Šubat-Enlil kljub temu ni bil ponovno naseljen in prestolnica se je premestila nazaj v tradicionalni Ašur.

Med številnimi pomembnimi odkritji v Šubat-Enlilu je arhiv mestnih vladarjev s 1100 klinopisnimi tablicami iz obdobja ok. 1700 pr. n. št. Na njih so sporazumi z drugimi mezopotamskimi državami in zapisi o delovanju mestne uprave.Jesper Eidem, Lauren Ristv, Harvey Weiss. The Royal Archives from Tell Leilan. Old Babylonian Letters and Treaties from the Lower Town Palace East (PIHANS 117). The Netherlands Institute for the Near East, Leiden, 2011. Šubat-Enlil je bil zapuščen ok. leta 1681 pr. n. št.

Ok. leta 1490 pr. n. št. sta bila zgrajena templja boga lune Sina in boga sonca Šamaša. Mesto je ok. leta 1450 pr. n. št. podredil kralj Mitanija Šauštatar, ki je zlata in srebrna vrata templjev odpeljal v svojo prestolnico Vašukani kot vojni plen."Ashur". Pridobljeno 29. maja 2016. Kraljestvo Mitani je ok. leta 1365 pr. n. št. strmoglavil Ašur-ubalit I. Asirci so s tem prevzeli nadzor nad vzhodnim delom mitanskega ozemlja in kasneje k svojemu cesarstvu priključili hetitsko, babilonsko, amoritsko in huritsko ozemlje.

Druga mesta Ninive

Nineve so bile starodavno asirsko mesto v Gornji Mezopotamiji. Zgodovinske Ninive so med vladanjem Šamši Adada I. (vladal ok. 1754 pr. n. št. – ok, 1721. pr. n. št.) omenjene kot središče čaščenja boginje Ištar. Zaradi njenega kulta so že zelo zgodaj postale pomembno mesto. Ištarin kip so po osvojitvi mesta na ukaz mitanskega kralja poslali egipčanskemu faraonu Amenhotepu III. (vladal ok. 1386 pr. n. št. – ok. 1349 pr. n. št.). Asirsko mesto Nina je postalo za pol stoletja do leta 1378 pr. n. št. eden od mitanskih vazalov.

Karum thumb|250px|right|Zemljevid osrednje Anatolije v karumskem obdobju

Asirski trgovci so ok. leta 1960 pr. n. št ob anatolskih mestih ustanavljali majhna kolonialna naselja, karume (iz akadskega kārum, »pristan, pristanišče, trgovska postaja«, množina kārū, iz sumerskega kar, »(pristaniška) trdnjava, valolom«Rubio, Gonzalo (2. februar 2005). "Bryn Mawr Classical Review 2005.02.02". Bryn Mawr Classical Review. Bryn Mawr College. Arhivirano iz izvirnika 4. marca 2016. Pridobljeno 14. avgusta 2014.Eilers, W. (15. december 1988). "BANDAR ("Harbor")". Encyclopaedia Iranica. Ehsan Yarshater. Pridobljeno 14. avgusta 2014.Jagersma, Bram (2007). "Review of: Sumerian grammar/by Dietz Otto Edzard". Zeitschrift für Assyriologie 97 (2007): 142-147. Leiden, Netherlands: Academia, Inc. Pridobljeno 14. avgusta 2014.), in lokalnim vladarjem plačevali davke. Med najbolj znanimi so bili karumi v Kanešu, Ankuvi in Hatuši. Ustanavljali so tudi majhne trgovske postaje, imenovane mabartū. Karūjev in mabartūjev je bilo verjetno okoli dvajset. Prva omembe karuja je na Tablicah iz Eble. Na Tablicah je tudi najstarejši znani trgovinski »Sporazum med Eblo in Ašurjem« ali »Sporazum z Abarsalom«, ki ga je sklenil veliki vezir Ebrium.

Denarja takrat še niso iznašli, zato so asirski trgovci za trgovanje na debelo uporabljali zlato, za trgovanje na drobno pa srebro. Za trgovanje se je uporabljala tudi kovina amutum, ki je bila dragocenejša od zlata. Amutum je bilo verjetno malo pred tem odkrito železo, ki je bilo štiridesetkrat dražje od srebra. Najpomembnejše anatolsko izvozno blago je bil baker, v Anatolijo pa se je prodajalo predvsem kositer in oblačila.

Karum Kaneš (Kültepe) thumb|250px|left|Pogled iz spodnjega mesta na sedanji tell